Status: V resnem razmerju

Ste že kdaj poskušali komu pojasniti, da ste srečni? Ne trenutno zadovoljni ali tako hipno, ekstatično, navdušeno veseli. Zares srečni. Tiste vrste srečni, ko v sebi čutite toplo rumeno sonce, ki greje vsak košček. Še tista razbolela, stara rebra. Občutek, ki se sam oplaja in zraste v vas. Ne kot slučaj, ampak bolj kot nagrada za delo na samem sebi. Torej srečno Srečni. Zmeraj, ko komu rečem, da mi gre dobro, dobim precej podoben odziv. Najprej me osebek pogleda in analitično skuša oceniti moje stanje. Iz besed in tona glasu razbira kakršnekoli zametke cinizma. Neuspešno. Nato se mu obrv narahlo privzdigne. Najprej ena, nato druga in na obrazu se zariše rahlo začudenje, ki mu sledi vprašanje: Kako to misliš srečna? Tako zares? V ravnovesju? Zadovoljna? Si prepričana, mi pravijo? Ja, odgovarjam jaz. Dobro mi gre. Po dolgem času se počutim polna. Res živa. Umirjena in z eno besedo JAZ. Moj odgovor jih sicer trenutno utiša, pa vendar slutim, da kot oblak prihaja še nekaj.

Običajno nato dobim ploho izjav v smislu, da res ni dobro biti preveč srečen. Češ, da ljudje rabimo določeno mero ne ravnovesja in takega in drugačnega nihanja. Ne gre jim v račun, da za moje počutje ni kriv kak princ na belem konju. Ali pa kar konjenica njegovih bratrancev. Ljudje s(m)o prav zanimivo psihološko in sociološko obarvani tiči. Ko se nekomu dogaja nekaj slabega, znamo pokazati veliko mero razumevanja in sočustvovanja. Z  dotično osebo znamo prebiti dolge urice v posmrkovanju in iskanju smisla in bistva. Povsem v trdi temi pa se znajdemo, ko nam nekdo reče, da je srečen. 

Ker je moj blog v zadnjem času postal (precej) osebno obarvan nima smisla karkoli olepševati. Povedala bom tako kot gre. V zadnjih dneh na mojih » kavarniških« terapijah poslušam bolj kot ne ene in iste zgodbe, ki variirajo zgolj  v malih podobnostih. Spreminja se spol glavnih junakov, njihov kraj bivanja in tu in tam intenzivnost dogajanja. Zgodba je zmeraj ista. Ona in on. V iskanju sreče. Drug na drugega stavita vse karte. (Ne)zavedajoč se, da imata oba bolj slabo partijo v rokah. Z poker izrazom na obrazu, da se bo že izšlo. Ker se mora. Seveda izgubita oba. Sebe, mir in še tisti mali delček sebe, ki sta ga priigrala v zadnji igri. Ker ne znata drugače igrata dalje. Z drugimi nasprotniki. Iste karte. Pa ne gre. Zdaj bi bila kronska lažnivka, če bi rekla da nisem tudi sama tako igrala. Ker nisem znala drugače. Iskala srečo nekje izven sebe. V njemu. Položila nanj vse. In potem bežala, ko se ni izšlo. 1, 2, 3, x-krat... Ker je nekaj manjkalo. Tisto nekaj. S prstom sem znala pokazati na vse. Samo nase ne. Kako, če pa sem se tako trudila. Naredila vse. V presežkih. Zanj, naju in njegovo družino. Prijatelje. Znance in neznance. Za vse. Samo ZASE ne. In potem je počilo. Precej olepšano lahko rečem, da sem si razbila nos na steni z napisom: Kaj pa ti? Vprašala sem se: Hmm... Če sebe ne poznam, če si ne prisluhnem, če si ne zaupam, če mi ni lepo biti sama s sabo, s kom drugim bom lahko shajala? Buuuum!!!  Tresk je presneto zadonel.

Najprej sem si morala zlizati rane. Oviti nos in pošteno vdihniti. Ko sem se za silo pokrpala pa sem začela popravljati miselno podstrešje. Saj ne, da nisem »razmišljala« in delala na sebi že prej, ampak sem nekako veliko stvari pozabila. Malo sem spala. Nekatere stvari pa preprosto kot, da nisem želela sprocesirati. Preveč globoko so se zarinile pod ves tisti prah, ki sem ga nalagala čez vsa leta. Morala sem samo nehati pritiskati nase in pustiti, da stvari odmevajo v meni. Si prisluhniti. Za kar je bilo potrebno utišati vse tiste glasove, ki so govorili »morala bi, kaj pa zdaj in predvsem tistega, ki je glasno kričal zakaj in kaj pa če.« Potem, ko sem preživela realno soočenje s tem, da so vsi moji odnosi bili predvsem veliko zrcalo MENE same, mi je marsikaj postalo bolj jasno. Počasi sem se začela zlagati nazaj. Kot veliko sestavljanko. Iskala manjkajoče koščke. Tokrat v svoji škatli »puzzlov«. Stik sama s seboj. Niti slučajno še nisem gotova. Tako fino se mi je zdelo, ko mi je zadnjič očim rekel, da sem zrela za psihoterapevta. Saj sem. Zdaj bi lahko vsaj imela konstruktivne debate. Sem se pa pri svoji ½ Abrahama naučila razmišljati o svojih dejanjih in jih analizirati. Razumeti, zakaj sem sprejela take in ne drugačne odločitve. Razvila sem kritičnost do sebe in ne iščem krivcev in nepotrebnih potrditev v okolju. Seveda je pri tem zelo pomembna tudi  samopodoba. Večkrat si rečem, da se imam rada. In, da sem zadovoljna sama sabo. 

Oscar Wilde je nekoč zapisal: »Ljubiti samega sebe pomeni začeti romanco za vse življenje.« Kako prav je imel. Nee ne ne... Ni se mi skisalo. Niti ne mislim, da se bom postarala sama s svojo mačko. Hmmm...Jaz sem v resnem razmerju sama s seboj. In sem zadovoljna. To, da pa sem zadovoljna pa ne pomeni, da si ne želim rasti. Nasprotno, verjamem da bom s trdnim delom na SEBI izboljšala svoje pomankljivosti in pokukala še v tiste ne pometene kotičke. Hvaležna sem, da sem si sposobna na tej poti odpuščati spodrsljaje in napake. Sprejeti sebe, svoje iskrene želje, svoje iskrene strahove, svoje šibkosti, svoje moči. In na tem potovanju sama k sebi imam vrhunsko družbo- SEBE. Vse ostalo... Hmm... Ostaja opcijsko :)