sreda, 7. avgust 2013

Zadnje zadnji blog


Pričeti s pisanjem zadnje zadnjega bloga je bistveno bolj naporno, kot začeti s prvim. Moj prvi (blog, da ne bo pomote) je bil miselni izliv. Zgodbica, ki pravzaprav ni imela repa in glave. Pri zadnje, zadnjem pa čutim težo, da moram strniti vse pridobljene modrosti in izluščiti tisti biser, ki je žulil školjko mojega pametovanja. Ali pa vsaj odmesti ves pesek in nesnago. 

Že večkrat sem rekla, da je pisanje bloga kot miselni striptiz. Slečeš se pred množico radovednežev in v milosti (in nemilosti) čakaš, da se najde kak bistroumnež s povečevalnim steklom, ki najde vsak kvadratni centimeter celulita in slabo odstranjene dlake tam okoli gležnjev. V metaforičnem smislu seveda. No saj ni tako hudo.... v bistvu je bolj podobno pisanju dnevnika, ki ga nato namesto, da ga skritega v predalu najde mama, prebere širša množica, ki te nato posredno pozna in strpa v svoj predal.

Seveda pa je odločitev za pisanje bloga lastna (torej težo napisanega nosi vsak posameznik). Moj blog se je začel tako nedolžno. Sama sebe sem videla, kot neko urbano pisateljico v kateri tli velikanska želja  napisati knjigo, a se obenem pozna dovolj dobro, da ve da ne more na miru sedeti niti debelo uro, kaj šele da bi ji uspelo napisati celo knjigo. In nato... Ko je bilo besed in misli že preveč se je rodila prva zgodbica. In za njo še ena. Vmes pa še tu in tam kakšna pesem. Nekje vmes pa je moja dvoletna pisateljska afera postala zelo osebna. Iz neke kvazi pisateljice sem postala samooklicana terapevtka, ki ima mnenje o vsem. Predvsem pa meni, da lahko reši cel svet, čeprav roko na srce, večino časa pomaga sama sebi in rešuje zablode, ki sem si jih pridelala čez vsa ta leta.

Če povem po resnici je pisanje bloga neka svojevrstna terapija. Prisili te, da razmisliš o tem kaj želiš povedati. Dvakrat prevrednotiš ali ima stvar težo ali je zgolj sama sebi namen.  In največkrat, je pisanje najlažji način za urejanje podstrešja. Lepo je, ko nekdo v tvojih škatlah prepozna kaj iz svoje krame in se lahko s tem poistoveti. Še lepše pa je, ko ti nekdo pošlje odgovor, da se morda sam ne bi prebil do tega spoznanja  in da mu je tvoj zapis pomagal. Priznam, takrat se počutim, kot da moji zapisi niso nek egocentrični izliv preveč materiala in nepotešena želja po študiju psihologije. 

Dve leti in še malo. Ne sliši se veliko. Se pa včasih zalotim, da se mi zazdi , da ob prebiranju svojih zapisov na nekaterih odlomkih zrem v povsem drugo  osebo. Občutek je precej podoben gledanju nekih starih videov v katerih kot glavna zvezda ne igra nihče drug, kot vi. Poznate zgodbo, ljudi okrog vas le oseba, ki naj bi bila vi, se vam zdi malce smešna.  Če se vam zdi, da pretiravam pomislite, kako ste se vi spremenili v zadnjih nekaj letih?! 

Ker pa sem za zadnjo, zadnji blog obljubila svoje modrostne zobe...ups modrostne bisere. Naj na kratko povzamem svoje razmišljanje s polovičko ukradenega teksta iz reklame. Ne vem sicer več za kateri avto gre, sporočilo reklame je nekaj v smislu: danes lahko svoje spomine ujamemo na fotografije, shranimo na xx diskov, jih natisnemo ipd. Da pa lahko vse to storimo jih moramo najprej ustvariti. Jaaaaa saj vem, sprašujete se kaj za vraga ima vse to z mojim blogom?! Podobno je z razmišljanjem. Jaz (berite, najverjetneje celotna generacija) je nagnjena k poglobljenemu analiziranju. Razčlenjevanju. V svojem početju gremo tako daleč, da občutke in dogodke nasekljamo tako drobno, da se ti ne morejo niti v celoti razviti. Ob vsem tem, pa živimo v nekem konstantnem strahu, da bomo kaj zamudili. Včasih se mi zdi, da so nas ob prvem cepljenju »špiknili« še v tazadnjo in nam dodali kanček strahu pred koncem lastnega življenja, še preden se je to prav začelo. Nekje vmes smo postali povsem prepričani, da bolj kot je neka stvar komplicirana, resničnejša je in večjo vrednost ima. V resnici pa je življenje kompleksno, a hkrati čisto preprosto. Ali če še bolj skrajšam: manj kompliciranja in več akcije. Ne bom trdila, da je življenje povsem enostavno. Je pa precej enostavna računica. Kaj daješ to dobiš. In ja...če želimo polno življenje, ga moramo predvsem začeti živeti! 

Jaaaaa...priznam nisem si mislila, da bo rezultat mojega samo opazavanja in mrcvarjeja, misel: » Manj kompliciraj in pusti stvarem, da tečejo svoj tok.« Nekje vmes sem se prelevila iz Carrie v Charlote ( o.a. ne se delat, da niste gledali Seksa v mestu). Ne trdim, da ne bom več pisala. Prav gotovo pa se bom pisanja lotila v drugi obliki-mogoče bom celo spacala tisto knjigo, o kateri govorim že leta. Sedaj so na vrsti pomembnejše stvari. To, da bo najina dvojina kmalu postala množina. Hmmmm.... Sumim, da mi vsa pametovanja in bistroumne teze, ne bodo kaj prida pomagali. Če bo dete količkaj po mami bo znalo svet obrniti na glavo.