1, 2,3,4,5…10…imaš vse prstke. Hvala bogu. Moj bog, kako si majhen. Ne morem verjeti, da je kaj tako nebogljenega prišlo iz mene. Tukaj si. Moj čudež. Zgubano bitjece z radovednim očmi. Gotovo bo filozof, ali pa nek intelektualec…ali pa športnik. Pa saj ni pomembno. Sama sebi se zazdim neumna. Pa saj, karkoli bo, bo dobro. Kot,da se je vse čakanje zadnjih mesecev izlilo v ta trenutek. En sam pogled nate, je bil vreden vsega. Lahko bi se razpočila od ponosa. Toplo je v srcu. Tukaj si. Moja sreča. Že zdaj ne morem več brez tebe.
Mogoče se dejansko nisem v celoti zavedala,da res prihajaš. In boš res tukaj. Da si resničen. Kot, da me je bilo malo strah, da mi bo nekdo rekel, zbudite se gospodična, samo sanjalo se vam je. Tako sem te čakala. Hrepenela. Vem,da vse skupaj zveni smešno, saj si tako dolgo rasel v meni in se mi je na trenutke zdelo, da so se meseci raztegnili v leta. Ti pa si rasel. Kot,da te prav malo briga, kaj se tam zunaj dogaja. Mala žoga je postajala balon. Božala sem te in ti pela. Vem, da si me slišal. Ti si se v resnici rodil iz želja. Moja lučka.
Kako sem si želela, da bi bil že tukaj. In sedaj te držim v naročju. Kako si lep. Popolno bitje. Mehak. Dišiš. Gledaš me. Vso bolečino sem že pospravila v predal. Ni pomembno. Vredno je bilo za ta pogled. Nežno te privijem k sebi. Neopisljivo. Kot, da se želim prepričati, da si res resničen. En sam trenutek je spremenil vse. Vsemu si dal smisel. Srečna sem in po drugi strani tako prestrašena.
Tisoč misli, se meša z eno veliko željo. Hotenjem, da bi stvari naredila prav. Da bi ti znala, biti dobra mama. Toliko stvari, bi ti rada predala in te naučila. Dala ti bom svet in nebo. Široka krila in perje, ki ga dež ne more zmočiti. Zavetje kamor boš lahko zmeraj prišel. Hiško na drevesu, ki bo najino skrivališče. Pokazala ti bom vse skrite kraje in zate preganjala zmaje. Tukaj bom, ko boš padel in s razbitimi koleni, prišel k meni iskat pomoč. Tvoj pristan bom, ko boš iskal objem. Brisala bom tvoje solze in ti risala nasmeh na obraz, ko bo zunaj temno. Skupaj bova rasla. Ti in jaz. Velika dogodivščina. Moja misija. Zdaj vem,da nisi pot, ampak moj smisel. V meni si bil od nekdaj. Zdaj to vem.
Tako sem utrujena, a še nikoli nisem bila tako budna. Ne želim zaspati, ker se mi zdi,da bom kaj zamudila in je vse kar si želim spremljati dihanje tega malega bitjeca ob sebi. Ti si moj iztis. Ne morem verjeti kako se mi naenkrat zdijo ostale stvari nepomembne. Kot, da so bile samo papirnate sanje. Kar šteje je kako bom odslej živela. Kaj bom naredila. Bom zmogla. Mali škrat nesigurnosti me gloda. Bo šlo?! Kako bom znala narediti vse kot je treba, če se imam še toliko za naučiti, spoznati. Bova zmogla, ti in jaz?! Kaj misliš mali moj?!
Ti pa tiho spiš. Zadovoljen, ker si sit in previt. Neobremenjen. Skoraj neslišno dihaš. Malo panično prisluškujem, če si res dobro. Ne morem verjeti, da si tukaj. Ko te gledam se zavem, kako si v resnici majhen. Nežno bitje moje. Potrebuješ me. Mene. Celo. In takrat se zavem, da sem močnejša, kot sem mislila. Da sem že zdaj boljša, kot sem bila. Nekaj raste v meni. Vez. Drevo, katerega korenine ne potrebujejo zemlje, ker so za večno vezane s svojim sadom. En sam ponos. Da. To nisem to več samo jaz. Ozavestim, da sem sedaj mama. In da moram biti tukaj ne le zase, ampak tudi zate. Jaz to zmorem. To si mi dal ti. Moj otrok. Moja želja.
 |
Ilustracija: Anjuška I. |
