»Sam na fuzbal me pust«

Včeraj me je vsak drugi znanec pozdravil z enim izmed dveh vprašanj: Zakaj nisi oblečena v vijolično? In ali greš na tekmo? Iti ali ne iti na tekmo, je v Mariboru skoraj tako pomembno, kot zglednemu kristjanu obisk cerkve ob tavelikih praznikih. In verjemite mi, da tukaj ni moje dramatičnosti na pohodu. Gre preprosto za to ali si ali nisi vijoličast. In če znaš glasno vpit: Samo en je klub, samo ena čast, ... Naj takoj na začetku priznam grehe. Nisem bila na tekmi.

Bill Shankly, škotski nogometaš in manager, je l. 1981 dejal: “Nekateri ljudje mislijo, da je nogomet stvar življenja in smrti. Zagotavljam vam, da je mnogo več kot to.” Mislim, da je nekaj podobnega včeraj doživljal mlad uradnik na občini. Urejala sem dokumente in prvič ( no mogoče drugič) v tako resnem vzdušju padla v pristen in nekontroliran smeh. Polna pisarna. 5 žensk in ta revež. Medtem, ko sem čakala  da mi overi neko papirologijo, so ga sodelavke poskušale, (ampak res poskušale) vprašati kako se urejajo neki specifični dokumenti. Bil je popolnoma nezbran. In ko ga že v tretje sodelavka ni mogla priklicati, se on obrne k njim in povsem resno reče: »Pa kaj vam ni jasno? Ni že dovolj to, da se moram pripraviti na tekmo. Ki je mimogrede, TEKMA, pisano z veliko. Kaj res ne vidite, da danes ne morem odgovarjati na take stvari. Pustite me«. Vse je izrekel skrajno resno in odločno. Jaz se seveda nisem mogla zadržati in sem bruhnila v krohot.  Človek bi pomislil, da je najmanj pomožni sodnik, ki trpi za skrajno nervozo in hudim pritiskm pred tekmo. P.s. Ura je bila šele pol deset zjutraj in do tekme je bilo še dobrih 11 ur. Namesto nasvidenje me je pospremil s kratko strategijo, ki jo naj bi po njegovem ubrali »naši« in z besedami: Danes gremo na zmago. Dajmo!

Da se z nogometom ne gre šaliti me je naučil bivši fant. En tak mini kviz sva imela že na prvem zmenku. Nekateri pač klepatajo o vremenu in hobijih. Pa filmih. Midva pa o nogometu. Nikoli ne bom pozabila tega. Sedela sva. Pila čaj. In on potegne iz zadnjega žepa denarnico v kateri je imel ( nooo sem prepričana, da še ima sedaj) malo slikico z grbom Reala. Pomolil mi jo je pod nos in vprašal, če vem kaj je to?  Oziroma je bolj preverjal, da bog ne daj, ne navijam za Barcelono. Mislim, da bi mi bil v tistem trenutku in tudi kasneje, zmožen marsikaj spregledati. Navijanje za drugo ekipo mi prav gotovo ne bi. Da ne bo pomote. Ta njegov entuziazem mi je bil prav všeč. Prav hecna sva bila, ko sva oba oblečena vsak v svoj dres, gledala tekme in se drla. Eden bolj kot drugi... Ja. Tudi tekme gledam. V bistvu prav rada. Še bolj frajersko se mi pa zdi igranje nogometa. Tega vedno igram proti sebi primernim nasprotnikom. Berite svojim otrokom na animacijah. Itak me vedno povsem poškodujejo, kljub temu da se zmeraj dogovorimo, da ne bodo namenoma faulirali. Počutim se najmanj kot Casillas, ko branim in ubranim vsako tretjo podajo na gol :).

Eno veliko igrišče. Enajst fejst fantov na eni strani in enajst na drugi. Ne bomo se zdaj spuščali v delitev na vratarja, igralce, igralce sredine in napadalce,... Torej...Ena igra. Nogomet. Vsak, ki je včeraj vsaj vdihnil vsaj o,5 štajerskega zraka je lahko začutil, da je v zraku bilo tisto nekaj. Več kot zgolj igra.Trenutek, ko mesto diha za nogomet. Nogomet kot najpomembnejša (postranska) stvar na svetu namreč ni le šport kot tak, je hkrati proces obreda, ki združuje množice različnih narodnosti, religij, prepričanj itd. Po domače takrat vsi stopimo skupaj. In jočemo, kričimo, jezimo in navsezadnje veselimo. Štajerska prestolnica je že od zgodnje ure bila polna teh in onih navijačev. Čutiti je bilo vse. Pričakovanje, vzhičenje, pozitivne in negativne emocije.

Kljub nasprotujočim se  mnenjem o nogometu pa ni mogoče prezreti njegove masovne priljubljenosti, njegove globalne prisotnosti in njegovega vpliva, ki pronica v številne pore družbenega življenja. Jah...Ljudje se tudi ločujejo zaradi njega, iskre se krešejo in v »fuzbalu« je denar,zaradi česar je prav, da se o nogometu razmišlja ne le v športnem kontekstu, temveč širše. Kot o igri, ki s dogajanjem pred in potem, skriva v sebi zrcalo pomembnih družbenih vrednot. In danes je sreda. Včerajšnja tekma je za nami. Vse kar je ostalo po tekmi, so prazne plastenke, ki so jih zjutraj pospravili smetarji. Ostal je grenak priokus izgubljene tekme in malo čudnega sojenja. Danes se v mestu govori o koncertu RHCP. In cel Maribor hiti v Zagreb...

Foto: via Pinterest

Ko zmanjka časa ...

Nedelja. Budilka zvoni ob 6.30. Zalepljena se komaj zvlečem iz postelje. Zbiram vso možno motivacijo. Predvsem pa se trudim ignorirati notranji glas, ki mi pravi: Anjuška, pošlji Daniju sms, da te ne bo. Boš šla zvečer teči. Pridi nazaj pod odejico. Dajva še dve kitici odspat. Daaaaj no. Preslišim vsa  prigovarjanja »glaseka« in se zbrcam v rit. Optimistično se odpeljem do Stražuna. Povsem jasno mi je, da nisem v svoji stari formi. In da sem prekleto trmasta, da grem trenirat z njim. On vadi vsak dan. Fitnes in tek. Jaz pa... Sem malo spala. Pričneva teči. In potem se usuje iz njega. V četrtek  mu je umrla bližnja znanka. Kolegica. Dve leti mlajša od mene. Iz danes na jutri. In je ni več.

Da je umrla, je prebral včeraj v časopisu. Ob jutranjem čaju so ga oblile solze. Kako je to sploh mogoče? Kako umrla? Če pa jo je v torek še videl? In mu je obljubila, da gresta na kavo! Zdaj pa je ni več?!  Res se mu tistega dne ni več javila.Ampak... Njena sodelavka mu je povedala, da ji je tisti dan postalo slabo in so jo odpeljali v bolnišnico. Nihče prav ne ve, zakaj je umrla. Bojda neki krvni strdek. Več mesecev se je podila okoli zdravnikov. Ena preiskava na drugo. Dani jo je opisal, kot večno optimistko z nasmehom do obeh ušes. Še na dan njene smrti je poklicala v službo in rekla, da danes ne pride. Odpovedovati ji naj bi pričele ledvice. Sodelavki je rekla, da bo že kako. In da jo bolj kot zanjo samo, skrbi za očeta. Zlomilo ga je njeno stanje. Z Danijem nista šla na kavo. Ni odpisala. Ni je več. Vse kar je ostalo za njo je osmrtnica v Večeru, ki potrjuje, da je res ni več. Težko mi je bilo teči in tema najinega pogovora se mi je zažrla globoko v dušo. Ubogo dekle ni več dočakalo jutra. . Jaz je nisem poznala. Pa vendar mi je bilo ob njegovi pripovedi tako hudo. Ob vsem povedanem, se nisem mogla znebiti občutka, da je vedela kako resno je z njo. In da se je odločila, da zadnje mesece preživi kolikor more normalno.

Spomnila sem se včerajšnjega pogovora z mamo. Polna nekega besa, ki je v resnici ena sama velika žalost, je razpredala o težavah, ki jih ima z babi zaradi zapuščine po dedku. Obe sta tako zaverovani v svoj prav, da sploh ne vidita kaj si počneta in kako globoke so dejansko njune rane. Izbruhi besed, ki zarežejo in bolijo. Kot kost je vrgla, da tudi če je jutri več ne bo, ne želi odstopiti od svojega prav...Vsaka zase misli, da se ji godi svetovna krivica.  Kako smo ljudje. Brezbrižni in polni samih sebe. Ufff... Tako živo so mi med tekom  pred oči prišle njene besede. Sprašavala  sem se: Kaj pa če se to  res zgodi? Kaj če se res jutri dan drugače prevesi? In zmanjka časa? In vse, kar je bilo tako sila pomembno, obvisi nekje? Bosta res lahko živeli s tem? Jima bo žal za vse?

Zmagovalno sem preživela najin trening. Domov pa prišla z polno glavo. Spomnila sem se Klemena. Prijatelja, ki je umrl 3 leta nazaj. Zelo hitro. In med nama je vse  obviselo v zraku. Se vidiva drugič, sem mu rekla. Slaba dva meseca prej, nisva mogla na kavo, ker sem bila jaz v nekih svojih filmih in nisem našla časa. Potem pa ga ni bilo več. In jaz mu nisem mogla nikoli več povedati, kaj se mi dogaja. Nikoli več se ne bo smejal z mano. Ali šel z mano, kot otrok po Ljubljani. Mi pel pri Prešercu. Ukradel poljuba. Ker ga ni. In na to me ni nihče opozoril. Bil je mlad in ne bi smel umreti. Pa je. In tako bomo nekega dne vsi. Do takrat pa se povečini obnašamo kot, da smo nesmrtni. Živimo z motom: Misliti je potrebno na jutri, pozabiti na včeraj in ignorirati danes.Prelagamo stvari. Pustimo, da so neizrečene. Obremenjujemo se s stvarmi, ki jih ne moremo odnesti s seboj in konec dneva niso vredne nič. Bojujemo se s skritimi zmaji, ki naj bi tičali v drugih, pa so ti le v nas. Svojo srečo in dobro življenje hranimo za jutri. Kaj pa če jutri ne bo?

Nehote sem začela razmišljati, kaj bi storila jaz. Vem, težko je živeti kakor, da je vsak dan zadnji. Ljudje nas tako ali drugače vržejo iz tira. Ko sem premlevala,  mi je čez glavo šinilo vse. Bi bila kot dekle, ki je umrla, in bi se odpravila v službo? Smejala do konca? Bi poklicala družino? Bi res želela, da vedo in trpijo?  Ali bi spisala vsem dolga pisma? Naredila nekaj norega. Šla na konec sveta? Ali pa bi do konca živela, kot vsak dan? Pismo... Mislim, da pravzaprav tu ni nekega univerzalnega odgovora. Bistveno je, da v življenju pišemo svojo zgodbo. Z uvodom, jedrom in zaključkom.  Naredimo stvari in ne obžalujemo, da jih nismo. Gremo kamor si želimo. Objamemo prijatelje. Starše. Nasmejimo koga. Podarimo del sebe. Pomembno je imeti pogum in storiti stvari, ki se jih bojimo. Manj delati. In ostati zvest sebi. Se držati obljub. Se nehati obremenjevati s tem, kar mislijo drugi. Preprosto živeti tako, kot mi mislimo, da je prav. Se otresti nepomembnih stvari. Povedati ljubljenim, da jih imamo radi. In predvsem ne čakati, z življenjem svojega življenja, na jutri...  Ker se nam lahko zgodi, da zmanjka časa.

Foto: via Pinterest

Lepotica in Zver, pravljica z 2-ema koncema

Ne bom preširoko razglabljala, zakaj in kako mladina ne bere več. Ne bom. Kajti zmeraj, ko pričnem tako bentiti gor in dol, se počutim staro najmanj 60+, kar se za mladiča pri mojih rosnih 24-ih (nooo skoraj 25-ih), res ne spodobi. Kakorkoli, tudi če niste ljubitelj knjig in drugih tiskanih medijev, ste prav gotovo kot otrok prebrali vsaj kako pravljico. In prav na slednje sem se spomnila te dni, ko sem si zvečer odločno rekla, da bom prebrala samo par strani iz moje nove zaloge knjig. Ko sem bila nato ob 3-eh zjutraj še budna kot svizec, sem ugotovila, da sem brezupen knjižni molj. Torej. Pravljice. Se spomnite Lepotice in zveri? 

V francoski pravljici, (o.a., ki je bila prvič objavljena že leta 1740) lepo, mlado, nedolžno dekle sreča odbijajočo, strah zbujajočo pošast. Pripravljena je živeti s strašno zverjo samo zato, da bi rešila svojo družino pred njeno jezo. Ko pa zver bolje spozna, premaga naposled svoj naravni odpor in jo kljub njeni živalski podobi vzljubi. Tadaaaaaa. In ta ljubezen naredi čudež, zver se spremeni v svojo prvotno podobo. Seveda ni navaden smrtnik, temveč pravcati kraljevič. Zdaj spet prevzame svoj podedovani položaj in je hvaležen, zvest zakonski mož, kakršen spada k takšni ženi. Tako sta njena naklonjenost, ki mu jo je izkazovala, tisočkrat poplačani. Kot si seveda zasluži, bo poslej živela v sreči in zadovoljstvu. ( o.a. Sedaj sledi precej neklasična razlaga konca pravljice. Popravek dveh koncev in veliko vmesnega balasta oz. snovi za predelat. Bili ste dobro namerno opozorjeni.)

Konec pravljice št.1. Lepotica in Zver. Pravljica, ki se pripoveduje že stoletja. Preprosta. Ampak ste kdaj res razmišljali o njej? No, jaz sem. V pravljici Lepotica in Zver, je v napeto pripoved, kot v svetleč celofan, zavita globoka duhovna resnica. Hja, na kratko. Bistvo pravljice lahko razumemo, kot sporočilo, da ženska lahko spremeni moškega, če ga le dovolj ljubi. Težko mi gre z jezika, a naša kultura nekako tiho soglaša, z zgornjo miselnostjo. Preden me napadete. Vzemite v roke eno tipično žensko revijo. Ne rabite je niti odpirati. Ošvrknite naslovnico: Kako lahko pomagate svojemu možu,.. da bo postal... ali kako ga prepričati da....Kako postati boljša....In ženske kupujemo te revije, jih listamo na kavi, pri frizerju, se poskušamo ravnati po nasvetih in upamo, da bomo znale pomagati partnerju, da bo postal mož, kakršnega si želimo, potrebujemo in si po našem mnenju zaslužimo. Če na tem mestu ne dihate globoko, in vam možgani ne procesirajo starih ali pa sedanjih zadev, potem čestitam, Nikoli še niste šli čez fazo: ORRP ali po domače operacije reševanje ranjene ptice. Sledi trenutek ali dva za premislek. Ste kdaj pričeli opis svojega partnerja tako: On/ona je super veš, ampak njegovo družinsko ozadje in vsa prejšnja zgodba, sta mu pustila posledice. Ne zna izražati in kazati svojih čustev. Ampak sem prepričana, da če mu bom dovolj kazala ljubezen in se bo počutil varnega potem,... Verjamemo, da mora biti najprej prepričan o naši neomajni ljubezni, potem se bo lahko spremenil v svoj resnični jaz. Tiho si lažemo, da je utrpel neko škodo in smo zato prostovoljno pripravljene nadomestiti primankljaj. Tisto kar je v življenju pred nami zamudil. Vse njegove slabe lastnosti, si razlagamo povsem poenoteno, gre za jasno znamenje, da ni bil dovolj ljubljen. In tukaj smo me. Rešiteljice. Verjemite mi,  problem imate, če se že nasploh igrate njegovega terapevta,  zavračate veliko slabih značajskih potez, pogledov, načinov razmišljanja in obnašanja ter se tolažite, da se bo vam na ljubo spremenil, če boste dovolj razumevajoče, potrpežljive, privlačne in ljubeče. Hmhmm....Zveni sedaj znano?! 

Konec pravljice št.2. Na prvi pogled se res zdi, da je pravljica Lepotica in Zver, ena izmed zgodb, ki razširjajo prepričanje, da lahko ženska z vdano ljubeznijo spremeni moškega. Če jo tako razumemo in vzamemo, grem težko mimo tega, da vzpodbuja zatajevanje in nadzorovanje, kot primerni in pravi poti k sreči. S tem, da Lepotica brezpogojno ljubi strašno in kruto pošast (zatajevanje), dobi potrebno moč, da reši Zver (nadzor). Ekole, to je ena verzija te brezčasne pravljice. Skriva pa pravljica v sebi še en življenjski biser. V Lepotici in Zveri, gre za zmožnost sprejemanja. Sprejemanje je pa čisto nasprotje, nadzora in zatajevanja. Pomeni pripravljenost spoznati, brez potrebe po manipuliranju in spreminjanju. Lepotica si ne želi spremeniti pošasti. Vidi ga takšnega kot je. Ne poskuša iz pošasti narediti princa. Ne spomnim se, da bi mu kdaj rekla: Zver, ker si žival in boš zmeraj samo žival, te ne morem ljubiti. Ker ga sprejema, postane to tudi to bitje končno tako svobodno, da ON naredi iz sebe najboljše, kar more. Tukaj se pa sedaj jaz tolažim, da je potem po naključju on princ (in popoln partner zanjo). 

Življenje pa ni pravljica. In slej, ko prej treščimo z nosem na trdna tla. Težko priznamo, da smo v resnici zaljubljeni v naše sanje. V utvaro, da lahko z močjo naše ljubezni obudimo v partnerju vse pozitivne lastnosti, kot so ljubezen, skrb, pozornost, spodobnost in dostojanstvo, ki so po našem mnenju zakopani nekje pod vsem prahom. Tistim slojem, ki mu preprečuje, da bi zablestel. Te pravljice ne bom zaključila z mislijo, da ga vaša »brezpogojna« ljubezen ne bo nikoli spremenila. Saj to veste, kajne?! Ali modrovala, od kod in zakaj to pride. Kar bom povedala, ne bo nič bolj »luškano«. Želja po spreminjanju nekoga in vsa naša prizadevanje po tej preobrazbi, ter predvsem osnovanje naše sreče na podlagi tega, je rahlo sebično dejanje. Ne pravim, da je sebično, da si želimo biti srečni. Toda, če iščemo vir sreče izven sebe, če polagamo srečo v roke drugega človeka, tedaj se kratko malo izogibamo svoji sposobnosti in odgovornosti za pozitivno spreminjanje lastnega življenja. Življenja za katerega smo odgovorni mi sami. Samo, če drugega človeka sprejmemo, mu dopustimo, da se spremeni, če se on sam zares želi. Verjemite mi, da z reševanjem »Zveri«, njemu ne delate prav velike usluge. Kvečjemu mu dajate potuho. Ampak o tem v drugi pravljici,...

Za svoje kure se brigaj

Zunaj je taka lepa nedelja. Po nekaj srednje do pretežno jesenskih dnevih, imamo v štajerski prestolnici, celo sonce. Tako sramežljivo sonce. Pa vendar. In tako polna nalezljivega optimizma, priskakljam iz mesta domov. Medtem, ko v predimenzionirani torbi iščem prave ključe, z levim očesom opazim v smetnjaku, svoj napis iz poštnega nabiralnika. Moj nabiralnik je, recimo malenkost drugačen. Seveda ne bi bila to jaz, če nabiralnika ne bi »anjuškasto dodelala«. Tako sem ga prebarvala, svoje ime pa sem namestila v en star okvir, ki se je valjal med mojo umetniško robo. Imam torej luškan nabiralnik, ki je malenkost izstopajoč. Verjemite mi, da bi med vsem zarjavelimi nabiralnik v naši hiši, bil vsak »drugačen«. No...Da nadaljujem...Moj napis, se je skupaj z okvirjem, znašel v smeteh. Moja prva misel je bila, da je najverjetneje padel dol in ga je nekdo pobral, zamešal za smeti in vrgel proč. Kasnejša, natančna preiskava je pokazala (prav v CSI-stilu, sem se lotila pregleda), da je bil napis, nemarno in grobo odtrgan. Kar potrjuje velika luknja v papirju in sledovi trganja.

Malo smešna sem bila videti. Otovorjena z vrečkami iz trgovine, ključi v drugi roki in srednje zaprepadenim obrazom. Nisem niti bila toliko jezna, kot sem bila žalostna. Komu pri bogu, pade na pamet, da demolira poštni nabiralnik? In še pomembnejše zakaj? Sama nisem neka problematična oseba. Načeloma nimam glasnih obiskov, zvečer poslušam glasbo na primerni jakosti. Ne puščam stvari na hodniku, ne parkiram pred vhodom. In še pridno pometam stopnišče. Z izjemo moje predvselitvene zabave, ki se je iz stanovana prestavila  že pred deseto, nisem bila nevzgledna. Pa še ta zabava niti ne šteje prav, ker takrat še sloh nisem stanovala tukaj. Torej, po vseh pravilih, to ne more biti vzrok? Ali pač?

Preden sem odklenila vhodna vrata, sem se ozrla na vse naše nabiralnike. Cel kup imen, ki jih niti ne poznam. Pozdravim se s starejšo gospo, ki živi nad mano. In s spodnjimi sosedi, ki jih dejansko tu in tam srečam. Vsi ostali so imaginarne osebnosti, ki jih prepoznavam po korakih, in  glasnosti njihovega vsakdana. In da vendarle hiša živa, me tu in tam opomni kolo, ki je nastavljeno na hodniku tako, da se obvezno spotaknem čezenj. Gledala sem vse te nabiralnike in razmišljala, če naj napišem kak listek. Obvestilo. Majhno pritožbo. V smislu: Dragi sosedje, ne vem komu ni bil všeč moj nabiralnik. Ker bi rada tudi v prihodnje dobivala pošto, prosim da ga pustite pri miru. Z lepimi pozdravi, Anjuška. Seveda, ne naredim tega. Prvič, ker se mi zdi, da tako ravnanje samo odpira nove spore. Sumim, da ima »nekdo« tiho zdraharsko veselje in da bi mu s tem dala, željen zagon. In drugič, ker to preprosto ni moj stil. In se ne bom spuščala na ta nivo. Pika. Že, ko sem se vpenjala po stopnicah, sem sosedu/i odpustila. Verjetno ne morejo vedeti, da mi nabiralnik z mojim imenom, pač veliko pomeni. Zame je to neki znak, da pa jaz tukaj živim. In ker je dom zame velika vrednota, je pač lepo imeti svoj »kaslc«. Verjetno naključni prestopnik ni razmišljal o tem. Vprašanje, kaj je ta osebek sploh razmišljal?!

Ljudje že od pradavnine živimo v takih in drugačnih skupnostih. Škoda, da jamske slike ne pričajo zgovornejše o odnosih znotraj, takšnih bivanjskih ureditev. Jaaa....Saj vem, da sedaj malo grobo karikiram. Ampak,  vse odkar se je človeštvo zavedalo sebe, svojega bivanja, odkar je uveljavilo stike med ljudmi, se združilo v rodove, v plemena in kasneje v države, se je spraševalo, kaj je dobro, kaj je vredno za kvalitetno življenje v skupnostih. Zdi se mi, da se tako že od nekdaj ljudje vrtimo okoli t.i. sosedskega vprašanja. Kaj so dobri sosedski odnosi? In še pomembneje, kako jih doseči? Za dobre medčloveške odnose se na individualni ravni odločamo hitro. Zaplete se, ko gre za t.i. sosedske odnose. Življenje v  skupnosti, ki je nismo izbrali sami, smo pa v njej posredno in neposredno udeleženi, nas postavlja pred preizkušnjo. Kako bivati v dobrih odnosih z ljudmi različnih interesov in želja?

Hmmmm... kako že gre tista lepa, stara misel? Dom si lahko izbiraš, sosedov si ne moreš. Glede na današnji stil življenja, je povsem pogosto, da živimo v bloku z več nadstropji in so v vsakem nadstropju povprečno tri družine in kak osamljen samec. In tako naletimo na takšne in drugačne karakterje, ter zgodbe. Eni sosedje so čisto prijazni, drugi se držijo zase, eni so takšni, ki pogledajo v tla, ko jih pozdraviš, vse do tistih ki ti uidejo z dvigalom, ko odklepaš vežna vrata. Potem sta seveda tukaj še obvezno Envelikposebnež in Enševečjiposebnež, ki sta že nešteto let na smrt skregana in si razbijata nabiralnike, si stresata smeti pred vrata, praskata avtomobile… Vsak blok ju ima, v taki ali drugačni obliki.

Kakorkoli obračam, dobri soseski odnosi so nekaj vredni, so vrednota. Zame so lepi odnosi zavedanje, da je nekje sosed, ki ga lahko obiščem in brez neprijetnega občutka pozvonim na vrata in prosim za skodelico sladkorja. Soseda, ki mi zjutraj prijazno odzdravi. Natakar iz sosednje kavarne, ki mi vsak dan z nasmehom, polepša dan. Mir, ki ga imam, ko pridem domov. Varnost. Pripadnost. Vrednostni sistemi, ki  določajo dobre sosedske odnose, se mogoče res spreminjajo, ostajajo pa ob tem nekatere vrednote, kot stalnica. Dober medsebojni dialog, poštenje, pravičnost in odgovornost. Trenutno sem v fazi popravila nabiralnika. Ne jezna, ne žalostna. Zgolj v razmišljanju, da bi bilo fino, da bi se ljudje večkrat za »svoje kure brigali«. Verjamem, da bi že z njihovim kokodakanjem, imeli dovolj dela.  

Foto: via Pinterest

In potem svizec zavije čokolado v folijo

V srednji šoli smo imeli profesorja psihologije. Doktorja, Ivana Blazinška. Skrajno čudnega tiča. Bil je tako poseben, da je bil eden tistih ljudi, ki jih maraš ali pa ne. Profesor Blazinšek, je bil po mojem mnenju, zelo brihten osebek, ki pa je svoje znanje specifično razdeljeval. Ali po domače. Po liniji, najmanjšega odpora. Tistim, ki jih je zanimalo je povedal, vse ostale pa... Ja. Gladko odpravil s kontrolno in klasičnim spraševanjem. Jaz in profesor, sva se dobro razumela. In sva velikokrat, cele ure predebatirala in modrovala. Mislim, da sem bila ena redkih, ki njegovih ur ni (pogosto) špricala. In, da preidem k bistvu, profesor Blazinšek, je zmeraj govoril, da je moško-žensko prijateljstvo, nemogoče. Nerealna fikcija. In naj si dekleta, ne mečemo peska v oči. Kajti,  ko nas moški povabi na kavo, v resnici ne želi z nami govoriti o naših težavah. Niti ga slednje, ne zanimajo. Povabilo na kavo, naj bi po besedah prof.Blazinška, bilo odprto vabilo, na seks. Kajti v nasprotnem primeru, bi moški veliko raje šel na pivo s kolegi, ki naj bi bilo mimogrede, še veliko ceneje in bolj blagodejno. 

Recimo, da pri sedemnajstih, nisem jemala njegovih besed, preveč pod drobnogled. Ognjevita in borbena, kot znam biti, sem celo imela nešteto tez in argumentov, kako bi lahko takšna prijateljstva, povsem funkcionirala. Recimo. Vse zgolj teorija in prazna praksa. Resno sem se zadeve lotila šele slab mesec nazaj, ko sem prišla iz kosila s prijateljem, povsem poklapana. Jaz in kolega sva imela » pogovor«. Pogovor, vseh »tistih« pogovorov. Saj veste, pogovor v smislu: Ti si krasna oseba, ampak midva, sva lahko samo prijatelja, ker ______________. Prazen prostor, dopolnite sami, z neustreznimi karakterističnimi lastnostmi, ali pa ga preprosto, pustite praznega. Včasih enostavno ni kaj dodati. 

Sediva, torej jaz in moj prijatelj, na kosilu. V prijetnem vzdušju jeva in se smejiva. Šala in 101 debata. Čvekava, kot  dve najstnici in debata nanese na žensko-moška prijateljstva. Padeva v diskusijo, zakaj je slednje, težje izvedljivo, oziroma praktično nemogoče, ko je vključena kemija in kakršnakoli čustva na eni ali drugi strani. Strinjava se. In še preden, natakar prinese sladico, se on obrne k meni in pravi, da se ne moreva več dobivati tako. Kako? Pravim jaz, z zaprepadenim pogledom. Tako, na kosilih, kavah, pravi on. Lahko se druživa, enkrat mesečno na primer. Ne moreva pa se tako, dobivati. Jaz, ne morem tega. Ker, si mi simpatična. In ne gre. Malo sem padla v šok. Prvi trenutek, sem se iskreno rečeno počutila kot, da me je moj prijatelj dal na čevelj. Grozno. Dvakrat sem morala vdihniti, da sem razumela težo povedanega. Ja. Seveda se strinjam, je bil moj kasnejši komentar. Pa vendar mi je bilo malo težko, ko sem prišla domov. 

Po eni strani sem se počutila kot, da sem ravnokar izgubila prijatelja in sem se zato, počutila opeharjeno. Super sva se  razumela in veliko družila. Potem pa buuum. Iz zasede me preseneti z izlivom čustev. Recimo, da se smatram za brihtno, tukaj pa sem vseeno, udarila mimo. Ali pa si vsaj nisem hotela priznati očitnega. Ampak pustimo to. Po drugi strani, sem mu pa bila iskreno hvaležna, za zrelo razmišljanje. Itak bi slej, ko prej prišla do tega pogovora. Mi je pa razplet dogodkov, dal pošteno za misliti. Ali so moško-ženska prijateljstva, res fikcija?! Najprej, si rečem ne. In pričnem tuhati, moji prijatelji?!  Moji prijaaatelji...Saj jih je kar nekaj. Ali pač?! In potem jih klasificiram. Fantje mojih prijateljic, bivši fantje, prijatelji, ki so v zvezah, prijatelji mojih prijateljic, moški sorodniki, sodelavci, prijatelji +... Pod prijatelji + se  štejejo vsi, s katerimi sem tekom druženja, že imela t.i. » pogovor«. Šment je to težko. Poskušala sem se spomniti enega samega osebka, ki ne bi bil klasificiran, med zgoraj naštete pogoje. Do dandanašnjega dne, neuspešno. 

Pristno prijateljstvo, se rodi med zrelimi ljudmi, ki znajo ločiti osebno, intimno in prijateljsko razdaljo, oziroma bližino. In pri tem intimne, nikoli ne preskočijo. (o.a. zadnji del je zelo pomemben). Pravo prijateljstvo, vključuje vrednote, kot so na primer: medsebojno spoštovanje, skupno preživljanje prostega časa, konstruktivni pogovori, zabava in podobno. Skoraj si upam trditi, da neki podobni interesi, dolgotrajno druženje, pogovori, deljenje v duhu, ipd.,.. Slej ko prej pripeljejo, do točke, ko si eden ali drugi, zaželi nekaj več. In potem, v kolikor ni prisotne simetričnosti v kljukicah na seznamu »mora imeti« in  kemije, hitro pristanete pri odnosu  prijatelja +. 

Sama žal poznam zelo malo dolgotrajnih, močnih, pristnih prijateljstev med moškim in žensko ( berite, poznam dva osamljena primera). Priznajmo si očitno. Prijateljstvo med moškim in žensko, ki sta samska, je precej drugačno kot prijateljstvo, med osebama istega spola. Če sem povsem odkrita,  sem tudi rahlo skeptična do tega, da sta lahko partnerja, če prekineta razmerje, pozneje tako dobra prijatelja. Vsaj eden ima v takem primeru (običajno) večja pričakovanja, kot je le prijateljstvo, in je seveda zato prej ali slej razočaran. Razočaranje in nerealna pričakovanja, pa niso dobra osnova za nobeno vrsto prijateljstva. Opomba. Nisem pa rekla, da je popolnoma nemogoče. In bolj kot kot razmišljam, bolj prihajam do sklepa, da da sem mogoče narobe začela. Bolj kot vprašanje, ali je prijateljstvo med moškim in žensko mogoče, bi se morala vprašati ali je  smiselno, tako prijateljstvo, sploh začeti? Za odgovor še enkrat danes, puščam prazno črto_________________. Prosim, sami dopolnite.

Bor, mi je enkrat rekel, da moram biti dosledna pri tem, kaj želim na koncu bloga povedati. Priznati moram, da mi je danes, res težko. Najraje bi rekla, da mita, žensko-moškega prijateljstva ni mogoče povsem potrditi, ali povsem ovreči. Pa ne morem. Lahko vam pa povem, kaj bi bilo fino... Idealno bi bilo imeti prijatelja, ki bi poslušal moje jamranje čez moške, mi svetoval in z mano kofetkal. Obenem pa bil toliko » ded«, da mi ne bi želel, pokrasti vseh krem. Morda, je nekje tam. In med nama, ne bo niti kančka kemije. In se  bova nato družila na vseh protokolarnih, familiranih zadevah. Najini partnerji, pa bodo povsem odobravajoči, glede skupnega stikanja glav. In bomo skupaj dopustovali, ter pekli na žaru. Otroci pa bodo,  živahno brcali žogo. In vse bo tako kot mora biti. Jaaaa...Valda... In potem svizec zavije čokolado v folijo.  

Nedeljska lekcija bontona

Ura je bila 6.00 (o.a. zjutraj). Nedelja je. In jaz bi lahko spala dlje. Teoretično. Zakaj teoretično? Ker me je ob 5.58, prebudil glas, ki je prihajal izpod mojega okna. Povsem amatersko, sem včeraj zaspala pri odprtem oknu, zgolj z priprtimi polkni. Napaka. Kajti točno ob 5.57 sem doživela nedeljsko bujenje, ki je bilo podobno pozivanju na boj. Neznan moški se je zunaj tako glasno razburjal, da sem imela občutek, da stoji zraven moje postelje. Nič kaj prijeten občutek. Glasovi sprva nerazločni, so se sestavili in uspela sem razbrati, da kriči na nekoga. Revež se je navsezgodaj oziroma zanj pozno, drl na prijatelja, da mu niti hvala, ni rekel. Slednji mu naj bi dal cigaret in kaj vem, kaj še. On mu pa, niti hvala ni rekel. Jasno. Pijansko modrovanje, kaj pa drugega.  Mi je pa vseeno » zletelo« čez mojo razbujeno bučko, da je besedica HVALA, premalo cenjena. 


Ko imam animacije in športno »mučim« moje, male poredneže, velikokrat opazim, da otroci ne uporabljajo, besede hvala. Tako enkrat, točim jabolčni sok in me izza druge strani mize, nepotrpežljivo gleda, sedemletni malček. Ker je miza dolga in je bilo pred njim še 15 drugih otrok, prav tako žejnih, je revež moral malo počakati (Anjuška ima, vendarle, samo dve roki). Točim jaz sok, frajer pa prične prav jezno udarjati z lončkom po mizi. In ker je red red (tukaj niti slučajno ne odstopam), se lepo obrnem k njemu in mu obrazložim, da ni v gostilni in da pač  mora malo počakati, in ko nato  prihitim do mojega dehidriranca in mu skoraj začnem točiti, se mu nasmejim in pravim: »Kaj pa čudežna beseda?« Pa me mali pogleda in povsem prepričano reče: »Takoj«. (o.a. Ste tudi vi morali sedaj malo globje vdihniti?! Potem si predstavljajte mene!) No, pred sokom, sva imela še hitro lekcijo, pravilne uporabe besedic HVALA in PROSIM. Včasih mi je žal, da so te moje animacije tako kratke in, da ne morem  še malo staršev poseseti. Ampak o tem drugič...


Kar nekaj časa sem v svoji tuttifrutti karieri, delala tudi v trgovini. Trgovina je taka dosti rutinirana služba. Stranka vstopi v trgovino, ponudiš svojo pomoč, postrežeš, zapakiraš, zaračunaš, stranka plača in oddide. Recimo, da bi lahko bilo tako preprosto. Nekje, v enem paralelnemu vesolju. Pa ni. Trgovine so dobro zrcalo lepega vedenja. Zakaj? Gremo po vrsti in začnimo izza pulta. Kolikokrat ste prišli v trgovino, pa vas niso niti pozdravili, ogovorili, pogledali. Ali pa se je prodajalec/prodajalka pogovarjala po telefonu? S sodelavko? Hmm...Pa vi? Rečete dober dan? Odzdravite? Kolikokrat rečete, po opravljeni storitvi, hvala?  Ste prijazni in vljudni? Resda za opravljeno storitev plačamo. Velikokrat preplačamo njeno vrednost, vendar to ne pomeni, da nam to daje pravico, da na ramenih prodajalke pustimo slab dan, teženje šefa in še vso kramo, ki se nam je nabrala čez teden. Jaz ... Kako naj to povem...Včasih ne morem iz svoje kože in se čutim moralno obvezano, da pomagam, vzgajam, odsevam,... Spomnim se enkrat ene stranke. Simpatične gospe, ki je že prišla pošteno razkurjena v trgovino. Noooo, ta gospa je prišla precej podobna puranu. Našopirjeno pripravljena na boj. Nič ji ni bilo prav. In bolj, kot je tečnarila in stresala svoje nezadovoljstvo, bolj ji jaz nisem prilivala olja na ogenj. V sekundi dvajset, mi je bilo namreč jasno, da zajec tiči drugje. No, moja dama, je tako rogovilila po trgovini, robantila in na koncu pristala z izbranim na blagajni. Jaz ji zaračunam in v trenutku, ko ji vračam drobiž, jo povsem zavestno pogledam v oči  in ji lepo rečem, PROSIM. Gospa pa je zmrznila, itak, da mi ni pred tem rekla hvala, kaj šele bila prijazna. Pogleda me in nič ne reče. Šokirano gre. Jaz pa prijazno odzdravim. In delam naprej. Čez slabih 15 minut se vrne dotična gospa in k meni pomoli listek. V sosednji kavarni, mi je plačala kapučino in tortico. Pravi, da je za njo katastrofalen dan in da do mojega »prosim« niti ni pomisla, da je sitna, kaj šele, da to dotiče koga drugega, kot njo. Zahvali se mi za lepo postrežbo, jaz pa ganjeno za tortico. Gospa je kasneje dostikrat prišla k meni Večkrat zgolj na čvek in 0,3 terapevskih storitev.  Povem vam, da je bila tista tortica ena boljših. Namesto smetane, ob strani porcija prijaznosti.


Andrej me je včeraj dobro spomnil na besedo OPROSTI. Pogovor je bil seveda v povsem drugem kontekstu, pa vendar... Hvala in prosim, še nekako spravimo skupaj. Potem pa se pri oprosti, konkretno zatakne. Je res tako zelo težko? Zbrati pogum in požreti malo ponosa ter se opravičiti, če veš da si naredil napako? O.k. Gremo tako... Opravičimo se šefu, ko smo ga »pobiksali«. Pa recimo, da na hitro spacamo tisti »počmrkjeni« oprosti, ko nekoga pohodimo. Kaj pa tisti pravi oprosti, ko smo nekoga prizadeli? Storili napako? Razlika v uporabi besede je, ali je beseda podana le kot obliž na rano ali prihaja resnično iz srca. Kdaj ste se nazadnje opravičili svojemu otroku, ko ste vi nekaj storili napak, ga razočarali? Se vam zdi, da se otroku pa res ni treba opravičevati? Ker ste vi starš? Potem pa sedaj iskreno oprostite meni, kajti kar vam bom povedala, vam najverjetneje sploh ne bo všeč. Odrasli smo res čudni tiči, sploh nimamo težav, kadar je treba reči oprosti nekomu, ki že sodi med odrasle. Se pa ta kriterij kar nekam izgubi pri mladoletnih, čeprav po moje med krivico, storjeno enim ali drugim, ni prav nobene razlike. In najpomembnejše ob vsem tem je, da smo odrasli otrokom zgled in  jim moramo pokazati, kako je treba ravnati. Mislim, da imam prav. Vprašnje je sedaj,  koliko vam trma pustila, to prebaviti. Ampak tudi o tem drugič. Je danes nedelja. Vseeno pa se opravičite, če ste ga včeraj »pobiksali«. Slednje ni časovno pogojeno. Tudi nedelja je pravi dan za sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja. 


Teta Wikipedija pravi, da je pravil spodobnega vedenja ni mogoče vsesplošno definirati, ker so odvisna od kulture, časa, družbenega sloja. In pod vsa ta »pravila« štejemo: Pozdravljanje, predstavljanje, kramljanje in vedenje za jedilno mizo brez zadrege, sodobno sporazumevanje, bonton na zabavah, posebnih življenjskih dogodkih, kulturnih prireditvah, športno obnašanje,... Mogoče je res težko pravila lepega vedenja, ozko definirati. So pa neka pravila, ki veljajo povsod. IZVOLITE, kratek primer. Predpostavljam, da smo vsi že bili na kakem krajšem potovanju, ki zajema vsaj to, da ste zapustili domač kurnik. Pomislite, kaj zmeraj poleg prvih vtisov poveste? Jaz običajno začnem, nekako tako: Nooooro je bilo. To moraš doživeti. Pisanost kraja, pa znamenitosti, ljudje so prijazni in te sprejmejo odprtih rok,... Vidite, kam Anjuška, taco moli? Ja. Naše obnašanje in odnos do soljudi nas močno zaznamuje. In, če za trenutek ali dva uporabimo obratno psihologijo. Pomislite, kaj si nekdo misli, ko tako opazuje vas. Bi rekel? Bil/ bila je tako odprta in prijazna oseba. Mi je bilo prijetno. Ali pa bo prosil za čimprejšnji odhod? Razmislite o tem, kako se boste dobro počutili v družbi, da bo vaše obnašanje opaženo kot kulturno, elegantno, s stilom in ne bo vznemirjalo ali podcenjevalo drugih. Ekole zato jaz, (med drugim), tako rada potujem. Ker vedno znova spoznavam, da je beseda hvala univerzalno vnočljiva. In da kamorkoli človek pride, v kolikor si ti dober, bodo dobri ljudje okrog tebe. Hvala za to, drago vesolje. 


Naslednjič, ko boste silili svojega otroka pred drugimi, da naj reče:  hvala, prosim, se opraviči ( ker res ne želite, da izpade, da imate nevzgojenega malčka), pomislite ali sami rečete hvala, ko je potrebno. Pa ne samo prodajalkam v Sparu, šefu v službi, policistu, ki vam je danes pogledal skozi prste. Ampak svojemu partnerju. Mami, sestri, babici, sosedu, sodelavcu,... Stari gospe, ki vam tu in tam pobere pošto, ko ste vi na dopustu. Simpatičnemu bitju, ki vam skuha kosilo. Prijateljici, ki vas pokliče, ko ste na tleh in vas posluša,... Pa ne samo hvala. Tudi prosim in oprosti, ko je potrebno. Ne samo njim. Temveč tudi sebi. Izvolite prosim: Nedeljska lekcija bontona. Hvala. 

Foto: Anjuška I.

Zmotna logika?!

Zmotna logika, je izraz, s katerim označujemo argumente, ki se na prvi pogled zdijo povsem pravilni, logični, v resnici pa gre za povsem napačno sklepanje. Ok. Priznam. Človek, lahko ob meni, ob prvem vtisu, dobi marsikatero, zmotno predstavo. Tako, me lahko na primer, zelo hitro vržete v koš hiperaktivnih. Tukaj, si res ne morem, reči nič v zagovor. Skačem okoli otrok in igram nogomet. Ja..tudi tu ni kaj za debatirat. Moje ukvarjanje z glasbo, me zadnje čase uvršča v narodnozabavne vode. Nooo, tudi to se mi zdi kul. Govorim, kot raztrgana ustna harmonika. Ja. Koga hecam. To je jasno. Rada imam tehnične trgovine in mi ni neprijetno med policami Bauhausa. Hmmm kaj še?! Sama, za silo, polagam ploščice. Ja. Dobro...Saj vem, da marsikaj pri mojem opisu (rahlo) čudno zveni. Ampak, me pa nedavno,  vseeno povsem »zalepi« vprašanje mojega očeta. 


V svoji  zidarsko umazani opravi sem stala v kuhinji. Lasje speti v nek na silo narejen čop. Nasmeh do ušes. Jaz in moj oče, pri polaganju laminata. Kot zmeraj, se moram delati pametno in skakat okoli žage, pa sama merit in rezat,... Ata me gleda in se mi smeji. Izgubljeni »sin«. In ko tako razlagam o svojem procesu prenove stanovanja, kako sem kitala, pa barvala,...Pa to in ono. Tu in tam navržem  v hecu: Sva šli z mojo ženo po barvo, ...Pa Barbara gor, pa Barbara dol,... Meni povsem nedolžno. Žagava jaz in moj ati dalje. Znoj teče v potokih. In že, ko se mi je zazdelo, da nama delo dobro steče in da sva ujela ritem polaganja, vidim da imam »fotr« tisti izraz na obrazu. Faca razmišljajočega in izraz: »NekajTeBomVprašalPaNeVemKako«. Ne rečem nič in ga pustim, da si prižge še enega. Nasloni se nazaj, jaz pa čakam, da pade. Mogoče bi bilo bolje, da bi ga jaz vprašala, kaj ga žuli, ker potem pa bruhne iz njega in jaz... Jaz povsem nepripravljeno, šokirana obnemim. Ati me vpraša, če imam prijateljico? Tisto prijateljico? In še predem uspem karkoli ziniti, mi v isti sapi prične razlagati, da to pa dandanes, res ni nič kaj takega. Da so vnuki itak precenjeni. In da bi bil ponosen nato. Nadaljuje z idejo, kako bi bilo to super, da bi kar dve kuhali. Preden, ga povsem odnese, ga prekinem in odločno rečem, da NE. Da sva z  Barbaro, res zgolj prijateljici. »Bože mili« mi odzvanja v glavi. Resda nisem že dolgo nikogar nekaj omenjala, ampak da to tako kritično zveni?! Popade me blazen smeh. 


To ne bi bila jaz, če zadeve ne bi vzela pod drobnogled. #Dokaz št.1, ki mogoče malo upravičeno pripelje, do napačnega sklepanja: Jaz se na primer, res malenkost smešno javljam na telefon. In tako se pogosto oglasim: Halo miš? Kako si pikec moj? Kak je sonce? Žena, kje si?  In, ko tako razmišljam, se spomnim, da je imela Barbi že podobno situacijo, ko jo je devetletni nečak, po slišanem pogovoru, z zelo zaskrbljenimi očmi, vprašal ali je ona tudi »ena izmed tistih tet«, ki imajo bolj rade punce. Frajer, ji je potem odvrnil, da je to super in da si želi, da bi bila zgolj srečna. Nekaj časa sem nato bila pozorna, kakšne besede uporabljam, ko govorim z njo. Nisem zdržala dolgo. 


Nedolgo nazaj sva njemu maserju, razlagali štorijo o vprašanju, mojega očeta. Sledil je vsesplošni smeh. Peter me je pa gledal s tistim izrazom: Nisem ti sicer povsem verjel, ampak dajmo videt. #Dokaz št.2, se ponudi dotičnemu maserju včeraj, ko me v mestu, vidi s Špelo. Sredi debate, polno zaposlena z razlago krilim z levo roko, v desni sladoled, zagledam Petra, ki sedi ob skodelici čaja. Najine oči se srečajo. Nasmeji se kot stari lovec, preden s strelom sredi čela, zadane nič hudega slutečo srnico. Oči se mu svetijo. Pomaha mi in mi gestikulira nekaj takega kot: » Saj sem jaz vedel.«  Predaleč sedi, da bi mu lahko, kaj dopovedala. Tako mu pa samo pomaham in se odsmejim naprej. #Dokaz št.3 je po mnenju nekaterih ( ki jih ne bom posebej izpostavljala) bojda, dejstvo, da sem si nabavila mačko. To, da si samska ženska omisli hišnega ljubljenčka, naj bi po njihove mnenju pomenilo dvoje: Ali je lejzbijka ali pa zagrenjena. Obupam ob razlaganju in namesto tega pričnem Dexterja militaristično uriti za grizenje tovrstnih osebkov ;)


Drugačnost je po SSKJ: » Lastnost, značilnost drugačnega«. V življenju si jo vsi želimo in iščemo področja, kjer se lahko razlikujemo od drugih. Za zaželeno drugačnost bi naredili marsikaj. Drugačnost, ki je manj zaželena, se je bojimo in zapiramo oči pred njo. In kakorkoli obračam sem bila konec dneva vesela, da me je ati, po ovinkih vprašal, če so mi všeč punce. Zakaj?! Ker se spomnim, kako sem pred leti v Berlinu opazovala vse tiste pare, mešane, isto usmerjene, tako ali drugače drugačne, in si želela, da bi se lahko povsod tako sproščeno sprehajali in imeli zgolj skrb za kvaliteto njihovega odnosa in ne nenehen boj za dokazovanje kaj je prav in kaj ne. In vprašanje mojega očeta, in predvsem njegov odziv, je bila potrditev, da se kolesa premikajo naprej. Proti enemu kolektivnemu sprejemanju. Počasi, pa vendar po mojem mnenju, vztrajno. Slavko Ziherl, je nekoč tako lepo dejal: » Sprejemanje drugačnosti zahteva zrelost.« 

Foto: Anjuška I.