3 x a... ( animacije, avtizem, apatija )

Če ti nekaj ne gre tri dni iz glave...preprosto moraš nekaj narediti. V mojem primeru, pisati o tem. Govoriti in stuhtati rešitev, kako se spopasti s situacijo. Vem,da zveni vse to, kot kača brez repa in glave. Pa pojdimo po vrsti. Zdravo, sem Anjuška. Otroška animatorka. Animatorka s srcem. Slednje počnem tako rada kot... mmmm...kot rada rišem, pišem, berem...Dobivate sliko? Torej neznansko rada. Jaz in moje zverinice.  Z otroci sem nekako na isti frekvenci (po domišljiji in nagajivosti) Jaz jih imam rada in oni mene. X-krat sem že rekla, da bom nehala z animacijami. Ker sem prestara, ker imam pol resno službo, ker me otroci hecajo, kdaj bom imela svoje otroke in nehala njih jezit...Pa ne morem in ne želim še končati. Ker...Ker je neprecenljiv pogled otroških oči, ko se v njih zrcali hvaležnost in pristno veselje, da so lahko preživeli ta čas z menoj. In to me žene naprej.

Minulo soboto sem imela prav posebno animacijo. Fantka Lana. Neverjetno lepega otroka. Navzven povsem običajnega odraščajočega najstnika. Kulske športne superge, skejterske hlače in frajerska majica. Bleščeče oči in naželirani lasje. Še preden si uspem vtisniti njegove poteze, se mi skorajda opravičujoče prestavi njegova mamica. Urejena in neverjetno energična gospa, ki mi malodane v enem rafalu, zdrdra opis njegovega stanja. Lan je avtist. Težji primer. Živi v svojem svetu. Povsem. Z majcenim zanimanjem za okolico. Ampak velikanskim nasmehom. Mami mu želi pričarati neko doživetje rojstnega dne. Tisto nekaj. Mali trenutek. In zaradi tega se je pripeljala iz Ljubljane. Tamali me kupi takoj. Posedem mamo in jo naslednjih 10 minut mirim, da bo vse dobro. Naj vdihne in se sprosti. Lan bo dobro. V meni pa je naraščala mala panika. Kaj bova počela? Kaj? Nič od tega kar običajno počnem z otroci, ga niti približno ni zanimalo. Kako mu naj pričaram lep rojstni dan, ko pa ne vem ali ga sploh dosežem?  Dihaj...dihaj...Ti to zmoreš, sem si govorila in mirila velikega otroka, ki je jokal v meni. Jokal za tem fantkom. Sprostila sem se in ne vem,.. Mogoče malo zaupala notranjemu glasu, materinskemu čutu, ali kakorkoli bi poimenovali to. Pustila sem Lanu, da mi sam pokaže svoj svet. Smejala sva se in 1000 in enkrat predebatirala vse avtomobilske znamke iz neke revije. Neverjeten je. Do potankosti pozna modele za katere, še jaz niti slišala nisem. Skupaj sva se sprehajala, štela in na trenutke preprosto uživala v tišini. In, ko se je na koncu stisnil k meni in ponavljal ti prijateljica, ti prijateljica, sem bila pomirjena. Užival je. Pristno.

Z animacije sem odšla polna vtisov. Polna, nekih neizrečenih besed in vprašanj. Ni bilo časa, niti priložnosti. Danes je bil pomemben on. Niti ni bilo prav. Počutila sem se pa tako majhno v svojem pomankanju znanja. Za slednje sem si zabičala, da moram nekaj ukreniti. Se pozanimati. Izobraziti. No...In tako polna vtisov sem sedla na kosilo. Jaz sama za svojo mizo, nasproti mene pa na terasi mama in njen sin. Oba šik športno oblečena in tako zatopljena v svojo debato, da mislim, da me nista niti opazila. In tako sem nehote spet vlekla na ušesa ( prisežem, da mi slednje reeees ni v navadi). Sin, simpatičen blondinec, okoli 13 jih je imel,mali skuštranec, je svojo mamo mrcvaril in prepričeval v nakup psp playerja. Bojda, mu je slednjega obljubila ob koncu šolskega leta. In medtem, ko je on kot mantro, ponavljal svoje razloge za, mu je mama samo odkimavala. Nakar ga je  resno pogledala in mu rekla: » Pa kaj ti si zadovoljen s svojimi ocenami? Jaz namreč nisem! Trojka. Trojka! Kaka ocena je to? Kaj dela ta trojkica vmes?! Sploh veš kako sem razočarana? Več sem pričakovala. Jaz sem bila zmeraj odličnjakinja. Res. Res sem razočarana.« Trudila sem se, da ne bi ujela spremembe fantovega izraza. Dan je bil že dovolj težak zame. A nisem mogla odvrniti pogleda. Pogreznil se je vase in spremenil temo. Pozabljena je bila igrica in debata je izgubila prvotno lahkotnost. Nenadoma je pogovor zamenjalo razlaganje o tej in oni stvari, ki jo počne pri očetu. Sin ločenih staršev, me je prešinilo. Načeloma nisem agresivna ( ko nimam pretiranega vzroka zato), ampak v tistem trenutku bi stopila do te mame in jo kresnila. Res. Res bi jo lopnila po buči in se zdrla na njo. Pa kaj je narobe s teboj?! Imaš krasnega zdravega otroka. Lepega, športnega. Brihtnega. Takšnega, ki bo nekaj dosegel. Vozil punce na zmenke. Zgradil hišo. Ti nekoč dal vnuke. Pa kaj je narobe s tabo?!  Je kričalo v meni. In kriki so se mešali z občutkom krivde. Kdo sem jaz, da sodim?!  Nisem starš. Kaj slučajno vem, kako bi jaz odreagirala?!  Lahko to 100% trdim?! Pismo. Nisem starš...

Na svojih animacijah spoznam toliko malih obrazkov, ki so neverjetno veliko ogledalo svojim staršem. Kopico krasnih staršev, prezaposlenih, samoukov, specialistov vzgoje, takih, ki vzgajajo po regelcih, takih, ki bi naredili vse za svoje malčke in take, ki jim je še malenkost nad nujnim, povsem odveč. Biti starš je res »full time job«. In ne glede na to koliko pametujem in modrujem. Kljub vsej svoji »praksi« in izkušnjam, nisem starš. Sem hči. Iz velikeeee družine. Sestra. Teta. 3x botrca. In verjetno, najbolj znana Mariborska varuška. Nisem pa mama. In moji občutki, na eni strani velikega razumevanja in občudovanja do ene mame, se tako mešajo in grenijo ob spominu na ta drugo. Kako je nekdo lahko tako angažiran? In drug tako apatičen? Težko mi je, ker se počutim rahlo krivično. Berite precej. Ahhh... Tako...Najraje bi odpeljala vse te otroke domov in jih potolažila. Objela in zavila v toplino. Skuhala bi velik lonec domačega kakava. S cimetom povrhu.Nato bi spekla  jabolčni zavitek in jim brala. In jim pustila, da so otroci. Samo to. Otroci.

Foto: via Pinterest