Moje izogibanje blogu, ki je povsem nenamerno, bi se lahko
vleklo še mesece. Pa verjemite, da imam še veliko na »lagerju«. Celo naredila sem že nekaj osnutkov, kaj vse želim in moram povedati. No, ta moram
je spet relativen. Malce, me je v rit zbrcalo pismo, ki sem ga prejela od
anonimne bralke mojih blogov. Iz njega sem uspela raztolmačiti, da gre za
starejšo gospo, ki bere moje zapiske, da (tako navaja ona) ostaja v stiku z
mladino in razmišljanjem družbe. Dragi moji, verjemite da ko prejmete tak mail,
in če ste vsaj malo kot jaz-nagnjeni k dramatiziranju, ne ostanete hladni. Kar
naenkrat sem začutila v sebi tisti stari dober občutek. Jaz, Anjuška, moram
nekaj povedati. ( če bi snemali film bi bil to prizor, ko se glavni igralki
posveti žarnica. Sobo zajeme nenavadna in razsvetljujoča svetloba, zasliši se
dramatična glasba, ki napove, da bo kmalu prišlo do preobrata). Torej sem sedla
za računalnik in začela. Vsak poskus pisanja je po nekaj stavkih, postajal
podoben lizanja sladkorne pene. Veliko
sladkobe in malo povedanega. Sama sebi sem poskušala dopovedati, da ne morem kar napisati
v enem stavku: In potem se najdeta. In vse se zlije. In je. Še celo zame, ki
imam rada »hepi ende« je to preveč pocukrano.
Običajno je partnerska dinamika precej bolj zapletena. No,
da ne bom posploševala. Prav noben partnerski odnos ni enak drugemu. Vsak odnos
kreira čisto svojo dinamiko, porajajo se različna vzdušja, navade, čustva,
pravzaprav vse tisto kar prispevata oba partnerja. Vsak od partnerjev namreč
prinese svojo zgodbo. Svoje izkušnje iz otroštva, svoje odnose s starši,
skratka vso preteklost, ki ga izoblikuje in na podlagi katere oblikuje svoje
odnose naprej v življenju. In tukaj, vsak s svojo prtljago, trčita drug v
drugega. Navadno se prične z opojnimi občutki enakosti, neustavljivosti in
neskončne zaljubljenosti. Aaaaaa medeni tedni. Odnos, pa absolutno ni nekaj
statičnega, ampak je nenehno dogajanje. Ko vstopimo v odnos se prične kot kolo
vrteti dinamika, dveh oseb z različno preteklostjo. In včasih se kolesa vrtijo hitro, spet drugič meljejo počasneje. Tu
in tam pa treščijo na kak plesnivi orešček, ki ni bil prav dobro zmlet. Ne bom
preveč pametovala, kako zelo pomembno, da dobro poznamo sami sebe (samo malce
bom bentila). Pomembno je, da smo se spoznali do te mere, da smo razjasnili odnose
iz svoje preteklosti, pred katerimi smo morda bežali, in se z njimi soočili. Zakaj?
Ker se samo tako lahko usmerimo v kakovostne odnose z drugimi. Ne gre drugače.
In to vam povem jaz, ki sem že kdaj iskala hiter izhod iz situacije. Vse
pretekle izkušnje namreč zavedno (ali nezavedno) vplivajo na sedanjost. Ko
predelamo bremena preteklosti je tudi naša prihodnost v partnerstvu
kakovostnejša. To je nekako podobno kot, da bi v nasprotnem primeru poskušali v
poln kozarec naliti vodo. Skregano z vsemi naravnimi zakoni. Verjemite mi, življenje
je precej lepše, ko se odločimo, da bomo presegli pretekle obrambne mehanizme
in vedenja, ki nas niso osrečevala, ( tukaj pa postane res filmsko), ko začnemo odnos
poglobljeno in z veliko mero zavesti in se lahko nadejamo uspešnega in trdnega
partnerstva.
Ja....Saj vem. Malce
razširjena verzija mojega: »In potem se najdeta dva, ki vesta in čutita s vsako
poro svoje biti, da spadata skupaj. In vse ostalo samo pogledi in vzdihljaji.«
Pametovanje gor ali dol. Na nek način, res kar veš. V filmih je nekako to dovolj.
Spoznata se pravi osebi in je. Konec zapletov in tisti bleščeči konec. V
realnem življenju je potrebno najprej spoznati pravo osebo, in potem se je
treba (prosim, da ta del 2x preberete) zanjo truditi vse življenje. In to ni
mukotrpno delo, ampak recimo nekaj takega, kot skupno grajenje trdne hiške. Saj
si vendar oba želita topel in varen domek, kajne?! To pa je mogoče le, če se srečata dve osebi s
temelji, na katerih je sploh mogoče začeti graditi. Torej, draga moja
zaskrbljena babi/bralka. Vse ob svojem času. Jaz sem mogla kar nekaj krat pošteno
telebniti na nos, se pobrat. Na razbolela kolena položiti stari dober trpotec,
piti čaj poln solz in šmrkljev, da sem spoznala in predvsem zgradila sama sebe.
In na koncu dneva so vse ostalo samo pogledi in vzdihljaji. Pa takoooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo je lepo.
 |
| Foto: via Pinterest |
