Sklep številka 539. Anjuška ne sme več gledati pocukranih filmov! Brez nadaljnega! Nekaj takega sem sicer že miljavženkrat rekla, a zmeraj znova podležem. No in zadnjič sem gledala enega, ki ga skoraj ne morem metati v ta koš.
Naslov je: »Zaobljuba ljubezni«. Jaaa saj vem, že naslov je skrajno bonbončkast, ampak verjemite dr.Anjuški, dr.med.spec.za srčne zadeve, film obeta. Na kratko o zgodbi, ker vam v bistvu sploh ne želim pripovedovati o filmu (kako tipično jaz, okoli rit v žep). Torej...kje sem ostala. Film....Jaaaaa. Zgodba o trenutkih. Odločitvah in večnem življenjskem vprašanju, kaj pa če ?!...
Dostojevski je nekoč rekel: »Za življenje ni niti časa niti prostora; življenje je en sam trenutek ali cel niz vekov.« In če nas v resnici definirajo trenutki, male in velike odločitve, tisti vdihi, ko smo mislili, da ne zmoremo več držati glave nad gladino. Kako potem lahko rečemo,da ne vemo kam gremo?! Moji največji trenutki oz. tisti momenti za katere lahko rečem,da so me spremenili, oblikovali, usmerili ali kako drugače stresli, so se mi zmeraj zgodili na skrajno nekovencionalnih mestih in ob smešnem, skorajda ironičnem času. Kot majhen trič trač na ženskem stranišču, pogovor s popolnim tujcem, ki ti nevedoč, odgovori na vprašanje, ki ti je delalo sive lase in skrbi že dneve. Srečanje in preplet emocij z osebo za katero ne bi mislil,da se boš kdaj podelil. Objem otroka, modrost starega človeka in roka na rami takrat, ko so vse besede odveč.
Zadnje dneve veliko razmišljam o trenutkih in mojem večnem vprašanju, ali smo ljudje narejeni tako,da znamo ceniti lepe trenutke takrat,ko se nam dogajajo?! In zakaj za boga svetega ( o.a. oprosti Bog, za tako čudno vpletanje) si dovoljujemo,da nam spolzijo skozi prste in potem živimo v preteklosti in hrepenimo po nečem česar ni. Nooo...jaz treniram svoje emocionalne centre in se trudim živeti polno. Večino časa mi gre super. Če me nekdo pogleda in me ne pozna, se lahko upravičeno včasih vpraša s katerega planeta je padla ta štorklja ( ali še bolje, kje so jo pozabili zapreti). Včasih sem kot veverica, spet drugič otroke prepričujem,da jem dinozavrova jajca in da v moji sobi živita dva pajka po imenu Fredi in Edi. Po ulici ne znam hodit naravnost, ker opazujem vse in gledam povsod samo tam, ko hodim ne. Govorim kot mitraljez in včasih še moja sposobnost hitrega govora, ne dohaja moje miselne avtoceste. Večino časa sem kot ena Amelie, ampak glede na moje zmožnosti razpredanja, pitja kave in večnega iskanja smisla ( beri pametovanja) bi lahko rekla,da sem malo Carrie Bradshaw iz Seksa v mestu. Nooo, glede na to,da je Maribor bolj veliko selo kot New Yorška prestolnica, sem torej Anjuška iz sexa na vasi. Kar tudi ni slabo. Verjetno bi bil delovni podnaslov moje serije: » Hotela je vse in še traktor :)«.
Noooo...pa da končno pridem k bistvu. Bravo jaz. Sem rabila samo 450 besed,da povem jedro zgodbe. Dragi moji. Življenje je komplicirano. Ni noben creme brulle , italijanski tiramisu ali karkoli sličnega in visoko zvenečega. Je čisto navaden, pristen domač štrudl. Ja. Štrudl. Točno tako zvit in sladkan, kot si dovolite. Ali če poenostavim. Dajte si pustit, tu in tam, pokrov svoje škatle malo odprt. Nikoli ne veš, kje te čakajo veliki trenutki. Z zaprtimi očmi je še noč bolj temna. S cimetom in 0,3 ljubezni je pa itak vse lepše.
o.a. avtorico rahlo trka pomlad :))
 |
| Foto: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar