Bil je eden tistih dni, ko je že prva skodelica popite kave napovedovala dober dan. Nasmeh se je sam risal na obraz in svetil v očeh. Ni je bilo stvari, ki bi jo lahko prepričala, da danes ni sonce vzšlo samo za njo. Vse je dišalo po obljubah in sladkih doživetjih. Vedela je, da bo danes prišel. In tudi če, ga ne bo, je sklenila, da je to ne bo odvrnilo od tega, da obdrži vedro razpoloženje. Zdelo se ji je, da je z leti razvila občutek, ki je s skoraj nezmotljivo natančnostjo napovedal njegov prihod. Čutila je, da prihaja.
Zavrtela je velike ročaje,stare medeninaste pipe in v banjo spustila curek vrele vode. Počasi je obračala različne stekleničke in se na koncu odločila za milnico z vonjem vanilje. Bogato jo je zlila v vodo in zamaknjeno opazovala nastajajočo peno. Razprostrla je lepotilne pripomočke, obesila svež kopalni plašč in prižgala majhne svečke. Kopalnica je bila pravo svetišče, poklonjeno ženski lepoti. In ona boginja, ki je vsak njegov prihod spremenila v obred lepotičenja in izdatne nege. V radio je vstavila najljubšo zgoščenko in počasi zlezla v kad. Voda, skorajda prevroča, da ožge dušo in izpere spomine neprespanih noči. Oprala si je lase in nanje nanesla balzam. Zdrgnila je vsak delček svoje kože in s pet postrgala odmrlo kožo. Pobrila je svoje vitke noge in celotno telo navlažila s oljem. Skromno se je naličila in si uredila nohte. Vsa v pričakovanju ga je hrepeneče čakala.
Ko čakaš brez, da bi vedel kaj je tisto kar v bistvu čakaš, vidiš kako relativen je čas. Ni hujšega trpljenja kot spraševanje ali je vredno živeti v stanju večne neodločnosti ali je bolje, da se stvari enkrat povedo in zarežejo v srce. Nekako se ni mogla odločiti, kaj od tega ji je ljubše. Zato je čakala. Čakala je že zadnja tri leta. Vse odkar je sprejela pravila njegove igre. Ali je bila to njuna igra?! Tudi tega si ni znala več razločiti. Vse se je spojilo v en dolg trenutek pričakovanja in hrepenenja. V iskanje drobnih trenutkov, hranjenja z drobtinicami. Hlastanje za umetno srečo in trenutnim zadovoljstvom.
Bili so dnevi, ko si je preprostoo želela, da bi ju zalotili. Da bi skrivnosti, ki sta jih zaklepala v njeno stanovanje oživele in postrgale njegov vonj z nje. Da bi zadihala, kot stara omara, ki že leta ni bila prezračena. Želela je spet živeti brez pričakovanja. Brez vonja noči in težkih juter, ki so jo spominjale nato, da je še zmeraj poraženka v igri za katero ni bila več prepričana, da jo želi igrati.
Ni ga bilo. Ni ji niti več rabil pojasnjevati zakaj. Poznala je že vse scenarije. Zmeraj iste zgodbe v katerih on ne premaga zlobne čarovnice in ostane ujet v čarobnem gradu. Ona. Njegova mila princesa, ga pa zaman pričakuje in spleta dolgo kito, da mu jo bo lahko vrgla, kot rešilno bilko, in ga povabila v varno zavetje svojega mavričnega stolpa. Škoda, da je nehala verjeti v pravljice.
Nima smisla, da se prepričujem, da sem kdaj res verjela, da bo drugače. Najverjetneje sem globoko v sebi že zmeraj vedela, da nikoli ne boš zares prišel. Naivnost sem skrivala za videzom večne zmagovalke. Nikoli ti ne bom priznala, kaj sem počela, da bi morda enkrat v meni zagledal to kar iščeš. Ne boš videl mojih solz in ne bridkega kesanja. Ne bom ti pokazala, da sem se v resnici že tisočkrat razletela in da me ne boš nikdar imel povsem cele. Saj ti nimam več kaj dati. Od mene so ostale samo črepinje. In ti moj tat noči se gledaš v razbitem ogledalu. Morda pa ravno zaradi tega, tako z lahkoto vztrajava v tem cirkusu ljubljenja in ukradenih trenutkov. Ker noben ne vidi več svoje prave podobe. Ampak zgolj popačen ostanek tega, kar je nekdaj bilo…če je sploh bilo…veš...srce je izgubilo že toliko partij, da je pozabilo, kaj je bilo tisto, zakaj igrata....
Danes je zazvonil telefon drugače. Ne bi rabila niti pogledati na ekran, da bi vedela kdo kliče. Reči temu ženska intuicija, šesti čut ali zgolj pričakovanje očitnega. Melodija je kot slaba vest napovedovala leden udarec. Dvignem. Tišina na obeh straneh. Končno izdavim halo?!. Vem, da ni neumna. To sem zmeraj vedela. Morda si tudi ona, tako kot jaz, ni hotela priznati, in je zanikala tako dolgo,da se je izgubila v lažeh sama sebi. Ali pa si bil zgolj nepreviden in si se preveč udomačil v ideji, da je možno slišati smeh v dežju. Ko se danes spominjam tega klica, se čudim lastni treznosti in iskrenosti s katero sem odgovarjala na njena vprašanja. Smešno. Zazdelo se mi je, da bi morda v drugačnih okoliščinah lahko bili celo prijateljici. Prvikrat v treh letih sem si morala priznati, da je to kar počnem, nizkotno tudi z moje strani. Da nisem tako nedolžna, kot sem si dopovedovala. Klic ni prinesel pomirjenosti, nad tem, da so stvari končno splavale na površje. Prinesel je grozljivega moralnega mačka, ki me je kot strašanska razjeda žgal v samem bitu. Sežgal je še tisto malo, za kar sem verjela, da je čisto.
Žalosti ne moreš nahraniti z besedami, ki si jih izposodiš. Niti z drobtinicami tega kar ostane, ko se razgrebe duša. Prelije se in obarva vse. Seže čez robove in prodre tja kamor smo že davno sklenili, da ne bomo več dovolili nikomur.
Ostane ti samo, da pobereš prgišče sreče, ki ti je še ostalo, in začneš znova.
