Namesto podoknice, lulanje pod oknom...

Včasih pridejo malo čudni dnevi. Takšni vremenski pogojeni in ozaljšani s kopico čustvenega materiala, ki se poskuša tako ali drugače prebiti na plan. Poskušala sem se smiliti sama sebi. Tako malo. Za priokus. Sedla sem na okno in od nekod izbrskala res prastaro škatlico cigaret, ki mi jo je za krizne primere, podarila prijateljica. Kljub temu, da ne kadim. Dala mi jo je z besedami: Za vsak slučaj. Preden boš komu želela odtrgati glavo, si enega prižgi. Če te bo potem še držalo, da bi zbirala skalpe, me pa pokliči.

No...In s tem strohnelim primerkom, nečesa kar je nekoč bilo cigaret, sem sedla na okno. Že prvi trenutek, mi je bilo povsem tuje. Kaj zaboga se grem?! Poskušala sem utišati tisti mali, moralni glas, ki je govoril proti. Bedarijaaaa, mi odzvanja v glavi. Komaj najdem delujoč vžigalnik. Presneto. Zazdelo se mi je, da je še vesolje proti, mojim bednim eksperimentom samodestruktivnosti. Stežka zanetim iskro. Prvi dim. Bljaaak. Skoraj se zadušim. Poskušam ostati kul in mirna. Potegnem še enkrat. In že, ko je brezsmiselnost mojega početja, dobivala polni obraz, se na ulico, prav pod  moje okno zateče opotekajoč, starejši moški.

Od same radovednosti sem pozabila inhalirati. In cigaret, mi je kot neka mrtva žival, bingljal v roki. Pustila sem, da gori in opazovala gospoda. Levo in desno ga je nosilo  po ulici. Monologa, ki ga je imel sam s seboj niti največji dešifratnt, ne bi mogel razvozljati. Odnašalo ga je sem ter tja. Skrajno žalosten prizor. Ustavil se je pod mojim oknom, preko ulice. Na betonski klopci je sedel in si prižgal cigaret. Tako kot jaz, sem pomislila. In se počutila še bolj banalno. Gledala sem iz okna in se počutila, kot nekaj vmes med gledalcem v gledališču in vsiljivcem, ki gleda nek slab resničnostni šov. Gospod je sedel in si momljal. Pozabila sem na svoj kadilski poskus. In nesrečni cigaret, je gorel v prazno. Gledala sem tega ubogega gospoda. In spreletelo me je 101 vprašanje. Kam gre? Kaj je sam? Ga kdo čaka doma? Zakaj tava? Zakaj pije? Kaj se je zgodilo z njegovim življenjem? Postalo me je sram, da ga tako opazujem.

Sram se je mešal s rahlo slabo vestjo, ki jo je prinesel nočni prizor. Pomislila sem, da je tanka linija med uspehom in padcem. Med iskanjem in izgubljenostjo. Gledala sem na ulico, ki je bolj kot ulica, postala v nekem trenutku, prispodoba za življenjsko pot. Pomislila sem,da se ljudje, lahko hitro zapletemo v (lastne) napačne ovinke. Korak tukaj in korak tam. Dokler nam ne zmanjka tal pod nogami. Če bi se pojavil v najini zgodbi še tretji opazovalec, bi bila enodejanka popolna. Na oknu mlado dekle. V razvlečeni majici, ki naj bi bila pižama. V edinem primerku trenirke, ki jo premore. Lasje speti v nemarno figo. Resnega, razmišlajočega obraza. S recimo, da celim svetom, pred seboj. Mačkom. In cigareto. Pod njenim oknom star gospod. V ponošenih oblačilih. Podkrepljen s pijačo ali dvema preveč. Mačkom, ki ga šele čaka. Zavoženo potjo. In cigareto.

Postane mi res hudo. Ugasnem tisti presneti cigaret, ki je v treh minutah uspel prerasti v simbol nesmiselnosti. Misli mi švigajo sem ter tja. Zavoziti svoje življenje, brez povratka?! Kaj sploh je zavoženo življenje?! Pitje do onemoglosti? Poslednja doza v neki temni ulici?! Kruto, kot se sliši, mislim da so to, že zelo sklepna dejanja. Zavoženo življenje, je že življenje, ki ga ne živimo, kot bi si želeli. Kadar pogledamo nazaj na svoje življenje in ugotovimo, da smo bili mnogo preresni, smo se premalo veselili in zabavali, in da je življenje pogosto teklo mimo nas. Brca mimo je, ko ugotoviš, da si bil vedno preveč navezan na določene ljudi, ki so te hote ali nehote vezali nase in na nek način omejevali. In obenem ugotoviš, da si nikoli nisi upal ničesar spremeniti. Hmmm...Mislim, da te spoznanje, da imaš zavožene življenje, zadane kot strela z jasnega na nek brezvezni dan, ko imaš slučajno trenutek časa, da možgani tečejo v prostem teku. Takrat, ko najmanj pričakuješ in si na to spoznanje seveda povsem nepripravljen. Čas pa teče in teče,...

Moje, pol resno smiljenje sami sebi, je v trenutku, izgubilo vso svojo težo. Sicer se  že tako ali tako, težko in redko, zares smilim sama sebi. In se na koncu zmeraj zbrcam v tazadnjo. Prej ali slej. Presneto. Že jasno zavedanje, da sem povsem odgovorna za razplet svoje zgodbe, mi ne dopušča, da se utapljam v melanholiji. Ni to moj stil. Hudo mi je za gospoda. Pomislim, da bi šla dol in pogledala, če je dobro. Previdno se skobacam iz okenske police. Še enkrat pogledam ven. Gospod si meni nič, tebi nič, sredi ulice sleče hlače in prične lulati. Momljanje dobiva malo jasnejši pomen in zaslišim, da kleje čez svojo »babo, življenje in šiht«. Opustim načrt intervencije. Gospod zapre »šlic« in se flegmatično odpravi naprej. Konec predstave. Nihče ne ploska in v kinu ne ostane na tleh pokovka. Gledalci se odpravimo v tišini domov. Za predstavo, ki jo nisem plačala, dobim opomin in moralni vpogled. Danes namesto podoknice, lulanje pod oknom.  

Ilustracija: John Burningham