Kako preživeti krizo v treh korakih ?!

Da je v zraku res čutiti krizo, mi je postalo jasno oni dan, ko sem se po celodnevnem delu na sejmu v Celovcu, sestradana usedla na sendvič v en mali lokal. Prijazen prodajalec/šef/lastnik/vljuden Turk mi je prav očetovsko prijazno, naredil tak Vegi/ekstra zelenjavni/vseNoterMix sendvič. In jaz ne bi bila jaz, če se ne bi konkretno začvekala. O tem in onem. V žaru pogovora, me stric Turk povsem resno pogleda in vpraša: » Ti, kaj pa je s tem vašim J.J-em?  Kaj on je resen? Mislim, kam vse to vodi?« Ogorčen se je obrnil k enemu gostu, ki je mirno žvekal svoj kebap, in mu (boljše, kot bi mu jaz) v pičlih 6 minutah razložil stanje naše male državice. Sama nisem vedela ali naj bom ponosna, da tudi drugod poznajo dogajanje pri nas ali naj se skrijem pod mizo.

Recesija grobo pomeni  nazadovanje, oziroma upadanje gospodarske dejavnosti. Z vseh strani nam šepetajo, da je razlogov za krizo več. Vsi imajo pa skupen vzrok. Kapital. Ali po domače: Malo denarja, malo muzike. Ali tako kot pri Monopoliju. Tam se kupuje, najema, prodaja. Ko nimaš več denarja, si ga sposodiš v banki. Še malo, še malo več, največ …, Preko svojih sposobnosti. Potem začneš prodajati parcele. Če so na njih tovarne z delavci, prodaš ali enostavno zapreš tudi njih. Preden jih zapreš, si v imenu recesije izplačaš visoko nagrado. Kaj se zgodi z malimi pajacki, nikogar ne zanima. Ostanejo tam in so izgubljeni. Bodo že. Kriza je smešna gospa. Je stanje visoke kaotičnosti in negotovosti. In sedaj razmere zbujajo strah in prepričanje, da se je vse šele začelo in se zagotovo ne bo dobro končalo. Poznam cel kup ljudi, ki obupano čakajo  na boljše čase. Jamrajo in negodujejo nad sistemom. Državo. Pomanjkanje služb. In magično rešitev, ki jo bo prinesla nova vlada. Jaaaa...In potem bo svizec zavil čokolado. Ali to počnejo veverice? Kakorkoli. Da človek preživi krizo mora osvojiti 3 stvari. Svaštarjenje. Distanco do določenih novic. In nalezljiv optimizem. 

1.) Svaštarjenje, še sama ne vem kje točno sem pobrala ta izraz. Najverjetneje med zlaganjem in predalčkanjem svojega delovnega opusa.  Pomeni pa vse. Tuttifrutti in še tisto nekaj malega za povrhu. Na primer, kako opisati delovne izkušnje nekoga, recimo na primer ene Anjuške. Vsaka podobnost z avtorico je povsem namerna in očitna. Naš osebek je v svoji karieri že: kelnaril, delal kot čistilka, stregel v italijanski restavraciji, bil akviziter, varuška, animatorka, prevajalka, promotorka, prodajalka oblek, čevljev, tržnica, inštruktorica, delal v biroju, pisal članke, uff...pa še verjetno smo kaj pozabili. Torej. Na črto lahko napišete. Osebek je do sedaj Svaštaril. Kar pomeni, da mu tudi v t.i. kriznem času ne bo problem poprijeti za kakršno koli delo. Ali... Predstavljajte si, da bi naš osebek ne bi bil takšen. Potem bi lahko doma čakal, da se zanj v enem biroju sprosti dobro plačano delovno mesto, ki mu bo omogočalo dostojno preživetje in razvijanje kreativnosti. Do tedaj pa bo naš subjekt živel od vode in ljubezni. Velika prednost uporabnikov t.i. metode Svaštarjenja je ta, da so njeni uporabniki že navajeni na manj medene čase in so pogosti doživljali krize. In je zanje še ena »velika«kriza zgolj prehodno obdobje. Toplo vam polagam na srce, da za osvojitev tehnike Svaštarjenje ne potrebujete posebnega predznanja. Pač pa veliko mero »delodiša«.

2.) Še ena prav tako preverjena, domača metoda, ki se je razvila v Anjuškini kuhinji je selektivno spremljanje novic. Kar ne pomeni, da vsakič, ko zaslišim poročila izklopim radijo ali tečem ugasniti TV. Preprosto ne kradem sebi živcev z iskanjem in vpijanjem slabih novic in ne pristajam na strašenje in pumpanje z negativo. In verjemite, da sem tako ali drugače na tekočem. Prav prijetno je, ko ne prebereš vsak dan: vse je slabo, plače padajo, kriza je vsak dan večja, politiki nimajo srca, bencin bo kmalu vreden več kot zlato... In predvsem ne nasedaš vsem teorijam zarote. Ali, če še bolj poenostavim. Tankat bom tako ali drugače mogla. Tudi delat bo treba. Če se Janša premalo smeji in Pahor preveč, spet meni dolgoročno ne pomaga prav veliko. In če že danes  ne spim, ker so mi   povedali, da je v zraku velika »pizdarija« si nisem naredila ravno velike usluge, kajne?!

3.) Zadnje in skorajda naj pomembnejše v času krize: NE PANIČARITE. Se spomnite kolikokrat se vam je kot otroku zdelo, da bo konec sveta? Pa ga ni bilo? No tudi sedaj ga ne bo. Se bo že obrnilo. Ker se mora. Mogoče ne znam boljše razložiti. Je treba biti optimist. Slednje pa je znanstveno dokazano. Mogoče vas kriza, kot kriza ne bo spravila na oni svet. Lahko pa vas negativnost. Zato se nasmejte. Bojda optimisti živijo dlje. Mogoče nam uspe živeti tako dolgo, da se bomo na koncu smejali vsemu temu. Življenje na dolgi rok poskrbi, da dobro zmaga. Vedno.

Kakorkoli. Oprostite sedaj  izrazu. Jebat ga... Mogoče si jutri ne bomo mogli zgraditi vile s 4 wc-ji, ki jih še ob tako frekventnih obiskih stranišča, itak ne potrebujemo. Namesto 3-eh avtov bomo imeli enega. Narava nam bo hvaležna. Pa še sosed bo lažje spal. Ne bodo Kanarski, si bomo pa končno pogledali tisti hrib, ki je tam že od nekdaj. Pa še zanj  ni bilo časa in motivacije. Pa bomo tam najverjetneje odkrili, da je povsod lepo, doma pa najlepše. Morda bomo manj delali in se več pogovarjali. Poskusili prihraniti pri elektriki in otroke nagnali ven. V gozd. Park. Se več pogovarjali. Pričeli kupovati tisto kar res potrebujemo. Postali odločni. Večkrat rekli ne. Namesto Europarka večkrat obiskali prijatelje in sorodnike. Hmmm.... Morda pa se tale Teta Recesija izkaže za nekaj dobrega. In nam bo prevetrila naše delovne navade. Pod vprašaj postavila deloholičnost. Na novo definirala prevzemanje odgovornosti. Morda nas bo naučila, da moramo biti najboljši v tem kar delamo, ne glede na to kaj delamo. Da je pomembno, da delamo z vzorom, z jasnim ciljem za jutri. In predvsem, da ne čakamo z življenjem in živetjem slednjega do konca krize. Sem vam že rekla, da bo vse dobro? Ali kot je rekel Frankl: »Na koncu bo vse dobro. Če ni dobro, potem še ni konec.«

Foto: Oleksandr Gnat Hnatenko

Status: V resnem razmerju

Ste že kdaj poskušali komu pojasniti, da ste srečni? Ne trenutno zadovoljni ali tako hipno, ekstatično, navdušeno veseli. Zares srečni. Tiste vrste srečni, ko v sebi čutite toplo rumeno sonce, ki greje vsak košček. Še tista razbolela, stara rebra. Občutek, ki se sam oplaja in zraste v vas. Ne kot slučaj, ampak bolj kot nagrada za delo na samem sebi. Torej srečno Srečni. Zmeraj, ko komu rečem, da mi gre dobro, dobim precej podoben odziv. Najprej me osebek pogleda in analitično skuša oceniti moje stanje. Iz besed in tona glasu razbira kakršnekoli zametke cinizma. Neuspešno. Nato se mu obrv narahlo privzdigne. Najprej ena, nato druga in na obrazu se zariše rahlo začudenje, ki mu sledi vprašanje: Kako to misliš srečna? Tako zares? V ravnovesju? Zadovoljna? Si prepričana, mi pravijo? Ja, odgovarjam jaz. Dobro mi gre. Po dolgem času se počutim polna. Res živa. Umirjena in z eno besedo JAZ. Moj odgovor jih sicer trenutno utiša, pa vendar slutim, da kot oblak prihaja še nekaj.

Običajno nato dobim ploho izjav v smislu, da res ni dobro biti preveč srečen. Češ, da ljudje rabimo določeno mero ne ravnovesja in takega in drugačnega nihanja. Ne gre jim v račun, da za moje počutje ni kriv kak princ na belem konju. Ali pa kar konjenica njegovih bratrancev. Ljudje s(m)o prav zanimivo psihološko in sociološko obarvani tiči. Ko se nekomu dogaja nekaj slabega, znamo pokazati veliko mero razumevanja in sočustvovanja. Z  dotično osebo znamo prebiti dolge urice v posmrkovanju in iskanju smisla in bistva. Povsem v trdi temi pa se znajdemo, ko nam nekdo reče, da je srečen. 

Ker je moj blog v zadnjem času postal (precej) osebno obarvan nima smisla karkoli olepševati. Povedala bom tako kot gre. V zadnjih dneh na mojih » kavarniških« terapijah poslušam bolj kot ne ene in iste zgodbe, ki variirajo zgolj  v malih podobnostih. Spreminja se spol glavnih junakov, njihov kraj bivanja in tu in tam intenzivnost dogajanja. Zgodba je zmeraj ista. Ona in on. V iskanju sreče. Drug na drugega stavita vse karte. (Ne)zavedajoč se, da imata oba bolj slabo partijo v rokah. Z poker izrazom na obrazu, da se bo že izšlo. Ker se mora. Seveda izgubita oba. Sebe, mir in še tisti mali delček sebe, ki sta ga priigrala v zadnji igri. Ker ne znata drugače igrata dalje. Z drugimi nasprotniki. Iste karte. Pa ne gre. Zdaj bi bila kronska lažnivka, če bi rekla da nisem tudi sama tako igrala. Ker nisem znala drugače. Iskala srečo nekje izven sebe. V njemu. Položila nanj vse. In potem bežala, ko se ni izšlo. 1, 2, 3, x-krat... Ker je nekaj manjkalo. Tisto nekaj. S prstom sem znala pokazati na vse. Samo nase ne. Kako, če pa sem se tako trudila. Naredila vse. V presežkih. Zanj, naju in njegovo družino. Prijatelje. Znance in neznance. Za vse. Samo ZASE ne. In potem je počilo. Precej olepšano lahko rečem, da sem si razbila nos na steni z napisom: Kaj pa ti? Vprašala sem se: Hmm... Če sebe ne poznam, če si ne prisluhnem, če si ne zaupam, če mi ni lepo biti sama s sabo, s kom drugim bom lahko shajala? Buuuum!!!  Tresk je presneto zadonel.

Najprej sem si morala zlizati rane. Oviti nos in pošteno vdihniti. Ko sem se za silo pokrpala pa sem začela popravljati miselno podstrešje. Saj ne, da nisem »razmišljala« in delala na sebi že prej, ampak sem nekako veliko stvari pozabila. Malo sem spala. Nekatere stvari pa preprosto kot, da nisem želela sprocesirati. Preveč globoko so se zarinile pod ves tisti prah, ki sem ga nalagala čez vsa leta. Morala sem samo nehati pritiskati nase in pustiti, da stvari odmevajo v meni. Si prisluhniti. Za kar je bilo potrebno utišati vse tiste glasove, ki so govorili »morala bi, kaj pa zdaj in predvsem tistega, ki je glasno kričal zakaj in kaj pa če.« Potem, ko sem preživela realno soočenje s tem, da so vsi moji odnosi bili predvsem veliko zrcalo MENE same, mi je marsikaj postalo bolj jasno. Počasi sem se začela zlagati nazaj. Kot veliko sestavljanko. Iskala manjkajoče koščke. Tokrat v svoji škatli »puzzlov«. Stik sama s seboj. Niti slučajno še nisem gotova. Tako fino se mi je zdelo, ko mi je zadnjič očim rekel, da sem zrela za psihoterapevta. Saj sem. Zdaj bi lahko vsaj imela konstruktivne debate. Sem se pa pri svoji ½ Abrahama naučila razmišljati o svojih dejanjih in jih analizirati. Razumeti, zakaj sem sprejela take in ne drugačne odločitve. Razvila sem kritičnost do sebe in ne iščem krivcev in nepotrebnih potrditev v okolju. Seveda je pri tem zelo pomembna tudi  samopodoba. Večkrat si rečem, da se imam rada. In, da sem zadovoljna sama sabo. 

Oscar Wilde je nekoč zapisal: »Ljubiti samega sebe pomeni začeti romanco za vse življenje.« Kako prav je imel. Nee ne ne... Ni se mi skisalo. Niti ne mislim, da se bom postarala sama s svojo mačko. Hmmm...Jaz sem v resnem razmerju sama s seboj. In sem zadovoljna. To, da pa sem zadovoljna pa ne pomeni, da si ne želim rasti. Nasprotno, verjamem da bom s trdnim delom na SEBI izboljšala svoje pomankljivosti in pokukala še v tiste ne pometene kotičke. Hvaležna sem, da sem si sposobna na tej poti odpuščati spodrsljaje in napake. Sprejeti sebe, svoje iskrene želje, svoje iskrene strahove, svoje šibkosti, svoje moči. In na tem potovanju sama k sebi imam vrhunsko družbo- SEBE. Vse ostalo... Hmm... Ostaja opcijsko :) 

Rumena rutica

Par dni si že grem rahlo na živce. No mogoče na živce ni ravno prava beseda. Čudim se sama sebi in predvsem temu, da razmišljam kot ena rahlo zasanjanja upokojenka. V Mladinski knjigi sem se par dni nazaj zalotila, da sem ljubeče listala delovne zvezke in mi je bilo toplo pri srcu ob vseh kupih knjig, zvezkov, pisal in pisanih torbic. Ponosno sem v ponedeljek gledala po ulici, ko so se mimo sprehajali mali in malo večji šolarji. Pustimo ob strani, da menim da je bizarno vso popisovanje po obrazu s alkoholnimi flumastri. In mi res ni jasno na kaj razmišljajo punce (in njihovi starši), da se v šolo odpravijo bolj pomankljivo oblečene kot zvečer ven. No, mogoče sem pa res stara ali pa vsaj stara v razmišljanju,... Kakorkoli, ne spomnim se, da bi v »mojih« časih take hodile naokrog.

Višek svojega nostalgičnega razmišljanja in obenem manjšo ekstencialno krizo, sem doživela v nedeljo, ko sem se jasno in glasno zavedla dejstva, da gre moj mali bratec v srednjo šolo. Pokavec, ki sem ga še jaz previjala. Vozila v vozičku. Gledala, kako si je improvizirano naredil lestev iz 3 avtomobilčkov in kanglice za pesek, da je lahko »rabutal« višnje. Zdaj pa je že tako velik in ohh in sploh odrasel. Srednješolec. Kot pav ponosno, sem ga včeraj peljala na kavo v Mariboru. Verjetno sem res delovala rahlo prismuknjena, ko sem še sladoledarju razlagala, kako ne morem verjeti, da čas tako teče in da je Jan že srednješolec. Mali pa nič. Flegmatično je odgovarjal na moja vprašanja, kako je v domu, kaj jedo, kaki so sošolci in ipd,.. S kul  obrazom in izrazom: »Halo, pa nisem več tisti otrok, ki je skrival bonbone in neskončno zalogo sladkega pod posteljo«, me je gledal in se pogovarjal, kot pravcati mladostnik.

Tako se spomnim, ko sem bila na njegovem mestu. Tistega toplega občutka in vrtinca v trebuha. Rahlega straha in radovednosti, ki je bila večja od vsega. Silne energije in prepričanja, da so se stvari šele zares pričele. Srednja šola. Nov začetek. Prva lastna izbira poti. Prvič res sama nekje. Na strehi sveta. Ja...Šola. Zadnjič sem našla tako lepo misel Lona Watersa: » Šola je zgradba s štirimi stenami in prihodnostjo vmes«. Prvič v šolo. Hmmm..Se še spomnite tega?! Jaz se spomnim svojega hrepenenja in pričakovanja kako bo, ko bom dejansko šla v šolo. Z velikimi očmi sem čakala na ta trenutek. Moja starejša sestra je že bila šolarka in smo jo na  njen prvi šolski dan pospremili v novo šolo. In takrat so vsem prvošolcem podarili rdeč nagelj. Tudi jaz sem ga dobila. Jaz, mala malinovka. Vrtevčski otrok. Takrat sem se sama sebi zdela tako pomembna. Velika. Ponosna, da so mislili, da bi že lahko šla v šolo. Vso malo šolo sem čakala, da grem v pravo šolo in se naučim brati. Pisati. Postanem šolarka. Še danes trdim, da je največje darilo, ki sem ga kdaj koli dobila to, da sem se naučila brati. In se na koncu zaljubila v knjige. Nasmeh imam do obeh ušes in vse nekje do srčike svojega bistva, ko se spomnim rumene rutice in vzravnane hoje proti šoli. S torbo, ki je bila 2x večja od mene. In bistveno pretežka. Urejanja zvezkov. Risanje robov v zvezke (veliki 2.5 cm, mali 1.5 cm). Moji so pa imeli še obvezno porisano prvo stran. 101 sem preložila vse stvari, ki sem jih dobila pred novim šolskim letom. Še zdaj se spomnim kako dišijo. Po radovednosti in vedoželjnosti.

In že ko mislim, da se mi je povsem skisalo, se spomnim pesmice, ki smo si jo brundali: Prvi razred bere bere, drugi razred mačke žere, tretji razred gospodar, četrti razred pa mesar! Peti, šesti, sedmi, osmi pa so vsi po vrsti osli! :)) Ja čas teče. Moji nečakinji sta že v drugem in petem razredu. Povsem preveliki za cartljanje. Jan je srednješolec. Jaz... Mene pa še tudi čaka nekaj učenja. Oktober bo hitro tukaj. Torba že čaka tiho v kotu. Zdaj moram še samo preživeti rojstni dan, moje vsakoletno bivanjsko moraliziranje in dramatiziranje okrog njega...Pa bo. Ne bom si nadela rumene rutice. Samo nasmeh in metulje v trebuhu bom vzela s seboj.