Kdo je rekel radar?

Jaz se opravičujem. Ampak meni je vse to malo hecno. Ne razumite me narobe. Nič kaj se ne bom smejala, ko bom domov dobila položnico, ker sem itak vozila preko dovoljene hitrosti. Lepo vas prosim, kdo se pa vozi 50 km/h po Meljski cesti?!  Noooo... Res zanimivo se mi zdi, kako nas take stvari povežejo. Kar naenkrat je glavna tema VSEH pogovorov zgolj to kak kreten je F. Kangler  Ja rekla sem, da je Franca pravi šerif. Zdaj pa naj te besede na svoje radarje obesi. Cel teden že vsi kujejo diabolične načrte, kako sabotirati te presnete radarje. Na Facebooku dobim dnevno 3456 povabil v skupino: »Franc Kangler naj odstopi kot župan.«  Še na kavi nimam miru in sem zaradi jakosti pogovora za sosedno mizo,  primorana poslušati kako 2 stara strica, ki že gotovo slabo desetletje ne vozita, pametujeta o najnovejši mariborski pridobitvi, ličnih radarjih in kako je to prav, da se bodo mladi vsaj naučili voziti. Neeee..Tega niti ne bom komentirala. 

Mislim, da smo o teh radarjih do zdaj že slišali res vse. Prvi dan nas je nabasalo kakih 10.000 Bojda ne bo kazni. Zgolj opozorila. Zdaj če malo računam. 10.000 opozoril. To je treba stiskat, pa poštnina. Pa seveda je treba plačati pošti, pa nekomu, ki bo te zadeve pakiral in nato raznosil. Noooo...Saj mogoče bo še kdo iz Zavoda dobil delo?! Ahhh, komu lažem. Spet se bo zaposlil kak bratranec od bratranca iz drugega kolena familije Kangler. Na tem mestu se  resno sprašujem o smiselnosti vsega. Itak vse skupaj smrdi po neki kuhinji. Mogoče bi moral biti moj podnaslov »Francova kuhinja išče šefa«, pa je itak tudi to nesmiselno. Povsem jasno se ve, kdo je za zadevo in v kateri lonec ko kanilo največ proračunske juhe. Žalostno se mi zdi, da so zadeve sploh prišle daleč. 

Sprašujem se, zakaj ljudje nismo tako udarili po mizi, ko so se pričeli določeni vladni ukrepi. Ko se je ukinila brezplačna malica in brezplačni vrtec za drugega otroka. Jaz nimam otrok, vem pa kako presneto težko vzdržuje svoja dva otroka moja sestra. Otroku pač ne moreš reči, veš danes ne bo kosila, ker ga ne moremo plačati. Štipendij ni. Znižali pa naj bi tudi višine subvencij za bivanje študentov. Za nameček bodo mlade družine še težje prišle do stanovanj, saj se v letu 2012 naj ne bi izvedel razpis nacionalne stanovanjske sheme, od leta 2012 naprej pa bi se ukinila subvencija mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj, je zapisano v predlogih vlade. Moram še res kaj dodati?! Sprašujem se kje so bili vsi protestniki tukaj? Nooo... Saj so se ljudje pritoževali ob vseh ukrepih. Pa je šel kdo dejansko kake svečke prižigat? Ustanovil 35689x skupino? Se kdo vpraša, kako sedaj preživijo vsi dijaki brez štipendij? Če bi zadevo uvedli v mojih časih bi jaz presneto težko končala srednjo šolo. Ali pa kako preživijo vsi upokojenci z bornimi 600 euri penzije. In to sedaj, ko prihaja zima in je potrebno preživeti kurilno sezono? ? Mlade družine?  ...

Sprašujem se sedaj, kje smo vsi? Kdo je sedaj glasen? To so stvari ob katerih bi morali VSI stopiti skupaj. Se povezati. Dihati kot eno. Žalosti me vso bedasto zažiganje radarjev. Kaj si res mečemo pesek v oči, da bo neko nasilje karkoli rešilo in da konec koncev ne bomo rabili mi  plačati povzročene škode.  Lepo vas prosim. Dajmo energijo vložiti v stvari, ki so res pomembne.  Naš mariborski projekt je ocenjen  na 29.953.776,10 EUR. Hmmm...kar dosti evrčkov. Za kazni, ki jih ljudje ob tako nizkih plačah, tako ali tako ne bodo zmogli plačati. Začaran krog, ki bo še enkrat znova zredil svinje. Se opravičujem šparavčke tistih pri koritu. Dragi Franci in vsi ostali župani, kaj če bi se enkrat za spremembo sprehodili čez mesto, ki mu »vladate«. Ne samo čez vse »fency šmenci« ulice in drage restavracije. Čez kak park, kjer že leta spijo isti brezdomci. Čez železniške postaje, kjer se je vonj urina vgrizel v ploščice in še kar smrdi po socializmu. Pojdite v šole in poglejte slabo oblečene otroke in jim recite, da danes ne bo kosila, ker vaše mesto potrebuje še eno nesmiselno pridobitev. Obiščite kakega starostnika, ki so ga svojci vzeli iz doma, ker ne morejo več plačati oskrbe. Na žuljavih rokah svojcev poglejte, kako je rezati od posušenega hleba. Potem pa le spijte kavo pri kakem študentu, ki kelnari ker si ne more plačati študija in dostojnega življenja. Priporočam, da si jo sladkate, ker bo presneto grenka. Morda pa na sprehodu še obiščete kako veliko družino, ki z velikimi očmi čaka na boljše čase. Verjamem, da če bi kdaj odgrnili svoje zavese bi bila slika povsem drugačna. 

Prosim ne mi več pošiljati prošenj na Facebooku za odstop Franca Kanglerja ali pa za kako množično prižiganje sveč za te presnete radarje. Jaz bom danes šla spraznit svojo (itak) prepolno omaro. Oprala bom bunde in pogledala kaj od vseh stvari lahko podarim. In namesto na množični protest bom odšla do Rdečega križa ali pa prvega, ki mu bom lahko pomagala. Ne bo, veliko bo pa več kot brezciljno nabijanje kako je vse nepravično. 

Dve črki..NE

Zdravo...jaz sem Anjuška in sem nagnjena k deloholizmu. Zdaj pa vsi v en glas... Zdraaaavo Anjuška. Ne vem sicer (točno) kdaj so se začeli kazati prvi zametki tega mojega nagnjenja. Ali je to bilo v osnovni šoli, ko sem si uspela na glavo nabasati 101 obšolsko dejavnost. Zjutraj dodatni pouk. Vsega razen matematike. Popoldan pa vsak dan en ustvarjalni krožek. Polno sem bila zaposlena od ponedeljka do nedelje. Ali pa je moj nabit tempo, preprosto povezan z vsem viškom energije. 

V sredo sem se zavedla, da sem res zaposlena. Nee...Nisem doživela vse nebeškega razsvetljenja. Bolj mini  trenutek resnice. Cel dan sem bila v gneči. Služba. Pa maili in telefon, ki kar ni želel utihniti. Po službi fitnes. Iz fitnesa domov, hitro pod tuš in nato na dogovorjeno pijačo. Recimo, da mi je kar dobro uspevalo. Stuširana sem sedela za računalnikom. 20 minut do dogovorjenega zmenka. Če bi me kdo lahko videl, bi se verjetno valjal od smeha. Zavita v nek kvazi primerek kopalnega plašča. Za računalnikom. V levi roki sušilec za lase. Z desno roko pa sem še odgovarjala na maile. Recimo, da bi mi moj delovni model še nekako šel skozi, če mi v tistem ne bi zazvonil telefon. Že zvonjenje me je rahlo znerviralo. Izklopim fen in dvignem. Na drugi strani pa prijateljica, ki kliče če bi danes imela kaj časa, da bi ji pobarvala lase. Jutri naj bi imela razgovor za novo službo in želi biti reprezentativna. Povem ji, da ne bo šlo in da mi je res žal. Odložim in pričnem dalje sušiti lase. V moji glavi pa se oglasi nek tihi glasek, ki je začel mlet: »Nooo pa saj res ne gre skozi. Nisi ji mogla sedaj pomagati. Nimaš časa.«  In njemu se pridruži še eden, ki z malo globljim tonom govori: » Anjuška  ne pomeni ne. Kdaj se boš res naučila reči ne?! In zakaj pri hudiču imaš sedaj malo slabo vest? Kaj je s tabo?!«. Seveda zmaga drugi. Res nisem mogla. Stara Anjuška bi verjetno še ta opravek nekam stišala. Me je pa to spomnila, da je težje reči ne, kot da. 

Preden se obesite na mojo štorijo, se spomnite kolikokrat sami niste rekli ne in ste se nato tepli po glavi? Nikoli? Kaj res? Kaj pa takrat...Ko vas je sodelavka prosila, da še nekaj naredite namesto nje. In ji niste rekli ne, ker se ji seveda niste želeli zameriti. Nato pa ste v petek delali kot bedak in se tolkli po glavi. Ali pa takrat, ko vas je tašča (spet) prepričala v nekaj, kar niste želeli. Vse situacije, ko ste šli nekam čeprav vam ni bilo. Ali pa, ko ste na primer nekomu nekaj posodili in  ste že vnaprej vedeli, da se ne bo izšlo. Kolikokrat so vas otroci zavrteli okrog prsta, ker niste udarili po mizi in rekli ne. Sem sodijo vsi trenutki, ko ste šli preko sebe in to nato jasno in glasno obžalovali. Noooo... Verjamem, da se nam je že vsem zgodilo, da nas je neka prošnja, ki je nismo mogli zavrniti, prisilila, da smo spremenili svoje načrte, žrtvovali svoja načela in delali kaj, česar nismo še nikoli prej, in to samo zato, ker smo kot po navadi sami v kaj privolili.  Na koncu pa smo bili samo jezni nase, na svojo slabost in na tistega, ki je natančno vedel, da prošnje ne bomo odklonili. Poleg tega pa je ostal občutek krivde, ker tega nismo naredili. 

Kar nekaj časa sem rabila (in še zmeraj se učim), da sem razvozlala ali pa vsaj malo bolje razumela problem in globino tega, da včasih ne znam reči ne. Ali pa da vsaj besedice »Ne«, ne  uporabljam (vedno) pravilno. Opazila sem namreč, da gre enim prav dobro gre z jezika. In ob uporabi teh dveh črk, nimajo niti malo slabe vesti ali kakršnih koli pomislekov. Rečejo jasno in glasno NE. Seveda ne bi bila to jaz, če se ne bi želela dokopati do srčike zadeve. In če sklepam po sebi in drugih s(m)o ljudje, ki drugim ne znajo odreči usluge, po navadi pridni, pretirano ustrežljivi in prizadevni. Za vsako ceno skušajo ustreči in ugajati, da bi dobili pohvalo in sprejemanje. Kaj o njih mislijo drugi, je njihova velika skrb. Pri tem velikokrat pozabijo nase in se privedejo do neusmiljenega stanja, ko jih izkoriščajo doma in v službi, ko izgubijo zaupanje vase in končajo popolnoma izčrpani ter izgoreli. Ljudje, ki ne znajo reči ne, navadno sebe in svojo vrednost doživljajo izključno prek drugih. Ustreči drugim zanje pomeni potrditev lastne vrednosti, kajti nezavedno pričakujejo, da bodo na tak način prišli do ljubezni in spoštovanja.

Neeeee...Nisem sama šla čez vse te faze. Čez veliko večino pa. Čez vse trenutke, ko sem bila tako utrujena, da se mi je zdelo, da sem pomagala vsem, le sebi ne. Šla sem čez vse zgodbe, ko sem se počutila razgaljeno, raztrgano in izgorelo. Čez trenutke, ko sem potrebovala take potrditev, da sem se počutila ljubljeno. Čez vsa razočaranja, ko nisem dobila pričakovanega odziva od drugih in sem bila zato razočarana. Če si ti do nekoga dober, pričakuješ enako, kajne?! Šla sem čez veliko hribčkov. In ovinkov, ki so me konkretno vrgli iz poti. Hmmm... Potem pa prideš do točke NE. Ne iz danes na jutri. Do tja te  pripelje zavedanje, da tako ne gre več. Opaziš da se vrtiš v začaranem krogu. Povsod se na primer začnejo kopičiti  naloge. Več ko človek naredi, več se od njega pričakuje. Bolj ko se trudiš, več delaš. Pohvala pa pride ali ne. Gre za eno veliko prizadevanje, dokazovanje, potrjevanje. Ja... Tako se človek zlepa ali zgrda nauči reči NE. Ko ti je enkrat dovolj. Ko te izkušnje in v najslabšem primeru zdravje pripeljejo do tega, da rečeš ne. Jasno. NE.

Z asertivnim (o.a. beseda  pomeni sintezo odločnosti in empatije) vedenjem se ne rodimo. Postaviti se zase in ohraniti dostojanstvo sogovornika je umetnost, ki se je učimo celo življenje. Jaz sem iskreno zdaj nekje na pol poti. Še zmeraj zakopana v obilico dela. Pa mogoče ne zato, ker ne bi znala reči ne, bolj zato ker sem taka. Rabim tisti »žvunk«. Se pa učim reči ne, ko ne gre. Kadar nekaj ne želim. Ko enostavno nimam časa. Ali pa, ko je to preprosto skregano z mojimi načeli. Naučila sem se razlikovati med zavrnitvijo človeka in zavrnitvijo njegove prošnje. Sedaj bolj poslušam sebe. Svoje telo. Včasih tudi izklopim. Večinoma mi uspeva brez slabe vesti. Vsake toliko se mi še zmeraj vklopi kaka kontrolna lučka. Gre pa na bolje. Da pa zaključim s svojo »sredino štorijo«, ki lepo povzame vse. Kolegica je seveda z lahkoto našla nekoga, ki jo je pobarval. Službe sicer ni dobila. Vse se je dobro izšlo. Ni bila užaljena, da jaz nisem mogla, jaz pa nisem že 105-ič šla preko sebe.  Konec dober, vse dobro. Kaj naj rečem...Dve črki...NE. Jasno in glasno. 

Foto: via Pinterest 

Vse...ali nič

Poslušala sem jo in si nisem si mogla izbiti iz glave misli, da skuša biti močna. Zame. Zase. Ne pokazati čustev in tega, da se je že zdavnaj zrušila. Če bi to izrekla bi pomenilo, da je res. Poslušala sem jo. In se trudila ne eksplodirati. Njena bolečina se je v meni mešala z jezo. Besede so se sestavljale. Druga za drugo so odmevale v meni in me spominjale nase pred dobrim letom. Spomnila sem se, kako sem bila sama na tleh. Nemočna in ranjena. Spomini so kljuvali. Njene besede so bile malo moje. Samo glas je bil drug. Tako hudo mi je bilo, ko je pripovedovala. 101 razlaga in izgovor zakaj ne gre. Tudi jaz sem slišala vse. Pomislila sem, da bi ji tako rada odvzela to bolečino. Pa vem, da ne gre. Pripovedovala je naprej. Vzdih in zaskrbljen izdih. Zadrževala sem se, da ne bi pametovala in dajala praznih besed. Svojo pripoved je zaključila z stavkom, da je sama kriva. Da se je preveč veselila. In da drugič, ko ji bo nekaj obljubil bo počakala in ne dovolila, da v njej vzbrsti upanje. Tako me je zapekel ta stavek. Kolikokrat sem nekoč sama pomislila na to?!

Ljubezen. Hmmmm...Nekje davno nazaj sem nehala verjeti v epsko ljubezen o gospodu Popolnem. Ljubezen zame ni med in mleko in obljuba sijoče prihodnosti. Prav tako ni rešitev za osebnostne krize in velike čustvene primanjkljaje  Ljubezen je podelitev dveh, ki si želite skupaj na pot. Temelji na medosebnem odnosu, ki se postopoma gradi in poglablja ter raste v vedno večjem medsebojnem zaupanju. Ohranja in gradi se vsak dan z drobnimi izrazi pozornosti, s katerimi dragi osebi izkazujemo poseben položaj, ki ga ima v našem življenju. Seveda na zdravem temelju sožitja in poštenega odnosa. Ljubiti pomeni sanjati z odprtimi očmi. In nekaj najlepšega je topel občutek, ki se ti razlije po trebuhu ko se veseliš. Pričakuješ. Zaupanje in varnost. Zanesljivost. Ljubezen je darilo, ki ga svobodno podarimo. In pri tem ni nobenega pritiska, ni manipulacije, ni lakomnosti in ni prikritega motiva. In če sem se kaj naučila je, da ko smo prepričani v nekaj smo zmožni premikati gore. Ljubezen nam, da neko »Samsonsko« nadnaravno  moč. Ne obstaja klasično pojmovanje časa. Utrujenosti. Vse se da.  Če se seveda hoče. To me je naučil nekdo, ki mi je pokazal, da je vse mogoče. Da kdor hoče, bo našel način. Kdor pa ne, pa bo našel pameten izgovor. In zato mi je tako hudo, ko poslušam 1000001 opravičilo, zakaj ne. Kako čas ni pravi. Pa on ni pripravljen. Potem pa je tukaj še kopica t.i. ovir, ki naj bi stale na njuni poti. Vsa čustvena prtljaga in ostale bedarije. 

Dobro leto( in še malo nazaj) nazaj bi verjetno tudi jaz  rekla nekaj podobnega kot ona. Verjela in poslušala še en nov izgovor, ki je iz enega koraka naprej, naredil dva nazaj. Dovolila, da se še enkrat zlažem sama sebi. Se delala, da sem bolj močna kot sem. Dovolila, da greva neko srednjo pot. Ne skupaj. Ne narazen. Ne naprej in ne prav nazaj. Takrat me je ona poslušala in stala ob strani. Bila močna za obe. Slišala sem vse kar mi je govorila. Samo srce ni hotelo razumeti. Srce se je moralo samo sestaviti in spoznati, da je preveč dragoceno, da bi se dajalo po delcih. Spomniti sem se morala, da sem punca za oženit. Iskrena. Dobra. Poštena. Preprosta. Da imam preveč za dati, da bi dajala to nekomu, ki ni tega vreden. Da si želim vse ali nič. In si zaslužim samo najboljše in da na manj ne pristanem. In  ko sem 1x spet to videla so se mi vse zgodbe in veliki izgovori ter razlogi zdeli zmeraj manjši.  Na koncu so se razblinili v velik nič. In z njimi on. In vse kar lahko jaz danes naredim, da jo poslušam. Stojim ob strani. Čeprav me ima resno, da bi vzela nek velik kol in ga z njim natreskala. Pa ne morem. Kot ne morem odvzeti njene bolečine. Se odločiti namesto nje. Niti izmiti njenih solz.  Moja zgodba me lahko samo spomni, da vse v življenju rabi svoj čas. In da je v ljubezni res vedno samo...Vse ali nič. 

Foto: Anjuška I. & Tim

FakOff nalepka ©

Ljudje smo različni. To je 1 x 1. Medtem, ko nekaterim hitro zavre in vrže pokrov dol, pri meni traja. Zato lahko krivim svojo vero v ultimativno dobro v vsakem človeku. Velikansko sprejemanje in dajanje druge priložnosti (berite in še tretje, četrte,..). Ali pa lahko vse skupaj zgolj pripišem nekemu mazohističnemu mini mučenju. Jaz vztrajam. In vztrajam. Pustim. Čakam.  Potem pa mi na neki točki, ki je običajno točka brez povratka, enostavno preklopi. Osebek, ki je vzrok premlevanja, na tisti točki dobi t.i. »FakOff nalepko«. Obliž, ki je opisu in lastnostih, najbližji veliki tetovaži sredi čela. Tako vidni in opazni, da jo je praktično nemogoče zgrešiti, kaj šele odstraniti. Barva je tako super kulska, da se celo sveti v temi
.
Mislim, da sem prvo uradno »FakOff nalepko«  prilepila nekomu, ko enostavno nisem mogla lepše povedati, kaj si mislim o vsej stvari. Najin scenarij je šel nekaj v tem smislu. Sicer precej nenavadno, se spoznata dva. Recimo, da z podobnimi interesi. Dobro se razumeta. In ko se stvari pričnejo postavljati na svoje mesto in situacija jasno izrisovati, sledi velik pogovor.  Kaj pa midva? Kaj se greva? Kam vodi to? V žaru pogovora, osebek 1 reče osebku 2, da je trenutno v taki situaciji, da zaradi službe in začrtane poslovne poti, ne more sprejemati prevelikih kompromisov. Osebek 2, da jasno vedeti osebku 1, da potem takem ne bo šlo naprej, saj si slednji ne želi zgolj nekega odnosa »prijatelja z bonitetami«. Osebek 1 zagotovi, da v njunem primeru ne gre (zgolj) zato. In nato se osebek 1 sploh ne javi več. Osebek 1 v tem trenutku (še) ni dobil slavne »FakOff nalepke«. Čeprav bi jo upravičeno lahko. Nalepko si je prislužil čez nekaj mesecev, ko se je galantno pojavil v življenju osebka 2. Slednjega je povabil na kavo. Osebek se je odzval iz čiste radovednosti in mogoče majhnega občudovanja samozavesti osebka 1. Moraš imeti jajca, da povabiš osebek 2, na kavo po vsem tem, ko jasno veš da se ti lahko zgodi, da te slednji kastrira. Kratko malo  osebek 2 je želel slišati kaj ima osebek 1 povedati. Le ta je svoj govor začel nekaj v smislu  da je pa on sedaj dosegel svoj poslovni vrh. V dokaz je ponujal izpis bonitetne ocene njegovega podjetja. Pustimo ob strani, da mu je osebek 2 že takrat želel odtrgati glavo. FakOff nalepko si je pridobil, ko je vztrajno zatrjeval, kako naj osebek 2 dobro premisli. Saj je on  zelo dobra naložba. In če bo osebek 2 pameten, bo v njem prepoznal inteligentni parat. In da je vse skupaj zelo podobno situaciji prodaje Telekoma (o.a. uporabljena je bila dejansko ta primerjava). Potrebno je vedeti, kdaj so delnice na vrhuncu in cena najvišja, ker drugače se ti zgodi, da prodaš pod ceno. Blizu nalepke je bil, ko je osebek 1 vztrajno uporabljal dvojino. In midva to, midva ono in bil 1000%, da mu bo osebek padel v naročje. Ker si je on tako zamislil in so mu do sedaj stvari šle precej premočrtno. Nop. Ne bo šlo... FakOff nalepko je osebek dobil, ko si dejansko ni dal dopovedati, da iz te moke ne bo kruha. In, da je on  zamudil najvišjo vrednost. Nalepka je priletela tako trdno in jasno, da  mu je zalepila tudi usta. Če pomislim jo je še lepo odnesel. Lahko bi naredila punčko iz njega.

Za FakOff nalepko so situacije, ko vam nekdo prodaja poceni izgovore v smislu: Oprosti tako gnečo imam, da niti do telefona nisem prišel. V službi pa uspe objaviti 234 novih FB statusov. Ali pa vse tiste situacije, ko je nekdo po telefonu ali kakem socialnem omrežju glasen in neverjetno pogumen. Daje tak občutek, da je najmanj Casanova in da imaš ti mala čisto srečo, da ga ni sedaj tukaj, ker bi te najmanj... Potem pa v živo odpove. Ali se sploh ne pojavi. Na kratko, pes, ki laja,... Za nalepko so tudi vsi izgovori v smislu sem trenutno v iskanju samega sebe, kar zgleda tako, da se osebek nato sprehaja z vročo osebno terapevtko.  Za nalepko je prav gotovo vso nategovanje časa in zatrjevanje, da se bo nekaj spremenilo, a sedaj je trenutno toliko faktorjev, ki preprečujejo to. Potem so tukaj vse situacije, ko je prisotna velika neiskrenost, manipulacija, emocionalna zloraba, nedoraslo obnašanje. Majhne, bele laži, ki se kopičijo in kopičijo, obljube (drugih in tistih, sami sebi), ki nikoli ne postanejo resničnost, ipd. Težko je pravzaprav opredeliti kaj vse zajema »FakOff nalepka«. Ta  je tako osebno obarvana, da lahko povsem variira. V glavnem gre za vse točke, ko vam enostavno srce, um in še neka višja sila (in ostala polovica  vesolja) govori: Daj no, kaj res?! Kako dolgo še? Zresni se. Ni vredno! In potem se zgodi. V vas naredi klik. In roka sama poseže po nalepki. Bummm in treeeesk. Pripopate jo na glavo nekoga oz.nečesa.

Hmmmm... Vsak imam svoj prag tolerance, ki mu določa kako dolgo, oziroma do katere meje bo prenašal zadeve. Ali po domače, kdaj se bo pričel dreti, živčkat, nekomu jasno rekel ne! In ga postavil na realna tla. Nalepke gor ali dol. Ne rabite nekomu reči, da ima FakOff nalepko. Lastnik le te, jo začuti podobno kot uboga krava, pečat po ožigosanju. In vi veste, da je to to.  Točka brez povratka. No....Mogoče se lahko popravi oziroma malce izmije nalepko. Samo presneto težko. Močno priporočam,da se izognete situacijam, ki bi vas pripeljale do lastništva FakOff nalepke.

P.s. In če se sedaj ob branju teh stavkov sprašujete ali imate FakOff nalepko, jo najverjetneje imate. Že veste zakaj :)

__________________________________________________________

*FakOff nalepka -e ž (ẹ̑) nalepka, etiketa, čustvena tetovaža, opis za posebne situacije, ki izražajo močno negacijo situacije, dejanja ali osebka, ki nalepko prejema.