GOTOF JE ali 2.mariborska fstaja

Včeraj se je v Mariboru odvil največji EPK projekt. Ali pa vsaj njegova največja sramota. Krepko čez 10.000 jeznih, žalostnih in vsesplošno razočaranih Mariborčanov se je zbralo na trgu svobode. Svobode pišem namerno z malo, ker dogajanje že dlje časa odslikava,  precej bedno sliko razmer v tako zvani kulturni prestolnici. Ni potrebno posebej poudarjati, kaj je beseda dneva. Stavek GOTOF je, se nam je že vsem  zarinil globoko v besedni zaklad. Postaja vsesplošno uporabljena fraza. Vsem je jasno, da je dejansko gotof, le dupleškemu grofu ne. Moje nezadovoljstvo in na trenutke jeza, se od včeraj ni zmanjšala. Čeprav sem upala, da bo spanec prinesel vsaj toliko miru, da bom svoje misli strnila v (koliko toliko) umirjen zapis.

Stala sem na trgu. Okoli mene velikanska množica, ki je bolj ali manj zgolj mirno vzklikala, tisto kar nam vsem roji po glavi. Bili so tam vsi. Mladina, študentje, mamice z vozički, očetje s mladiči v rokah, kulturniki in starejši. Skratka vsi. Slika je na trenutke spominjala na silvestrsko zabavo. Le, da Alfi ni pel: »Spet bo vse kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok...«. Ker ne more biti. In ker  tudi nikomur ni bilo zabavno kaj šele pretirano prijetno. Mene je bilo na trenutke malo strah. Nek živčen občutek se mi je zasadil v trebuh. Občutek, ki se je mešal z grenkobo in venomer ponavljajočim se vprašanjem: Kam smo prišli? Ljudje, kam smo prišli? Pred občino sem stala med več tisoč glavo množico, ki je vzdigovala transparente, policijo, ki je stražila zgradbo, ki je davno presegla osnovno funkcijo in se je spremenila v trdnjavo nekoga, ki daje razjarjeni množici občutek, da na svetu ni pravice. V zraku je bila »velika pizdarija« in strah, da je ne bo skupil nekdo, ki je za nastalo situacijo še najmanj kriv. Mesto je vibriralo. Grotesken prizor je bil, ko se je med stoječo množico zagnala policijska konjenica. Iz vseh strani je glasno pokalo. Glasovi kar niso pojenjali. Ena za drugo so se prižigale bakle in gasilske sirene. Mariborske vzklike je poskušal preglasiti helikopter, ki je filmsko pozival ljudi k mirnemu razhodu. Glasnejši so bili vzkliki jezne množice:« Kdo bo sedaj plačal to.« Solzivec je padel prvič. Toliko daleč sem bila, da sem lahko samo videla kako se je množica usula. Grozen prizor. Ljudje pa nikamor. Bučanje se je samo stopnjevalo. Ljudje ne morejo več tako. Kmalu je še drugič padel solzivec. Tokrat bojda iz helikopterja. Zgodilo se je tisto, česar smo se najbolj bali. Skupili so jo nedolžni. Družine. Po nekaterih podatkih naj bi v bolnišnici pristala celo 7 letna punčka, ki se je z očetom vračala iz šole. Stvari so prav gotovo ušle iz nadzora.  Popolnoma. Ne po krivdi protestnikov.

Včeraj, ko sem opazovala dogajanje okoli sebe sem se nehote spraševala kako naj vse to razložim svojim otrokom? ( o.a. svojim nerojenim otrokom pripisujem nadpovprečno inteligenco in zmožnost logičnega povezovanja). Kako naj stopim pred njih in jih učim poštenega življenja, trdega dela in vere v dobro, ko pa je odsev današnjega časa povsem drugačen?! Kako naj jih spodbujam v študij, ko pa si nekateri kupujejo diplome? Naj jim lažem in govorim, da se trdo delo splača? Jim naj rečem, da je poštenost prava pot? Jim naj govorim, da je šiba enako dolga za vse? Kako jim naj odgovorim, ko mi bodo nato s prstom pokazali na članke o »Balkanskem bojevniku«.  Jim bo tesno pri srcu, ko bodo gledali ljudi v primežu drog, največji dilerji kokaina pa bodo pomiloščeni. Kako jih naj naučim, da je njihov glas pomemben, ko pa naši politiki še podpise kopirajo kot, da je to povsem normalno. Kriv pa nihče. Kako jim naj pomagam, ko bodo praskali za najemnino za stanovanja, ki so jih zgradili Zidar in Hildica, ter njima podobni. Njim se smeje. Moji otroci pa bodo jokali. Kam bodo bežali moji otroci, ko jih bodo prišli rubit zaradi malih zneskov? Na Ciper? Jim naj rečem, da naj gredo Grkom reči, da jim sedaj oni dajo kruha. Sprašujem se kako jim naj pokažem, da živimo v demokratični državi, ko pa Franca dokazuje, da je totalni absolutist, ki se nikogar ne boji. In se še huje, smeje se  vsem v obraz  in nam je v sramoto. Že zaradi etičnih in političnih razlogov bi se moral  umakniti iz svojih političnih funkcij. Ampak ne. Njega potrdijo še za državnega svetnika. Kako jim naj razložim, da je narobe krasti? Ko otroci na eni strani nimajo za malico in šolski prevoz, na drugi strani pa nekateri ne znajo razložiti izvora svojega premoženja in prodajajo floskule o vele-kmetovanju. Jim naj rečem, da to da trdo delo? Res?! Mi bodo verjeli?! Kako naj svoje otroke učim spoštovanja do oblasti, ko pa državna oblast, ki naj bi to ljudstvo varovala in mu zagotavljala človeka vredno življenje, udriha s pendreki in floskulami. Kaj naj jim odgovorim, ko me bodo vprašali kam to vodi? Grdo bo zvenelo. Ampak včeraj sem si malo oddahnila, ko sem domov stopila samo pred mačka in ne pred radovedne oči, ki pričakujejo odgovore.

V mojem Mariboru je bilo včeraj čutiti razočaranje, zgražanje in ogorčenje. Žalostno. Dejstvo je, da organizirani sindikalni protesti niso nič v primerjavi s tistimi, ki jih spontano vodijo jezne in divje skupine razočaranih, ogorčenih in obupanih državljanov. Scenarij bi torej lahko bil hujši. Ljudje ne iščejo nemira. Ljudje iščejo pravico. Tisto, ki smo jo izgubili, ko smo dovolili, da je naša mala državica postala igra Butalcev. Včeraj je na ulice šlo 10.000 ljudi. V mestu, ki z okolico šteje 150.000. Naslednjič bo število trojno. Ne bo se končalo tukaj. Ker, ko ni kruha,  ljudem tudi do iger ni. Sploh ne do takih v monodrami z večimi maskami. Predaleč je šlo. Ahhh... Žalostno je, kam smo prišli. 

Foto: Anjuška I.

Krivo je vreme...

Se vam je kdaj zgodilo, da ste po svetu hodili kot, da vas nosi luna? Nekako tako zgledam jaz zadnji mesec. Zmedena sem. Ne zgolj zmedena. Povsem »razštelana«. Počutim se kot, da moj dobro utečen »Anjuška vse zmore stroj« malce šepa. Pozabljam stvari. Pa vse mi iz rok pada. Na trenutke nepovezano govorim. Povrhu vsega pa mi še možgani malce počasneje delajo (berite precej počasneje). Žal pa jezik deluje z enako hitrostjo in potem iz mojih ustec priletijo kronske bedarije. Če bi bila pomlad bi vse zvalila nanjo. Sedaj krivim november in to presneto vreme.

Ko sem že mislila, da sem doživela vrhunec svoje razdrobljenosti, se mi v torek zgodi filmska scena. Filmska, ker je spominjala na prizore iz komedije: Stari, kje je moj avto. Kot zmeraj sem parkirala v Europarku. Roko na srce, kot velika večina Mariborčanov. Čez dan me je moj malček lepo in varno čakal na parkirišču. Zvečer se peš odpravim po njega. In ga tam tudi pozabim. Ja pozabim. Ne vem, kaj sem razmišljala. Verjetno nič, kajti iz Europarka sem se odpravila peš. Za piko na i sem še na poti jasno in glasno razmišljala, kako fino se je sprehajati in kako lepa noč je....Pa Drava je danes posebej lepa...In lučke. Mogoče situacija ne bi bila tako komična, če bi se jaz spomnila, da nimam avta. To sem ugotovila sredi noči, ko sem se v grozi zbudila ob treh zjutraj z mislijo: »Faaak, kje je moj avto«. Tudi zgodba ne bi bila nič posebnega, če ne bi rabila biti ob 5.30 (o.a. zjutraj) v Konjicah na Radiu. Sledilo je reševanje Malčka. Ne sprašujte kako sem zgledala ob 3.15 zjutraj, ko sem iz parkirišča z rampami skušala spraviti svoj avto. Konec dober, vse dobro. Jah... Imela sem več sreče kot pameti. Ena izmed ramp (pri skrajno marginalnem izvozu) se samodejno odpira. Ufff... Krivim vreme.

Ko sem nato malo analizirala svoje t.i. vremenska nihanja, sem ugotovila, da imam cel kup svetlih trenutkov, ki bi jih bilo mogoče bolje zamolčati. Ali pa vsaj zanikati. Tako sem naprimer svojemu šefu na poti v Celovec razlagala, kaka popularna destinacija je madžarski Balaton. In ga nato suvereno vprašala, če pa ve kako je kaj na Blatnem jezeru? Sledil je njegov pogled in ocenjevanje, kdo koga sedaj heca?! Jaz namreč nisem vedela, da gre za eno in isto jezero. Naslednji 2 urci sem poslušala vice na to temo. Včasih imam celo obdobje ne blond trenutkov, nato pa se mi v enem dnevu zgodijo x krat. Pogovarjava se z Luko na sejmu o Martinovem in nato jaz namesto vprašanja: Na kateri dan pride 11.11, bleknem kateri je 11.november datumsko? Pol ure kasneje pa mu veselo razlagam, kako dobra fora bi bila, če bi posneli reklamo za njihovo firmo s koreografijo Gangam style in v naslednji sekundi iz mojih ust zleti: Na kateri komad pa bi plesali?! Jaaaaa saj vem... Za  večino mojih svetlolasih trenutkov je krivo vreme. Za preostalo polovico pa utrujenost. Enkrat se tako povsem zmozgana ob treh zjutraj sprehajam po stanovanju in iščem očala. Povsem resno se obrnem k mojemu mačku n ga vprašam, če je videl moja očala?! (Tega ne morem niti resno opravičiti. Včasih sem res prava opica.) Noooo...Zmaga pa prav gotovo, ko sem kot otrok nekje pobrala besedo prostata. In nekako mislila, da je to del čela. Predstvaljate si kako se je režala naša socialna delavka, ko sem ji razlagala, da je moja babica umrla od raka na prostati in ob razlaganju cel čas kazala na čelo, kjer naj bi po mojem, slednja bila. 

Ko tako razmišljam, se mi skoraj ne zdi zgrešeno, da za svoje »miselne spodrsljaje« krivim vreme. V bistvu je zadeva precej dobra pogruntavščina. Začnem že novembra. Decembra se bom izgovarjala na decembrsko evforija. Nekje februarja pa tako ne bo več nič čudnega, ker bo vse trkala pomlad. In sem varna do poletja.  Moja mami je nekoč izrekla slaven stavek: »Ne priznaj, pa če te zraven dobijo!«. Tako, da nikakor ne priznam, da so za mojo zmedenost krivi povsem drugi vzroki. Krivo je vreme. Še znanstveniki so nekje dokazali, da vreme vpliva na ljudi. Celo, da približno polovici ljudi vreme vsaj občasno povzroča težave. In jaz sem vremensko zmedena. Pika. Kot sem rekla: Krivo je vreme. 

Kastracija ali primer brezJajčnikov

Naj prve vrstice posvetim v zahvalo vsem, ki ste mi neumorno ponavljali, da mačja kastracija ni nek velik postopek (vi, že veste kdo ste). Pred samo odstranitvijo Dexterjevih kraguljev je pri meni vladalo neko napol žalostno stanje, polno sočustvovanja. Nisem si še povsem na jasnem kaj me je tako žgalo. Ampak, a ne zveni tudi vam precej močno, če jaz,... Ja... JAZ rečem, da peljem nekoga na kastracijo. Še mojemu očetu se je to zdelo blazno smešno in skorajda ikonično početje. Ne razumite me narobe. Povsem se zavedam zakaj je pametno mačke, ki živijo v stanovanju kastrirati. Bolj me skrbijo vsa ostala bitja, ki so bila povsem neprostovoljno kastrirana. Poimenujmo jih brezJajčniki.

Ne bom debatirala kam so poniknili pravi dedci, če prav veste, da imam povsem na konici jezika. ( o.a. Avtorica vstane, gre po kavo in pobrska za piškoti. Vse z namenom odvrnitve misli od nepredvidenih tem). V torek je moj maček postal čisto pravi evnuh. V eni urci je v simpatični ordinaciji, pustil svojo moškost. Med čakanjem na končanje posega sem prosto urco izkoristila za skok v bližnjo trgovino. In tako sem se znašla pri »Najboljšem sosedu«. Na oddelku sadja in zelenjave je moj nakup banan ( o.a.slednje nimajo v zgodbi prav nobene falične vloge) zmotil bližnji pogovor. Simpatična mlada promotorka je gospodu v očitno dragi obleki predstavljala nov izdelek. Nek izboljšan okus paštete. Gospod, je kot pridna stranka vse poskusil in na koncu pristal na nakup. Zgodba verjetno ne bi bila nič posebna, če se ne bi taisti gospod že čez slabe 3 minute vrnil s tisto eno pašteto in rekel, da bo moral doma preveriti ali žena kupuje to pašteto ali ne. Zahvali se in odide. Naj samo dodam, da ta ubogi namaz stane manj kot evro. Kar je tako na eno oko grobo preračunano bistveno manj, kot ena njegova kava. Promotorka se je samo nasmejala in postavila konzervo nazaj na prodajno mesto. Meni pa nekako ni bilo čisto jasno. Kaj se je zgodilo? Kako lahko nekdo, ki očitno na službenem področju dnevno sprejema bistveno bolj pomembne odločitve, nato povsem zmrzne pri nečem takem? Za njegovo dobro upam, da je žena alergična na polovico klasičnih paštetnih znamk. Vseeno boljša novica kot to, da je njen mož brezJajčnik. Malo zmedena sem opravila svoj nakup in se s tistima dvema bananama usedla na kavo. Tema mi absolutno ni dala miru. Kratek sprehod po mojem zaprašenem miselnem podstrešju je na plan privlekel še nič katero zgodbo, ko so možje morali za dovoljenje vprašati partnerico (seveda je bilo tudi obratno). Ob majhnem nakupu, običajno povsem banalnih stvari, so se vedli kot na minskem polju, kjer bi ena samcata poteza lahko bila usodna. Absolutno najboljši so pa bili naslednji dan, ko so se kot General Maister zmagoslavno vrnili, rekli da je žena rekla, da je tako super in potem plačali s takim veseljem, da bi jim človek najraje kupljeno zavil v celofan.

Kar bom zdaj rekla me lahko stane glave. Ampak bom vseeno bleknila. Jaaa, drugače to ne bi bila jaz. Večino t.i. brezJajčnikov smo naredile prav ženske. Oziroma smo krive za dobršen del stanja. In kaj je najhuje. To nam gre sedaj blazno na živce. Se ne strinjate? Vprašajte katerokoli žensko, kaj pogreša pri dandanašnjih moških. Odgovor bo po večini: » To, da je ded«. Moškost se danes nekako izenačuje z družbenimi vlogami moškega. Skozi vloge moža, očeta, partnerja, ljubimca, delavca, direktorja, ekonomista, kmeta, politika... Recimo, da so to neke vloge, ki so znane od pamtiveka. Le da se od moškega danes pričakuje  večjo angažiranost na polju zasebnih in  družbenih vlog. Obenem tudi več nežnosti, empatije, poslušanja in čustvene odprtosti na ravni njegovega značajskega obnašanja. Moški je tako v zadnjih desetletjih (bolj ali manj zavedajoč se tega) začel koketirati s svojo nežno jin platjo, zavzemal se je za izenačevanje družbenih vlog oziroma vsaj ni več (v tolikšni meri) temu nasprotoval, značajsko je ponežil svoje obnašanje. Njegovo preobrazbo se je sprva doživljalo kot želeno, mehko moškost. Stanje mleka in medu seveda ni dolgo trajalo in kaj kmalu se je pričel porajati dvom (predvsem s strani nežnejšega spola). Mehka moškost je tako dobila prizvok poženščenega, mehkega moškega. Znanko, ki je nedolgo nazaj svojega partnerja prevarala z zame totalno primitivnim moškim ( o.a. oprostite izrazu, kljub besednemu zakladu, ne morem povedati lepše), sem vprašala zakaj. Veste kaj je bil njen odgovor...Hmmm. Zato, ker sem lahko. Ker moj nikoli ni udaril po mizi in rekel ne. Ker je bil vedno sladek in topel. In tako sem samo prestavljala meje do kod lahko grem. In sovražila sem vsak delček tega. Mislila sem, da si to želim. Da je tak. Pa sem videla, da mi samo manjka en konkreten ded. Pustimo sedaj ob strani njeno dejanje in se skoncentrirajmo na to, da je iz reveža ( takim pravim jaz prostovoljni kastrat) naredila čustvenega invalida, ki ga je nato zavrgla takoj, ko mu je potekel rok uporabe.

Če vam še zmeraj ni jasno kje smo ga ženske pihnile mimo naj na kratko osvetlim dogajanje. Predvsem z obnašanjem do naših partnerjev, ki mnogokrat spominja na tretiranje nesamostojnih otrok. V trgovini mu govorimo, kaj naj kupi. Če enkrat udari mimo, gladko  prevzamemo vse nakupe. Verjemite, da se vsak lahko nauči ločiti med kumaricami in bučkami. Prav gotovo ne pomagamo s konstantnim soljenjem pameti pri vseh stvareh. Niste take?! Hmmm. Jaz pa sem se že zalotila, da sem poskušala mehaniku razložiti, kaj je zares narobe z motorjem. Prevzemanjem osnovnih odločitev. Malodane skorajda oblačenju. S mešanjem vseh vlog. Kdo ne bi bil zmeden?!  Od njega pričakujemo, da nam gre v trgovino po tampone. Gleda, kako si brijemo noge. Zvlečemo ga na vse premiere vampirskih in ostalih pocukranih filmov. Od njega zahtevamo,da loči med tonikom, dnevno in nočno vlažilno kremo. Po drugi strani pa bi rade, da udari po mizi, ko je potrebno. Ženske z iskanjem enakopravnosti želimo spoštovanje. Nismo pa pripravljene prevzeti vseh moških vlog. Priznajmo si, da nas še zmeraj privlačijo tradicionalne spolne značilnosti, kot so pogum, varnost in predvsem suverenost. In tukaj naletimo na manjši konflikt. Od moškega tako pričakujemo, da spremeni svoje tradicionalne vzorce in se približa ženski, po drugi strani pa da ostane tako kot je.

V torek sem ugotovila, da sem kar malo »softič«. Za mojim mucem mi je bilo tako hudo, da nisem v ordinacija mogla niti ostati tako dolgo, da bi mu dali injekcijo. Sem nekako mislila, da sem bolj čvrsta in da bo to mačji kašelj. Pa sem vseeno bila povsem poženščeno fertik. Kar je po eni strani prav odrešujoč občutek. Za nekoga kot sem jaz. Bom na kratko strnila mojega očeta, ki vedno znova poudarja, da je izredno vesel, da sem punca, ker bi me moral v nasprotnem primeru konstantno iz nekih »pizdarij« reševat in da bojda nisem najbolj mila. Mogoče res nisem pocukrana damica. Sem pa vseeno ženstvena. In mogoče dovolj britna, da ne želim ob sebi neke mevže. S takim konkretnim »štiklom babe« kot sem jaz, zadeva niti ne bi funkcionirala. Noooo in, ko smo ravno pri jajcih. Nekako tudi zaključujem z njimi. Se spomnite filma Pobegla nevesta, kjer igra Julia Roberts? No slednja postavi zelo brihtno vprašanje: »Kako lahko veš, kakšnega moškega želiš, če ne veš, kakšna jajca imaš rada? Mehko kuhana, na oko, pražena, …« Vse jasno?! Če nimate rade trdo kuhanih jajc, jih pač ne kuhajte tako dolgo.  Pa dober tek.

P.s. Dexter po posegu dobro okreva :)

Kdo je rekel radar vol2-realizacija

Včeraj nisem bila na protestu. V bistvu sem na njega malo...Ampak samo malo pozabila. Nekje v Mengšu, ko sva se z Juretom že drugič izgubila, s kombijem polnim robe, me je v realnost zbudil prejet mms. Slikica izpred občine. Več petsto glava množica in kadeče se bakle. Iz prejete slikice je na prvi pogled delovalo kot, da občina gori. Slika ni potrebovala zvoka. Energija, ki je vela iz nje je kričala: »Gotof je«. Ja. Ni me bilo tam. Hmmm... Eden izmed mojih bralcev je v komentar na moj prejšnji blog Kdo je rekel radar  zapisal : »da bi pa spotoma skočila do RK ali posameznika, ko bi šla na demonstracije, kjer bi s prisotnostjo in podporo tudi javno izrazila svoj misli zapisa in prispevala množici, ne le posamezniku, pa je verjetno neizvedljivo, ali kako.....« No dragi moj Don Marko M, če bi bila  doma bi se prav gotovo najbolj drla in skurila še tiste malo glasilk, kar mi jih je ostalo od prejšnjega tedna. Hmmm... če se spomnite, sem bila prejšnji teden glasna in sem udarila po mizi in sebe in še nekaj posameznikov povzvala, da dajo tisto kar lahko. Sebe in mali košček tistega, kar ne potrebujejo in s tem pomagajo. Tistim, ki res nimajo ničesar. Razen upanja, da bo boljše. 

Za razliko od določenih vse slovenskih veljakov smo (in sem) stala za izrečenim. Saj sploh ne vem kaj naj rečem. Tako sem polna vtisov, da se jaz (rojena lapežkišta) komajda izrazim. Počutim se kot balon hvaležnosti, ki ga samo rahla utrujenost prejšnjih dni zadržuje, da ne poleti v nebo. Odzivi na akcijo so presegli vse meje. Krajevne, prijateljske in logistične. Kar naenkrat nam je uspelo zbrati toliko robe, da sem potrebovala kombi. Sedaj, ko razmišljam ugotavljam, da sem bila verjetno kar optimistka, da sem mislila, da bom spravila vse v mojega malčka ( o.a. simpatičnega twingota). Klici so deževali iz vseh strani. Vse do Gorenjske je segel vaš glas. Če bi logistika dopuščala bi skočili še na morje. Na tem mestu bi se še posebej rada zahvalila Radiu Rogla, ki nam je tako velikodušno priskočila na pomoč. Za en dan so nam sponzorsko posodilo kombi. Ga napolnili z bencinom in celo uredili voznika. Jure hvala, da si z menoj vandral križem kražem. Hvala tudi društvu Sladki Nasmehi, ki je za stanovalce  Materinskega doma speklo res vrhunske piškote ( o.a. smo bili celotno pot v skušnjavi in je na koncu zmagala morala :)  )

Zlateki ste. Najraje bi vas še enkrat prišla objeti. Vsakega posebej in reči hvala. Hvala,da ste si vzeli čas. Se pripeljali do vseh marginalnih lokacij. Nabrali stvari. Navdušili prijatelje. Hvala ker ste dokazali, da se vse da, če se hoče. Hvala za vse prijazne besede in objeme. Za vzpodbudna sporočila in prijazne misli. Hmmm...Vam nekaj priznam. Še, ko sem se odpravljala iz Konjic nisem točno vedela, kaj pričakovati. V mislih sem nekako računala, sicer matematika res ni moja močna stran, pa vendar sem imela v mislih nekako 20-30 paketov. Z vsako obiskano lokacijo je pa številka naraščala. Veste kaka energija se sprosti, ko v ljudeh vidiš in začutiš tisto iskrico, da želijo in bodo pomagali. Opazovati otroke, ki sami nosijo pakete stvari, ki so jih nabrali za vrstnike, ki imajo manj kot oni. Videti  nasmehe na obrazih ljudi, ki so se potrudili in obiskali babice,prijatelje, sosede in zbrali zvrhane avtomobile stvari. V zraku je bilo nekaj..Iskrica upanja in pristno navdušenje. Občutek, da je vse mogoče. Z Juretom sva na trenutke kar obnemela. Preveč je bilo izrečenega v tišini, da bi bile besede sploh potrebne. Poln kombi. Preko 100 paketov. Oblek, čevljev, odej in igrač. Vse lepo shranjeno, oprano zloženo in predano s spoštljvostjo do prejemnika. Želela bi, da bi tudi videli hvaležnost v očeh prejemnikov. Kako lepo so nas sprejeli na Karitasu in v Materinskem domu. Prepričana sem, da bodo prav vse stvari romale v prave roke.

Dragi moji...Zaključujem z mislijo Recla: »Kar si ohranil zase, si že izgubil. Kar pa daš, je tvoje za zmeraj.« Zatorej dajte vsak dan košček sebe. Bodite sonce. Objemite tiste, ki potrebujejo vaš objem. Podarite nasmeh. Verjemite, da se vam bo življenje hitro nasmejalo nazaj.