sreda, 31. avgust 2011

Pustila ti bom odprto okno

Pridi k meni .
V pritajeni svetlobi noči mi ukradi sen.
Čakala bom na tvojo pesem neizpeto.
Na tisti, zame napisan refren.
Še nocoj.

Prinesi mi rože.
Divje, v rosi pobrane.
Pridi, ko bo mesto že spalo.
Preženi luno in na alabastrovo nebo nariši zvezde.
Ne prižigaj luči.

Poišči me zapit od ljubezni.
Ne obotavljaj se tudi, ko bo korak postal težak.
Ne čakaj.
Jutra so težka in prinašajo vonj neprespanih noči.
Veter boža obraz.

Strgala sem stran, kjer se za naju zgodba konča.
Srce leži na dlani.
Lesena polkna in rože.
Prisluškujem tvojemu koraku.
Vem, našel boš domov. 

Odpeljala te bom k sebi.
Čez cvetoče livade, v dišeče vrtove.
Sama bova  zdravilo za vse tegobe.
Potrkaj na moje okno.
Pustila sem odprto.




Foto: Anjuška I.

ponedeljek, 29. avgust 2011

Diši po domačem....

Človeka osrečijo njegovi lastni napori.
Potrebno je le spoznati prave prvine za srečo:
Ljubezen, preproste užitke, določeno mero poguma in nesebičnost.
Bogatijo nas male radosti, pisani trenutki in prijazni nasmehi.
Diši po domačem...diši po dobrem...



Foto: Anjuška I.

sreda, 24. avgust 2011

nedelja, 21. avgust 2011

Cvetoči kostanji

Na klopci v mestu je sedela in štela izgubljene trenutke. Vse zamujene poglede, dotike, nasmehe…Želela si je, da bi jih lahko strpala v popotno malho in jo preprosto mahnila proč. Odšla bi nekam kjer je ne poznajo. Kjer bi lahko samoto zavila v širok nasmeh in bleščeče oči. Nekam, kjer bi z enim globokim zarezom začela znova. Potegnila bi črto pod tem nesmislom, ki nastaja na njenem papirju. Povej mi moj mali princ, s kakšno barvo bi želel, da naslikam svoj čas  s teboj?

Kostanji cvetijo. Lepo je veš, mali moj. Spomnijo me nate. Prikličejo spomin na obledela poletja, ko je bilo potrebno jeseni začeti znova. In se spoprijeti z vsem kar prinaša nov letni čas, ki obarva naravo in dušo v prelivajoče barve. Takrat, ko se izmijejo poletna sanjarjenja. Rekel si mi, da sem tvoja kamnita princeska. S srcem zaklenjenim v kostanjevo drevo. Da delim sebe, kot kostanjeve cvetove. Opojno dišeče, ki padajo kot snežinke jeseni. Z ljubeznijo na dosegu roke, a tako težko dosegljivo. Povej mi junak moj, se spomniš kako si mi na tisti klopci rekel, da si že zdavnaj izgubil ključ?! Lepa kamnita princesa, si dejal.  Zaklenjena v svojo žalost.

Ljubezen je neumna pesem. Lahko imaš vse. Pa se oropan tistega malega krta, ki rije pod tvojo globino, počutiš kot nepopolna senca samega sebe. Kljuje v tebi. Nenasitna so naša srca. In njemu ni bilo ne vem koliko, do tega, da bi jo osrečeval. Bilo je kakor, da je ljubezen dolga deska in on ne bi zmogel več nositi teže na svojem koncu. Iskal je samo kraj, kjer bi odložil breme. Na lepem ga je zanimalo lastno življenje. In kot, da ga je gnal divji boj v sebi je bežal proč. Ni mu bilo mar za njeno žalost. V ljubezni smo včasih kot v vojni. Dokler smo na isti strani, se borimo skupaj. Potlej je vsak zase. Na koncu pa vedno  bijemo boj sami s seboj.

So stvari na katere bi te moral nekdo pripraviti. Recimo, da bi vsak posameznik, ko bi privekal na svet, dobil mali priročnik za življenje. Majhno knjižico s nasveti in triki za preživetje. Morda, bi jim jaz dodala še simpatične stripovske ilustracije. Življenja pač ne smeš jemati preresno. Ali pač?! Bi pomagalo?

Odcveteli so. Jesen je prišla trdo in neizogibno. Rumeno sonce je udarjalo po pokošenih travnikih, zorane njive so izgubljale zeleno barvo. Vse se je obarvalo v rjavo. Kot, da bi ostale obtolčenine poletja. Medeno poplesavanje med listi. Sedim na klopci in sanjarim. Listje pada name. Pustim,da me boža vonj po spominih. Odplavam proč. Nazaj v trenutke, ko si me videl in čutil. Ko sva se držala za roke in kot otroka tekla med drevesi. Nazaj v tisti dan, ko si v star kostanj vrezal najine začetnice in napis:  P + J za zmeraj. Okrog pa veliko srce. Prilepila sem srčen obliž čez to rano. Diši po zimi.

Hladno zimsko jutro. Mirno. S papirnato vrečko sveže pečenih kostanjev se sprehajam po najinem drevoredu. Ni več hrepenenja. Zgolj sladkost bolečine, ki ostane, ko se izpije zadnja kaplja tistega, kar je bilo. Bel sneg je prekril klopco, kjer sva sedela. Zima je prinesla mir. Diši po bukovih polenih, ki gorijo v toplih domovih. Sivi dimniki. . Ljudje hitijo k prazničnim nakupom. Pričakovanja. Nisem sama. Pod srcem raste mala lučka. Moja kostanjeva princeska.

Nisem ti razklenila skrivnosti. Ne bi te marala tako vezati nase. Nisi videl mojih barv. Cvetoči kostanji me bodo zmeraj spomnili nate. Mali moj princ. Motil si se. Moje srce nikoli ni bilo zaklenjeno. Samo videti bi moral prava vrata. Zmeraj sem bila tu. Snežinke plešejo kot beli kostanjevi cvetovi in padajo na premražene noske. Vonj po pečenih kostanjih in novih začetkih.



Ilustracija : Autumn Rae 

torek, 16. avgust 2011

Potepinka v Ljubljani


Mala terasa in spodaj Ljubljana, pomanjšana,
da odnesla bi od tu bele hišice v predpasniku.

Tukaj s te male terase na sredi Ljubljane ta hip lahko
bi dosegel Krim z roko.

Sva šla na malo teraso nad širno Ljubljano, da najina
vsa Ljubljana bi bila.
Na nebotičnik sva odšla, bliže sonca in
modrega neba,
pozabiva, da premajhna za dva in
žalostna sobica je najina.


(Bele Vrane - Mala Terasa )



Foto: Anjuška I.

ponedeljek, 15. avgust 2011

Moj ponedeljek malo drugače


Ponovno sem odkrivala,  meni tako drago, Pohorje.
Iskala sem male in velike trenutke. Takšne okrogle, kvadratne, pisane in črtaste….Predvsem pa sprehajala svoj super jaz. Pela in poplesavala. Dovolila sem si biti Peter Pan. In se smejala na glas. Včasih krvavo potrebujem te male odmike od vsega, ko lahko samo poslušam in ne govorim. Lepo je, ko te sonce boža po obrazu in veter žene naprej.

( p.s. avtorica je zaljubljena v življenje v barvah). 


Foto: Anjuška I.

nedelja, 14. avgust 2011

Črna gazela


Stojim za tabo in zrem v tvoja ledja.
Črna gazela.
Ponosna in močna.
Oblečena v barve stepskih noči, ki jih gotovo nisi videla.
Širokogrudna.

Zamika me, da bi iztegnila roko in se dotaknila tvoje kože.
Svetleč alabaster.
Sprašujem se kako dišiš?
Dišiš po soncu?
Ali zgolj po utrujenih jutrih?

Ne opaziš me.
V meni pa tli drobna iskrica radovednosti.
Je tvoja koža mehka in voljna.
Ali se kot grobo usnje, upira dotiku.
Lena mačka.

Bi se lahko prelili?
Kava in mleko.
Gotovo dišiš.
Dišiš po spominih na neprespane noči.
In hrepenenju.

Pozibavaš se kot nosač lubenic.
Široki boki.
Prsi, ki spravljajo v zadrego ukradene poglede.
Skrivnostna.
Neukrotljiva si mila moja, nočna kraljica.

Ne ogovorim te.
Ne storim nič.
Črni kodri čez oči.
Vonj noči.
V sanjah obljubljaš tisoč želja.




torek, 9. avgust 2011

Prgišče sreče


Bil je eden tistih dni, ko je že prva skodelica popite kave napovedovala dober dan. Nasmeh se je sam risal na obraz in svetil v očeh. Ni je bilo stvari, ki bi jo lahko prepričala, da danes ni sonce vzšlo samo za njo. Vse je dišalo po obljubah in sladkih doživetjih. Vedela je, da bo danes prišel. In tudi če, ga ne bo, je sklenila, da  je to ne bo odvrnilo od tega, da obdrži vedro razpoloženje. Zdelo se ji je, da je z leti razvila občutek, ki je s skoraj nezmotljivo natančnostjo napovedal njegov prihod.  Čutila je, da prihaja.

Zavrtela je velike ročaje,stare medeninaste pipe in v banjo spustila curek vrele vode. Počasi je obračala različne stekleničke in se na koncu odločila za milnico z vonjem vanilje. Bogato jo je zlila v vodo in zamaknjeno opazovala nastajajočo peno. Razprostrla je lepotilne pripomočke, obesila svež kopalni plašč in prižgala majhne svečke.  Kopalnica je bila pravo svetišče, poklonjeno ženski lepoti. In ona boginja, ki je vsak njegov prihod spremenila v obred lepotičenja in izdatne nege. V radio je vstavila najljubšo zgoščenko in počasi zlezla v kad. Voda, skorajda prevroča, da ožge dušo in izpere spomine  neprespanih noči. Oprala si je lase in nanje nanesla balzam. Zdrgnila je vsak delček svoje kože in s pet postrgala odmrlo kožo. Pobrila je svoje vitke noge in celotno telo navlažila s oljem. Skromno se je naličila in si uredila nohte.  Vsa v pričakovanju ga je hrepeneče čakala.

Ko čakaš brez, da bi vedel kaj je tisto kar v bistvu čakaš, vidiš kako relativen je čas. Ni hujšega trpljenja kot spraševanje ali je vredno živeti v stanju večne neodločnosti ali je bolje, da se stvari enkrat povedo in zarežejo v srce. Nekako se ni mogla odločiti, kaj od tega ji je ljubše. Zato je čakala. Čakala je že zadnja tri leta. Vse odkar je sprejela pravila njegove igre. Ali je bila to njuna igra?! Tudi tega si ni znala več razločiti. Vse se je spojilo v en dolg trenutek pričakovanja in hrepenenja. V iskanje drobnih trenutkov, hranjenja z drobtinicami. Hlastanje za umetno srečo in trenutnim zadovoljstvom.

Bili so dnevi, ko si je preprostoo želela, da bi ju zalotili. Da bi skrivnosti, ki sta jih zaklepala v njeno stanovanje oživele in postrgale njegov vonj z nje. Da bi zadihala, kot stara omara, ki že leta ni bila prezračena.  Želela je spet živeti brez pričakovanja. Brez vonja noči in težkih juter, ki so jo spominjale nato, da je še zmeraj poraženka v igri za katero ni bila več prepričana, da jo želi igrati.

Ni ga bilo. Ni ji niti več rabil pojasnjevati zakaj. Poznala je že vse scenarije. Zmeraj iste zgodbe v katerih on ne premaga zlobne čarovnice in ostane ujet v čarobnem gradu. Ona. Njegova mila princesa, ga pa zaman pričakuje in spleta dolgo kito, da mu jo bo lahko vrgla, kot rešilno bilko, in ga povabila v varno zavetje svojega mavričnega stolpa. Škoda, da je nehala verjeti v pravljice.

Nima smisla, da se prepričujem, da sem kdaj res verjela, da bo drugače. Najverjetneje sem globoko v sebi že zmeraj vedela, da nikoli ne boš zares prišel. Naivnost sem skrivala za videzom večne zmagovalke. Nikoli ti ne bom priznala, kaj sem počela, da bi morda enkrat v meni zagledal to kar iščeš. Ne boš videl mojih solz in ne bridkega kesanja. Ne bom ti pokazala, da sem se v resnici že tisočkrat razletela in da me ne boš nikdar imel povsem cele. Saj ti nimam več kaj dati. Od mene so ostale samo črepinje. In ti moj tat noči se gledaš v razbitem ogledalu. Morda pa ravno zaradi tega, tako z lahkoto vztrajava v tem cirkusu ljubljenja in ukradenih trenutkov. Ker noben ne vidi več svoje prave podobe. Ampak zgolj popačen ostanek tega, kar je nekdaj bilo…če je sploh bilo…veš...srce je izgubilo že toliko partij, da je pozabilo, kaj je bilo tisto, zakaj igrata....

Danes je zazvonil telefon drugače. Ne bi rabila niti pogledati na ekran, da bi vedela kdo kliče. Reči temu ženska intuicija, šesti čut ali zgolj pričakovanje očitnega. Melodija je kot slaba vest napovedovala leden udarec. Dvignem. Tišina na obeh straneh. Končno izdavim halo?!. Vem, da ni neumna. To sem zmeraj vedela. Morda si tudi ona, tako kot jaz,  ni hotela priznati, in je zanikala tako dolgo,da se je izgubila v lažeh sama sebi. Ali pa si bil zgolj nepreviden in si se preveč udomačil v ideji, da je možno slišati smeh v dežju. Ko se danes spominjam tega klica, se čudim lastni treznosti in iskrenosti s katero sem odgovarjala na njena vprašanja. Smešno. Zazdelo se mi je, da bi morda v drugačnih okoliščinah lahko bili celo prijateljici. Prvikrat v treh letih sem si morala priznati, da je to kar počnem, nizkotno tudi z moje strani. Da nisem tako nedolžna, kot sem si dopovedovala. Klic ni prinesel pomirjenosti, nad tem, da so stvari končno splavale na površje. Prinesel je grozljivega moralnega mačka, ki me je kot strašanska razjeda žgal v samem bitu. Sežgal je še tisto malo, za kar sem verjela, da je čisto.

Žalosti ne moreš nahraniti z besedami, ki si jih izposodiš. Niti z drobtinicami tega kar ostane, ko se razgrebe duša. Prelije se in obarva vse. Seže čez robove in prodre tja kamor smo že davno sklenili, da ne bomo več dovolili nikomur.

Ostane ti samo, da pobereš prgišče sreče, ki ti je še ostalo,  in začneš znova. 




sobota, 6. avgust 2011

Ranjene ptice

Zadnjič. Tokrat je zadnjič. Nikoli več. Lahko bi bolje vedela.  Trapa. Trapa….

Na robu pločnika je skrušena sedela. Strgane najlonke. Povsem vseeno ji je bilo kako v tem trenutku izgleda.  Maskara se ji je bila razmazala čez polovico obraza. Spominjala je na potrto in osamljeno pando. Razen jeze, tako ni čutila ničesar. Niti dežja, ki je počasi pričenjal padati, in bedni podobi, dajati zadnji pečat. Bila je jezna. Ne več toliko nanj, kot nase. Spet si je naredila to. Kot, da je ne bo nikoli izučilo. Trapa. Trapa…

Pravijo, da pustimo, da nas drugi trpinčijo za odtenek manj kot mučimo sami sebe. Bo že držalo. V zadnjih letih si je večkrat dokazala, da se nima rada. Da mogoče celo rahlo uživa v tem trpinčenju. Kako bi sicer opravičila, da ponavlja iste napake. Neštetokrat se je že izneverila sama sebi. Se spustila na pot, za katero je že vnaprej vedela, da ne vodi nikamor.

Zdravo. Moje ime je Lidija. In sem…sploh ne vem, kako bi se opisala. Sem specialistka za pobiranje ranjenih ptic. Moških z zlomljenimi krili. Rešujem krizne situacije in krpam strta srca. Verjemite mi. Videla sem že vse. Moške na tleh…razočarane…strte…takšne v iskanju samega sebe…ločene…poročene. Nesrečne. Presenetil bi me še samo tak, ki bi prišel na samorogu…ahhh…točno…samorogi so izumrli. Skupaj z dinozavrovimi jajci. In princi na belih konjih. Ostali so še samo konji. Pa še tem je potrebno pogledati zobe.

V bistvu sem v tem času razvila manjšo teorijo. Sem kompleksna oseba z izrazitim nagnjenjem k reševanju ljudi in njihovih problemov . Najverjetneje bi se razdelila na prafaktorje, da bi bili vsi srečni in zadovoljni. Raztrgala bi še zadnje platno same sebe in dopustila, da se name zlijejo vse barve. Gotovo mi v prid tudi ne govori dejstvo, da se ne znam vezati in sem nestabilna. Ob znakih prvih težav pobegnem. Ucvrem jo, kolikor me nesejo noge. Mogoče niti ne bi znala voziti normalne zveze ( karkoli, že naj bi bila )  saj se nikoli prav ne prepustim. Jaz poskrbim za vse. Le zase ne. Ker v sebi ne verjamem povsem, da si to zaslužim. Bolno, kajne?! Lažje se je ubadati s problemi drugih, kot s svojimi.

Moj zadnji primerek čudovite, ranjene ptice je bil Simon. 32 letni ločenec. Podpis na papirjih o razvezi, se še ni dodobra posušil, ko sva se spoznala. Osamljen je taval po oddelku za sadje in zelenjavo, kjer delam. Bil je tako prikupno izgubljen, ko se je odločal med mangom in avokadom. Rekel je,da njemu vse izgleda isto. Da do sedaj ni rabil skrbeti za to, saj je to počela njegova grozna,bivša žena, ki ga pa je prav grdo prevarala. Neverjetno koliko informacij strne človek v en stavek, ko želi nekaj poudariti. Vse to v površinskem čveku o zelenjavi. Gledal me je kot majhen psiček, ki s pogledom govori vzemi me. Potreben sem skrbi in nežnosti. Cartaj me.  In slednje sem storila. Jaz, Mati Tereza, s šibko točko v moških, ki me potrebujejo.

Problem tako imenovanih ranjenih ptic, je v tem, da takoj, ko jim pozdraviš peruti in jim zrastejo krila, prav vse po vrsti odletijo. Brez izjeme. Mogoče sem jaz samo takšen začasen azil. Prenočišče za vrane, orle, štrke, kose in vse ostale primerke, ki se znajdejo v moji hišici na poti na jug. Na poti v lepše kraje. Kje sem ostala…točno. Simon. Opisala bi ga kot tipičen primerek vrane. Lepo, svetleč perje,..rahlo nesrečen ker je vrana in ne kakšna divja ujeda. Takšen vsejedi mrhovinar, ki s pridom uporablja svojo visoko inteligenco. Po tednih entuziastičnega dobivanja in intenzivnega druženja je spoznal, da je ga.Vrana vseeno najprimernejša samička zanj. In tako je odžagal vejo na najinem drevesu. S kratkim adijo in hvala za vse.

Jutro. Nad Ljubljano se je že vila siva, gosta megla. Prometna konica je ubila še eno, že tako vnaprej determinirano, ponedeljkovo jutro. Na poti v službo je kot vsako jutro, razmišljala kje zaboga je tako zavozila?! Kdaj je prišlo tako daleč, da je čakala na nekoga, da jo reši?! Reši pred čem?! Samo seboj?! Smešno. V tistem prometnem zastoju na Miklošičevi je sprejela svojo najpomembnejšo odločitev. Kot strela z jasnega jo je zadelo, da ne bo mogla rešiti nikogar, če ne bo najprej pomagala sebi. Zavedla se je, da mora najprej pozdraviti svoje srce in vanj vnesti barve. Predolgo je odlašala s tem. Dopuščala, da drugi sprejemajo odločitve zanjo. Prišla je do točke, ko za svoj neuspeh ni mogla kriviti nikogar, razen sebe. Ona se je tako prizadela. Ranila s tem, ko je čakala, da se nekaj zgodi in upala,da se bodo stvari zgladile same od sebe. Brez tega, da bi sama sploh sodelovala. Da je skrenilo, ko je vse stavila na nekoga…medtem,ko bi morala vzeti karte v svoje roke, in zaigrati tako kot zmagovalka. Saj je imela vse ase cel čas v rokavu.

Živijo sem Lidija in sem v iskanju svojega obzorja. Nebo je omejitev kajne?!  Zakaj bi si pristrigla peruti…