Vdih, izdih

Stala je tam. Nemo. Vse besede in pred pripravljeni govori, so se zlili v en zamolkel stok, ki ni hotel zapustiti ustnic. In največ, kar je zmogla je bil brezizrazen pogled. Ne žalosten, ne prizadet. Zgolj, prazen pogled. Spremljala je postavo, ki se je oddaljevala. 1,2,3,4,..Štela je korake in poskušala misliti na nič. Vdih, izdih. Prvič si je zaželela, da sploh ne bi rabila več dihati. Da bi zaspala in bi še zmeraj bilo tako, kot včeraj. Besede konec je, so ji odzvanjale v glavi. Konec je?!  Spremenil se je v drobno piko v daljavi. Usta so nenadoma postala podobna najbolj zarjaveli zadrgi, kar jo je človeštvo lahko ustvarilo. Močno je stiskala potne dlani v žepih svojega plašča. Zaboga, ni se mogla odločiti ali naj bo hvaležna ali jezna?! Kaj rečeš nekomu, ki je iztrgal tvoje srce in polovico drobovja?! In jih obrisal v sanje in skupne trenutke?! Prav gotovo, ne hvala. Tiho stojiš tam in se strinjaš s povedanim. In največ kar uspeš stuhtati je: Jebemti, zmotila sem se. Narediš še eno črtico na svoj seznam. Tiho stojiš in poskušaš, ne jokati. Samo zmotila sem se. To je vse. Zmotila.

Po prvem šoku se sestavi. Toliko, da se dostojanstveno privleče domov. In sede. Čaka, da pade nanjo teža. Realnost povedanega. Ne prizna, ampak na nek krut način se celo strinja z njim. Razumsko ve, da ne gre naprej. Enostranske zadeve nikoli ne vodijo naprej. Srce pa se cefra. Pozabi na ponos. Na dostojanstvo. Oliko in kaj je prav. Spusti ventile in joče. Kriči, smrka in ihti. Nato čez čas nekomu pove. Hmhmmm...Dokler ni povedala na glas, ni bilo še (tako) res. Trenutek resnice. Misli postaneje besede in besede dobijo pomen. Zgodilo se je. Konec je.

Presneta svi***, nesramnež, egoist. Kako je lahko takšen? Srečna sem lahko, da nimam več opravka z njim. Ufff...meni res ni treba tega. Žalost je zamenjala za jezo. Obtoževanje. Prvi nasmehi in tiho, nenadno olajšanje. Plitko dihanje. Naivno verjame, da je najhujše za njo. Ne joče več. Razmišlja, če bi mu naravnost v obraz zabrusila, kar mu gre. Sedaj zbira slabe stvari in jih eno za drugo lepi na zid, »zmot«,  o njem. Pripenja jih z sarkazmom in ciničnim posmehom. S tako ihto, da ne vidi, da se za njo vsak gib spreminja v velik –če.

Ne more zbrisati sms-ov, kaj šele, skupnih slik. V denarnici hrani kino vstopnice in odrezke prvih računov, ki sta jih plačala skupaj. V omari, kot poslednje oblačilo Mojzesa, visi njegova stara spalna srajca. Govori si, da je tam, ker res nima smisla metati proč, skorajda nove, srajce. Nosila jo bo pozimi, ko bo mraz. Še sama ne verjame tej laži. V dnevih, ki sledijo, postane, pravcati mazohist, z zametki sadista. Sebi in najožjemu krogu, 1001 x preigrava iste scenarije. Z natančnostjo švicarske ure. Trenutek za trenutkom. Dejanja, besede, situacije, odzive, občutke. Vse, začinjeno z velikim, kaj pa če?! Kaj pa če, bi drugače odreagirala? Kaj pa če, bi mu prej povedala določene stvari? Kaj pa če, bi prej sedla in rešila stvari? Kaj pa če...? Seznam se vije v nedolgled. Muči sebe. Reže se na koščke in ponovno sestavlja. In ne glede na to, kolikokrat preigra stvari na koncu je zmeraj enako. Noben kaj pa če, ne poda pravega odgovora.

Srajca počasi izgublja vonj. In bolj kot se stvari stapljajo v en dolg dan, težje postaja vse skupaj. Tiho jo zapušča veselje. Niti jeze ne občuti več. Ne najde več primerne žaljivke, ki bi hipno potolažila, njeno razpoloženje. Vse se spremeni v neko bedno obarvano sivino. Otopela. Prava beseda je otopela. Počuti se lačno, a obenem tako sito, da vase ne bi spravila niti grižljaja. Tiho, umirjeno in umaknjeno se spoprijema s svojo izgubo. Ne trudi se več z iskanjem razlogov zakaj. Niti ne išče več variacij na »kaj pa če« scenarije. Samo pusti, da buči v njej. Da si še srce izliže rane. Joče v sebi. Tako tiho, da nihče ne vidi njene bolečine. Ve, da je  to njena rana. Spozna, da bo morala sama zalepiti delce, ki jih je tako dolgo, pustile ležati naokrog.

In potem nekega jutra posije sonce. Niti ne drugače. Zgolj posije. In ona, ga spet čuti. Toplino na koži. Lepoto barv. Nekaj v njej, se zgane. Dan diši. Teža se je olupila z nočjo. V dan se odpravi z nasmehom. Polna zaupanja. Staro ljubezen je povila v nove platnice nostalgije. Boleči spomini so si obrusili robove. Žalost in jezo, zamenja veselje do življenja. Neha se spraševati, zakaj je moralo biti tako. Sprejme razplet zgodbe in se neha obtoževati, za vse. Za neljub konec, slabe odločitve, pikre pripombe, težke laži, vnovične poskuse, prepovedane dotike, neizrečene misli in premalokrat povedane besede. Oprosti sebi. Lažja, stare teže, po dolgem času začuti, da spet, res diha. Vdih, izdih. Izrekla je vse, kar je še ostalo. Sedaj lahko gre naprej.

Draga moja...ta blog je zate. In malo zame. In za vse, ki so ga koga ljubili in izgubili. Liz Gilbert je nekoč tako lepo zapisala: » Imeti zlomljeno srce, je dobro znamenje. Pomeni, da smo se za nekaj trudili. «  Ne glede na to, kako črne izgledajo stvari, ne glede na to kako boli. In kako je težko...Vse mine. Bolečina, jeza, žalost, zanikanje...Vse mine. Verjemi mi, da srce na koncu ohrani samo lepe stvari. Samohranitveni nagon, ga žene v to. Tako...Za konec pa še malo mojega Frankla ( ne morem si pomagat, pač ga imam rada), ki tako lepo pove: » Človek zmore biti močnejši od zunanje usode in vsak dan stoji pred odločitvijo, ali bo iz svojega trpljenja napravil notranji uspeh.«  In ti si močna...tako presneto močna. Zdaj pa vdih, izdih,...

Foto: Anjuška I.

Namesto podoknice, lulanje pod oknom...

Včasih pridejo malo čudni dnevi. Takšni vremenski pogojeni in ozaljšani s kopico čustvenega materiala, ki se poskuša tako ali drugače prebiti na plan. Poskušala sem se smiliti sama sebi. Tako malo. Za priokus. Sedla sem na okno in od nekod izbrskala res prastaro škatlico cigaret, ki mi jo je za krizne primere, podarila prijateljica. Kljub temu, da ne kadim. Dala mi jo je z besedami: Za vsak slučaj. Preden boš komu želela odtrgati glavo, si enega prižgi. Če te bo potem še držalo, da bi zbirala skalpe, me pa pokliči.

No...In s tem strohnelim primerkom, nečesa kar je nekoč bilo cigaret, sem sedla na okno. Že prvi trenutek, mi je bilo povsem tuje. Kaj zaboga se grem?! Poskušala sem utišati tisti mali, moralni glas, ki je govoril proti. Bedarijaaaa, mi odzvanja v glavi. Komaj najdem delujoč vžigalnik. Presneto. Zazdelo se mi je, da je še vesolje proti, mojim bednim eksperimentom samodestruktivnosti. Stežka zanetim iskro. Prvi dim. Bljaaak. Skoraj se zadušim. Poskušam ostati kul in mirna. Potegnem še enkrat. In že, ko je brezsmiselnost mojega početja, dobivala polni obraz, se na ulico, prav pod  moje okno zateče opotekajoč, starejši moški.

Od same radovednosti sem pozabila inhalirati. In cigaret, mi je kot neka mrtva žival, bingljal v roki. Pustila sem, da gori in opazovala gospoda. Levo in desno ga je nosilo  po ulici. Monologa, ki ga je imel sam s seboj niti največji dešifratnt, ne bi mogel razvozljati. Odnašalo ga je sem ter tja. Skrajno žalosten prizor. Ustavil se je pod mojim oknom, preko ulice. Na betonski klopci je sedel in si prižgal cigaret. Tako kot jaz, sem pomislila. In se počutila še bolj banalno. Gledala sem iz okna in se počutila, kot nekaj vmes med gledalcem v gledališču in vsiljivcem, ki gleda nek slab resničnostni šov. Gospod je sedel in si momljal. Pozabila sem na svoj kadilski poskus. In nesrečni cigaret, je gorel v prazno. Gledala sem tega ubogega gospoda. In spreletelo me je 101 vprašanje. Kam gre? Kaj je sam? Ga kdo čaka doma? Zakaj tava? Zakaj pije? Kaj se je zgodilo z njegovim življenjem? Postalo me je sram, da ga tako opazujem.

Sram se je mešal s rahlo slabo vestjo, ki jo je prinesel nočni prizor. Pomislila sem, da je tanka linija med uspehom in padcem. Med iskanjem in izgubljenostjo. Gledala sem na ulico, ki je bolj kot ulica, postala v nekem trenutku, prispodoba za življenjsko pot. Pomislila sem,da se ljudje, lahko hitro zapletemo v (lastne) napačne ovinke. Korak tukaj in korak tam. Dokler nam ne zmanjka tal pod nogami. Če bi se pojavil v najini zgodbi še tretji opazovalec, bi bila enodejanka popolna. Na oknu mlado dekle. V razvlečeni majici, ki naj bi bila pižama. V edinem primerku trenirke, ki jo premore. Lasje speti v nemarno figo. Resnega, razmišlajočega obraza. S recimo, da celim svetom, pred seboj. Mačkom. In cigareto. Pod njenim oknom star gospod. V ponošenih oblačilih. Podkrepljen s pijačo ali dvema preveč. Mačkom, ki ga šele čaka. Zavoženo potjo. In cigareto.

Postane mi res hudo. Ugasnem tisti presneti cigaret, ki je v treh minutah uspel prerasti v simbol nesmiselnosti. Misli mi švigajo sem ter tja. Zavoziti svoje življenje, brez povratka?! Kaj sploh je zavoženo življenje?! Pitje do onemoglosti? Poslednja doza v neki temni ulici?! Kruto, kot se sliši, mislim da so to, že zelo sklepna dejanja. Zavoženo življenje, je že življenje, ki ga ne živimo, kot bi si želeli. Kadar pogledamo nazaj na svoje življenje in ugotovimo, da smo bili mnogo preresni, smo se premalo veselili in zabavali, in da je življenje pogosto teklo mimo nas. Brca mimo je, ko ugotoviš, da si bil vedno preveč navezan na določene ljudi, ki so te hote ali nehote vezali nase in na nek način omejevali. In obenem ugotoviš, da si nikoli nisi upal ničesar spremeniti. Hmmm...Mislim, da te spoznanje, da imaš zavožene življenje, zadane kot strela z jasnega na nek brezvezni dan, ko imaš slučajno trenutek časa, da možgani tečejo v prostem teku. Takrat, ko najmanj pričakuješ in si na to spoznanje seveda povsem nepripravljen. Čas pa teče in teče,...

Moje, pol resno smiljenje sami sebi, je v trenutku, izgubilo vso svojo težo. Sicer se  že tako ali tako, težko in redko, zares smilim sama sebi. In se na koncu zmeraj zbrcam v tazadnjo. Prej ali slej. Presneto. Že jasno zavedanje, da sem povsem odgovorna za razplet svoje zgodbe, mi ne dopušča, da se utapljam v melanholiji. Ni to moj stil. Hudo mi je za gospoda. Pomislim, da bi šla dol in pogledala, če je dobro. Previdno se skobacam iz okenske police. Še enkrat pogledam ven. Gospod si meni nič, tebi nič, sredi ulice sleče hlače in prične lulati. Momljanje dobiva malo jasnejši pomen in zaslišim, da kleje čez svojo »babo, življenje in šiht«. Opustim načrt intervencije. Gospod zapre »šlic« in se flegmatično odpravi naprej. Konec predstave. Nihče ne ploska in v kinu ne ostane na tleh pokovka. Gledalci se odpravimo v tišini domov. Za predstavo, ki jo nisem plačala, dobim opomin in moralni vpogled. Danes namesto podoknice, lulanje pod oknom.  

Ilustracija: John Burningham

Ženska.

Neverjetno mi je všeč moj Maribor. Zadnje čase še bolj. Malo zaspano mesto je postalo vibrantno. Štajerski karakter, se je razlil na ulice in jih obarval v pravcati mestni utrip. Evropska prestolnica je prinesla sto in eno prireditev (čeprav sprva ni delovala takooo obetavno). In jaz kot mali kulturni popotnik, poskušam biti na tekočem. Recimo tako, da sem letos že videla veliko bero takšnih in drugačnih prireditev. Ampak včeraj....Včeraj pa sem bila prvič v življenju, 45 minut na kolenih, za žensko. V Kibli smo v prenatrpani in nevarno zatohli dvoranici, spremljali flamenko in Ano Cali. Gneča. Telo ob telesu. Dovolj zgodnji, so se posedli. Mi, ki smo prišli z akadmskih 10, smo ostali v zadnjih vrstah in stegovali glave. Bend je pričel igrati. In Ana je pričela plesati. Sledilo je mojih 15 minut, iskanja popolne poze žirafe. Pogledovanje za praznimi prostori, ki bi mi  omogočili pogled. Seveda manj uspešno. Nakar sem meni nič, tebi nič, splezala na šank. In nisem bila edina. Energija je bila tako močna, da je gospa srednjih let, v poslovnem kostimu, storila povsem enako. In za njo še nekaj posameznikov. Na kolenih sem na »rostfraj« šanku gledala predstavo. Tako v transu, da niti neudobne podlage, nisem čutila.

Michelangela so nekoč vprašali, zakaj ne upodablja žensk. Odgovoril je, da zaradi tega, ker je moško telo lepo v vsakem položaju. Ženska ali žensko telo, je lepo le takrat, ko popolnoma miruje. Ufff...Dragi moj Michelangelo, kako bi ti privoščila, da bi včeraj za trenutek, uzrl lepoto tega  trenutka. Še sama ne znam povsem razložiti tega. Hipnotizirano, sem opazovala to žensko. Tako odaljena, da nisem mogla uzreti niti njenh oči. Kaj šele obraza. Poteze so se zlivale v odaljen obris, ki ga je povsem nadvladalo njeno gibanje. Flamenko, glasba andaluzijskih ciganov. Ritem, ki prevzame. In ker sama o flamenku, vem bore malo, berite skorajda nič, na tem mestu niti ne bom pametovala. Preprosto sem dopustila, da me je glasba prevezela. Vodila. Na šanku sem čepela. Nepremično. Roke so se mi tu in tam pozibavale in ploskale v ritmu. Oči prilepljene. Spremljale so vsak gib. Radovedno in skorajda ihteče sem gledala, kako je zavzela oder. Trije moški v ozadju. Bend  je bil kljub svoji neverjetni glasbeni dovršenosti, zgolj podlaga njej. Zdelo se je, da so ji povsem galantno, prepustili to vlogo. Ta da tatta da tataa ta...se je pričel ritem. V čevljih s peto je udarjala ob tla in prostor se je v celoti spremenil v njen oder. Njen pogled pa je izdajal, da sploh ni tukaj, da je nekje, sama.

Melodija flamenka, zveni na trenutke boleče. Kot pesem, ki v sebi skriva vso trpečo melodramatičnost, neke težke zgodbe. Mala tožba in ostra samozavest. Ne vem, če se lahko reče za glasbo, da je pisana. Ampak meni se je zdela, prav taka. Izpovedno polna.  Odneslo me je. Nekam tja v Španijo. Gledala sem jo. Obraz napet. Ne nasmejan, ne resen. Samozavest, da bi jo lahko rezal z nožem. Prišla je na oder. Zaprla oči. In vpila melodijo. Počesani lasje, nek nenavaden čop. Črna srajca, dolgo plisirano krilo in ciganska ruta. Pevec je pričel peti. Takt se je počasi razlezel v ubrano melodijo. Dvignila je pogled. Ne v nas. Ne v daljavo. Pogledal je vase in se izgubila. V ples. Roke so oblikovale prepletene in ritmične gibe. Boki so se pozibavali. Hitrost in nežna dinamika. Ritem se je tako naglo spreminjal, oblikoval in  stopnjeval, da je bilo njeno plesanje na trenutke, sledenje neki notranji glasbi, ki pa se je popolnoma ujemala z igrano. Odločno je udarjala z nogo ob tla. In zvok njenih čevljev je dajal svojo melodijo, ki se je mešala z igrano. Pijano globokemu glasu, črno zalizanega Španca, se je pridružila melodija plesalke.

Ana Cali (Ana Torcuato Gomez) pleše flamenko že od svojega šestega leta. Ko sem jo gledala, bi lahko prisegla, da je mogla plesati, že kdaj prej. Nekaj v njej, je bilo nevarno ciganskega. Kot, da je plesala ob ognju. Nekje ob starem šotoru. Plesala je zase in obenem za vse ženske, stare objokanje zgodbe in nove ljubimce. Plesala je za nas. A vseeno tako sebično, zgolj zase. Linija telesa je bila napeta in vsak njen gib je izdajal popolno umeščenost v prostor. Poznavanje lastnega plesnega izraza. Usklajenost koreografije. Pa vendar ni plesala naučeno. Prihajalo je iz nje. Zdelo se mi je, da gleda življenju naravnost v oči, posluša in sliši, a se ne ustraši. Prej sprejema vse kar zbuja in zgane, ter v tem nenehno ponavljajočem posebnem ritmu, diha s plesom in glasbo, s ponosom in dostojanstvom. Naredi najmanjši gib, ki lahko prenese vso težo trenutka. In bolj kot sem jo gledala. In bolj kot sem se trudila oblikovati neko besedno zvezo, ki opiše videno, bolj mi je na ustnice prihajala, zgolj ena beseda. Ženska.

Ženska. Včeraj sem po predstavi poskušala povedati, da se mi je zdela Ana neverjetno lepa in  seksipilna. Pa so se mi opisi  v trenutku, ko sem jih izgovorila, zdeli ceneni. Premajhni in preveč posplošeni. Nič na njej ni bilo umetno kupljenega. Nobene šminke in  obleke, ki bi skrivala bistvo. Ničesar ni zlagano servirala in ponujala. Ona je samo bila. Plesala je. In energija, ki se je ob tem sprostila, je izdajala njeno bistvo. Da je ženska. V polnem pomenu besede. S plesom  in s kruto iskrenostjo, ter z veliko mero  poguma, se nam je razgalila na odru in presegla tisto, kar je mogoče osvetliti z razumom. Bila je... Ženska. Polna in čuteča. Prvinska energija. Gonilo, ki se ob pravem ritmu spremeni v ognjeno in divjo pesem. Pesem, ki odmeva in vznemirja. Tolaži in vzpodbuja. Polnost in dovršenost. Lepota, ki presega zunaji oklep. Skladnost in ubranost. Tisočletja, divjih žensk, zbranih v ciganskem ritmu. Pa vendar tako polna individualnega izraza in dostojanstva. Močna. Z eno besedo: Ženska. 

Selitve in teža čustvene prtljage

Selitve. Ena redkih stvari, ki mi je bolj mučna, kot likanje. In slednje mi je res neljubo. Pakiranje. Razvrščanje. Metanje proč. Vrednotenje. Kupi stvari. Dragocenosti in bedarij, ki so se nabrale skozi čas. Življenje v škatlah. Tolikokrat, sem se že selila, da mi je kar malo težko, ponavljati ta proces. Moja selitev je v zadnjih dneh, dobila epske razsežnosti. Ob obnovi najetega stanovanja, ki je postala pravcat projekt, vreden izkušenega gradbenega mojstra, sem tudi ugotovila, da imam ogromno stvari. Izmučena od vsega sem včeraj, kar obsedela med škatlami in vrečami. Sedem let samostojnega življenja. Sedem let kopičenja. Hja... Ob vsem pakiranju in razpakirovanju (se reče razpakirovanje?!) se nehote (berite, povsem zavedno) sprašujem, kam pa z vso čustveno prtljago? Kam z vsemi miselnimi zagonetkami, ki mi občasno ne dajo spat? Jih naj pospravim v pisane škatle?

Prtljaga. Hmmmm...Poznate tisto zgodbo o polnem in praznem kozarcu? Branko mi vedno govori, da v poln kozarec, težko nekaj nalijemo. Oziroma, da malo bolje razložim. Predstavljajte si, da imate poln kozarec. V njem je praktično vse. Vi, vaše življenje in še vse postranske drobnarije. Pomembne in nepomembne. Kozarec je zvrhan. In sedaj ste vi našli nekaj, kar bi radi dodali temu kozarcu. Pa ne gre. Ker je kozarec...Ja. Poln...

Ko sem včeraj »razpakirovala« sem naletela na malo oranžno škatlo.  Simpatično, porisano škatlo z napisom »Spominčice«. V njej hranim vse meni drage malenkosti, izpred ohohoho let. Slike, kino karte, spominke, torej stvari, ki so se dematerializirale in postale, več kot predmeti. Spomini. Včeraj sem jih nežno preletela. Neverjetno je, kako lahko, predmeti oživijo. Kot malo večja Alica iz čudežne dežele, sem se sprehodila po odsekih svojega življenja. Lepih, manj lepih, grenkih in tistih sladko-kislih. Gurmanski sprehod, ki je risal nasmeh. Nekje sem prebrala, da so čustva pokora in blagoslov. Čustvena prtljaga pa je...Ja kot pri potovanju, tisti višek dovoljene prtljage. Pretežek kovček in vi, ki poskušate šarmirati prikupnega stevarda, da vam vseeno dovoli na krov.

Čustvena prtljaga so stvari, skrite v omari naših misli. Taki, malo večji miselni molji. Tiho čakajo tam in nezavedno polnijo naš prostor. Dokler le ta, ni tako poln, da vanj ne moremo pospraviti ničesar več. Nekateri spomini in doživetja so lahkotnejši in se lepo zložijo, spet drugi so težki in robati. Motijo in štrlijo iz »vreče spominov«. Gre za naše izkušnje v odnosih z drugimi. Neke splošne dezinformacije o tem, kako naj se spopadamo s nastalimi situacijami. In seveda.... napačne informacije, ki smo jih pridobili iz nekdanjih romantičnih zvez. Mislim, da ne rabim posebej razglabljati o tem, da če stopamo v nov odnos, hkrati pa s sabo tovorimo ogromno nerešenih čustev iz prejšnjega odnosa, kaj kmalu naletimo na težave. In je strmoglavljenje prav gotovo na vidiku.

Torej. Opaaa... Zalotila sem se, da velikokrat uporabljam besedo torej. Všeč mi je, da se stvari zaključujejo, končajo in ne da, kar nekje obvisijo, in beseda » torej«  kar kliče po nadaljevanju, ki pojasni vse. Superca. Spet sem zašla. Bravooo jaz. Dam si dve točki za motoviljenje, okrog vrele kaše. Na list si pripišem +2. Podčrtam z modro barvico. In da nadaljujem. Pozno v noč, sem včeraj sortirala stvari. Iskala pravo mesto za vso svojo »kramo«. In lahko rečem, da mi je uspelo (skoraj) vse nekam umestiti. Ob zlaganju, sem sama pri sebi razvijala, globoke monologe, da je z t.i. čustveno prtljago, povsem enako. Vsem stvarem, moramo najti mesto. Vsak delček, ki ostane razsut nekje, je potencialno nevarno drsališče na novi poti. In s tem ne mislim, da si morate rezervirati stalen termin pri psihiatru, ter pričeti delati revolucijo. Dovolj je, da si dovolimo občutke. Da nanje odreagiramo s hvaležnostjo. In jih ne zanikamo. Si dopustimo, da nas preplavijo in jih potem tudi znamo »odliti«, saj bomo le tako lahko naredili prostor novim, lepim doživetjem. 

Zaključujem z mislijo iz Dostojevskega (Bratje Karamazovi): »Izogibajte se občutku odpora do drugih in do sebe: kar se vam zdi, da je slabega v vas, je očiščeno z dejstvom, da ste to opazili.«

Foto: Anjuška I.

Kje pa ti izstopiš?

Da sem res malo čudna, sem se zavedla oni dan, ko sem na letališču čakala Barbaro. Ah, ti, ti lažnivka mala. Se popravljam, to vem že dlje časa. V ponedeljek sem se zgolj ponovno zavedla le tega. Všeč so mi namreč letališča. Pa ne zgolj letališča, nasploh vsi terminali, kjer ljudje prihajajo in odhajajo. Točke, kjer se stvari v enem samem trenutku, tako zavrtijo, da  izbrišejo in na novo narišejo, izraze ljudi.

Dolgo sem se na faks vozila z vlakom. In kadarkoli me je kdo vprašal, zakaj vztrajam pri tem ( razen finančnega vidika), sem mu odgovorila, da zaradi izkušnje same. Pomirjala me je, spreminjajoča se struktura železniške postaje. Vem, še zmeraj ni logično, kajne? Všeč mi je, da postaje, omogočajo miselni pobeg. Pomislite. Kdaj ste se nazadnje usedli nekam in razmišljali, kaj bi se zgodilo, če bi na slepo stopili kar na en vlak, in se odpeljali? Ali pa če bi izstopili eno postajo prehitro? Eno prepozno? Bi si upali? Všeč mi je zvok mravljišča, melodija, ki nastaja, ko ljudje prihajajo in odhajajo. Mešanje obrazov, izkušenj in želja. Prihodi in odhodi. In to, da ljudje kamorkoli gredo, nekam pridejo.

In potem je tukaj čakanje. Ste že kdaj čakali koga na letališču? Mislim, da je to pravšnji naslov, za potrditev relativnosti časa. Nekoč sem na letališču čakala fanta, ki se je vračal iz Švedske. Polna vtisov, pričakovanj in predvsem želje, da bi bil že tu. Na tabli se je izpisalo,da so že pristali. Ura pa je obstala. Gotovo je obstala. Minute so naenkrat postale nenavadno dolge. Pogledovala sem levo in desno. Stopicala na mestu. Ura pa nikamor. Ne bom pozabila simpatičnosti njegovega očeta, ki me je pogledal in rekel: Anjuška, zgoraj še ni noben ostal, gotovo bo prišel. Ahh sladko pričakovanje in hrepenenje.

Ko sem čakala na Barbi sem opazovala ljudi. Toliko obrazov. Vsak s svojo zgodbo. Velike potovalke in pisane torbe. Včasih se poigravam z mislijo, kam gredo? Od kod so prišli? Tako zanimivo mi je opazovati spreminjanje njihovih izrazov. Kot sence padajo na njihov obraz zgodbe, ki govorijo o prepotovani poti. Veselje, pričakovanje, žalost, poslavljanja,...Ja. Moj naljubši del » te terminal« zgodbe, so prav gotovo izhodi. Točke, kjer se ljudje ponovno najdejo. Kaj je lepšega, kot pristen objem? Pogled poln solz, ko se po dolgem času vidimo z nam drago osebo. Otroci, ki navdušeno kličejo starše. Možje, ki čakajo z rožami in sramežljivo s pogledom iščejo njo. Poljub. Nasmeh.

Opremljena z napisom Barbara, (jaaaaa vedno sem si želela kot v filmih, pričakati nekoga) sem stala na letališču in čakala. Pomešala sem se med množico in preprosto pustila, da me preplavi miks vseh občutkov in lepota obrazov. Potovanje, ki sploh ni bilo moje, sem pričela na koncu. S sladkim delom. Vračanjem domov. K sebi. Vem, da slednje, zveni še manj logično, kot moja razlaga, teorije o železniških postajah. A poskusite se danes nasmejati osebi, ki vas čaka doma. Podarite ji objem. Poljub. Nasmeh. Pozabite vso težo dneva in 101 opravilo, ki še čaka na vas. Predstavljajte si, da ste po dolgem času prišli nazaj domov. Občutite pričakovanje, pomešano z radovednostjo. Sladke mravljince. Hrepenenje. Vdihnite. Izdihnite. Prispeli ste na cilj. 

Vesoljski radio in polnočni ognjemet

Izredno ponosna nase. Prvič po dolgem, ampak res dolgem času mi je dejansko uspelo ujeti Lentov ognjemet. Saj ne, da običajno ne bi bila na Lentu v tem času, a vedno so bile na delu neke višje sile. Običajno sem se začvekala nekje in potem z vso »umetno« romantiko ni bilo nič. Ja...Saj vem,da je malo prežvečeno ponovoletno, a me še zmeraj, vsakič kupi. Drobne lučke, ki se kot želje, prižigajo na nebu. Vonj poletja, pomešan z vso kulinarično ponudbo Lenta. Množica in glasba. Za slednjo, pravzaprav nisem niti prepričana, ali je letos bila. Pozornost pa taka. Brez komentarja...

Včeraj sem se spomnila, kako se je v enem letu vse obrnilo. 12 mesecev nazaj sem jezno srkala martini in se spraševala, zakaj moja družina sklicuje krizne sestanke v smislu » kdaj se bo naša Anjuška zresnila«. Bila sem penasta nad določenimi komentarji. No besna, mogoče ni prava beseda. Bila sem žalostna, da so določeni ljudje tako vpeti v neke okvirje in navidezno željo po lepi embalaži, veliko bolj kot, po pristni vsebini. Vem, da vse iz nekega vzgiba po moji sreči, a vse preveč ozkogledo in enostransko. In že takrat sem rekla, da sem prepričana, da bo vse dobro in da preprosto mora biti tako...Saj res ne bi rada zvenela pokroviteljsko ali kako drugače naduta...ampak, kaj sem vam rekla?! Seveda se je dobro izteklo.

Poznate tisto: Da mora včasih pod mostom preteči veliko vode... Ja, včasih  je preprosto treba počakati. Saj vem, veliko lažje reči, kot storiti. In če sem se kaj naučila v zadnjih turbolentnih letih je, da stvari nikoli ne ostanejo nedorečene in nedokončane. Slej kot prej se kamenčki zakotalijo proti dolini. Včasih hitreje, spet drugič počasneje. Nekje na pol klanca ne ostanejo nikoli. In najbolj fascinanto je, da ko se stvari pričnejo premikati, se bliskovito hitro obrnejo. Vesolje res deluje hitro, včasih celo tako hitro, da preprosto ne morem verjeti, da je to mogoče, toda vse, čisto vse pride v naše življenje takrat, ko smo notranje usklajeni, dovolj čustveno, umsko in duhovno zreli in pripravljeni na to, kar smo prosili. Neverjetno hvaležna sem za te trenutke, ko se stvari spravijo v tirnice. Ko bremena padejo iz ramen in se stvari iz zaprašenih kotov pobrišejo in dobijo svoj star sijaj. Kadar se povejo besede in te odmevajo s pravo jakostjo, najdejo njih mesto. In so slišane.

Zadnje čase jasno opažam pri sebi, da ne poskušam več vsega razumeti in na silo razvozlati. Ja...Včasih, znam biti tudi taka, da bi rada vse razrešila v danem trenutku. Eksplozivno in impulzivno. Zdaj takoj. In nato bi to še rada razumsko in čustveno umestila in razumela. Pospravila v pravi predal. Zdaj. Pika. Ampak, vedno bolj pa postajam pozorna na to, da znam določene stvari odložiti, vdihniti, pustiti, da jih ponotranjim, vpijem. In da stvari odzvanjajo v meni. Ne trudim se več vsega vedeti. In iskati pomena vsake stvari. Ker se klobčiči zmeraj odvijejo. In če jih samo vozlam, običajno sebi delam medvedjo uslugo.

Tako... Jasno se zavedam, da v preteklost ne morem več. Hmh... razen v mislih. Če hočem, lahko ponovim prav vse pretekle stvari. Znova in znova. Toda ponavljanje preteklih dni in stvari, ki jih ne morem spremeniti, kratijo mojemu današnjemu dnevu, dragocen trenutek. Trenutek, ki ga ni mogoče nadomestiti. Zaupam vase in v to, da sem tudi takrat, ko je izgledalo, da sem napak ravnala, naredila vse pravilno, ker sem se ravnala po sebi, po svojem notranjem vzgibu. Ker sem si zaupala. In ne glede nato, kako je včasih bilo videti, je življenje samo in moja pot, potrditev, da je prav vsaka odločitev, bila na svoj način pravilna. Tako dovolim preteklosti, da odide, in posvetim vso svojo pozornost temu dnevu.  Zdaj. To je moj posebni trenutek. Danes to vem. Pravi trik je, da se v življenju ob pravem času znajdeš na pravi poti, pa čeprav to pomeni, da moraš včasih po bližnjici, ki se izkaže za daljšo pot, ali prečkati deroče reke, da prideš pravočasno na tisto križišče s tistim napisom » samo najprej«. Včasih moramo biti tam, da se poslovimo, spet drugič, da se spoznamo in se odpremo za  nove stvari. Plavati s tokom. Vdih in izdih. In dovoliti reki, da teče svojo pot. Brez nepotrebnih jezov.

In zaupanje, da bo na koncu vse dobro, me navdaja z neverjetnim mirom. Zadnje čase tako močno čutim, da se bodo stvari spremenile. Zavrtele. Težko je v celoti opisati ta občutek (in na tem mestu res ne bi rada zvenela, kot neka stara šlogarca, ki prerokuje iz kavne usedline). Neeee. Ne bo konec sveta. Nekaj pa je v zraku. Preprosto me spremlja slutnja, da bo nekaj drugače. In bo... Ker vem. Ker verjamem. Ker tako pač čutim...Ja...Intuicija. Moje subtilno zavedanje je vklopljeno. Oči in srce odprta. Hjaaa..In biti usklajen s seboj, pomeni biti usklajen z vesoljem. In seveda tudi obratno.. Jaz sem v nizkem štartu. In če sem sedaj na valovni dolžini vesoljskega radia, potem moram gotovo imeti jakost, na maksimum.