Zmotna logika?!

Zmotna logika, je izraz, s katerim označujemo argumente, ki se na prvi pogled zdijo povsem pravilni, logični, v resnici pa gre za povsem napačno sklepanje. Ok. Priznam. Človek, lahko ob meni, ob prvem vtisu, dobi marsikatero, zmotno predstavo. Tako, me lahko na primer, zelo hitro vržete v koš hiperaktivnih. Tukaj, si res ne morem, reči nič v zagovor. Skačem okoli otrok in igram nogomet. Ja..tudi tu ni kaj za debatirat. Moje ukvarjanje z glasbo, me zadnje čase uvršča v narodnozabavne vode. Nooo, tudi to se mi zdi kul. Govorim, kot raztrgana ustna harmonika. Ja. Koga hecam. To je jasno. Rada imam tehnične trgovine in mi ni neprijetno med policami Bauhausa. Hmmm kaj še?! Sama, za silo, polagam ploščice. Ja. Dobro...Saj vem, da marsikaj pri mojem opisu (rahlo) čudno zveni. Ampak, me pa nedavno,  vseeno povsem »zalepi« vprašanje mojega očeta. 


V svoji  zidarsko umazani opravi sem stala v kuhinji. Lasje speti v nek na silo narejen čop. Nasmeh do ušes. Jaz in moj oče, pri polaganju laminata. Kot zmeraj, se moram delati pametno in skakat okoli žage, pa sama merit in rezat,... Ata me gleda in se mi smeji. Izgubljeni »sin«. In ko tako razlagam o svojem procesu prenove stanovanja, kako sem kitala, pa barvala,...Pa to in ono. Tu in tam navržem  v hecu: Sva šli z mojo ženo po barvo, ...Pa Barbara gor, pa Barbara dol,... Meni povsem nedolžno. Žagava jaz in moj ati dalje. Znoj teče v potokih. In že, ko se mi je zazdelo, da nama delo dobro steče in da sva ujela ritem polaganja, vidim da imam »fotr« tisti izraz na obrazu. Faca razmišljajočega in izraz: »NekajTeBomVprašalPaNeVemKako«. Ne rečem nič in ga pustim, da si prižge še enega. Nasloni se nazaj, jaz pa čakam, da pade. Mogoče bi bilo bolje, da bi ga jaz vprašala, kaj ga žuli, ker potem pa bruhne iz njega in jaz... Jaz povsem nepripravljeno, šokirana obnemim. Ati me vpraša, če imam prijateljico? Tisto prijateljico? In še predem uspem karkoli ziniti, mi v isti sapi prične razlagati, da to pa dandanes, res ni nič kaj takega. Da so vnuki itak precenjeni. In da bi bil ponosen nato. Nadaljuje z idejo, kako bi bilo to super, da bi kar dve kuhali. Preden, ga povsem odnese, ga prekinem in odločno rečem, da NE. Da sva z  Barbaro, res zgolj prijateljici. »Bože mili« mi odzvanja v glavi. Resda nisem že dolgo nikogar nekaj omenjala, ampak da to tako kritično zveni?! Popade me blazen smeh. 


To ne bi bila jaz, če zadeve ne bi vzela pod drobnogled. #Dokaz št.1, ki mogoče malo upravičeno pripelje, do napačnega sklepanja: Jaz se na primer, res malenkost smešno javljam na telefon. In tako se pogosto oglasim: Halo miš? Kako si pikec moj? Kak je sonce? Žena, kje si?  In, ko tako razmišljam, se spomnim, da je imela Barbi že podobno situacijo, ko jo je devetletni nečak, po slišanem pogovoru, z zelo zaskrbljenimi očmi, vprašal ali je ona tudi »ena izmed tistih tet«, ki imajo bolj rade punce. Frajer, ji je potem odvrnil, da je to super in da si želi, da bi bila zgolj srečna. Nekaj časa sem nato bila pozorna, kakšne besede uporabljam, ko govorim z njo. Nisem zdržala dolgo. 


Nedolgo nazaj sva njemu maserju, razlagali štorijo o vprašanju, mojega očeta. Sledil je vsesplošni smeh. Peter me je pa gledal s tistim izrazom: Nisem ti sicer povsem verjel, ampak dajmo videt. #Dokaz št.2, se ponudi dotičnemu maserju včeraj, ko me v mestu, vidi s Špelo. Sredi debate, polno zaposlena z razlago krilim z levo roko, v desni sladoled, zagledam Petra, ki sedi ob skodelici čaja. Najine oči se srečajo. Nasmeji se kot stari lovec, preden s strelom sredi čela, zadane nič hudega slutečo srnico. Oči se mu svetijo. Pomaha mi in mi gestikulira nekaj takega kot: » Saj sem jaz vedel.«  Predaleč sedi, da bi mu lahko, kaj dopovedala. Tako mu pa samo pomaham in se odsmejim naprej. #Dokaz št.3 je po mnenju nekaterih ( ki jih ne bom posebej izpostavljala) bojda, dejstvo, da sem si nabavila mačko. To, da si samska ženska omisli hišnega ljubljenčka, naj bi po njihove mnenju pomenilo dvoje: Ali je lejzbijka ali pa zagrenjena. Obupam ob razlaganju in namesto tega pričnem Dexterja militaristično uriti za grizenje tovrstnih osebkov ;)


Drugačnost je po SSKJ: » Lastnost, značilnost drugačnega«. V življenju si jo vsi želimo in iščemo področja, kjer se lahko razlikujemo od drugih. Za zaželeno drugačnost bi naredili marsikaj. Drugačnost, ki je manj zaželena, se je bojimo in zapiramo oči pred njo. In kakorkoli obračam sem bila konec dneva vesela, da me je ati, po ovinkih vprašal, če so mi všeč punce. Zakaj?! Ker se spomnim, kako sem pred leti v Berlinu opazovala vse tiste pare, mešane, isto usmerjene, tako ali drugače drugačne, in si želela, da bi se lahko povsod tako sproščeno sprehajali in imeli zgolj skrb za kvaliteto njihovega odnosa in ne nenehen boj za dokazovanje kaj je prav in kaj ne. In vprašanje mojega očeta, in predvsem njegov odziv, je bila potrditev, da se kolesa premikajo naprej. Proti enemu kolektivnemu sprejemanju. Počasi, pa vendar po mojem mnenju, vztrajno. Slavko Ziherl, je nekoč tako lepo dejal: » Sprejemanje drugačnosti zahteva zrelost.« 

Foto: Anjuška I.