četrtek, 30. junij 2011

...mogoče pa

Mogoče pa moram prepotovati vse začrtane in namišljene poti od Ljubljanskega barja do ulic Berlina, pa čez Italijo do Združenih držav, mogoče pa moram biti osamljena v Gradcu in zadovoljno sama v Toskani pa še kje, mogoče pa moram potovati tudi skozi slike v galerijah, arhitekturne detajle ali s knjigami in skozi knjige… mogoče pa moram pobarvati svoje misli in dovoliti,da me spijejo barve…

In zakaj, konec koncev, če ne zato, da bi se pesem, ki je dihala na mizi in se vrtela v krogu, nazadnje ustavila in se sesula v središče. 
S tem, da se na cilju sesujem vase, dobim dokaz o tem, da sem bila na poti in da obstajam, obstajam v svojem središču, kamor sem se sesula...

ponedeljek, 27. junij 2011

Domača marmelada in mali trenutki...

Na današnji otroški animacije, me je 7 letni David spomnil na nekaj zelo pomembnega. Na preprosto željo postati, sanjati….si nekaj želeti brez odraslih okvirjev. Brez občutka,da se ne da ….povsem brez tistega vnaprej definiranega pogleda…mi je rekel mali frajer: Učiteljica jaz bom pa profesionalni plezalec parkurja, pa Dj…pa veste…tetoviral bom…ampak to samo za hobi…pa mogoče bom hokej igral…zato še nisem prepričan…vse to mi je fant s neverjetno energijo, zdrdral v isti sapi. Suvereno. Brez dvoma v svoje želje…Nehote se me je polotila nostalgija. Tista dobra…dišeča…s pisanimi spomini na otroške želje. Jaz sem želela spremeniti svet. Postati pomembna.  Nastopiti na Oprah…saj to bi mi uspelo če kraljica pogovornih oddaj ne bi nehala snemati….pa želela sem postati slikarka…in imeti svoj atelje. pa malo hiško. Pa vrt. Pa obvezno gugalnico pod drevesom. Pa rože…pisan travnik…tak,ki se ga ne sme kositi….pa skrivališče v gozdu. Ahhh pa hiško na morju. Staro…kamnito. Potrebno nežne roke s občutkom za dušo doma. Pa kuhala bi…ker bi imela čas…ker bi si ga vzela…

Zadnje čase mi misli vse in vse bolj  uhajajo k razmišljanju o trenutkih…o tistih lepih. Malih in velikih. Tistih, ki so se že zgodili in tistih, ki me še čakajo. Včasih se mi zdi,da tako nepotrpežljivo čakam na nekaj…na nekaj….saj veš…tisto nekaj…in potem zaprem oči in ne vidim,da so okoli mene male, velike, srednje, kvadratne, okrogle, pisane in črtaste stvari, ki so lepe…ki so fantastične…neponovljive. Muriel Barbery, v knjigi Eleganca ježa, te trenutke poimenuje » kairosi«, zanjo so to minljivi trenutki, ki so nekega dne vzklili, a jih nismo znali zgrabiti in so se za vedno potopili v ničnost. …oddaljeni za mišjo dlako.

Sprašujem se koliko takih momentov doživi posameznik v svojem življenju…ta misel se porodi povsem brez grenkega priokusa,…zgolj kot trenuten vzgib…neka želja,da se stvari dajo v premislek….da jih tudi sama začutim. Ovrednotim. Premeljem. Sprejmem.

Med današnjim tekom sem premlevala prav to…o tem kaj lahko naredim. Kaj mi je dano. Kaj ne morem…in kako sprejeti to.  Trstenjak, v svoji knjigi: Po sledeh človeka,  tako fantastično opiše človekovo hojo za srečo. Del, ki se mi je vtisnil govori o tem,da je potrebno sicer delati načrte, imeti vizijo prihodnosti, upe, pričakovanja…a da ti bore malo pomagajo če ne znaš živeti. Potrebno je danes ljubiti, dihati, upati, sanjati,…danes moramo delati za svoj lepši jutri. Danes.  Ker pred vsakim jutri pride danes!

Medtem,ko ti moj naključni bralec to prebiraš se meni na kuhinjskem pultu že hladi prva letošnja marmelada…ja…nekje je treba začeti. Pa naj bodo to začimbe v improviziranem vrtu, spečeni piškoti, topel nasmeh nekomu…ni veliko…je pa še zmeraj več kot nič…in vsak korak je korak bližje vrhu…je pa lažje če te ob jutranji kavi razvaja malo domačnosti s dodatkom ljubezni…

nedelja, 26. junij 2011

Zgodba o Ljubezni, kavi ter naslonjaču z Rumenimi rožami

Udobno zleknjena je napol ležala v velikem naslonjaču...obrabljen je že, je pomislila sama pri sebi in nežno božala tkanino. Velike rumene rože so že zdavnaj izgubile svojo barvo. Zdi se kot,da tiho čepijo na modrem vzorcu in čakajo na pomladni dež.

Kot včeraj se spomni dneva,ko sta našla ta sedež. Bila je ena izmed njunih prvih skupnih nedelj. Takrat sta še stanovala v bornem študentskem stanovanju, ki je bolj kot na stanovanje spominjalo na večjo sobico, ki razen kopalnice,  kuhinje, ležišča ter omare za najnujnejše stvari ni premoglo ničesar. Na obrazu se ji izriše nasmeh ob misli, kako takrat pravzaprav nista nič pogrešala. Vsako nedeljo sta se že zjutraj odpravila v mesto, kjer sta v mali kavarnici jedla sveže rogljičke, srkala kavo ter brala časopis. Vsak svojega. In zmeraj znova prekinjala skupen mir z entuziastičnim komentiranjem prebranega. To je bil njun mali obred. Nekaj kar je pripadalo le njima. Tudi tiste nedelje sta se peš odpravila proti mestu,ko sta na koncu ulice zagledala svojega kasnejšega zvestega tolažnika in udobno skrivališče  v marsikaterem težkem trenutku. Rožast naslonjač. Nekako ne umeščen je stal med kupom ostalih kosovnih odpadkov. Kot bi ga nekdo spoštljivo odložil tja v upanju, da najde ljubeč dom. Takoj sta se zaljubila vanj. V ogromno modro gmoto z velikimi rumenimi rožami. Na prvi pogled ni bil nič kaj prida...imel pa je nekaj...dušo...obema se je zdelo,da pripoveduje zgodbe. In tako sta ga kot dva poletna sanjača odnesla seboj ter mu dodelila častno mesto sredi njune male sobice. Vse od tistega dne, ga kot nek amulet vlačita seboj kamorkoli gresta. Sedaj nosi tudi njuno zgodbo.
Potrebno bi  ga bilo zakrpati. Z roko je zdrsela preko žametne prevleke in s njemu tako poznano kretnjo dvignila skodelico kave  s omarice. S skoraj nerodno kretnjo  ponese šalico dišeče tekočine k ustom, Opazuje jo je,ko zamaknjena popije prvi požirek, Zmeraj se počuti kot majhen tat,ko je skrivoma gleda kako se je polašča prikriti užitek. Nikogar ne pozna,ki bi gojil takšno strast do pitja kave. Za njo je to svojstven  mali obred...prava, turška kava s malo sladkorja. In on, njen junak, jo  pripravi tako kot je  njej ljubo. Zmeraj mu pove,da samo on zna tako.  Na obraz se ji  prikrade droben nasmeh. Usta  le za spoznanje odpre. Pripne oči, kar počne zmeraj,ko se  izgublja v nasladi. Globok vdih. Ponovno srkne kavo. Odpre oči, odloži skodelico s kavo ter  ponovno prične brati. Za trenutek se mu zdi,da jo branje tako odnese,da sploh ne opazi njegove prisotnosti.
 V starih, ponošenih copatih nežno podrsa mimo nje, trudi se čim tišje priti do svojega kotička. Novega,  usnjenega dvoseda,ki sedaj kraljuje na drugi strani njune lično urejene dnevne sobe. Še par korakov, razmišlja pri sebi.Ko se takole vleče mimo nje, ga preseneti in prime za roko. V  naglici spusti knjigo in ga potegne nase. Z vso svojo težo, nepripravljen štrbunkne nanjo. Ona pa kot spretna cirkuška mačka najde pozicijo in se mu privije v objem. Glasno ga cmokne na čelo in reče. „ sploh veš kako te imam rada...ne...mislim,da ne veš...tako te imam rada...ne še bolj te imam rada...kot.. kot vse zrele rumene hruške v jeseni,...bolj kot poleten dež...ja...veliko bolj kot snežinke na oknu...in ja...celo bolj kot prvo pomladno cvetje spomladi...naguba čelo...kar počne,ko se trudi izgledati resno in učeno...njen prifrknjen nos prav otročje nagajivo kuka izpod cela in je v pravcati posmeh narejeni resnobi. Ne morete se več zadržati in tako skupaj bruhneta v smeh. Si pa res prava bučka ji  reče z vso nežnostjo,ki jo premore … tako…dovolj imaš…mu reče ona  in ga v smehu spodi iz naslonjača.
 Ponovno zavzame svoj prestol in se loti branja. Po nekaj straneh dvigne svoj pogled k njemu. Smešen je tako si misli. Kot majhen otrok povsem zavit v lahko odejo,ki mu je kupila ker ga  zmeraj rahlo zebe. Oblečen v staro razvlečeno trenirko,ki jo ima v lasti že odkar sta se spoznala.  Tako izprani,da je že davno izgubila prvotno barvo. Sprašuje se kakšne barve je sploh bila. Je res mogoče,da je bila nekoč rumena?! Nasmeji se ideji,da jo je želela že večkrat zavreči, a on vztraja,da edino v njej lahko kreativno razmišlja. Grizlja konico svinčnika,ki jo ima zmeraj ob sebi kadar bere. Vsake toliko časa se zasliši zvok pisala na papir,ko si izpiše kaj pomembnega. Opazuje ga kako se mu spreminja izraz na obrazu...zdi se da bere s celotnim telesom. Le vsake toliko priviha obrv in zamomlja...bolj vase kot njej. Gleda kako v enakomernem ritmu potrkava ob rob knjige, odloži svinčnik in si gre skozi lase. Obožujem njegove vranje črne lase, pomisli. Prav zaradi njih ga je takrat opazila v  kavarni. Zdeli so se ji prikupno neukročeni, kot da so kljubovali njegovemu resnemu izrazu. 
 V gosti tišini se srečata njuna pogleda. Nasmehne se ji in ji zarotniško pomežikne. Ona mu kot podivjana frklja pokaže jezik. Zmaje z glavo in se ji nasmeji. Kako rad imam to afno, tuhta on pri sebi, neverjetno je kako uspe ohranjati to otroško nagajivost. Rad ima to pri njej. Všeč mu je,ko ga zjutraj zbudi s smehom ter  sto in eno domislico kaj bi lahko naredila. Ali ko mu zvečer pred spanjem govori pravljice,ki jih pripoveduje tako kot,da bi trgala rože, povsem brez repa in glave. In prav vse s srečnim koncem. Obožuje,ko kuha zanj. Se tako preprosto jed spremeni v kulinarično doživetje. Samo zanj na toast narise smešen obraz in mu obreže skorjico ker ve,da je nima pretirano rad. In ko je utrujen, se potrudi zanj in mu pripravi velik zrezek, čeprav sama sploh ne mara mesa. Kako ceni te male stvari pri njej, tuhta in jo malo zamaknjen opazuje.
Med njima pa samo tišina in rumena svetloba iztekajočega se dne. Udobno nameščena vsak v svojem kotičku. Kot bi bile vse  velike besede odveč. To je ljubezen, razmišljata vsak v svoji zamaknjenosti. Ko lahko zraven nekoga samo si. Ko tišina pove tisoč besed. In v sebi čutiš mir ter toplino. Ko veš,da si našel nekoga,ki vidi stvari v enakih barvah kot ti, in pogled govori kar čuti srce. Takrat duša boža dušo.

 Njuna dnevna soba se  potihoma potopi  v še en poleten večer in vse, razen njiju postane nepomembno.  

...kratkomalo vse...s ščepcem cimeta...

...peskovnik za lepe in tople besede...čustvene izlive...urejene in zavozlane misli...shramba pisanih skrivnosti in širokih rumenih nasmehov...