Torej ( vol1-vol5)... ali pravljica z drugačnim koncem

Torej ( vol1). Mogoče sem čudna. Ali pa, recimo temu dovolj brihtna, da ne verjamem v pravljice, kjer na koncu iz niča, na belem konju, prijaha kraljevič. Junaško zavihti svoj meč. Ubije zlobneže. Reši princeso in potem skupaj odjahata v sončni zahod.Njeni lasje plapolajo v vetru in v ozadju se odvrti romantičen komad. Tadaaaa... In nato srečno živita do konca svojih dni. Ne razumite me narobe. Povsem verjamem v srečne konce. A ne take brez truda in dela. In, ko sem sedaj že 63455-ič imela povsem enak pogovor s svojo znanko, ki mi je že x-tič povedala čisto enako zgodbo o razpadu svoje zveze. Zveze, ki je bila, lahko rečem brez pretiravanja, fotokopija njenega prejšnjega odnosa, mi je dalo misliti. Ali ljudje res pričakujemo, da bo naš partner rešitev za vse naše težave? Naš smisel? Nov začetek? In kaj je še pomembnejše: Ali mislimo, da bomo, zaradi tega tudi mi drugačni? Zgolj zaradi tega?

Torej ( vol2). Nisem mogla najbolj potrpežljivo, sedeti na stolu, ko sem ponovno poslušala njeno žalost. Vse skupaj je spominjalo na nek pocukran romantičen film, katerega vsebino, prepoznaš že po uvodni špicu. S primesjo žalosti. Ko sem izluščila bistvo in oklestila vse »olepšave« njenega partnerja, mislim, da sem prišla do srža problema (vsaj mislim). Torej. Znanka. Imenujmo jo ...Ne raje, je ne poimenujmo. Pustimo tako. Že tako ali tako vlada tihi strah, da bo vsak prej ali slej v mojem blogu. Torej naša neznanka je z grenkim priokusom ugotovila, da je njen sedanji bivši, presneto podoben prejšnjemu bivšemu. In skorajda si upam trditi, da bo naslednji kopija, fotokopije, ki je bil kopirana od enega slabega originala. Zmečkanega in pozabljenega. In medtem, ko je ona iskala popravljene verzije iste slike, je pozabila od kod pravzaprav kopira. Želela je popolno sliko. In zmeraj, ko se zadeva ni iztekla, ko partner ni izpolnil njenih pričakovanj in zapolnil praznine, osmislil dneva in vsega kar je pač menila, da spada zraven, je bila razočarana. Razočaranje je tiho preraslo v majhno zamero, ki se je kot težak kamen, vedno hitreje kotalil proti dolini. In kaj kmalu postal jeza. Jeza in nezadovoljstvo, prežeto z zamero, da ji partner ne more dati, kar je iskala. Kaj pa zdaj? Me je vprašala. In jaz sem ji z zadnjimi atomi odgovorila, da ima natanko tri možnosti: Lahko si poišče novega partnerja, in še enega, in še enega....Lahko se tudi celo življenje pritožuje nad svojo nesrečo in jamra, kot stara mama, ki živi s postaranim papagajem. Ali pa izbere novo stališče. In neha verjeti v pravljice. Ter pošteno pljune v svoje roke. Poudarek na v »svoje«.

Torej ( vol3). Tudi stara Anjuška. Sedaj je v akciji, že dodelana verzija starega modela, je dolgo verjela, da zmore rešiti vse ranjene ptice. Popraviti njihova zlomljena krila in jim dati širino neba. In te ptice so me kljunile. Upravičeno. Nisem jaz presneto živalsko zavetišče. In bil je skrajni čas, da se neham, tako vesti. Vesela sem za te izkušnje. Naučila so me, da lahko samo vsak sam, reši svojo pravljico. Jo polepša, posploši ali doda ščepec teatralnosti. In ravno tukaj in v vseh mojih drugih vzponih in padcih, se skriva moj odgovor na vprašanje: Kaj pa zdaj? Poskušala sem ji povedati, da dokler bo iskala, takšne zlomljene lupine ne bo daleč prišla. Ne bo zrasla. Napredovala. Z njimi ne bo mogla rasti in se niti zabavati. Toplo sem ji položila na srce, da naj si najde nekoga, ki je celovit. In da naj tudi ona strmi k lastni enovitosti. Naj razišče svoje globine. Pobriše prah s originalne slike, da bo spet lahko zasijala v vsej svoji veličini.

Torej ( vol4). Princeska mora vzeti meč in sama odsekati glave vsem zmajem, ki jih je z leti vzredila. Ter nehati verjeti in predvsem vztrajati v tem, da jo bo ljubezen rešila in prinesla zdravilo za vse njene tegobe. In ji ob vsem tem še nudila neizpraznljiv vir sreče, zanesljivosti in zadovoljstva. No...Seveda lahko počne tudi to. A ji bo slednje dihalo za vrat in jo držalo v primežu neke sive iluzije in nikoli ne bo zrasla in postala prava kraljična v svojem gradu. In trnje, bo bodlo ne glede nato, kolikokrat,  ga bo dala izruvati.

Torej ( vol5). Jasno zavedanje tega, da ne verjamem v pravljice me je pripeljalo do tega, da napišem zase, pravljico z drugačnim koncem. Hmhhh...Le ta se še piše. Težko bi rekla, pri katerem poglavju pravzaprav sem. Niti ni pomembno. Recimo, da sem budna Trnjuljčica, ki obvladuje situacijo. In sem zrno graha, zamenjala za zrno modrosti. Pepelkino metlo za sesalec in Zlatolaska je postala brihtna Rjavolaska...Ja...Prav gotovo zase pišem pravljico z drugačnim koncem. Torej ( vol x),...

2 dve uri...2x isto... servirano z deci rdečega...

Anjuška, kako si? Dobro. Kako pa naj, človek odgovori na najbolj klasično in obenem, mogoče najbolj (na trenutke), neiskreno vprašanje? Se ne strinjate? Vprašajte svojega soseda na levi, kako je? Vam je odgovoril pretežno, slabo, pomanjkljivo, v čustveni stiski, trpeče, razigrano, utrujeno, razvrano, seksi? Ne? Se mi je zdelo. Verjetno je odvrnil dobro. Ali pa kar na kratko ok-ej sem. Banalno vprašanje, ki je tako vsakdanje, da ga morda niti ne zaznavamo in dojamemo povsem. Torej...Kako si?


Prejšnji petek, mi je nenadoma, z roke padla ura. Saj vem. Nič posebnega. Jah...Bi bil povsem običajen pojav, če se ne bi zadeva odvila tako teatralno. Moja povsem nova ura, ki jo kljub temu, da sem desničarka nosim na levi, mi je padla z roke v trenutku, ko so se na hodniku ugasnile luči. V zraku je bil pogovor in napetost. Ugasnejo se luči in meni z roke »zleti« moja ročna ura. Nič posebnega torej. V smehu pospravim uro in se ne obremenjujem preveč. Niti ne polagam posebne pozornosti na to. Naslednji dan se zgodba ponovi. Namesto usnjene ročne ure, nosim svojo »šmenci« uro. Plešem. Energija in zanos. Naenkrat mi z roke pade še druga ura. Smejim se in jo poiščem. Potem pa pogledam. Ura se mi je zlomila na povsem istem mestu, kot prejšnja. Malo me prestraši. In mi da misliti. Dve uri. Dva dni. 2 x zlomljena na istem mestu. Kaj to kaj pomeni? Mogoče nič. Pa vendar... Če mi vesolje nekaj sporoča upam,da bom to ugotovila, preden mi na glavo prileti, kakšna velika stenska ura!


Ste premisli, kako ste? Res? Kaj pa če bi danes povedali po resnici. Si upate? Tudi jaz nisem zmeraj dobro. Pridejo dnevi, ko bi se najraje skrila v veliko votlino in preprosto počakala, da vse mine. In upala, da me ne najde medved, ki domuje v njej. Včasih pozabim, da moram malo izpreči. Se usesti. Zadihati. Vzeti si čas zase. Ufff... Lažje reči, kot storiti. Ko pa imam toliko pomembnih opravkov. In tako hitim iz dneva v dan. In potem se mi zazdi, da komajda dvakrat vdihnem, pa je že teden naokrog. In meni se zazdi, da vse hiti. In jaz stojim na vlaku. Nakar se v enem trenutku vse zlije v monotono vožnjo. In zavem se, da ne vem več, kdo se giba. Jaz in okolica miruje? Ali pa okolica in sem jaz obstala?  Takrat se počutim kot, da je nekaj v meni rahlo zbolelo. Nooo...Mogoče zbolelo ni prava beseda. Počutim se kot nehvaležen gospodar, ki je slabo ravnal s svojo bitjo. 


Verjetno mi mora v opomin pasti z roke ura. V mojem primeru dve. Ker sem pač vztrajna ( berite trmasta). Ker včasih prepozno vidim, da bom izgorela, če se ne bom ustavila. Vdihnila. Dobro pogledala okrog sebe. In na novo nastavila svoj čas. Ljudje marsikaj zdržimo, ampak če na dolgi rok forsiramo samo »moram to in moram ono«, pri tem pa pozabljamo nase, ne pridemo prav daleč. Kajne? Torej. Danes sem srednje dobro. Se smejim, pa vendar... Najraje bi pobegnila na morje. In na plaži brala. V miru. Carkljala svojo dušo. In pustila, da čas teče po svoje. In če ne bi bilo, tako presneto vroče, bi se zavila v odejico. Danes bi se carkljala. Zibala na velikanski gugalnici. Gledala zvezde. Prižgala vse svečke, ki bi jih našla. Poslušala nežen melos Norah Jones in sanjarila. Pila bi rdeče vino. Iz velikih kozarcev. Počasi. Čisto počasi. In ne bi gledala na uro. Ja....Nooo..Kako si pa ti danes? 

3 x a... ( animacije, avtizem, apatija )

Če ti nekaj ne gre tri dni iz glave...preprosto moraš nekaj narediti. V mojem primeru, pisati o tem. Govoriti in stuhtati rešitev, kako se spopasti s situacijo. Vem,da zveni vse to, kot kača brez repa in glave. Pa pojdimo po vrsti. Zdravo, sem Anjuška. Otroška animatorka. Animatorka s srcem. Slednje počnem tako rada kot... mmmm...kot rada rišem, pišem, berem...Dobivate sliko? Torej neznansko rada. Jaz in moje zverinice.  Z otroci sem nekako na isti frekvenci (po domišljiji in nagajivosti) Jaz jih imam rada in oni mene. X-krat sem že rekla, da bom nehala z animacijami. Ker sem prestara, ker imam pol resno službo, ker me otroci hecajo, kdaj bom imela svoje otroke in nehala njih jezit...Pa ne morem in ne želim še končati. Ker...Ker je neprecenljiv pogled otroških oči, ko se v njih zrcali hvaležnost in pristno veselje, da so lahko preživeli ta čas z menoj. In to me žene naprej.

Minulo soboto sem imela prav posebno animacijo. Fantka Lana. Neverjetno lepega otroka. Navzven povsem običajnega odraščajočega najstnika. Kulske športne superge, skejterske hlače in frajerska majica. Bleščeče oči in naželirani lasje. Še preden si uspem vtisniti njegove poteze, se mi skorajda opravičujoče prestavi njegova mamica. Urejena in neverjetno energična gospa, ki mi malodane v enem rafalu, zdrdra opis njegovega stanja. Lan je avtist. Težji primer. Živi v svojem svetu. Povsem. Z majcenim zanimanjem za okolico. Ampak velikanskim nasmehom. Mami mu želi pričarati neko doživetje rojstnega dne. Tisto nekaj. Mali trenutek. In zaradi tega se je pripeljala iz Ljubljane. Tamali me kupi takoj. Posedem mamo in jo naslednjih 10 minut mirim, da bo vse dobro. Naj vdihne in se sprosti. Lan bo dobro. V meni pa je naraščala mala panika. Kaj bova počela? Kaj? Nič od tega kar običajno počnem z otroci, ga niti približno ni zanimalo. Kako mu naj pričaram lep rojstni dan, ko pa ne vem ali ga sploh dosežem?  Dihaj...dihaj...Ti to zmoreš, sem si govorila in mirila velikega otroka, ki je jokal v meni. Jokal za tem fantkom. Sprostila sem se in ne vem,.. Mogoče malo zaupala notranjemu glasu, materinskemu čutu, ali kakorkoli bi poimenovali to. Pustila sem Lanu, da mi sam pokaže svoj svet. Smejala sva se in 1000 in enkrat predebatirala vse avtomobilske znamke iz neke revije. Neverjeten je. Do potankosti pozna modele za katere, še jaz niti slišala nisem. Skupaj sva se sprehajala, štela in na trenutke preprosto uživala v tišini. In, ko se je na koncu stisnil k meni in ponavljal ti prijateljica, ti prijateljica, sem bila pomirjena. Užival je. Pristno.

Z animacije sem odšla polna vtisov. Polna, nekih neizrečenih besed in vprašanj. Ni bilo časa, niti priložnosti. Danes je bil pomemben on. Niti ni bilo prav. Počutila sem se pa tako majhno v svojem pomankanju znanja. Za slednje sem si zabičala, da moram nekaj ukreniti. Se pozanimati. Izobraziti. No...In tako polna vtisov sem sedla na kosilo. Jaz sama za svojo mizo, nasproti mene pa na terasi mama in njen sin. Oba šik športno oblečena in tako zatopljena v svojo debato, da mislim, da me nista niti opazila. In tako sem nehote spet vlekla na ušesa ( prisežem, da mi slednje reeees ni v navadi). Sin, simpatičen blondinec, okoli 13 jih je imel,mali skuštranec, je svojo mamo mrcvaril in prepričeval v nakup psp playerja. Bojda, mu je slednjega obljubila ob koncu šolskega leta. In medtem, ko je on kot mantro, ponavljal svoje razloge za, mu je mama samo odkimavala. Nakar ga je  resno pogledala in mu rekla: » Pa kaj ti si zadovoljen s svojimi ocenami? Jaz namreč nisem! Trojka. Trojka! Kaka ocena je to? Kaj dela ta trojkica vmes?! Sploh veš kako sem razočarana? Več sem pričakovala. Jaz sem bila zmeraj odličnjakinja. Res. Res sem razočarana.« Trudila sem se, da ne bi ujela spremembe fantovega izraza. Dan je bil že dovolj težak zame. A nisem mogla odvrniti pogleda. Pogreznil se je vase in spremenil temo. Pozabljena je bila igrica in debata je izgubila prvotno lahkotnost. Nenadoma je pogovor zamenjalo razlaganje o tej in oni stvari, ki jo počne pri očetu. Sin ločenih staršev, me je prešinilo. Načeloma nisem agresivna ( ko nimam pretiranega vzroka zato), ampak v tistem trenutku bi stopila do te mame in jo kresnila. Res. Res bi jo lopnila po buči in se zdrla na njo. Pa kaj je narobe s teboj?! Imaš krasnega zdravega otroka. Lepega, športnega. Brihtnega. Takšnega, ki bo nekaj dosegel. Vozil punce na zmenke. Zgradil hišo. Ti nekoč dal vnuke. Pa kaj je narobe s tabo?!  Je kričalo v meni. In kriki so se mešali z občutkom krivde. Kdo sem jaz, da sodim?!  Nisem starš. Kaj slučajno vem, kako bi jaz odreagirala?!  Lahko to 100% trdim?! Pismo. Nisem starš...

Na svojih animacijah spoznam toliko malih obrazkov, ki so neverjetno veliko ogledalo svojim staršem. Kopico krasnih staršev, prezaposlenih, samoukov, specialistov vzgoje, takih, ki vzgajajo po regelcih, takih, ki bi naredili vse za svoje malčke in take, ki jim je še malenkost nad nujnim, povsem odveč. Biti starš je res »full time job«. In ne glede na to koliko pametujem in modrujem. Kljub vsej svoji »praksi« in izkušnjam, nisem starš. Sem hči. Iz velikeeee družine. Sestra. Teta. 3x botrca. In verjetno, najbolj znana Mariborska varuška. Nisem pa mama. In moji občutki, na eni strani velikega razumevanja in občudovanja do ene mame, se tako mešajo in grenijo ob spominu na ta drugo. Kako je nekdo lahko tako angažiran? In drug tako apatičen? Težko mi je, ker se počutim rahlo krivično. Berite precej. Ahhh... Tako...Najraje bi odpeljala vse te otroke domov in jih potolažila. Objela in zavila v toplino. Skuhala bi velik lonec domačega kakava. S cimetom povrhu.Nato bi spekla  jabolčni zavitek in jim brala. In jim pustila, da so otroci. Samo to. Otroci.

Foto: via Pinterest

Skrajno resno o erotiki in žgancih...ali kaj je še sploh seksi?

V Maribor se je počasi priplazilo poletje. Vem,da vzklic nenehnemu spogledovanju s muhastim aprilskim vremenom, to mogoče ne izgleda tako. Pa vendar. Poletje je tu. Dokaz za to  so polne kavarne in ulice, ki utripajo s večernim ritmom. Ljudje se kot nočne ptice prikrademo iz svojih duplin in dlje posedamo, klepetamo in  opazujemo. Prav plenilsko. Dekleta v frfotajočih krilih in moški, ki ponosno kažejo plodove zimskega fitnes garanja. Veliko gole kože in nedolžnega spogledovanja. V zraku je čutiti pričakovanje. Poletje prav gotovo s seboj prinaša velik oblak erotike. In...

In...Tako zadnjič pade debata. Kaj je dejansko še sploh seksi in erotično? Razno razni filmčki, uniforme, rdeče ustnice? Odpete srajce? Mini krila? Korzeti? Petke? Pa črne samostoječe nogavice in čipkaste brazilke? Oprijete oblekice? Hmh....Če je to erotično, potem človek ne potrebuje veliko. V bistvo je potrebno samo iti ven, v »lajf«. Ob naročilu pijače za ca. 3 €, dobite gratis servirano še porcijo erotike. S tem ne mislim zgolj natakaric, promotork (teh ali onih pijač). Ampak predvsem punce, ki odkrivajo vse čare, ki jim jih je velikodušno podarila mati narava. Vse lepo in prav. Slednje me niti ne moti toliko ( vsak pač po svoje). Mi pa to bolj odpira določene teme. Ali je potem to sploh še seksi? Kje se potem takem oplaja domišljija? Če se vse nosi na pladnju? Recimo, da erotiko opišemo kot žgance ( jaaaa pojma nimam, kje sem sedaj to pobrala). Torej žganci. In vi ste povrhu vsega kuhar v restavracije, kjer vsak dan kuhate in strežete taiste žgance. Torej vsak dan kuhate in jeste te žgance, isto pripravljene, z isto zabelo. Vidite kam gre zgodba z žganci? Ja... Bi torej kmalu imeli hladne žgance. Bi jih potem še radi jedli? Res?! In sedaj se jaz sprašujem: Ali je sodobno  dojemanje in impliciranje erotike skrenilo? In kaj je še sploh seksi?

No, sedaj pa zavihajmo rokave. Prosim ne se še slačiti. Gremo po vrsti. Torej erotika. Lažje napisati kot definirati. Smešno kajne?! Glede, da se z njo opleta povsod. Hmhhm... Zdaj bi izpadla skrajno svetohlinsko, če bi napisala da se mi zdi spomladansko zelenje erotično. Je lepo. Ni pa seksi. Je naravno in globoko. Lepo. Torej tuhtam dalje... Kaj je meni seksi? Črtam depilirane mišičnjake, erotične trgovine, domišljavce, pozerje, moške v dragih konjičkih, tiste, ki se kopajo v parfumih, ipd.... Potem, pa skorajda obupam, bore malo ostane, ko črtaš vse neke klasične oznakice »seksi roba«. Pričnem globlje razmišljat. Kaj mene pravzaprav »nagne«, pospeši utrip,... Prosim vzemite v zakup,da sem itak malo čudna. Torej... Seksi se mi zdi, če moški v stanovanju hodi bos.  V ležernih kavbojkah in srajci, ki jo zna nositi. Prosim, če kuha pa tako...Ja... Ostanimo pri temi. Erotična je odločnost. Pristna samozavest, ki izhaja iz tega, da človek ve kaj bi rad. In to naredi. Lepe so mi moške roke. Dlani. Ta fenomen še raziskujem. Všeč mi je če moški dobro diši (in s tem ne mislim polivanja s old spicom), ampak vonj osebe, ki ti je draga. Seksi je jutranja skuštranost in zmedenost. Prebujanje v dvoje. Vonj prve kave. Erotični so pogledi, dotiki, kretnje, nasmehi, ki jih namenimo nekomu in mu damo vedeti, da ga imamo radi. Presneto seksi, se je z nekom sproščeno nasmejati. Privlačno je, ko je moški res moški: močen, odločen, racionalen, pa vendar, da občasno pokaže tudi svojo nežnejšo in občutljivejšo plat ( v kolikor,  mi takrat ne pokrade vseh krem in likalnika za lase).

Erotika. Tako polna beseda, a obenem takšna pravcata, miselna zagonetka. Izvabi nasmešek in spomini se prično utrinjati, kot mali demončki. Erotika je čutna lepotica. Hedonistka in tiha redovnica obenem. Sramežljivka, ki obarva temno noč. Se razdaja a je obenem tako egoistična in vase usmerjena. Pogojena z našim lastim dojemanjem, samega sebe. Prava erotika se zmeraj prične v glavi. Zapeljevanje, erotična napeljevanja, ovinkarjanje, namigovanje in pozornost. Erotična estetika. In občutek pričakovanja. Obljuba užitka. Upam si trditi, da so možgani naš največji spolni organ. Vse se prične z zgodbo, razpoloženjem in miselnim premikom, ki zbudi telo. In duha. Huh, ja...erotika ima širok koncept. Vsak jo bo razložil drugače. Mnogi mislijo, da je erotika pornografija in jo avtomatsko povežejo s čim neprimernim in grobim, kot bi mnogi rekli. Sama pravim,da je erotično to, kar ustvarita dva, ki se združita v zaupanju in sta v tem sproščena. In tukaj ni več vprašanja, kaj je prav in kaj ne.

Kakorkoli obračam, se mogoče malo bojim, da smo erotiko nekoliko spačili in skomercializirali. Da hočemo nekako vse oklicati za erotično. In potem blišč naglo postane beda. Mislim,...Danes človek še pralni stroj težko kupi brez etikete, s katere se smehlja, napol goli deklič. Vse lepo in prav, če bi kaj takega prišlo s strojem in tu in tam pomagalo kaj postoriti. Zoran Milivojević je dobro rekel: » In ko je stimulacija tako intenzivna in stalna, ljudje pač dvignejo svoj prag tolerance. « Se pravi, kar je bilo včeraj šokantno in razburljivo, je danes nezanimivo in zato spregledano. Torej...Erotika je odnos med ljudmi. Je dobro počutje v lastni koži. Je dotik, poljub, pogled..dvojina združena v plesu. Erotika je obljuba obeta. In hrepenenje...Tisto dobro staro pričakovanje...

Foto: Pinterest

Dobro se z dobrim vrača...

Moj dan se danes, nekako ni najbolje pričel. Ko v največji prometni končnici obstaneš sredi križišča, avto pa ne levo in ne desno, nekako težko najdeš svetlo točko. Ja. Malček mi je zjutraj zatajil. Kot izkušena amaterska avtomehaničarka ( berite, slednje se mi je že 1 x zgodilo), lahko rečem, da je najverjetneje šla sklopka. In tako zjutraj stojim v križišču. V tistem svetlečem oranžnem jopiču in z rahlo žalostnim izrazom na obrazu. Najprej mi ustavi en gospod in me povpraša, če potrebujem pomoč. Prijazno mu odvrnem, da sem že klicala avtovleko in da je vse urejeno. Nekaj trenutkov kasneje, priteče mimo ekipa Slovenske vojske. Fantje pripravljeni na bran domovine in pomoč mladenki v stiski, ponudijo svoje tehnično znanje. Žal mi niso mogli kaj ekstra pomagati.( Psst... Je pa bilo to simpatično za pogledati). Da nadaljujem...Z malčkom potrpežljivo čakava na vleko, ko slučajno mimo pripelje moj svak in mi pomaga avto spraviti iz križišča. Potrpežljivo počaka z mano na vleko in je moralna podpora mojemu sivemu jutru. Po opravljeni jutranji telefonadi in hitri reorganizaciji uredim vse. Danes ne grem v službo. Prijatelj si vzame čas med sestanki in me pride iskati k mehaniku. Vse se uredi. Skoraj vse. Stanje malčka ostaja  negotovo.


Danes mi je v mojem kaotičnem jutru pomagala kopica ljudi. Od popolnih neznancev do prijateljev. Med kuhanjem čaja sem premišljevala o temi, ki jo je že včeraj, odprla ena gospa s vprašanji: Zakaj pomagati? In kaj prinaša ozaveščanje ljudi o stiskah in tegobah drugih? Ali menim da pomaga, da se določene problematike javno izpostavlja? Koliko slednje koristi vpletenim? Nedolgo nazaj sem namreč s svojim delom pomagala pri pripravi enega dobrodelnega koncerta. Zgodba o pomoči mali Ajdi, se je sedaj zaključila....Ali pa morda ne ravno zaključila, morda bi morala to poimenovati zaokrožila, s spletno stranjo, ki sem jo izdelala zanjo. Slednja je zbudila kar nekaj vprašanj, ki mi jih je zelo prijazno, postavila zgoraj omenjena gospa. 


Vedno, ko pomislim na pomoč sočloveku, se spomnim enega lepega popoldneva v Grazu. Na faksu sem morala urediti cel kup birokratskih zadev in ker je situacija dopuščala, sem seboj vzela nečakinji. Po opravljenih »uradnih« dolžnostih, smo jo mahnile tudi na potep po mestu. S sladoledom v roki smo obstale na trgu in prisluhnile uličnemu nastopu mlade harfistke. Mlajša Nadia, ki ima 7 let me je radovedno povprašala, zakaj gospa igra? In kolikor sem znala, sem ji obrazložila, da gospa prosi za denar in je najverjetneje v stiski. Mala me je radovedno gledala. Videla sem, kako ji nekaj, ne da miru. Njene radovedne in bistre oči so zrle vame. Pogledala me je in rekla: » Veš Anjuška, ni prav da ne pomagamo, če lahko. Ne smemo imeti vsega zase. Moramo držati skupaj.« Puncama sem dala nekaj drobiža in sem že nakazala, da bi šli, ko je Nadia rekla, da naj še malo počakamo. In smo. In ko se je po petih minutah meni prižgala žarnica, sem jo vprašala, zakaj je želela še počakati? Pazite to... Moja 7 letna nečakinja me je pogledala in rekla: » Anjuška skrbi me. Gospa prosi za denar. In me smo ji dale res malo. Kaj pa če ji nihče ne bo več pomagal in dal denarja? In bo ostala lačna?« Tako odraslo zaskrbljeno me je pogledala. In tako smo stale tam, dokler nismo videle, da je gospa nabrala dovolj za dostojen obrok. Jaz in moji dve bistri nečakinji. Vse tri bogatejše za eno izkušnjo. Jaz pa neznansko ponosna. 


Težko je ubesediti, kako je, ko človek nima. Še težje je povedati, kakšen je občutek, ko ne moreš pomagati. Sebi, sočloveku ali še huje lastnemu otroku. Pomanjkanje rojeva najhujše stiske, ki so vse prevečkrat zamolčane. Težke in boleče so zgodbe tistih, ki so to pripravljeni podeliti. Njihove pripovedi, velikokrat naletijo na trda tla in nerazumevanje. Ljudje včasih, nekako ne znamo prav odreagirati. Namesto odprtih rok, velikokrat ponudimo prazno hrano in poglede polne usmiljenja in pomilovanja. Torej vsega, kar človek, ki potrebuje predvsem občutek, da je vreden življenja, res ne rabi. Zato je potrebno ohranjati pred očmi  človečnost – tako v tistem, ki trenutno potrebuje našo oporo in solidarnost, kot pri tistem, ki jo trenutno lahko naklanja. Morda se bodo vloge enkrat premešale in nihče se ne želi znajti v poniževalni vlogi »prosilca za pomoč«, če ve, da se ga ne obravnava kot enakovrednega člana družbe. 


Jaz vem, kako je reči nimam. Si izmisliti 101 izgovor v opravičilo, zakaj je temu tako. Ne sramujem se tega. Dejstvo, da sem zraslo tako, me je okrepilo in mi dalo, recimo temu čustveno integriteto in moč, da vidim in predvsem prepoznavam stiske ljudi. Da znam nanje odreagirati in ponuditi roko, kadar koli lahko. Danes mi hvala bogu ne manjka nič. In sama imam moč in veliko željo pomagati. In, da odgovorim na vsa vprašanja. Da. Mislim, da bi se moralo o stiskah ljudi več govoriti. Ljudje bi morali, kot je rekla moja Nadia, bolj držati skupaj. Si pomagati kolikor lahko. Ne rabimo podariti ene mesečne plače. Vsakdo pa lahko podari nasmeh, prijazno besedo, svoje delo, objem... Za resnično radodarnost je zgolj potrebno vedeti, česa si druga oseba želi. Kaj resnično potrebuje. Da bi to izvedeli pa je potrebno vzpostaviti ljubezniv, prijateljski odnos. To pa pomeni, da sočloveka sprejmeš takšnega, kot v resnici je. Prava pomoč je tista, ki prihaja iskreno iz nas. In je storjena brez kakršnega koli povračila. Dejanja iz čistega notranjega vzgiba so  tista, ki štejejo. Že s tem, ko bomo spremenili naš pogled na ljudi v stiskah, ko bomo nehali nanje gledati kot na uboge žrtve, bomo zanje storili veliko. In zase bomo največ naredili s tem, ko si bomo nehali govoriti, da stvari niso v naši moči in se zavedli, da lahko prav vsak kaj stori. VSAK. In ker verjamem v karmo, lahko mirno zapišem (in položim vsem na srce) dobro se z dobrim vrača. 

Oblikovanje: Anjuška I.

Všečkanje ali seks?!

Pisalo se je davno leto 2007, ko me je prijateljica po prihodu iz Norveške, dva tedna na živo in mrtvo, reeees na nož mrcvarila, da si naredim facebook. Sama je zadevo preizkusila tam in bila vzhičeno ekstatična. In ker seveda tudi sama nisem bila dovolj trdna in predvsem imuna na velike prednosti, ki jih je to novo medmrežje prinašalo, sem klonila. »Big times«. Naredila sem si profil, uporabniku prijazna aplikacija, je  1,2,3 prenesla moje stike in tako se je krog ljudi širil in širil. Danes o mojem trenutnem stanju ni preveč dobro izgubljati besed. Hmhmm...Niti ne želim razpravljat o plusih in minusih. Recimo tako. Dejstvo, da še imam profil, jasno pove, da je več plusov.

Me pa oni dan povsem zalepi. Prikuje na stol. Vrže, če želite. Na enem spletnem portalu, sem namreč mimogrede naletela na raziskavo neke ameriške študije. Prosim, naj na tem mestu jasno poudarim, da jemljem te zadeve ( razno razne študije) z veliko rezerve. Pa vendar...Kaj pa če je vse res? No...če je že delček resničen, potem....Da preidem k naši sporni zadevi. Rezultati študije ameriških znanstvenikov so pokazali, da vsaka nova objava na družabnem omrežju, kakršna sta Facebook in Twitter, nudi zadoščenje prav tistemu delu možganov, ki so odgovorni tudi za potrebo po spolnosti ali po hrani. In ko človek z javnostjo deli kaj osebnega, denimo svoje občutke ali mnenje o določeni temi, s tem dosega enak psihični učinek, kot bi s hrano ali seksom. Sledite?! ...

In tako jaz, zdravo bitje berem ta članek in sem kar jasno videla situacijo. Mož pride po delovniku domov. Utrujen in prepoten. Odloži stvari v predsobi. Obesi jakno. Aktovko pusti v hodniku. Nemarno. Komaj čaka na tuš. Žena v dnevni sobi. Že v ležerni opravi, s prenosnikom na kolenih. V ozadju se sliši nežna glasba. Vstopi in jo pozdravi. Ona mu nalahno odgovori in nadaljuje s delom. Poišče copate in nežno podrsa proti njej. Poljubi jo na vrat in vpraša ali se mu bo pridružila pod tušem? Poboža jo po laseh. Trenutek tišine...Nato pa si premisli in ji odvrne: » Veš kaj srce. Grem jaz sam pod tuš. Potem pa lahko objaviva fotografije iz lanskega dopusta. Ti napiši na facebook, da sva na »off« danes. Potem pa si križem kražem povšečkava statuse in ti meni pod vse fotografije malo pokomentiraš. Pa sva hitro konec. Kaj praviš? Bi ti bilo to všeč? Jaz absolutno všečkam stvar.« Slišite moj alarm?! Bojda naj bi razodetje samega sebe občutili kot nagrado – potešitev tistega dela možganov, ki je odgovoren tudi za seks ali dobro hrano. Moram še sploh kaj dodati?!

Na koncu se le za silo potolažim, ko preberem, da pa raziskovalcem s harvarda (še) ni uspelo dognati, koliko zadovoljitve, prinese tovrstno obnašanje, oz. kako močno je le to.  Bojda naj bi na nas to vplivalo enako kot vse druge vrste nagrajevanja. Sprašujem se le, zakaj si ljudje ne privoščijo trenutkov v dvoje in se potem povšečkajo. Jaz sem le staromodna punca. Tehnika in moj računalnik, mi skopo vračata ljubezen. Ne glede na to, da preživimo skupaj veliko časa. Mislim, da me pa ob vsem nekako najbolj muči to, da se mi zdi res žalostno,  da ljudje kompenzirajo za toliko stvari s klikom na gumbek »like«.

Torej... Sedaj, ko pišem te vrstice, me sploh, ne mineva želja po večerji. Nop...Niti slučajno ne. Hmhhh...Mislim, da si bom celo privoščila in spekla štrudel. In bila ekstra predrzna. Hjaaa... Žal mi je, ne bom ga delila z vami na facebooku. Me je malo strah, da bi ga kdo povšečkal in si ob tem kaj drugega mislil. Lepo si sami po domače jabolke pojdite in svojega specite. Lahko pa seveda  na brzino, lajkate fan page ljubiteljev štrudla :) . 

Oblikovanje: Anjuška I.

Samo 1x še zaplešiva najin tango...

Poskušam najti pravo besedo za občutek, ki se me je včeraj povsem polastil. Po nekem skrajno čudnem sosledju dogodkov, sem namreč na dopoldanski kavi, pristala v Krajevnem domu Kamnica. Midve z Andrejo in 20 upokojencev. K nama je na kratek klepet prisedla izredno simpatična gospa. Lepa, umirjena in neverjetno zgovorna. S tisto iskrico v očeh. Popolna neznanka, a nekaj na njej mi je delovalo tako domače in poznano. Še zmeraj iščem pravi izraz za svoje počutje. Celoten čas pogovora, sem namreč imela občutek, da zrem vase, čez dobrih 50 let. Vem kako nenavadno zveni...Pa vendar. Očarala me je... Povsem.

Pripoved prične z majhnim jamranjem o bolečinah v križu in o tej in oni tegobi. O sinu, ki premalo pokliče. Sosedih. Upokojenskih  aktivnostih. Rožah. Obiskih pokopališča. O svoji strasti do peke tort. Gospa je pravcata slaščičarska umetnica stare šole. Govori in razlaga. Besede ji uglajeno in lepo tečejo, a manjka neki žar. Kot, da bi čakala na pravi trenutek. Njene radovedne in tako presneto žive oči jo izdajajo. Zlomi se in prične. Besede najprej počasi prihajajo, a nato se tako iskreno usujejo.

Govori o svojem skoraj pol stoletja trajajočem zakonu, ki je bil lep in poln. Obuja spomine na vse trenutke. Poroko, zakon, skupno življenje, rojstvo sina in odraščanje. Moževo smrt. Tako pripoveduje in malo postane. Oči se ji orosijo, zajame sapo in takrat se ji v pogledu nekaj zabliska. Nadaljuje. Pove, kako je pred poroko imela prijatelja,  fanta, ki je bil njena neiztrohnjena ljubezen. Vendar nikoli nista našla prave poti. Kratek čas sta plesala skupaj, a nato ju je življenje ločilo. Oba sta si ustvarila svoje družine. Življenje je teklo. 50 let je minilo. Prehitro. In svojo staro ljubezen, je pred dnevi srečala na banki. Neverjetno je, kako ljubezen ne šteje let. Njeno telo je spreletela elektrika. Stala je za njim in se spraševala: » Ali je to sploh mogoče? Ali je to res njen Milan?«. Tako je postala nekaj trenutkov in si v mislih glasno ponovila njen slavni stavek: » Piši me v uh«. In odšla do njega, ga potrepljala po rami in nežno, skorajda sramežljivo vprašala: » Milan, si to res ti?«.  Stvari se odvijejo skorajda filmsko. Prepozna jo v trenutku. Sledi dolg pogovor. Izmenjata si številke. Pokliče jo naslednji dan in tako klepetata kot, da je vmes čas obstal. Tudi njemu je že umrla žena in je sam. Dogovorita se, da se bosta kmalu videla. Preden odloži ga povpraša, če še pleše? Ali se še spomni, kako je bilo? On ji pove, da že dolgo ni plesal, a da tudi njegovo srce hrepeni po tem. Tiho in sramežljivo, kot prvič zaljubljeno dekle mu prizna, da je to njena zadnja velika želja. Da bi še enkrat plesala tako kot takrat. Popolnost dvojine. Srčni utrip, ki se zlije v plesni takt. Plesala bi kot mladenka. Žena, ki ni še nikoli ljubila. Plesala bi kot, da sta sama. Lahka kot peresce. Dogovorita se, da se kmalu vidita in pogovor zaključita z obljubo, da bosta šla plesat. Pogleda naju z Andrejo in se nasmeji iz srca in pravi: » Celo življenje sem skrbela za druge. Sedaj sem na vrsti jaz. In nikomur ne bom dopustila, da mi govori kaj je prav in kaj ne. Karkoli se bova midva odločila bo prav. Si moreš misliti? Metuljčke čutim, jaz...jaz stara gospa..Veš, dobro sem. Res sem dobro. In plesala bova. Res plesala.«

Tako srečna sem sedela na stolu in jo poslušala. V meni je bila ena sama toplina. Bila je tako neverjetno lepa in srečna. Razmišljala sem...Če bi bila ljubezen ples bi bila prav gotovo tango. Popolnost ritma dveh gibajočih teles. Pri njem morata dve telesi, ustvariti sklenjen krog usklajenih napetosti. Roke morajo biti močne, a ne smejo potiskati. Noge se morajo dotikati, vendar ne smejo dušiti ali onemogočati prostega gibanja. In težišče mora ležati v centru med obema plesalcema. Ne zgolj v težišču enega. Umetnost sporazumevanja zavita v tančico ubranih melodij in pozibavanja dvojine. P.s. Še kar nisem našla tiste besede. Občutek hvaležnosti, da sem lahko slišala to zgodbo in videla iskrice v njenih očeh, pa še kar traja...

Foto: via Pinterest

100% gresta na »zajca«...ali igrajmo se eno igrico...

Predstavljajte si kako se odvije film, ko jaz poskušam kaj razložiti in je od vsega začetka jasno, da bi bilo bolje, da sem preprosto tiho. Jaaaa, kot da to gre?!  Nekako tako je bilo. S prijateljico sva sedeli na mojitih v obljudenem lokalu. S smehom sva privabili pozornost natakarja, ki nato po krajši razlagi najinega dobrega razpoloženja, pristane na t.i. »anjuškino igrico«. Čez nekaj minut se smejimo skupaj. In ker je radovednost nalezljiva, pristopi tudi lastnik lokala in vpraša kaj se dogaja. Torej... Sašo nama: » Punce kaj bo dobrega?« Sledi nekaj minut komične in simpatične zadrege. Jaz namreč njemu nazaj: » Veš, igramo se eno igrico. Hmhhh...kako ti naj razložim?! Zadeva je sledeča, igramo se igrico, ko počneš stvari, ki jih običajno ne bi. Ampak ker jih, je potem fajn. In zato dobiš točke«. V trenutku, se zavem banalnosti svoje izjave. Prepozno. To bi morali videti. Njegov pogled je bil absolutno vreden Mastercard reklame. Neprecenljiv. Nekaj vmes med prasni v smeh in pa pobegni. Seveda mu nato poskušam bolje razložiti. Ampak bolj kot sem mlela, slabše je bilo. Vse podrobnosti o točkah in nagradah, so izzvenele z raketnim pogonom. 


Preden se začnemo igrati, pomislite, kdaj so se vam nazadnje zgodile razburljive stvari? Tiste pomembne. Nevsakdanje. Drugačne. Nove. Razmišljate?! Jaaa... Spremembe se zgodijo takrat, ko si pokrov na naši škatli, pustimo malo odprt. Ko si upamo. Kadar gremo malenkost preko sebe. Storimo nekaj, kar običajno ne bi. Ker...ker se bojimo, nas drugi gledajo, ni družbeno najbolj po »regelcih«, ker,... Dragi moji. Največje spremembe se zgodijo, ko nehamo rasti na usta in dejansko nekaj storimo. 


No saj sem tudi jaz bila včasih taka. Mala prestrašena miš. No prestrašena, ni mogoče prava beseda. Oklevala sem tako dolgo, da je bilo prepozno. Nato pa obžalovala zamujeno priložnost. Dokler se nisem zavestno odločila, da bo drugače. Prosim, ne se smejati naslednjim vrsticam. Moji spremembi je botroval dogodek iz moje rane mladosti. Premislila sem si, lahko se smejite, še meni gre na smeh. Torej... Stara sem bila 5 let, ati takrat zaposlen v TAMu, nas je peljal na Dedka mraza. In Dedek mraz je v svojem programu, v enem delu, na oder povabil otroke, ki bi upali kaj zapeti. Ti so nato, za nagrado, dobili res kulskega dinozavra, ki si ga lahko navil in je hodil. Tako živo se spomnim, da sem želela na oder. Ker sem znala lepo zapeti Zima, zima bela. Samo upala nisem. Živčno sem stiskala roke, dokler niso bile povsem potne in polne odtisov zapičenih nohtov. Tako dolgo sem mencala, da sem zamudila trenutek. In potem mi je bilo žal. Tako sem se žrla in se 101 x vprašala, zakaj nisem šla na oder?!  Preigravala sem v glavi trenutek, a se ta ni nikoli spremenil. In takrat sem se odločila, da tako ne bo šlo. Da , če nekaj želiš, moraš včasih malo tvegati. Se vreči. Seveda sem to skakanje v mrzlo vodo z leti izpilila. 


In nekje vmes med verziranjem skakanja v ledeno vodo in iskanjem zlate krave, se je rodila t.i. » anjuškina igrica«. V osnovi precej enostavna zadevščina... Spominja na igrico resnica ali izziv. Le, da se pri slednji, igramo samo izziv. Seveda izzive določam jaz in jih temu primerno tudi ovrednotim. S točkami od ena do dvajset. V odvisnosti od težavnosti naloge. In, ko udeleženec zbere 20 točk dobi od mene nagrado. Čisto pravo darilo. (Uuuuu.. v tem trenutku, že vidim, kako Barbi težko diha... Ona je namreč že dobila zelo lepo nagradico. In je trenutno pri 14- ih točkah,...). Težko je razložiti to mojo igrico. Ni igrica, ki bi imela v svojem bistvu željo po spravljanju v zadrego. Ampak je bolj neko pomagalo za vse tiste, ki rabijo stimulativni pogon. Recimo temu potisk s skalnice. In včasih prijatelja, ki skoči s teboj v tandemu. Se razume...Brez padala :) Za 9 točk. Torej...Moja igrica je 3-ji Newtonov zakon, prenešen v prakso. Ali akcija=reakcija. Po domače brez nič ni nič.


Treba si je upati. Tvegati. Se vreči. Podati. Enostavno zlesti iz tiste male škatle. Neumno je misliti, da se bo kaj spremenilo, če zmeraj počnemo enake stvari. In nato povrhu vsega, pričakujemo drugačen izzid. Življenje nam ne dovoli, da bi se uspavali. In tako se  ves čas srečujemo s preizkušnjami. Včasih si moraš preprosti reči, pa kaj... In se vreeeeči. Najboljše stvari se zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Torej. Za 6 toč vas izzivam, da storite nekaj, kar si že dolgo želite. Upate? Dajte nooooo :) 


O.a.... Redko, pa vendar se zgodi, da učenec izzove mojstra. In tako sem tudi jaz podlegala, svoji lastni igrici. Z izzivom, kako v en članek, spraviti besede, sigurno gresta na zajca, raketni pogon, stimulativno in krava, sem si prislužila 6 točk. Torej sem sedaj na 14-ih. Verjemite, ne želite vedeti, kako sem staknila ostalih osem :)). 

Foto in oblikovanje: Anjuška I.

Sladkorna pena SAMozadostnosti

Štirje pametni za mizo. Dolgi čveki in debata o samostojnosti, samskosti, samohvali, samozavesti, samozadostnosti in vsemu kar se začne na sam-. Vsi presežki in argumenti za, so pojenjali premo sorazmerno s požirki kave. In bolj kot se praznile skodelice, manj simpatično so izgledale vse besede, ki se pričnejo na sam-. Dolgi vzdihi in zaključek, da ti vsa samostojnost in ohhh in sploh velika samozadostnost, ne pomagajo prav veliko, ko zvečer stojiš pred ogledalom in sprašuješ odsev: Kakšen je pa bil tvoj dan?!

Zadnjič v mestu naletim na prijateljico, ki je nisem videla že res dolgo. Kratek pozdrav, objem in vljudnostni trič trač. Dekle je lepotica, a sedaj še posebno žari. In jo presenečena nad njenim prešernim razpoloženjem, povprašam kako je, če je sveže zaljubljena? In ona meni zažvrgoli: » Kje pa! Veselo samska. In verjemi mi ljubica, nič ni lepšega kot občutek, da nikogar ne rabiš. Tako srečna še nisem bila. Pa kdo se bo »zafrkaval« z moškimi. Ne, jaz sem sama sebi dovolj.« Malo v šoku jo objamem in odhitim naprej. Vesela sem bila za njen nenaden zen. Pa vendar, mi ni dalo miru. A tudi sama zvenim  tako?  Se tudi jaz včasih obnašam kot ona? Dajem ljudem vedeti, da jaz, pa res ne potrebujem nikogar? In sem tako oh in sploh samozadostna? Presneto. Sem res nekje vmes, postala tako trda in čustveno lesena? ...

Če na kratko ošvrknem definicijo samozadostnosti ( po sskj je slednja, popolna neodvisnost od zunanjega sveta), bi zase rekla, da sem potem takem, delno samozadostna. Zveni logično?! Torej, če grem po vrsti.  Ne potrebujem nikogar, da me preživlja. Nisem od nikogar odvisna.  Sama znam iti na kavo. Sesti v restavracijo in brez neprijetnega občutka pojesti kosilo. Če priznam, v teh malih trenutkih prav uživam. Znam menjati žarnico in popraviti razmajane elemente. Če odštejem likanje, delam skorajda vse. V lasti imam lasten kovček z orodjem in resno razmišljam o nakupu električnega vrtalnika. Tudi dopustujem lahko sama. Torej sem povsem samostojna oseba. Pa vendar... Nekaj manjka... Torej sem delno samozadostna.

Verjetno, se lahko marsikdo prepozna v zgornjem opisu. Nekako bi lahko podobno (če odštejem ljubezen do tehničnih igračk), rekla za velik procent mojih znancev. V trendu je, da smo čim bolj samozadostni. Naš življenjski tempo to celo podpira. Prijateljica, ki je že dolgo samska, mi je oni dan rekla: » Anjuška, tako mi je lepo, da me je presneto strah, kaj bodo prinesle spremembe«. Bodimo pošteni. Zveze in odnosi z drugimi ljudmi so nam veliko ogledalo. In dokler zremo v eno plat samega sebe, smo varni. Določeni deli naših osebnosti, ki bi v zvezi prišli na plan, so nekje pod površjem. Ko gledamo sebe vidimo običajno, prav to kar želimo videti. In ravno zato je včasih tako presneto težko biti z drugimi. V samoti si lahko domišljamo, da smo super in nam nič ne manjka. V zvezi pa se pokažejo naše najlepše in tudi najtemnejše plati. Plati, ki bi jih mogoče najraje skrili. Tekmovalnost, domišljavost, ljubosumje, boj za prevlado v odnosu,...In še in še. In roko na srce,  težko se je videti takega. Še težje pa je pri sebi narediti, kaj zato da bi se stvari spremenile.

Žal mi je...kakorkoli obračam, pridem do istega zaključka.  Samozadostnost  je ena velika sladkorna pena. Navzven izgleda mega lomastično velika. Sladka in dobra. In tako velika, da je je dovolj za vse.  A je v resnici zgolj sladkorni prah, razpršen v dolge delce. Bore malo. Če povzamem. Menim, da ljudje v svojem bistvu nismo narejeni za samoto. In bivanje 1:1. Rada bi verjela, da so vsi ljudje, ki trdijo da so povsem srečni v svoji samozadostnosti, tudi pristno srečni. In res zadovoljni.. Hmhh...Ja...Neizpodbitno pa je, da čim bolj samostojni in zreli smo, tem več iščemo v svojih odnosih z drugimi. In tukaj se običajno malo zakomplicira. A sem napisala malo?! Berite precej...

Foto : Anjuška I.