nedelja, 15. januar 2012

Sanjačev ni mogoče ukloniti

Škripanje starih koles in zavora na zaledeneli progi.
Neskončne poti.
Iskanje zadnje postaje.
Postan sendvič in prekisle kumarice.
Pozabljene sanje.

Igral je namišljeno vižo.
Tistim malim ljudem.
Vsem, ki so prodali pet minut svojega časa.
Nehvaležnežem in barabam.
Propadlim upom.

Preigraval je tisto pesem.
Niti sam ni več točno vedel.
Kdaj so se  misli v pesem zlile?
Od kod je prišel refren?
Melodija nova in stari verzi.

Je tiho zazvenela.
Najprej bojazljivo.
Nesigurna in mirna.
Kot postarana dama v novi obleki.
S plastičnimi uhani.


Bila je boljša kot prej.
Rdeči cvet na pogorelem polju.
Tisti hladen veter.
In tišina neizrečenih stvari.
Tiho igra srce na zarjavele strune.


Foto: Courtney Shreves

torek, 10. januar 2012

Prvikrat

Prvikrat

Priznam. Navdušena sem nad Pavčkom. Krasno ubesedi čustva in jih izpovedno prelije v pesmi. Ob vsem tem, pa jim doda še malo čarovnije in otroške nagajivosti. Danes me je prevzela njegova Prvikrat…ker je toliko stvari v življenju na nek način prvič. Prvič se enkrat zaljubimo, gremo v šolo,službo, … se potolčemo, pokrpamo, izgubimo, zrastemo, pademo…prvič in vedno znova poskušamo v življenju.  To je ves čar tega popotovanja. Poskušati znova in znova. Dokler nam ne uspe. In morda je res drugič, tretjič, miljontič.. je na nek način zmeraj prvič, ker smo takrat tudi mi drugačni, novi, boljši in večji.  Želim si, da bi vsi znali ob tem ohraniti smel pogled in vero, da bo šlo. Pa če ne ravno prvič, pa gotovo drugič. In ne bo zaradi tega nič manj magično. Ahhhh….Ljudem bi želela podariti več topline v očeh in več ljubezni v srcu. Prvič in vedno znova. Začenjam z velikim nasmehom. Prav sedajle.

Prvikrat, Tone Pavček

Enkrat je vse prvikrat
kakor v prvem razredu:
prvi otok, prva obala,
prva skala, prva korala,
prva riba, prvo drevo, prvi vrt
in iz ozadja
prva ladja
polna čudnega sadja
samoglasnikov in soglasnikov
črk in črt.

Enkrat je vse prvikrat.
Prva risba, prva naloga
in pod njo sonce
kot prva žoga.

Samo enkrat je prvikrat:
prva omama,
prva rana,
na belem listu prvi znak,
prvo čudo
in prvo hudo.
Vse drugo
je
drugo.

sobota, 7. januar 2012

Kaj pa ti?!

Jaz. Preveč delam in premalo spim. Nekako tudi preveč razmišljam in se premalokrat prepustim. Kar je včasih, kar kontradiktorno moji impulzivni naravi. Zadnje dneve, bi se kar v rit brcnila, ker se zalotim, da že doooolgo, ampak res dolgo nisem počela tega kar res rada počnem. Se zleknila v fotelj in  brala. Brala. In odplavala. Pa novega Coelhota imam doma,, tako da je to skoraj pregrešno. Plan se je poboljšati. Enkrat :) Zdaj, ko sem to javno obelodanila sem že korak bližje :))

Običajno tukaj ne objavljam pesmi, a mi je ta preprosto tako simpatična, da si zasluži še posebno mesto. Izpovedna, pisana…prav anjuškasto zmedeno lepa. Vse pove. Da nikoli nismo prav zares sami. Zmeraj kdo zre v isto nebo, se sprašuje podobne stvari, išče iste stare, izpete odgovore na vprašanja, ki so tukaj odkar obstaja človek. V teži samotnih dni je včasih zelo težko verjeti v pravljice s srečnim koncem. Vse je eno večno iskanje sreče in tistega nekaj…ki pa običajno niti ni tako daleč. Je prav tam za vogalom. Čaka…Tiho…Potrpežljivo, da se nehamo ukvarjati z nepomembnimi stvarmi in se prepustimo...kaj pa ti?!