Selitve in teža čustvene prtljage

Selitve. Ena redkih stvari, ki mi je bolj mučna, kot likanje. In slednje mi je res neljubo. Pakiranje. Razvrščanje. Metanje proč. Vrednotenje. Kupi stvari. Dragocenosti in bedarij, ki so se nabrale skozi čas. Življenje v škatlah. Tolikokrat, sem se že selila, da mi je kar malo težko, ponavljati ta proces. Moja selitev je v zadnjih dneh, dobila epske razsežnosti. Ob obnovi najetega stanovanja, ki je postala pravcat projekt, vreden izkušenega gradbenega mojstra, sem tudi ugotovila, da imam ogromno stvari. Izmučena od vsega sem včeraj, kar obsedela med škatlami in vrečami. Sedem let samostojnega življenja. Sedem let kopičenja. Hja... Ob vsem pakiranju in razpakirovanju (se reče razpakirovanje?!) se nehote (berite, povsem zavedno) sprašujem, kam pa z vso čustveno prtljago? Kam z vsemi miselnimi zagonetkami, ki mi občasno ne dajo spat? Jih naj pospravim v pisane škatle?

Prtljaga. Hmmmm...Poznate tisto zgodbo o polnem in praznem kozarcu? Branko mi vedno govori, da v poln kozarec, težko nekaj nalijemo. Oziroma, da malo bolje razložim. Predstavljajte si, da imate poln kozarec. V njem je praktično vse. Vi, vaše življenje in še vse postranske drobnarije. Pomembne in nepomembne. Kozarec je zvrhan. In sedaj ste vi našli nekaj, kar bi radi dodali temu kozarcu. Pa ne gre. Ker je kozarec...Ja. Poln...

Ko sem včeraj »razpakirovala« sem naletela na malo oranžno škatlo.  Simpatično, porisano škatlo z napisom »Spominčice«. V njej hranim vse meni drage malenkosti, izpred ohohoho let. Slike, kino karte, spominke, torej stvari, ki so se dematerializirale in postale, več kot predmeti. Spomini. Včeraj sem jih nežno preletela. Neverjetno je, kako lahko, predmeti oživijo. Kot malo večja Alica iz čudežne dežele, sem se sprehodila po odsekih svojega življenja. Lepih, manj lepih, grenkih in tistih sladko-kislih. Gurmanski sprehod, ki je risal nasmeh. Nekje sem prebrala, da so čustva pokora in blagoslov. Čustvena prtljaga pa je...Ja kot pri potovanju, tisti višek dovoljene prtljage. Pretežek kovček in vi, ki poskušate šarmirati prikupnega stevarda, da vam vseeno dovoli na krov.

Čustvena prtljaga so stvari, skrite v omari naših misli. Taki, malo večji miselni molji. Tiho čakajo tam in nezavedno polnijo naš prostor. Dokler le ta, ni tako poln, da vanj ne moremo pospraviti ničesar več. Nekateri spomini in doživetja so lahkotnejši in se lepo zložijo, spet drugi so težki in robati. Motijo in štrlijo iz »vreče spominov«. Gre za naše izkušnje v odnosih z drugimi. Neke splošne dezinformacije o tem, kako naj se spopadamo s nastalimi situacijami. In seveda.... napačne informacije, ki smo jih pridobili iz nekdanjih romantičnih zvez. Mislim, da ne rabim posebej razglabljati o tem, da če stopamo v nov odnos, hkrati pa s sabo tovorimo ogromno nerešenih čustev iz prejšnjega odnosa, kaj kmalu naletimo na težave. In je strmoglavljenje prav gotovo na vidiku.

Torej. Opaaa... Zalotila sem se, da velikokrat uporabljam besedo torej. Všeč mi je, da se stvari zaključujejo, končajo in ne da, kar nekje obvisijo, in beseda » torej«  kar kliče po nadaljevanju, ki pojasni vse. Superca. Spet sem zašla. Bravooo jaz. Dam si dve točki za motoviljenje, okrog vrele kaše. Na list si pripišem +2. Podčrtam z modro barvico. In da nadaljujem. Pozno v noč, sem včeraj sortirala stvari. Iskala pravo mesto za vso svojo »kramo«. In lahko rečem, da mi je uspelo (skoraj) vse nekam umestiti. Ob zlaganju, sem sama pri sebi razvijala, globoke monologe, da je z t.i. čustveno prtljago, povsem enako. Vsem stvarem, moramo najti mesto. Vsak delček, ki ostane razsut nekje, je potencialno nevarno drsališče na novi poti. In s tem ne mislim, da si morate rezervirati stalen termin pri psihiatru, ter pričeti delati revolucijo. Dovolj je, da si dovolimo občutke. Da nanje odreagiramo s hvaležnostjo. In jih ne zanikamo. Si dopustimo, da nas preplavijo in jih potem tudi znamo »odliti«, saj bomo le tako lahko naredili prostor novim, lepim doživetjem. 

Zaključujem z mislijo iz Dostojevskega (Bratje Karamazovi): »Izogibajte se občutku odpora do drugih in do sebe: kar se vam zdi, da je slabega v vas, je očiščeno z dejstvom, da ste to opazili.«

Foto: Anjuška I.