Ženska.

Neverjetno mi je všeč moj Maribor. Zadnje čase še bolj. Malo zaspano mesto je postalo vibrantno. Štajerski karakter, se je razlil na ulice in jih obarval v pravcati mestni utrip. Evropska prestolnica je prinesla sto in eno prireditev (čeprav sprva ni delovala takooo obetavno). In jaz kot mali kulturni popotnik, poskušam biti na tekočem. Recimo tako, da sem letos že videla veliko bero takšnih in drugačnih prireditev. Ampak včeraj....Včeraj pa sem bila prvič v življenju, 45 minut na kolenih, za žensko. V Kibli smo v prenatrpani in nevarno zatohli dvoranici, spremljali flamenko in Ano Cali. Gneča. Telo ob telesu. Dovolj zgodnji, so se posedli. Mi, ki smo prišli z akadmskih 10, smo ostali v zadnjih vrstah in stegovali glave. Bend je pričel igrati. In Ana je pričela plesati. Sledilo je mojih 15 minut, iskanja popolne poze žirafe. Pogledovanje za praznimi prostori, ki bi mi  omogočili pogled. Seveda manj uspešno. Nakar sem meni nič, tebi nič, splezala na šank. In nisem bila edina. Energija je bila tako močna, da je gospa srednjih let, v poslovnem kostimu, storila povsem enako. In za njo še nekaj posameznikov. Na kolenih sem na »rostfraj« šanku gledala predstavo. Tako v transu, da niti neudobne podlage, nisem čutila.

Michelangela so nekoč vprašali, zakaj ne upodablja žensk. Odgovoril je, da zaradi tega, ker je moško telo lepo v vsakem položaju. Ženska ali žensko telo, je lepo le takrat, ko popolnoma miruje. Ufff...Dragi moj Michelangelo, kako bi ti privoščila, da bi včeraj za trenutek, uzrl lepoto tega  trenutka. Še sama ne znam povsem razložiti tega. Hipnotizirano, sem opazovala to žensko. Tako odaljena, da nisem mogla uzreti niti njenh oči. Kaj šele obraza. Poteze so se zlivale v odaljen obris, ki ga je povsem nadvladalo njeno gibanje. Flamenko, glasba andaluzijskih ciganov. Ritem, ki prevzame. In ker sama o flamenku, vem bore malo, berite skorajda nič, na tem mestu niti ne bom pametovala. Preprosto sem dopustila, da me je glasba prevezela. Vodila. Na šanku sem čepela. Nepremično. Roke so se mi tu in tam pozibavale in ploskale v ritmu. Oči prilepljene. Spremljale so vsak gib. Radovedno in skorajda ihteče sem gledala, kako je zavzela oder. Trije moški v ozadju. Bend  je bil kljub svoji neverjetni glasbeni dovršenosti, zgolj podlaga njej. Zdelo se je, da so ji povsem galantno, prepustili to vlogo. Ta da tatta da tataa ta...se je pričel ritem. V čevljih s peto je udarjala ob tla in prostor se je v celoti spremenil v njen oder. Njen pogled pa je izdajal, da sploh ni tukaj, da je nekje, sama.

Melodija flamenka, zveni na trenutke boleče. Kot pesem, ki v sebi skriva vso trpečo melodramatičnost, neke težke zgodbe. Mala tožba in ostra samozavest. Ne vem, če se lahko reče za glasbo, da je pisana. Ampak meni se je zdela, prav taka. Izpovedno polna.  Odneslo me je. Nekam tja v Španijo. Gledala sem jo. Obraz napet. Ne nasmejan, ne resen. Samozavest, da bi jo lahko rezal z nožem. Prišla je na oder. Zaprla oči. In vpila melodijo. Počesani lasje, nek nenavaden čop. Črna srajca, dolgo plisirano krilo in ciganska ruta. Pevec je pričel peti. Takt se je počasi razlezel v ubrano melodijo. Dvignila je pogled. Ne v nas. Ne v daljavo. Pogledal je vase in se izgubila. V ples. Roke so oblikovale prepletene in ritmične gibe. Boki so se pozibavali. Hitrost in nežna dinamika. Ritem se je tako naglo spreminjal, oblikoval in  stopnjeval, da je bilo njeno plesanje na trenutke, sledenje neki notranji glasbi, ki pa se je popolnoma ujemala z igrano. Odločno je udarjala z nogo ob tla. In zvok njenih čevljev je dajal svojo melodijo, ki se je mešala z igrano. Pijano globokemu glasu, črno zalizanega Španca, se je pridružila melodija plesalke.

Ana Cali (Ana Torcuato Gomez) pleše flamenko že od svojega šestega leta. Ko sem jo gledala, bi lahko prisegla, da je mogla plesati, že kdaj prej. Nekaj v njej, je bilo nevarno ciganskega. Kot, da je plesala ob ognju. Nekje ob starem šotoru. Plesala je zase in obenem za vse ženske, stare objokanje zgodbe in nove ljubimce. Plesala je za nas. A vseeno tako sebično, zgolj zase. Linija telesa je bila napeta in vsak njen gib je izdajal popolno umeščenost v prostor. Poznavanje lastnega plesnega izraza. Usklajenost koreografije. Pa vendar ni plesala naučeno. Prihajalo je iz nje. Zdelo se mi je, da gleda življenju naravnost v oči, posluša in sliši, a se ne ustraši. Prej sprejema vse kar zbuja in zgane, ter v tem nenehno ponavljajočem posebnem ritmu, diha s plesom in glasbo, s ponosom in dostojanstvom. Naredi najmanjši gib, ki lahko prenese vso težo trenutka. In bolj kot sem jo gledala. In bolj kot sem se trudila oblikovati neko besedno zvezo, ki opiše videno, bolj mi je na ustnice prihajala, zgolj ena beseda. Ženska.

Ženska. Včeraj sem po predstavi poskušala povedati, da se mi je zdela Ana neverjetno lepa in  seksipilna. Pa so se mi opisi  v trenutku, ko sem jih izgovorila, zdeli ceneni. Premajhni in preveč posplošeni. Nič na njej ni bilo umetno kupljenega. Nobene šminke in  obleke, ki bi skrivala bistvo. Ničesar ni zlagano servirala in ponujala. Ona je samo bila. Plesala je. In energija, ki se je ob tem sprostila, je izdajala njeno bistvo. Da je ženska. V polnem pomenu besede. S plesom  in s kruto iskrenostjo, ter z veliko mero  poguma, se nam je razgalila na odru in presegla tisto, kar je mogoče osvetliti z razumom. Bila je... Ženska. Polna in čuteča. Prvinska energija. Gonilo, ki se ob pravem ritmu spremeni v ognjeno in divjo pesem. Pesem, ki odmeva in vznemirja. Tolaži in vzpodbuja. Polnost in dovršenost. Lepota, ki presega zunaji oklep. Skladnost in ubranost. Tisočletja, divjih žensk, zbranih v ciganskem ritmu. Pa vendar tako polna individualnega izraza in dostojanstva. Močna. Z eno besedo: Ženska.