četrtek, 29. december 2011

Silvestrovo vol.1

Tik tak… čas beži. In kar naenkrat bo leto naokoli. In jaz seveda…klasično povsem brez velikih načrtov za Silvestrovo. Nekako celo vidim scenarij, kako se na kavču zvijem v edinem primerku trenerke, ki jo premorem ( in neee to ni nobena politična izjava) in gledam nek brezvezen in skrajno posiljen Silvestrski program. Z vročo kavo v velikanski šalčki in vonjem po štrudlu. Sprašujem se če se, da naročiti nekoga, da ti ga speče in dostavi?! Ne bi bilo idilično, da bi lahko prišla ena stara mama, s velikim rožastim  predpasnikom in mi ga spekla. Potem pa bi nama skuhala domači lipov čaj in bi si podelili eno ali dve življenjski modrosti. Aaaa sanjarjenje...

Letos imam neke ekstremne novoletne želje in načrte. In so tako pisani, da še mene nasmejijo:  ( in pazi to…Anjuška tudi BO to naredila … )

-rada bi se naučila voziti traktor ( vsaka razlaga je odveč)
-imela svoj vrt ( čisto pravi…z zelenjavo in zelišči,..)
-posadila drevo ( ali tri,..)
-pretekla čisto pravi maraton ( brez heca)
-kooončno naredila to mojo otroško knjigo ( …)
-si kupila bormašino ( ker, bi jo pač rada imela. Pika)

Zadnjič sem dobila zelo dober kompliment, od enega fejst fanta. Mi je rekel: » Anjuška saj ne vem, kako te naj opišem. Ti si malo levo in malo nekaj desno. Čisto simpatično bitje. Vmes pa tornado.« Se ne bi mogla bolj strinjat. 

Torej Silvestrovo…Seveda bom potem zbrcala svojo rit in se spravila nekam. In vem, da bo super. Si bomo naredili tako, da bo….Ekole. Najprej pa pospraviti stvari.  Stanovanje. Svoje miselno podstrešje. Stran metat vso odvečno kramo, ki se je nabrala in tako ali tako ni dobra po feng šuju in vseh novodobnih guru zapovedih…in ker tako paše spravljati stvari v red. Vmes pa bom na glas navijala glasbo. Pa cel kuuup keksov bom pojedla zraven. Tistih domačih, ki sem jih dobila. Jahhh letos nisem nič pekla. Nisem imela časa. Čas?! Jap…tudi ta je na mojem spisku z naslovom:»Spravi v red.«  

Na koncu bom pa tako ali tako  ugotovila, da mi dejansko mora  samo en težek cigel na glavo pasti. Potem bo pa vse šlo. Mogoče ga mi Dedek Mraz prinese. 



Foto: Anjuška I.

sobota, 24. december 2011

Ena Božična...

No…November…Jahh nekako ni bil moj mesec. Moja glava. Že tako, ena avtocesta hitrih misli, emocionalnih nihanj in čustvenih izbruhov, resnično vrednih Hollywoodske maline, so bili potencirani. To nekako izgleda tako kot, da se v moji bučki podijo vprašaji, ki jih kot strogi policisti zasledujejo klicaji. Nekje za vogalom pa kot v črno belem filmu čakajo in prežijo alineje. V starem dežnem plašču, s cigareto se skrivajo za časopisom…in čakajo…ni tu milosti…

Ja saj vem…spet sem delala neko notranjo inventuro. Premlevala. Razmišljala. Lagala bi, če bi zmogla takrat pisat neke vesele zgodbice. Včasih pač ne gre. Pa to ne pomeni, da takrat jočem doma in čakam na sonce. Ne…nekako tudi jaz ( večni optimist, ki se ne da zlepa) rabim take dneve. In takrat ne morem drugače kot, da to sprejmem. Ponotranjim. In grem naprej.

In potem mine dan, teden…opppa in je kar naenkrat sredina decembra. Mene pa kar ne daje neko velikansko vzdušje. Moram malo popljuvati in reči, da mi je vsako leto bolj grozno to evforično hitenje. Saj ne vem …mogoče temu botruje zavedanje, kaj je res pomembno. Morda je samo krivo dejstvo, da nas že od sredine oktobra posiljujejo z Božičnimi jingli…in se jih najem še preden sem dejansko lačna.

Letos ne bom razmišljala o zaobljubah…kaj bi če bi…začela jih bom kar izpolnjevati. Sproti. Brez pardona. Prevečkrat se vrtimo v tem krogu: »…ko bo to…takrat bom pa jaz…«. Korak po korak. Mogoče bodo to majhne stvari, pa vendar. Žiga me je enkrat vrhunsko opisal, je rekel: »Veš Anjuška, ti res nisi tip punce, ki doma sedi križem rok in čaka, ti poskrbiš, da se stvari zgodijo in premaknejo.«. Bo že držalo. Tako . To je že moj prvi korak. Večkrat uživati. Biti tukaj. Se zavedati trenutkov takrat, ko se zgodijo in ne kasneje smrkati za njimi…ko jih že več ni. Trenutno sem srečna. Res iskreno. Dobro je to reči na glas. In ne …ni me strah od kod bo priletel nek udarec. In ne…res ne razumem zakaj se ljudje tako bojimo to ubesediti in lažje delimo žalost. No…ampak o tem drugič.

Moja tiha Božična želja je, da vsak odkrije v sebi tisto malo lučko. Veliko sonce, ki se skriva v nas in ima magične razsežnosti. Da bi znali pogreti premražene srčke. Zmožni podariti nasmeh. Toplo roko. In velikoooo objemov. Vsak dan. Ne samo ob praznikih. Želim si, da bi znali biti dobri. Predvsem pa da bi našli mir in odkrili, da se najpomembnejših stvari ne rabi kupiti. Imamo jih že v sebi.

Vse dobro


Foto: Anjuska I.

nedelja, 27. november 2011

V duši pa ivje

V škatlah sem pustila krpanke.
Neštetokrat zašite rane.
Vsakič majhen košček.
Gumbe in pižame.
Dolge nitke.

So se stvari izgubile.
Tam nekje na  poti.
V tisočih kovčkih.
V vseh novih začetkih.
Med tukaj in tam.

Sedim in prisluškujem.
Tiha je praznina.
Stara zgodba sili na plan.
Ji manjka širina.
Ščepec tebe.

Med smehom in bolečino.
Zmeraj ista pesem.
V prevodu zveni tako neiskreno.
Kratek zdrs in počena srca.
Iščem tišino.

Ostal je samo prazen lonec.
Klobčič želja.
In pisan kamen.
V duši se dela ivje.
Čaka toplo sonce…



Foto: Anjuška I.

petek, 25. november 2011

Davki in smrt

Povej mi. Ja ti! Odgovori na to vprašanje. Koliko ultimatov potrebuje človek? Koliko prelomljenih obljub? Koliko vstran vrženih sklepov in začetkov? Kolikokrat lahko pretentaš sam sebe, preden si nehaš verjeti? Koliko je potrebno, da dosežeš mejo? Ja odgovori mi. Ti. Ja…kdo pa?! Bedak. Sama sva. Jaz in moj odsev. Pizda. Še v ogledalu si lažem.

Danes je zadnjič. Zaključek mora biti pompozen. Nocoj si še privoščim Vem, da se moram odmakniti od tega. Zmorem to. Pa kaj je to takega nehati. Vse je v volji.  Cel dan se tiho pripravljam. Kaj naj kupim? S čem si bom danes privezal dušo? Če je zadnjič, bo vino nekako premalo imenitno. Ne. Nocoj se bova pozabavala. Ti in jaz. Moj rabelj. Nocoj kupiva kaj močnejšega. Naj žganje preseka to mrtvilo.

Prvi požirek. Prija. Ko bi se le lahko brzdal in počasneje pil. Nekako ne znam več tako piti, da bi lahko v požirkih in okusu užival. Vedno bolj postaja to eno samo sinhrono goltanje in navada. Potrudim se in obrzdam svojo silo. Bojim se kaj bo, ko bo zmanjkalo. Bo želja močnejša od mene?! Bom zmogel reči dovolj pravi čas? Na plan že prihaja on. Demonček moj. Stari prijatelj osamljenih. Njemu ni dovolj. Počasi me prevzema in tolaži. Oh kako sladke so tvoje besede prijatelj dragi. Danes ti vse verjamem,…da zaslužim si še ta požirek. Jutri bova nehala. Danes ti kupim vse. Verjamem,da lahko kadarkoli preneham. Pustim se ti speljati v plet obljub in ne vidim tvoje mreže. Lažem. Kako lahko je lagati samemu sebi. Ne želim videti mreže, v katero me ovijaš. Ne želim ti priznati tihe premoči. Še enkrat si pljunem v obraz in natočim do roba. Kaj mi pa preostane drugega. Grobo me praskaš po vratu. Začutim zategovanje vozla.

Ura je tri zjutraj. Kateri bedak je pustil luč prižgano. Belina straniščne kopalnice spominja na bolnico. Sovražim bolnice. Cel svet pleše. Vonj po urinu in padlih nevestah se mi ostro zažira v nosnice in draži prepoln želodec. Zvok ventilatorja me opominja, da sem še tukaj. Lučke utripajo kot božično drevo. Je lahko še večja ironija. Božič in novo življenje. Jaz bi se v tem trenutku najraje pogreznil vase in za zmeraj zaspal. Prisilim se,da ostanem na nogah. Še par trenutkov naj me nosi. Bog daj mi še toliko moči preden mi vzameš vse in potisneš v hladno resničnost. Dekleta prodajajo ljubezen, ki se jo kupi za mali denar. Nasmehe in hladna naročja. Ne. Danes želim ostati sam.

Prešine me bolna misel. Edini gotovi stvari v življenju sta davki in smrt. Prvim se ne moreš izogniti, drugi pa ne ubežati. Na koncu te zmeraj postavita pred zid. Moje moraliziranje prekine prvi sunek slabosti. Šibkih nog se zvlečem do školjke. V sekundi se počutim kot največji izmeček. Sprašujem se kako dolgo bo trajalo danes. Koliko časa bom rabil, da se sestavim. Obtožbe padajo name kot udarci. Počutim se kot boksarska vreča za lastno vest. Bruham in si pritrjujem, da je danes zadnjič. Moram končati to morijo. Moj bog, mi odzvanja v glavi, kdaj sem padel tako nizko? Kdaj sem postal plehka žival, ki hira za te trenutke? Kam sem šel? Moralni maček nastopi že pred jutrišnjim tigrom. V glavi mi odzvanja. Danes si želim samo zaspati.

Zbudi me sonce, ki buta v obraz. Posledice včerajšnje noči so vidne povsod. Soba spominja na ostanke cunamija. Poslednji preživeli javite se na krovu! Cunje ležijo razmetane po sobi. Vonj ne laže. Pot in alkohol. Je lahko še kaj bolj ogabnega?! Premišljujem ali se naj zvlečem pod tuš ali si naj dovolim še pol ure obžalovanja in smiljenja samemu sebi. Izberem slednje. Ne upam se pogledati v ogledalo. Nekako vem kaj bom zagledal. Sebe in tebe. Tebe, ki me gledaš izza hrbta. Na obraz mi rišeš maroge in se hinavsko smeješ. Veš,da si spet dobil eno bitko. Slišim tvoj smeh in rezek zvok verige, s katero me vežeš. Pa ne več dolgo. Pripravljam se, da ti vrnem udarec. Da te zabodem pod tvoja pokvarjena rebra. Enkrat te bom za vedno utišal. In takrat se boš spremenil v prah in tiho bo spala moja duša. Presneti demon. Visok je tvoj davek. Sprašujem se, če nisi ti v resnici smrt?! Enkrat…slišiš prijatelj dragi. Enkrat bova končala to sranje. V velikem slogu. Tako kot sva pričela. Zdaj…zdaj pa moram ustaviti to prekleto zvonjenje v glavi.




četrtek, 10. november 2011

Povej mi


Povej, kdo bo pazil nate, ko mene več ne bo?
Kdo te bo nežno pokril?
Zašepetal lahko noč?
Delil s teboj skrite sanje?
Gradil nove začetke?

Še mesto tiho spi.
Le vrane se zbirajo na stari njivi.
Meglice kot prvi sneg.
Puhaste in fine.
Padajo na utrujeno zemljo.

V zraku diši po zimi.
Objema me hlad.
So misli drugje.
Utrujeno je moje srce.
Veš, tanka je meja med jezo in bolečino.

Povej, kdo bo zate tu, ko bom jaz daleč proč.
Boš šel od začetka?
Tako kot zmeraj.
Listaš ljudi kot knjige.
Slabe izdaje gredo na police.
Arhivi se šibijo pod težo prahu.

Ti boš znal sam.
Tako kot zmeraj.
Povej, je kdaj osamljen ta tvoj svet?
Zima je tu.
Jaz sem že davno daleč proč.



Foto: Devon Puckett

četrtek, 3. november 2011

Vonj po spominih

Včeraj sem sedel na vlaku. Vonj po odhodih in spremembah se je zarinil v nosnice, kot star prijatelj. Tako poznan in domač. Lahko sem začutil sebe za vsa leta nazaj. Neverjetno je, kako se lahko vsi spomin v strnejo v en sam trenutek, ki preplavi tvoje telo kot elektrika. Prišla so velika razmišljanja, vse zastavljene želje in cilji. Izpolnjeni in tisti nedokončani. Lahko sem videl sebe kako se vozim tja… k tebi. S vso čustveno prtljago in nerazrešeno kramo. Entuzijazem je najboljši prijatelj sanjačev. Dovoli ti miselna popotovanja onkraj znanega in varnega. Mimo visokih dimnikov in neurejenih sivin.

Včeraj sem te tako pogrešal. Jezil sem se na čas. Včasih je tako krut sodnik. Dopušča mi, da mislim, da sem dobro in da grem smelo v nov dan. Spet drugič me neusmiljeno vrže na pogorišče bede in pove, da je vse skupaj eno veliko zavijanje žalosti. Manjka mi tvoja čarovnija. Občutek bližine. Tople roke in pozdrav, ko se vračam domov. Iščem razloge, da se sploh vračam in v sebi iščem moč, da opravičim odhode. Hrepenim po tvojem nasmehu in zmožnosti, da mi pričaraš božič sredi poletja. Samo ti znaš narediti stvari prav. Pravijo, da so oči okno duše. Danes bi zaman iskala iskrice v mojih.

Nemirno mešam kavo in se sprašujem, zakaj ljudje trdimo, da nosimo ljubezen v srcu?! Zmeraj bolj se mi dozdeva, da jo v resnici na jeziku. Da gre na koncu za iskanje ravnotežja med tem, kaj je mogoče in kaj je prav . Za neskončno dolg  boj ega in lastnih mašil. Kdaj se  zgodi, da sta včasih najtežja in pravilna stvar ena in ista zadeva?! Da je težko spustiti in biti. Sprašujem se, če ni tu ni nič več za izgubit, zakaj se zdi, da se trga moja duša? Da mi manjka velikanski del?

Spomnim se, kako si se smejala. Tvoj smeh je kot vrtiljak. Ob njem ni mogoče ostati ravnodušen. Veš…spraševal sem se, če si bila ti zmeraj tista, ki je v resnici čakala? Me pričakovala? Bila tam. In se samo jaz nisem ozrl, ker sem mislil,da gledaš proč. Če je temu tako, kaj je potem zdaj drugače? Sem se jaz spremenil. Si ti preoblekla moje srce? Prav gotovo si me naučila, da je pomembno, da ne delamo trajnih odločitev za naše trenutne emocije in impulze. Saj vem. Z zamudo sem se naučil te lekcije.

Življenje je vztrajanje. Je tista mala borba, ko je imelo srce dovolj. In teženje naprej, ko misliš, da ne zmoreš več. Kajti šele, ko res padeš spoznaš, kako si močan. Takrat vidiš, da dejansko nimaš meja. Stvari, ki se zdele prej tako velike, postanejo samo milen mehurček. Zgubijo na pomenu in postanejo drugotne. Presneto. Če bi bil pametnejši, bi to prej dojel. Bo že držalo, da nekateri poti lahko prehodimo samo v svojih čevljih. Čeprav so včasih skrajno neudobni in žulijo.



Foto: Anjuška I.

petek, 28. oktober 2011

Danes je nekaj drugače

Danes je nekaj drugače.
Kava bolj diši.
Veselim se dneva.
Še stara kuhinja se zdi svetlejša.
Skrivnosten nasmeh in rdeča lička

Nekaj je v zraku.
Listje se je ovilo v tisoče barv.
Kot nežna odeja prekriva zemljo.
Danes še veter pleše z mano.
Žvižga nama melodijo.

Se svetijo oči.
V srcu je več ljubezni.
Optimistično mežikam v svet.
Ne zmoti me gneča.
Niti siten voznik pred menoj.

Nekaj se je premaknilo.
Je teža zdrsnila s srca.
Duša se je oklestila .
Kraljična se je naspala.
Zmaji so šli domov.

So oblaki postali meglice.
Posijalo je sonce.
Urok je zlomljen.
Posušile so se solzne struge.
Danes sem jaz drugačna.




Foto: Rebecca Schley

sreda, 26. oktober 2011

Tudi pogumne punce jočejo


Včasih se razda na tisoče koščkov.
Razgrebe do neprepoznavnega.
Na pogorišču tega, kar je nekoč bilo, najde lepo.
Hrani otroke lačne pozornosti.
Drobtine meče golobom.

Zna se zlomiti in pustiti padati dež.
Zbira črepinje in jih lepi v velike vaze.
Na star zid riše rože.
Iz okruškov sestavi lepega zmaja.
Skriva žalost. 

Z veliko radirko briše slabo.
Barvo zliva čez hladno sivino.
Meša štrene in jih ravna v dolge ceste.
Trenutkom daje pomen.
Resnobi v zrcalu se posmehljivo smeji.

Tiho pljuska notranja reka.
Zliva se v velik val.
Malo še in bo preplavila rob.
Pozor.
Reši se, kdor se more.
V očeh se ji lesketajo diamanti.

Tudi pogumne punce jočejo.
Takrat, ko jih nihče ne vidi.
Ihtijo z dvignjeno glavo.
Hitro in globoko.
Slane so velike solze.




Ilustracija: Alina Glyinkova

torek, 25. oktober 2011

Včasih

Včasih, je potrebno samo malo.
Pikčasta želva, ki se v snu sprehodi po zebri.
Smejoča mačka brez repa.
Oblak iz sladkorne pene.
Objem.

Včasih, rabim samo sanjava jutra.
Tople rokavičke.
Skodelico bližine.
Nasmeh.
In dišečo kavo.

Včasih, je dovolj šepet iz školjke.
Miselna potovanja čez planke, tja kamor ne seže oko.
Skakanje čez luže.
Črtasti dežni škornji.
Male nore ideje.

Včasih, ko ne spim, rišem zavozlane misli.
Barvam občutke.
Iz volne spletam nove dneve.
Na mavrico pripnem metulja.
Poljubim sonce za dobro jutro.

Včasih, me odnese staro morje.
Tja, kamor gredo samo norci.
V pomlad sredi zime.
V hiško na drevesu zdravit odrgnjena kolena.
Čez most življenje iskat.



Foto: Andrea Smalling



ponedeljek, 24. oktober 2011

Siva ti pristoji

Danes si me izzval,da razmišljam o sebi.
Da se še enkrat poglobim v gmoto neizrečenih besed in razpuščenih misli.
Postavil si me na piedestal in rekel, govori.
Beseda pa se niso hotele sestaviti.
Ihtela sem in besno stiskala prste.

Kako naj povem potrebno?
Kako naj iztisnem sebe v umetelne stavke?
Pozabila sem že kako to gre?
Naj bom kar tiho?
Potne roke, srce bije.

Ali naj rečem,da sem najboljša?
Si laskam, kot mlada frajla?
Se moram smejati tvojim šalam?
Je bilo to zmeraj tako težko?
Od kdaj rabi ljubezen dolge monologe?!

Jaz. Tisoča in prva.
Stara zgradba,  potrebna prenova.
Sončni žarek, ko je zunaj brije mrzli veter.
Večni sanjač.
Opazovalka, iskalka in strogi komisar.

Leta povežem v potne liste nekdanjih doživetij.
Sama sva na strehi sveta.
Lahko poletiva kamor želiva.
Danes nisva starčka.
Siva ti pristoji.




Foto: Lorinda Garcia

ponedeljek, 17. oktober 2011

Rojen iz želja

1, 2,3,4,5…10…imaš vse prstke. Hvala bogu. Moj bog, kako si majhen. Ne morem verjeti, da je kaj tako nebogljenega prišlo iz mene. Tukaj si. Moj čudež. Zgubano bitjece z radovednim  očmi. Gotovo bo filozof, ali pa nek intelektualec…ali pa športnik. Pa saj ni pomembno. Sama sebi se zazdim neumna. Pa saj, karkoli bo, bo dobro. Kot,da se je vse čakanje zadnjih mesecev izlilo v ta trenutek. En sam pogled nate, je bil vreden vsega. Lahko bi se  razpočila od ponosa. Toplo je v srcu. Tukaj si. Moja sreča. Že zdaj ne morem več brez tebe.

Mogoče se dejansko nisem  v celoti  zavedala,da res prihajaš. In boš res tukaj. Da si resničen.  Kot, da me je bilo malo strah, da mi bo nekdo rekel, zbudite se gospodična, samo sanjalo se vam je. Tako sem te čakala. Hrepenela. Vem,da vse skupaj zveni smešno, saj si tako dolgo rasel v meni in se mi je na trenutke zdelo, da so se meseci raztegnili v leta. Ti pa si rasel. Kot,da te prav malo briga, kaj se tam zunaj dogaja. Mala žoga je postajala balon. Božala sem te in ti pela. Vem, da si me slišal. Ti si se v resnici rodil iz želja. Moja lučka.

Kako sem si želela, da bi bil že tukaj. In sedaj te držim v naročju. Kako si lep. Popolno bitje. Mehak. Dišiš. Gledaš me. Vso bolečino sem že pospravila v predal. Ni pomembno. Vredno je bilo za ta pogled. Nežno te privijem k sebi. Neopisljivo. Kot, da se želim prepričati, da si res resničen. En sam trenutek je spremenil vse. Vsemu si dal smisel. Srečna sem in po drugi strani tako prestrašena.

Tisoč misli, se meša z eno veliko željo. Hotenjem, da bi stvari naredila prav. Da bi ti znala, biti dobra mama. Toliko stvari, bi ti rada predala in te naučila. Dala ti bom svet in nebo. Široka krila in perje, ki ga dež ne more zmočiti. Zavetje kamor boš lahko zmeraj prišel. Hiško na drevesu, ki bo najino skrivališče. Pokazala ti bom vse skrite kraje in zate preganjala zmaje. Tukaj bom, ko boš padel in s razbitimi koleni, prišel k meni iskat pomoč. Tvoj pristan bom, ko boš iskal objem. Brisala bom tvoje solze in ti risala nasmeh na obraz, ko bo zunaj temno. Skupaj bova rasla. Ti in jaz. Velika dogodivščina. Moja misija. Zdaj vem,da nisi  pot, ampak moj smisel. V meni si bil od nekdaj. Zdaj to vem.

Tako sem utrujena, a še nikoli nisem bila tako budna. Ne želim zaspati, ker se mi zdi,da bom kaj  zamudila  in je vse kar si želim spremljati dihanje tega malega bitjeca ob sebi. Ti si moj iztis. Ne morem verjeti kako se mi naenkrat zdijo ostale stvari nepomembne. Kot, da so bile samo papirnate sanje. Kar šteje je kako bom odslej živela. Kaj bom naredila. Bom zmogla. Mali škrat nesigurnosti me gloda. Bo šlo?! Kako bom znala narediti vse kot je treba, če se imam še toliko za naučiti, spoznati. Bova zmogla, ti in jaz?! Kaj misliš mali moj?!

Ti pa tiho spiš. Zadovoljen, ker si sit in previt. Neobremenjen. Skoraj neslišno dihaš. Malo panično prisluškujem, če si res dobro. Ne morem verjeti, da si tukaj. Ko te gledam se zavem, kako si v resnici majhen. Nežno bitje moje. Potrebuješ me. Mene. Celo. In takrat se zavem, da sem močnejša, kot sem mislila. Da sem že zdaj boljša, kot sem bila. Nekaj raste v meni. Vez. Drevo, katerega korenine ne potrebujejo zemlje, ker so za večno vezane s svojim sadom. En sam ponos. Da. To nisem to več samo jaz. Ozavestim, da sem sedaj  mama. In da moram biti tukaj ne le zase, ampak tudi zate. Jaz to zmorem. To si mi dal ti. Moj otrok.  Moja želja.




Ilustracija: Anjuška I.

sreda, 12. oktober 2011

Polna luna

Pekarna danes zaprta.
Ni več rogljičkov in zvitkov.
Niti toplega kruha in žemljic.
Pošle so preste.
Peč ne dela več.

Banka ne obratuje.
Torej nič dvigov in vzdihov.
Izključeni so tiskalniki denarja.
Spravite prazne denarnice.
Prašičke pošljite lačne domov.

Koncert odpovedan.
Pospravite oder.
Zvite kable in izključite zvok.
Pevec naj vadi doma.
Nocoj ne bo nič.

Zažgali smo vaše kosilo.
Pojdite raje kam drugam.
Ni dobave.
Ni robe.
Še stari kmet počiva.

Danes je debeluhinja na pohodu.
Tiho se smeje.
Ve, da me trka.
Nocoj je vse drugače.
Polna luna nespečne zbira. 






Ilustracija: Matte Stephens


torek, 11. oktober 2011

Vse je ena velika predstava

Čez staro zebro se kotalita dve veliki žogi.
Veter ju žene naprej.
Za njima pa teče zblaznela cirkuška mačka.
Trušč in ropot.
Hinavsko se režijo hijene.

Zvok bobnov iz daljave.
Vse zamujene priložnosti sladoledarjev.
V mestu prodajajo predlanske kostanje.
Debeluh pod pisanim platnom ponuja sladkorno peno.
Kič umetnih luči.

Na odru je vse lepo.
Okrašeni obrazi in neiskreni nasmehi.
Glasba in ples.
S egom hranijo tigre v kletkah.
Opice zaspano zehajo.

Dame s skodranimi lasni in umetnimi trepalnicami.
Ozki korzeti in ponarejeni dekolteji.
Plastični biseri.
Gospodje s težkimi denarnicami.
Mastni brki.

Tek za trenutek slave.
Vstopnica v drug svet.
Kupljene emocije.
Danes si lahko kdorkoli.
Vse je ena velika predstava.

Vzkliki navdušenja
Bučen aplavz in zvok drobiža.
Razmazana šminka in utrujene oči.
Jutri vabi nova predstava.
Vse za šov.




Ilustracija : Denis Zilber

petek, 7. oktober 2011

Piknik nad mestom


Ona je mavrica, ki vedno prehiteva samo sebe.
Majhna regratova lučka.
Polna drobnih želja in neuresničenih sanj.
Dišeča po božiču in skrivnostih.
Sladek marcipan.

Zanjo je vsak dan piknik nad mestom.
Kot za šalo niza puhaste oblake na zlato nit.
Stare strehe dobijo pisane pike in dimnike narejene iz sladkorja.
Ulice preobleče v vijugaste črte.
Na oknih pušča hrustljave piškote.

Poštarju nariše zavite, črne brke.
Starim mamam prilepi nasmehe na zgubane obraze.
Otrokom deli sanje in vijoličaste dežnike.
Misel za mislijo jih spne v venec nežnih sanj.
Smeh in milina.

Pletene nogavice in širok šal.
Na glavo si povezne smešen, star klobuk.
S nagajivim pogledom me kliče.
Pridi, igrajva se, bodiva za en dan spet otroka.
Teciva tja, čez cvetoč travnik.

Zavije me v plet topline in jesen zadiši drugače.
Jabolka in slive.
Piknik nad mestom.
Otroški smeh.
Dan neskončnih sanj.



Ilustracija: Ariane Armstrong

četrtek, 6. oktober 2011

Tisti, ki v kavo namakajo in oni, ki ne…

Življenje je že samo po sebi dovolj pisano in zato ne vidim potrebe, da bi ga še bolj zavijali v različne papirčke in umetelne omote. Celofan torej odpade. Na koncu v bistvu ugotoviš, da v resnici obstajata samo dve vrsti ljudi. Tisti, ki v kavo namakajo in tisti, ki ne. Dobesedno. Prvi, živijo kot pijejo svojo kavo. Po regelcih. Brez mešanja. Preprosto. Medtem, ko drugi,  uživajo v okusu rahlo razmočenih zadev, in si tudi svojo pot tako zastavijo. Če poenostavimo. Namakalci radi zakomplicirajo zadeve in od kave vedno pričakujejo presežke. Ja, tudi jaz namakam v kavo.

Ko danes gledam nazaj in se sprašujem kaj me je pritegnilo k njej, dobim zmeraj znova enak odgovor. Ona. Edina, ki me je želela takšnega kot sem in me ni želela spreminjati. Zaljubila se je vame. Takšnega kot sem. In želela je,da takšen tudi ostanem. Druge so se zaljubljale vame ker sem bil drugačen in me poskušale spremeniti. Brezuspešno. Ona pa ne. Od prvega dne je bila tam zame. Moje nasprotje. Mirna,  jaz pa tako živahen. Uravnotežena, medtem ko meni niti konkreten  cigel v glavo, ne bi prinesel obstanka. In ta privlačnost. Energija, ki bi jo lahko rezal kot sveže pečen hlebec. Ona. Moj pristan, prijateljica, sopotnica, ljubimka.

Danes bi vse naredil drugače. Tisočkrat bi te rotil, da ostani. Ne bi te spustil brez hudih bojev.  Prekleto, še danes ne prenašam tišine. Kot, da bi takrat vsa nabrana jeza bruhala na plan. Za zaprtimi vrati jo skrivam in vem,da je to samo vase obrnjen strah.  Grozno ječi razgrebeno srce. Sploh če si ga sam ugonobil. Bolečina in jeza. En sam velik, domala beden poskus pozabe. Naj gre k vragu. Življenje je prekratko,da bi puščali pomembne stvari neizrečene.

Ti si bila moj najboljši del. Vse kar jaz nisem znal in mogel biti. Moj manjkajoči košček mene. Dala si ko, jaz nisem znal sprejemati in si bila brez, da bi kaj zahtevala. Ko v mislih listam po preteklosti se čudim,da si zdržala tako dolgo. Še kaktus se posuši brez vode. Ti pa si vztrajala.  Do očitnega poloma. Mojega zajeba. Želim si,da bi mi takrat tisti cigel padel na glavo. Močno. Da bi videl kaj imam pravi čas. Da bi te znal ceniti. Preklinjam to svojo lastnost, da moram vse sam izkusiti in ne poslušam nikogar, razen svojega ega, ki včasih misli z napačno glavo. Popravek. Večino časa misli z napačno glavo.

Moj ideal je ljubezen. Takšna prava. Tista, ki ne rabi velikih besed in daril, ki jih prodajo v veleblagovnicah na kile. Pravi občutek, ki ga prinese zlitje dveh, ki sta drug v drugem našla varen pristan. Počivališče. Prazen prostor, kjer sta lahko. Vse. In nič. Brez obsojanja. Pot po kateri hodita pa jima daje notranji mir, ne glede na razburkano okolico. Iščem tistih svojih 12 kilogramov ljubezni, ki diši kot sveže pečen domač kruh. Dober. Narejen s srcem. Zdaj to razumem. Zdaj vem kaj si želela dati in mi pokazati. Zdaj hrepenim in se sprašujem kaj je, ko na koncu najdeš sebe in vidiš, da to ni oseba ki želiš biti?! 

Takrat  se lahko zmeraj obrneš in poskusiš znova. Dokler ne najdeš kar iščeš. Pot k sebi. Pot k tebi. Dovolj dolgo sem odlagal ta boj. Pika.







torek, 20. september 2011

Pesnik s strganim čevljem

Nocoj obleči najboljšo obleko.
Jaz si bom nadela bisere.
Pesnik s strganim čevljem.
Mlada ljubezen.
Melodija noči.

Sredi najinega vrta cveti češnja.
Ptice mirno sedajo nanjo.
Kako lepo diši sreča.
Samo ti in jaz
Star cigan na trgu igra neko pozabljeno melodijo.

Povej mi ljubi, kje si ukradel besede za mojo pesem?
Zvenijo tuje.
Si slekel luno in zvezde naprosil za molk?
Zaspano na nebu ždijo.
Lepa je tiha noč.

Napiši zame nekaj, kar bo tukaj, ko mene več ne bo.
Lepo pesem.
Dolg sonet.
Tiste tri verze.
Napiši, ljubim te.

Piši zame, ko ne boš znal reči.
Riši mi besede.
Sestavi za naju nov stih.
Besede ne morejo zbledeti.
Vrezane so v srce.



Ilustracija: Jana Oršolić

ponedeljek, 19. september 2011

Quo vadis Anjuška ?!

Morda bo zvenelo prežvečeno, a v Italijo sem še šla skriti. Odmakniti od vsega. Predvsem od lastnih misli, ki se mi zadnje čase motajo po glavi. Skeptična in rahlo (mičkeno) prestrašena sem se spraševala, kako bo celotna zadeva zame. Jaz sama. Okoli mene pari, družine, prijatelji. Ja. Res je. Bila sem sama, a niti za trenutek osamljena.

Italija…tolikokrat opevana, narisana, opisana pesem. Lepa. Pisana. Nasmejani obrazi, bleščeče oči, uličen stil, mestni vrvež, kaotičen promet, vrhunska kavaaaaa, božanski sladoled, peperoccini, trgi, kapučino, mozarela, Fiat, dame na Vespah, okna s polknami, rože na balkonih, mozaik stilov…Seznam se vleče kot razkuhan špaget.

Odšla sem odkrivat nove stvari, a uvidela, to kar že vem. Ljudje nosimo sebe povsod seboj. Ne glede na to kam greš, še zmeraj si ti tisti, ki je na poti. Prijaznost in ljubezen v srcu je povsod doma. Zato ne rabiš prevoda. Ne velikih besed. Iskrenost in dobrota štejeta.

To je neznanec, ki ti z velikim nasmehom v eni uri razkaže Napoli in da delček sebe, ki ga ne najdeš v nobenem Lonely Planetu. Povrhu vsega pa te odpelje na najboljšo kavo, ki si jo kdaj pil. Skuhano pod visokim pritiskom, tako kremno, da bi jo lahko jedel z žličko. Počutiš se kot car, ko jo v (skoraj prebavljivi) Italijanščini naročiš sam in ti jo skuha simpatičen natakar, ki ti ob kavi postreže še bleščeč nasmeh in kompliment. Ne…take kave ne rabiš sladkat. Bila sem na vrhu sveta. izgubljala sem se med ulicami, med pisanimi strehami, zamotanimi cestami, množico.

Iskala sem sebe in našla Anjuško. Evropsko dekle, ki je povsod doma. Sebe nosim v pisanem, črtasto/pikastem kozarcu zmeraj seboj. Kako sem lahko sploh pomislila, da sem se zgubila. Samo malo izpod pokrova sem kukala. Nič hudega. Moj kozarec morda ni povsem zvrhan, a se zmeraj lahko napolni z novimi zgodbami.

Razmišljanje bistre jajčke: Včasih moraš stvari sam, kot pravijo Italijani »abbassare«. Spustiti niti iz svojih rok  in dovoliti, da stečejo po svoje… 



Foto: Anjuška I.

četrtek, 15. september 2011

Potepinka pakira

V kovček sem spravila pisane misli, razmetane občutke in željo po novem.
Težko se je zaprl :)
Sprašujem še če bo v njem še prostor za mojo miselnico in barvice?! Valdaaaaa….

Odhajam…Se potepat in iskat nove zgodbe. Prvič res sama nekam. Mešani občutki.
Grem pogledat, če so Italijani še zmeraj mamine maze in ali je kapučino res boljši, če ga piješ stoje sredi ličnega trga s pogledom na mestni vrvež.

Risat nove začetke...

Arrivederci




Foto: Anjuška I.

sreda, 14. september 2011

Pikica na obzorju

Prišla sem do konca.
Do tiste pisane črte na obzorju.
Se spomniš?! Kraja kjer se misli spremenijo v trenutke?
Tam, ko sonce ljubi morje.

Nekje med akordi in molekulami.
Kjer se rojeva vesolje.
Med letom metuljev in smehom otrok.
Tam, ko pozabiš zakaj si šel in kam bi rad.

Vse kar imam je na tleh.
Zgrizeni čevlji.
Puhasti oblaki in težke misli.
Zemljevidi brez napotkov.

Konec prihaja vedno od daleč.
Majhna pikica na obzorju.
Preden postane otok.
Mir in črtasti galebi.

Stare poti sem pobelila in narisala nove.
Še ledeno steno preplezam in sem tam.
Zebe, a je lepo.
Ogrnem se v pisan plet objemov.
Srce vzamem seboj kar v kozarcu z bonboni.




Foto: Anjuška I.




torek, 13. september 2011

Deklica, žena, mati in starka


Kot otrok utrujen od igre, bi zaspal v naročju zemlje.
In ti bi me vzela v objem.
Topla in mila.
Deklica, žena, mati in starka.
Moja želja.

Poklicana od neba.
Umita od solza, izpita od življenja.
Z nasmehom, ki ga režeš kot hleb domačega, toplega kruha.
Srce je tvoje, prostran gorski travnik.
Vesela vaška pesem.

Pisano listje in topli večeri.
Napoved zime in mehkih dotikov.
S pogledom mi pripoveduješ, ko besede molčijo.
Otroška duša.
Sanjava roža.

Lepa si mila moja.
Taka, kot dal te je bog.
Dobra in prijazna.
Moj dušni pastir.
Deklica, žena, mati in starka.




Ilustracija: Garance Dore

ponedeljek, 12. september 2011

Tik tak…ura teče

Mestni vrvež. Ljudje brez pravega reda hitijo in se spotikajo ob dolg seznam opravkov, ki jih še čakajo. Vibracija poznega jesenskega popoldneva in zadnji vzdihljaji toplega sonca. Pred mano že druga kava. Pogreznjen vase sedim in opazujem množico. Razmišljam. Komu  lažem?! Trudim se ne razmišljati. Prisluškujem pogovorom in upam, da se nekje med klobčičem zavozlanih misli skriva rešitev zame.

 Odmislim vse pridige zdravnikov o škodljivosti kofeina in naročim še eno kavo. V tem trenutku mi ne bi moglo bolj dol viseti. Čutim, da mi bo odneslo pokrov. Jaz sem tempirana bomba. Tik tak…slišim uro. Poslušam pogovor za sosednjo mizo. Starejši možakar samozavestno razlaga svojemu prijatelju o nedavni ljubici. Pravi, da se ni obneslo. Da ji je manjkalo tisto,…tisto nekaj. Preprosto ga ni prepričala. Ob njej se je počutil kot, da je, zmeraj isto mlačno juho. Natakarica je prinesla kavo. Rešitev. Zadnje kar sem si želel, je bilo slišati zaključek tega bedastega pogovora. Zazrl sem se v daljavo in se poskušal osredotočiti na premikanje avtomobilov. Zanima me kdo sedi v njih. Kam gredo?

Sebe bi opisal kot pozitivnega cinika. Težim k temu, da bi sam iznašel zdravilo za svoje tegobe. O uspešnosti mojih poskusov je zanemarljivo debatirati. Moja analitičnost tukaj občasno povsem zataji.  Zakaj?! Ker se moja notranjost skriva pod zaprašenim ovojem, ki je trd, debel in se ne olupi kot čebula. Izvablja pa solze.

Prekleto kako sem sovražil tisto njeno odurno jakno. Zeleno. SNB barve. Trdila je,da je to davno pozabljen krik mode. Da je retro. Zapenjala si jo je čudno postrani. Zmeraj me je popadel nek nerazumljiv bes, ko sem zagledal tisto travnato skropucalo. Sploh  mi bila všeč na prvi pogled. Ne vem, če bi lahko trdil, da je bila sploh moj tip ženske. Bila je…ahhh…ona je drugačna. Spoznala sva se v mestnem parku. Prijatelju sem pripovedoval že tako zlajnano pridigo o iskanju prave. Iskreno rečeno je nisem niti opazil. Sedela je na klopi nasproti naju. S knjigo na kolenih in v grozljivi jakni, ki se mi je vtisnila tako globoko, da bi jo gotovo znal do potankosti opisati, tudi če bi me nekdo zbudil sredi noči. Gotovo je poslušala najin pogovor, saj me je na vrhuncu moje pripovedi samozavestno prekinila in rekla: » Kako daleč mora ženska, da ji verjameš? Lahko rečeš, da si ti merilo…in potem njen glasen krohot?«. Ni počakala na moj odgovor. Obrnila se je na petah in samozavestno odkorakala. V meni pa mešanica radovednosti in pristnega besa.

Gotovo bi povsem pozabil na pripetljaj v parku, če ne bi naključje hotelo, da se ponovno srečava. Sprva je nisem prepoznal. Brez tiste smešne jakne je delovala povsem normalno. Vse dokler ni odprla ust in me pozdravila z : » O, pozdravljen Don Kihot, kako napreduje iskanje svoje Dulceje«. Prisežem, da bi jo lahko v tistem trenutku zadavil. Pa je nisem. Zbral sem vse notranje moči in ji z nasmeškom odgovoril, da sem še zmeraj v iskanju. Zapletla sva se v pogovor. Izzivala me je s svojimi tezami in pogledi na življenje. Ni se mi pustila voditi in na trenutke sem imel občutek, da me kot pajek ovija v velik zapredek svojih malih igric. Seveda se nisem poslušal. Med nama je bila neprisiljena očaranost. Ona. Tako samozadostna. Drugačna. Rekla mi je, da meni, da je ambivalentnost dveh duš samo skupek zablod, ki sčasoma postanejo skupna resnica.

Gotovo me je sam hudič gnal,da sem poskušal v njej videti to kar sem iskal.
Včasih sem se počutil kot na misiji. Jaz. Zadnji borec ljubezni bom prinesel tej izgubljeni ovčki luč in pravo pot. Nisem videl, da se je izza smejoče maske že povsod širil neznosen smrad po katastrofi. In tako sva se zapletla v dolg in strasten tango, ki sva ga plesala na ritem tiste pogubne melodije. Tukaj ni zmage. Niti poraza. Le zavedanje, da smešimo poistovetenje resničnega z nerazumskim. Na koncu je le ena prava podoba. Ne glede nato, kako krasimo našo izložbo. Tik tak…ura teče.

Gotovo moški potrebuje žensko, ki ga zjeba. Obere do kosti. Do tiste točke, ko se ne prepoznavaš več in si se prisiljen na novo zgraditi in sestaviti. Zrušila me je. Še ena laž. Sam sem se. Drugim zmeraj dovolimo, da nas mučijo malenkost manj kot mučimo sami sebe. Rekla mi je,da ima preveč rada življenje, da bi hotela biti samo srečna. Plavala je nad oblaki in delala poglobljeni inventar svoje notranjosti. Jaz pa sem cijazil za njo in nosil srce na dlani.

Obračam sladkor, ki ti ga v ličnem papirju postrežejo ob kavi. Na njem pa napis: »"Zgrabite trenutek! Tisto, kar lahko storite ali mislite, da bi zmogli, začnite takoj zdaj." - Johann W. Goethe« Vesolje me zajebava. Nekdo, nekaj …neka višja instanca ve, da sem ti odmeril čas. Moram sprejeti povsem nove sklepe. Prekiniti stare poti in začeti na sveže. V sebi sem potegnil črto. Ni še črna in debela.  Bo pa. Tik tak…ura teče.



Foto: Anjuška I.





četrtek, 8. september 2011

Moj seznam

Sprašujem se kaj se dogaja z mano zadnje čase. Počutim se kot zmedena starka, ki na uradu z naslovom »opravljene stvari in drugi dosežki« polaga račune. Vedno znova premlevam kaj sem naredila, kje sem in kam grem. Nekako se me pred vsakim bližajočim se rojstnim dnem,  poloti mala življenjska panika in notranja stiska ( čisto majcena),  ki me opozarja, da samo enkrat živim in da se naj zmigam. Zdaj!

Mogoče je pa to samo zaradi tega ker se mi ene stvari v življenju zaključujejo in druge odpirajo. S svetlobno hitrostjo...aaaaa…Pazi to….Anjuška ima vizijo.  Plan B. Izhod v sili. Zapisan v veliki knjigi z naslovom »anjuškin peskovnik«. Razmišljam o stvareh, ki bi jih še rada naredila. Nek moj » bucket list«…Saj veste…preden se spremenim v razpršeno energijo,  bi rada…Vse pribeleženo…

Torej moj seznam, pomešan, pisan, kvadratno, okrogel in naključno razvrščen:

- prepotovala bi vse celine
-šla na koncert U2
-še enkrat bi skočila s padalom
-se končno spravila na bungee jumping
-šla bi v Afriko pomagat ljudem v stiski
-naredila bi nekaj res velikega za pomoč ljudem
-imela samostojno likovno razstavo
-ilustrirala knjigo za otroke
-imela svojo malo restavracijo, kjer bi kuhala
-imela hiško na morju
-imela svoj vrt in malo hišo
-se naučila igrati klavir
-zgradila nekaj pomembnega
-letela z balonom
-imela svoj kreativni biro
-imela 3 zdrave in  luštne pamžeke
-pretekla bi en vsaj en pravi maraton
-naučila bi se jadrati
-plavala bi z delfini
-se naučila jahati
-imela psa
-zgradila hišico na drevesu
-imela svoj gozd
-splezala na Triglav
-razveselila miljavžent otrok
-se ozdravila deloholizma
-kupila motor
-imela svoj travnik
-napisala bi knjigo
-našla notranji mir
-se sprijaznila z likanjem
-….

 ♥ (o.a Življenje je kot jutranja kava. Brez ščepca dobrega in ljubezni je samo črna brozga. Lepe misli, rišejo nasmehe.)



sreda, 31. avgust 2011

Pustila ti bom odprto okno

Pridi k meni .
V pritajeni svetlobi noči mi ukradi sen.
Čakala bom na tvojo pesem neizpeto.
Na tisti, zame napisan refren.
Še nocoj.

Prinesi mi rože.
Divje, v rosi pobrane.
Pridi, ko bo mesto že spalo.
Preženi luno in na alabastrovo nebo nariši zvezde.
Ne prižigaj luči.

Poišči me zapit od ljubezni.
Ne obotavljaj se tudi, ko bo korak postal težak.
Ne čakaj.
Jutra so težka in prinašajo vonj neprespanih noči.
Veter boža obraz.

Strgala sem stran, kjer se za naju zgodba konča.
Srce leži na dlani.
Lesena polkna in rože.
Prisluškujem tvojemu koraku.
Vem, našel boš domov. 

Odpeljala te bom k sebi.
Čez cvetoče livade, v dišeče vrtove.
Sama bova  zdravilo za vse tegobe.
Potrkaj na moje okno.
Pustila sem odprto.




Foto: Anjuška I.

ponedeljek, 29. avgust 2011

Diši po domačem....

Človeka osrečijo njegovi lastni napori.
Potrebno je le spoznati prave prvine za srečo:
Ljubezen, preproste užitke, določeno mero poguma in nesebičnost.
Bogatijo nas male radosti, pisani trenutki in prijazni nasmehi.
Diši po domačem...diši po dobrem...



Foto: Anjuška I.

sreda, 24. avgust 2011

nedelja, 21. avgust 2011

Cvetoči kostanji

Na klopci v mestu je sedela in štela izgubljene trenutke. Vse zamujene poglede, dotike, nasmehe…Želela si je, da bi jih lahko strpala v popotno malho in jo preprosto mahnila proč. Odšla bi nekam kjer je ne poznajo. Kjer bi lahko samoto zavila v širok nasmeh in bleščeče oči. Nekam, kjer bi z enim globokim zarezom začela znova. Potegnila bi črto pod tem nesmislom, ki nastaja na njenem papirju. Povej mi moj mali princ, s kakšno barvo bi želel, da naslikam svoj čas  s teboj?

Kostanji cvetijo. Lepo je veš, mali moj. Spomnijo me nate. Prikličejo spomin na obledela poletja, ko je bilo potrebno jeseni začeti znova. In se spoprijeti z vsem kar prinaša nov letni čas, ki obarva naravo in dušo v prelivajoče barve. Takrat, ko se izmijejo poletna sanjarjenja. Rekel si mi, da sem tvoja kamnita princeska. S srcem zaklenjenim v kostanjevo drevo. Da delim sebe, kot kostanjeve cvetove. Opojno dišeče, ki padajo kot snežinke jeseni. Z ljubeznijo na dosegu roke, a tako težko dosegljivo. Povej mi junak moj, se spomniš kako si mi na tisti klopci rekel, da si že zdavnaj izgubil ključ?! Lepa kamnita princesa, si dejal.  Zaklenjena v svojo žalost.

Ljubezen je neumna pesem. Lahko imaš vse. Pa se oropan tistega malega krta, ki rije pod tvojo globino, počutiš kot nepopolna senca samega sebe. Kljuje v tebi. Nenasitna so naša srca. In njemu ni bilo ne vem koliko, do tega, da bi jo osrečeval. Bilo je kakor, da je ljubezen dolga deska in on ne bi zmogel več nositi teže na svojem koncu. Iskal je samo kraj, kjer bi odložil breme. Na lepem ga je zanimalo lastno življenje. In kot, da ga je gnal divji boj v sebi je bežal proč. Ni mu bilo mar za njeno žalost. V ljubezni smo včasih kot v vojni. Dokler smo na isti strani, se borimo skupaj. Potlej je vsak zase. Na koncu pa vedno  bijemo boj sami s seboj.

So stvari na katere bi te moral nekdo pripraviti. Recimo, da bi vsak posameznik, ko bi privekal na svet, dobil mali priročnik za življenje. Majhno knjižico s nasveti in triki za preživetje. Morda, bi jim jaz dodala še simpatične stripovske ilustracije. Življenja pač ne smeš jemati preresno. Ali pač?! Bi pomagalo?

Odcveteli so. Jesen je prišla trdo in neizogibno. Rumeno sonce je udarjalo po pokošenih travnikih, zorane njive so izgubljale zeleno barvo. Vse se je obarvalo v rjavo. Kot, da bi ostale obtolčenine poletja. Medeno poplesavanje med listi. Sedim na klopci in sanjarim. Listje pada name. Pustim,da me boža vonj po spominih. Odplavam proč. Nazaj v trenutke, ko si me videl in čutil. Ko sva se držala za roke in kot otroka tekla med drevesi. Nazaj v tisti dan, ko si v star kostanj vrezal najine začetnice in napis:  P + J za zmeraj. Okrog pa veliko srce. Prilepila sem srčen obliž čez to rano. Diši po zimi.

Hladno zimsko jutro. Mirno. S papirnato vrečko sveže pečenih kostanjev se sprehajam po najinem drevoredu. Ni več hrepenenja. Zgolj sladkost bolečine, ki ostane, ko se izpije zadnja kaplja tistega, kar je bilo. Bel sneg je prekril klopco, kjer sva sedela. Zima je prinesla mir. Diši po bukovih polenih, ki gorijo v toplih domovih. Sivi dimniki. . Ljudje hitijo k prazničnim nakupom. Pričakovanja. Nisem sama. Pod srcem raste mala lučka. Moja kostanjeva princeska.

Nisem ti razklenila skrivnosti. Ne bi te marala tako vezati nase. Nisi videl mojih barv. Cvetoči kostanji me bodo zmeraj spomnili nate. Mali moj princ. Motil si se. Moje srce nikoli ni bilo zaklenjeno. Samo videti bi moral prava vrata. Zmeraj sem bila tu. Snežinke plešejo kot beli kostanjevi cvetovi in padajo na premražene noske. Vonj po pečenih kostanjih in novih začetkih.



Ilustracija : Autumn Rae 

torek, 16. avgust 2011

Potepinka v Ljubljani


Mala terasa in spodaj Ljubljana, pomanjšana,
da odnesla bi od tu bele hišice v predpasniku.

Tukaj s te male terase na sredi Ljubljane ta hip lahko
bi dosegel Krim z roko.

Sva šla na malo teraso nad širno Ljubljano, da najina
vsa Ljubljana bi bila.
Na nebotičnik sva odšla, bliže sonca in
modrega neba,
pozabiva, da premajhna za dva in
žalostna sobica je najina.


(Bele Vrane - Mala Terasa )



Foto: Anjuška I.

ponedeljek, 15. avgust 2011

Moj ponedeljek malo drugače


Ponovno sem odkrivala,  meni tako drago, Pohorje.
Iskala sem male in velike trenutke. Takšne okrogle, kvadratne, pisane in črtaste….Predvsem pa sprehajala svoj super jaz. Pela in poplesavala. Dovolila sem si biti Peter Pan. In se smejala na glas. Včasih krvavo potrebujem te male odmike od vsega, ko lahko samo poslušam in ne govorim. Lepo je, ko te sonce boža po obrazu in veter žene naprej.

( p.s. avtorica je zaljubljena v življenje v barvah). 


Foto: Anjuška I.

nedelja, 14. avgust 2011

Črna gazela


Stojim za tabo in zrem v tvoja ledja.
Črna gazela.
Ponosna in močna.
Oblečena v barve stepskih noči, ki jih gotovo nisi videla.
Širokogrudna.

Zamika me, da bi iztegnila roko in se dotaknila tvoje kože.
Svetleč alabaster.
Sprašujem se kako dišiš?
Dišiš po soncu?
Ali zgolj po utrujenih jutrih?

Ne opaziš me.
V meni pa tli drobna iskrica radovednosti.
Je tvoja koža mehka in voljna.
Ali se kot grobo usnje, upira dotiku.
Lena mačka.

Bi se lahko prelili?
Kava in mleko.
Gotovo dišiš.
Dišiš po spominih na neprespane noči.
In hrepenenju.

Pozibavaš se kot nosač lubenic.
Široki boki.
Prsi, ki spravljajo v zadrego ukradene poglede.
Skrivnostna.
Neukrotljiva si mila moja, nočna kraljica.

Ne ogovorim te.
Ne storim nič.
Črni kodri čez oči.
Vonj noči.
V sanjah obljubljaš tisoč želja.