Včeraj nisem
bila na protestu. V bistvu sem na njega malo...Ampak samo malo pozabila. Nekje
v Mengšu, ko sva se z Juretom že drugič izgubila, s kombijem polnim robe, me
je v realnost zbudil prejet mms. Slikica izpred občine. Več petsto glava
množica in kadeče se bakle. Iz prejete slikice je na prvi pogled delovalo kot,
da občina gori. Slika ni potrebovala zvoka. Energija, ki je vela iz nje je
kričala: »Gotof je«. Ja. Ni me bilo tam. Hmmm... Eden izmed mojih bralcev je v komentar
na moj prejšnji blog Kdo je rekel radar zapisal : »da bi pa spotoma skočila do RK ali posameznika,
ko bi šla na demonstracije, kjer bi s prisotnostjo in podporo tudi javno
izrazila svoj misli zapisa in prispevala množici, ne le posamezniku, pa je
verjetno neizvedljivo, ali kako.....« No dragi moj Don Marko M, če bi bila doma bi se prav gotovo najbolj drla in skurila
še tiste malo glasilk, kar mi jih je ostalo od prejšnjega tedna. Hmmm... če se
spomnite, sem bila prejšnji teden glasna in sem udarila po mizi in sebe in še
nekaj posameznikov povzvala, da dajo tisto kar lahko. Sebe in mali košček
tistega, kar ne potrebujejo in s tem pomagajo. Tistim, ki res nimajo ničesar.
Razen upanja, da bo boljše.
Za razliko
od določenih vse slovenskih veljakov smo (in sem) stala za izrečenim. Saj sploh
ne vem kaj naj rečem. Tako sem polna vtisov, da se jaz (rojena lapežkišta)
komajda izrazim. Počutim se kot balon hvaležnosti, ki ga samo rahla utrujenost
prejšnjih dni zadržuje, da ne poleti v nebo. Odzivi na akcijo so presegli vse
meje. Krajevne, prijateljske in logistične. Kar naenkrat nam je uspelo zbrati
toliko robe, da sem potrebovala kombi. Sedaj, ko razmišljam ugotavljam, da sem
bila verjetno kar optimistka, da sem mislila, da bom spravila vse v mojega
malčka ( o.a. simpatičnega twingota). Klici so deževali iz vseh strani. Vse do
Gorenjske je segel vaš glas. Če bi logistika dopuščala bi skočili še na morje.
Na tem mestu bi se še posebej rada zahvalila Radiu Rogla, ki nam je tako
velikodušno priskočila na pomoč. Za en dan so nam sponzorsko posodilo kombi. Ga
napolnili z bencinom in celo uredili voznika. Jure hvala, da si z menoj vandral
križem kražem. Hvala tudi društvu Sladki Nasmehi, ki je za stanovalce Materinskega doma speklo res vrhunske piškote ( o.a. smo bili celotno pot v
skušnjavi in je na koncu zmagala morala :) )
Zlateki ste. Najraje bi vas še enkrat
prišla objeti. Vsakega posebej in reči hvala. Hvala,da ste si vzeli čas. Se
pripeljali do vseh marginalnih lokacij. Nabrali stvari. Navdušili prijatelje.
Hvala ker ste dokazali, da se vse da, če se hoče. Hvala za vse prijazne besede
in objeme. Za vzpodbudna sporočila in prijazne misli. Hmmm...Vam nekaj priznam.
Še, ko sem se odpravljala iz Konjic nisem točno vedela, kaj pričakovati. V
mislih sem nekako računala, sicer matematika res ni moja močna stran, pa vendar
sem imela v mislih nekako 20-30 paketov. Z vsako obiskano lokacijo je pa
številka naraščala. Veste kaka energija se sprosti, ko v ljudeh vidiš in
začutiš tisto iskrico, da želijo in bodo pomagali. Opazovati otroke, ki sami
nosijo pakete stvari, ki so jih nabrali za vrstnike, ki imajo manj kot oni. Videti
nasmehe na obrazih ljudi, ki so se
potrudili in obiskali babice,prijatelje, sosede in zbrali zvrhane avtomobile
stvari. V zraku je bilo nekaj..Iskrica upanja in pristno navdušenje. Občutek,
da je vse mogoče. Z Juretom sva na trenutke kar obnemela. Preveč je bilo
izrečenega v tišini, da bi bile besede sploh potrebne. Poln kombi. Preko 100 paketov.
Oblek, čevljev, odej in igrač. Vse lepo shranjeno, oprano zloženo in predano s
spoštljvostjo do prejemnika. Želela bi, da bi tudi videli hvaležnost v očeh
prejemnikov. Kako lepo so nas sprejeli na Karitasu in v Materinskem domu.
Prepričana sem, da bodo prav vse stvari romale v prave roke.
Dragi moji...Zaključujem z mislijo Recla:
»Kar si ohranil zase, si že izgubil. Kar pa daš, je tvoje za zmeraj.« Zatorej dajte
vsak dan košček sebe. Bodite sonce. Objemite tiste, ki potrebujejo vaš objem.
Podarite nasmeh. Verjemite, da se vam bo življenje hitro nasmejalo nazaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar