Anjuškina borza dela

Priznam, da sem že resno razmišljala o odprtju posredovalnice dela. Ali pa vsaj delovnem mestu »povezovalca«. Saj veste, osebka, ki pozna vse mogoče ljudi, ki vam lahko pomagajo. Iskreno rečeno v vlogi prav uživam. Včasih sem bolj, spet drugič manj uspešna. Brez pretiravanja pa lahko rečem, da tedensko obravnavam od 6-10 tovrstnih prošenj. Vse lepo in prav. Do mojega zadnjega primerka. Kliče me znanka. Študentka s svežo diplomo v žepu. Moj letnik. Pridno bitje, ki je svoj smisel posvetila študiju in življenju na plečih staršev. Slednje povsem samoumevno in brez kančka slabe vesti. Hiper ekstatično vesela me pokliče in navdušeno zdrdra, da je pravkar diplomirala. Bolj iz vljudnosti, kot iz zanimanja, še mene vpraša, kako napreduje moja diploma, in nato nadaljuje. Kako je sedaj ona končala študij in pri iskanju dela potrebuje mojo pomoč. Namreč, poslala je že nekaj prošenj za delo in vse so ostale brez odgovora. In sedaj ne ve, kako naprej. 

Prav, rečem jaz, brez pričakovanja sunka mrzle vode, ki prihaja. V želji po ustvarjanju širše slike jo malo povprašam po dosedanjih izkušnjah, kaj je že kaj počela? Kako to misliš, odvrne ona meni? Jaz pa ponovno, jaaaaa draga moja, delo ob študiju. Izkušnje? Kaj znaš? Kaj lahko pokažeš delodajalcu? Tišina in nato odrezav odgovor: Kako pa naj ob študiju še delam? Faks mi vzame absolutno preveč časa. (o.a. Moj primerek je končal pedagoško fakulteto/izredno). Torej, sem imela pred seboj osebek, ki v življenju ni delal niti ene ure. Morda bi še to delno, čeprav izredno stežka, razumela. Dotolkla me pa je njena izjava, oziroma pričakovanja. Povedala sem ji, da bo v dandanašnjih časih verjetno težko dobila službo na svojem področju in jo vprašala ali je pripravljena delati kaj drugega? Spet tišina. Prisežem, da sem nekje vmes že jaz imela občutek, da ona dela uslugo meni. Glasek na drugi strani reče NE.  Jasno in glasno. Da ona pa že ni študirala, da bo na koncu nekje kelnarila. Sedaj jaz utihnem. Jaz pri svojih 25 pazim otroke, frajla na drugi strani pa mi poskuša dopovedati, da ji je neko delo pod častjo. Čutila sem, kako me obliva jeza. Odvrnem ji, da bom bila pozorna, če kaj slišim in da ji toplo priporočam, da sama zgrabi za kakršnokoli priložnost.

Na splošno opažam zadnje čase, da moja generacija prihaja na trg dela nepripravljena. Celo naduta. Z obnašanjem, da služba in položaj  samo čakata na njih. Delodajalec pa jih bo sprejel s široko razprtimi rokami in superDuperFleksibilnimi pogoji. Sedaj malo eskaliram, pa vendar menim, da nisem pretirano daleč od resnice.  Iz rokava vam lahko stresem primerke, ki težko prenesejo že najmanjšo kritiko. Drugi so zelo izbirčni in so pripravljeni sprejeti samo tisto delo, ki ustreza njihovim visokim pogojem. Znanec, podjetnik, mi je nekaj dni nazaj razlagal, da mu je kandidat rekel, da se po pregledu delovnih nalog, vendarle ne vidi na tem delovnem mestu. Po njegovem naj bi nekatere izmed njih bile dolgočasne, on pa se nikakor ne želi dolgočasiti. Želim si, da bi lahko fotografirala njegov izraz na obrazu. Poskušajte si predstavljati nekaj vmes med jezo in začudenjem. Sam je dejal, da se sprašuje, kako je mogoče, da nekdo pri 28 letih ne razume, da k zaposlitvi spadajo tudi nekatere obveznosti, ki so morda »dolgočasne«?! 

Prosim, da me sedaj starši ne nesete na grmado. Vem, da nisem starš, a bom tvegala in povedala kaj mi leži na mojem (dolgem) jeziku. Opažam, da v zadnjem desetletju med starši vlada nek trend, da je otroke potrebno zaščiti pred vsakršnimi težavami in morebitnimi pretežkimi ovirami. Mislim, da je povem naravno da starš želi zaščiti svojega otroka. Mu nuditi najboljše. Vendar je obenem izredno tanka linija med zaščitništvom in prevzemanjem odgovornosti za otrokova dejanja. Velikokrat vidim, da se starši obnašajo do otrok,  kot do porcelanastih lutk. Otroci si tako pogosto pri 6 letih, ne znajo sami obrisati riti, kaj šele da bi znali dobro rokovati s priborom. Nič kolikokrat slišim, da so se prišli starši v šolo kregat zaradi slabo ocenjene naloge. Tiste, ki so jo povečini naredili oni. Nihče me ne bo prepričal, da je normalno, da nek 28 letnik živi na račun staršev. Ali, da je prav da starši pokrivajo nepomembne stroške in luksuzno življenje svojih študentov. Ne rečem, da je lahko delati in študirati, a tistih nekaj ur za dodatno žepnino, je sposoben oddelati vsakdo. Zdaj bom spet zvenela, kot stara baba, a spomnim se da smo mi v prvem razredu pogumno hodili domov z avtobusom. Sami. In to ne na eno postajo in domov. Vmes si dva menjal. Pa je šlo. Jaz sem pri desetih doma že po malem kuhala. Da o tem, da smo pazili drug na drugega niti ne govorim. In sami delali naloge. Pri 9 smo vsi znali sami počakati, da so starši prišli iz šole. Danes nekateri brez babic in varušk ne zvozijo do vrtca. 

Iskreno rečeno, me je malo strah, kaj bo iz teh otrok, ki so zrasli  v milnem mehurčku, obdani s pretirano hvalo in premalo odgovornosti. Kdo jih bo pobiral, ko bodo treščili na tla. Ko bodo videli, da na žalost v življenju iz nič ni nič. In da samo pričakovati stvari, še nikoli ni obrodilo sadov. Kako bodo ti otroci vzgojili svoje otroke? Dragi starši, spet bom pametovala. Otroci za normalno razvoj potrebujejo meje. Hvale in graje. Potrebujejo odgovornosti in odnos do dela. V kolikor jih ne nameravate vzdrževati do poznih tridesetih jih naučite, da je treba za stvari, ki jih želimo, delati. Se čemu odreči, poskusiti stvari, ki jih ne znamo in maramo. In predvsem vztrajati. Predvsem pa jim prosim nehajte »prinašati stvari k riti«. Tega ne bodo znali ceniti, še manj pa  s tem živeti.  Slej, ko prej se bodo znašli v realnem svetu. Takšnem, ki je precej drugačen, kot je bil vaš. Daleč so časi garantiranih služb in pokojnine. Vaši otroci in navsezadnje mi,  ne bomo več mogli reči ne znam, ampak bom osvojil. Treba se bo boriti. Pošteno zagristi. In slednje bodo otroci v tistem velikem penastem ovoju, presneto težko storili. 

(o.a. moja znanka, do današnjega dne ni našla službe in še naprej uživa v Hotelu Mama in Ata). 

Poklic: Mama

Hočeš, nočeš ti družba nekje po 25-em  začne prigovarjati, da ti teče biološka ura. Če ste stare 30 in še malo, poznate na pamet že vse litanije starih mam, ki glasno vzklikajo, da si želijo vnuke. Ob tem nesebično obljubljajo varstvo in zanesljivo pomoč. Vse kar morate vi storiti je, da darujete maternico. V pečico daste štručko. Jo nosite tistih 9 mesecev. Ja, kaj pa je to takšnega. Recimo, da preživite vse poskuse sorodnikov opogumljanja za materinstvo. Buuummm... Nato pade  še mini bomba materinstva na družabnih omrežjih. Kar naenkrat videvam, da se vse moje prijateljice zaročajo, poročajo in seveda rojevajo. Da je stvar še hujša, to celo mlajše in take, ki so zmeraj trdile, da one pa že ne bodo imele otrok. V kolikor ste nagnjene, da podlegate pritiskom medijev, vam močno odsvetujem, da berete kakršnekoli medicinske razprave. Ugotovile boste namreč, da so v času, ko ste trudile ustvariti nekaj iz vašega življenja, vaša jajčeca kopnela. Tja do 40 leta nam jih ostane le še nekaj 100. Že slišite tik, tak? Vdihnite. To je samo vaša zapestna ura.

Materinstvo... Še ne dolgo nazaj, se m je zdelo oddaljeno milijon let in predvsem »zacementirano«in tako neresnično. Naša Rebeka se je za moje, (poudarjam moje), pojme zelo zgodaj odločila za otroka. Razlika med nama, tistih 5 let, se je takrat zdela astronomska.Niti slučajno nisva bili na isti frekvenci. Jaz strogo prepričana v neodkrit svet, ki čaka name. Zaslepljena z borbo za pravice vseh žensk. In z energijo, ki jo je bilo težko obvladovati, kaj šele shajati z njo. Ona pa z željo po družini. Zame sva bili na povsem drugih bregovih. In ne. Nikakor nisem mogla razumeti njene odločitve. Kaj šele jo v celoti sprejeti. Grdo, kot bo zvenelo se mi je zdelo, da dela velikansko napako. Občutek sem imela, da se ji bo svet ustavil. Da je to to. Da razen tega otroka ne bo nič več doživela. V mislih se mi je odvrtelo tisoče scenarijev, ki jih bo po mojem mnenju zamudila. Frklja emancipirana in strogo prepričana v svoj prav sem ji seveda to poskušala tudi dopovedati. Zdaj, ko gledam nazaj sem izredno hvaležna za njeno potrpljenje, moč in energijo, da se mi je vsa okrogla (bila je res okrooooogla) samo smejala in mi govorila, boš že razumela. In nato je prišla moja prva nečakinja, Eva. Razpočila bi se od ponosa. Mislim, da sem jo doživljenjsko vzljubila že, ko sem zagledala tiste male ročice in drobceno bitje, ki je rabilo samo veliko ljubezni. Takrat sem sprejela vse v zvezi z materinstvom. Nisem pa še v celoti razumela. 

Da razumem je vame udarilo, kot strela z jasnega. Ne vem, kaj me je bolj prestrašilo: Dejstvo, da mi materinstvo ne vzbuja več nekega straha ali to, da se je to pojavilo v obdobju, ko sem bila daleč od tega, da bi postala mati. Zdaj pa prosim ponovno vdihnite. Globoko. Ne. Nisem noseča. Ufff...Gremo dalje. Sama sem iz  velike družine. Tako velike, da smo velikokrat otroci vzgajali drug drugega. Bili smo mali divji samorastniki. Morda se je tu nekje vmes razvil moj višji standard materinstva, ki je mnogokrat mojo ljubezen do otrok, preoblačil v nek divji strah, biti mama. Ne morem se sprijazniti z lahkomiselnostjo nekaterih, ki dobivajo otroke in nato vzgojo dajejo v roke....Kogarkoli, ki ima  pet minut časa. Malo sem jezna, no bolj žalostna, ko gledam vse te pare, ki se do bodočega naraščaja obnašajo precej v smislu, kot da kupujejo psa. Tako ošabno in brezbrižno. Dragi moji, otrok ni moden dodatek. In res ni pomembno, kak voziček imate. Ali v kake znamke je malček oblečen. Mislim, da je njemu to gladko vseeno. Je pa mu nerazumljivo, da si dizajnerskih kavbojk ne sme umazati. In da mora pri igri paziti, da vas ne bo zmotil medtem, ko ste vi zatopljeni v službo. Pogreje me, ko vidim vse otroke s kupi dragih igrač, ki nimajo nikogar za igro. Glave bi trgala (prisežem, da ni veliko manjkalo), ko mi je zadnjič znanec rekel, da je postal ati. Jaz cela navdušena. On pa z ravnim izrazom na obrazu, skomigne in mi zdolgočaseno reče: » Ja, saj veš. Pet let sva že skupaj. Je bilo treba malo popestrit zadeve.« Predstavljajte si mene, kaj vse mi je šlo čez glavo. Verjemite, da je bila takojšna kastracija, eden izmed milejših ukrepov. Otrok, ni igračka za popestritev. Groooozno! 

Moj poklic: Varuška. Pa ga zelo resno jemljem. Veste kaj štejem za svoj velik »poklicni« uspeh. Nekaj tednov nazaj sem deklico, ki jo pazim, naučila delati zelenjavno lazanjo. Skupaj sva rezljali, mešali in pacali. Kuhinja je bila zmešnjava. Naredili pa sva čisto pravo lazanjo. Sami od začetka do konca. Zoya je večino naredila vse sama po mojih navodilih  in si ob celo vse zapisovala v najin drugi projekt, v malo kuharico, ki jo bova sedaj pisali skupaj, ko bova kuhali. Ko sem se peljala domov sem se počutila kot, da sem danes naredila nekaj zelo pomembnega. Nekaj kar res šteje. Mogoče res nisem mama. Sem pa prepričana, da je biti mama veliko več kot poklic. Je poklic vseh poklicev. Malo bije, ki mu morate v prvi meri že izbrati pametnega očeta, vas potrebuje. Vas. Ne vseh materialnih stvari. 

Dejstvo je, da otrok spremeni vse. Nima smisla trditi, da ne. Naenkrat odpade vsa sebičnost. Namesto novih čevljev malemu bitju kupiš nove majčke, pa športno opremo in še tisto luč, ki si jo tako želi. Naenkrat ugotoviš, da v tisti veliki torbi ne nosiš več glavnika, dveh fenci šmenci šmink in trač revije. Naenkrat so notri plenice, igračke, robčki za ritko in dude. In veš kaj je najboljše pri vsem skupaj? Da vseh dragih krem ne bi zamenjal za en nasmeh malega bitja, ki mirno spi v vozičku pred tabo. Danes sem teta 3-em krasnim nečakinjam. Moja prva nečakinja je že tako velika punca, da jo bom počasi lahko peljala ven. In, ko sem tako nekaj tednov nazaj z Rebeko obujala spomine na moje paničarjenje ob njeni prvi nosečnosti se mi je samo nasmejala in rekla: No vidiš, sem ti rekla, da boš razumela. 

Foto: via Pinterest, oblikovanje: Anjuška I.

Zločin in kazen na Slovenski

Nekje sem izbrskala, da je pred dobrimi štirimi leti 13% vseh Slovencev živelo v najemniškem stanovanju. Danes si upam trditi, da je vzklic stanja na trgu dela, ki je roko na srce je čedalje bolj negotov, misija kredita pa skorajda nemogoča, ta odstotek precej višji. Vsak, ki je kdajkoli bil v najemniškem razmerju ve da je to precej podobno loteriji. Ne samo, da je težko najti solidno stanovanje, ki je vredno bivanja. Tukaj je še običajno muhast lastnik stanovanja, ki se ob oddajanju, obnaša kot Mati Tereza in želi ob mesečnem prilivu še slavospev o njegovi dobroti in velikodušnosti. V paketu pridejo tudi malce posebni sosedje, ki točno vedo da ste najemnik in se do vas obnašajo kot do robe z rokom trajanja. Razno razni najemniški problemi in najemniške pravice, ki se povečini spremenijo v najemniške dolžnosti.

Sama imam za seboj že ( o.a. za svoja rosna leta) dolgo dobo najemniških razmerij. Če štejem sem še srednješolsko bivanje, živim že 10 let v takšnih in drugačnih najemniških stanovanjih. Ne bom olepševala. Zmeraj znova me osupne, kaj ti ljudje dejansko poskušajo oddati. Spomnim se, da sem še v v srednji šoli iskala sobo. V Velenju, ki ni ravno študentsko mesto, je to pomenilo pravcato iskalno akcijo. Na moj oglas iskanja se je odzval po glasu sodeč prijazen gospod Romeo (o.a. Romeo je bilo gospodu ime). Vzhičena, da se je na moj oglas sploh kdo javil, sem se odpravila na ogled. Kakor hitro sem stopila čez vrata stanovanja pa je moje navdušenje zamrlo. V bistvu, če na hitro priznam me je bilo malce strah. Jaz 15 letna šmrklja, sem stala sama v stanovanju moškega, ki mi je želel v enosobnem stanovanju oddati EDINO sobo. Nisem sicer prepričana, kaj mu je šlo čez glavo ali če je celo verjel, da bo kdo to vzel v najem. Razložil mi je, da bi meni za smešno ugodno ceno oddal sobo on bi pa spal v kuhinji na jedilnem kotu. Soba je bila po njegovih besedah, sedaj na voljo, ker se je pred kratkim odselilo njegovo dekle s sinčkom. Kot je pojasnil precej neupravičeno, v žaru pogovora mi je prisegel, da ni nikoli položil roke nanjo in da so to same laži. Predstavljate si mene. Poskušala sem  ne delovati prestrašeno, obenem pa suvereno in precej bolj odraslo, kot sem v resnici bila . Olajšanje in pristna sreče sta me oblila, ko je odklenil vrata in  rekel, da naj sporočim, kako sem se odločila. Ufff...

Ste slučajno brali Zločin in kazen? Če povzamem zelo na kratko, gre za psihološki roman Dostojevskega, ki se ukvarja predvsem s subjektivnimi razmišljanji glavnega junaka Raskolnikova o življenju, predvsem pa o opravičenem zločinu. Razkolnikov na podlagi te teorije zagreši umor oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa »mora« ubiti še njeno sestro Lizaveto. Ne vem zakaj sem se včeraj, ko sem prejela klic svoje najemodajalke, spomnile te knjige. Niti slučajno ne dela, ko ji razčesne glavo. Ampak bolj delov o razmišljanju o pravičnosti ravnanja ljudi, ki imajo vse in njihovega neumornega ožemanja in apetita, ki je nenasiten. Moja stanodajalka je pravi žid (o.a. besedica žid je v tem primeru mišljena zgolj, kot opis izrednega stiskača in ne kot verska opazka). Pustimo ob strani, da ji je uspelo oddati stanovanje, ki v kopalnici ni imelo ploščic  V kuhinji po tleh tutti frutti podov. Dnevna soba je bila podobna kramarskemu sejmu. V glavnem stanovanje je bilo bomba. Sama sem pristala na dogovor, da ga obnovim. To sem v tistem momentu potrebovala. Delo z rokami. Dati malo sebe v stanovanje in obenem z znojem zbuditi dušo. Dolga zgodba. Recimo, da sem z minimalnim denarnim vložkom precej truda, uspela obnoviti stanovanje in ga naredit znosnega za bivanje. Pismo rosno, v mojem stanovanju je boljer, ki je starejši od mojega očeta. Ko se je zamašil odtok in iz principa nisem želela klicati očeta, da spet žrtvuje svoj čas. Je najemodajalka poklicala nekega svojega znanca, ki ji je to (seveda) naredil zastonj. Gospod je bil tako v letih, da me je skrbelo, da bomo potrebovali kako zdravniško pomoč po opravljenem delu. Bognedaj, da bi bilo treba kaj zamenjati ali na novo kupiti. Kar vidim jo, kako se trese in preračunava.

Pustimo ob strani, da so stroški mojega stanovanja bistveno previsoki in da tega prav gotovo ne bom več dolgo prenašala. Najbolj me jezi in še bolj potre dejstvo, da je dotična gospa v stanovanju (ne obnovljeni različici) pustila bivati svoje nepokretno mati. Nekdo, ki se vozi z avtom, ki je vreden kot polovica novega stanovanja je dovolil, da v stanovanju, ki res ni vredno človeka, gnije njegova lastna mati. Z enim radiatorjem. Nepredstavljivo. Meni je grozno žal, ampak tega ne morem in ne bom nikoli razumela. Kako je mogoče, da si čustveno tako reven, da je denar vse kar imaš. Na koncu pa si še njegov suženj. Mogoče je res ostra primerjava z oderuško starko Aljono Ivanovnovo, ampak ne morem si pomagati. Neke take krivice me zažgejo v dno duše. Grozno se mi zdi, da so ljudje tako skopuški, da nekje vmes pozabijo biti ljudje. Večkrat se spomnim na misel Gibrana: »Denar je kot strunsko glasbilo. Tak, ki ne zna igrati nanj, bo iz njega izvabil le škripanje. Denar je kot ljubezen; tistega, ki ga noče dati, ubija počasi in boleče, druge pa oživlja, ko ga predajo naprej, drugim ljudem.«

Dom je, kjer je srce. Vem, da se mogoče sliši obrabljeno. Ko sem se pred sedmimi leti odselila na svoje, sem dobesedno imela samo knjige in obleke. Vse. Še kuhinjsko sol sem morala kupiti. In vem kako sem prvo noč sedela v praznem stanovanju. Se poskušala ne počutiti samo, privaditi na vse nove zvoke in predvsem biti bolj močna, kot sem v resnici bila. Gledala sem po prostoru. Na velik kup knjig, ki so bile moje vse. In sem si mislila, da bo že nekako. Saj mora biti. Ne glede nato, da sem menjala že kup najemodajalec. Nekateri med njimi so in bodo ostali moji prijatelji. Ulic in sosedov, ki jih mogoče ne bom več srečala. Je dom konec koncev res, kjer je srce. In tega ti ne more odvzeti noben skopuški najemodajalec. Tečni sosed. Grozen sostanovalec ali nabiralnik, ki nikoli ne bo tvoj.

Novoletne zaobljube...ja... Malo morgen

Vsako leto podoben šmoren. Tik pred koncem se name usuje vsa teža celotnega leta. Občutki podivjajo. Letos sem imela taki emocionalni tutti frutti, da prisežem, da sem prvič v življenju pomislila,da trpim za nekim, več tedenskim pms-om. No... Ob vsem pompu, pa se seveda oglasijo še sorodniki, prijatelji in znanci. Kar naenkrat, vsaj meni, zmanjka časa. Vsako leto isto sranje. Oprostite izrazu. Pokoplje me slaba vest in jeza, da še niso izumili neke naprave, ki bi me klonirala in mi nekako omogočila, da sem na večih koncih hkrati. Sprijaznim se, ko logično premislim in vidim, da svet ni pripravljen še na eno Anjuško. Še to komaj zmore :)

Ste opazili, kako si ljudje zmeraj voščimo? Srečnega, pa zdravega....In običajno zraven stegnemo še tisti stavek: »Pa, da bi bilo letos popolnoma drugače. Da bi prihajajoče leto zradiralo vse kar je bilo v starem slabo«. Noooo. Jaz lanskega leta niti slučajno ne bi zbrisala. Kaj šele »fotošopirala«. Dva tisoč dvanajst. Moram sicer res priznati, da ne vem, če sem že katero leto tako čakala,da bo konec. Čin čin. Bum in tresk. Ognjemet in  trk s kozarci, pa čimprej spat. Če strnem (res) na kratko. Bilo je leto, ki je pokazalo vse svoje obraze, pa še dvakrat vmes šlo na stilsko preobrazbo.  Da poudarim. Niti slučajno nisem tip človeka, ki verjame v čudežno resignacijo in spremembe iz danes na jutri. Ampak, če bi ta praznični pomp in ostalo norenje, trajalo še kak teden dlje, bi resno premislila o menjavi vere. Zdi se mi, da je čas za prepotreben januarski mrk. Za dneve, ko se posvetimo sami sebi. Premeljemo  kaj je bilo prelomnega. Stvari obrusimo, pobrišemo in jih delikatno pospremimo v novo leto.

Moja novoletna zaobljuba je, da letos ne napišem nobene zaobljube. Ne toliko, ker so ostale v zraku še lanski sklepi (Silvestrovo vol.1), ampak bolj zato ker nekako ne verjamem v te zadeve. In zato ne bom napisala niti ene. Nooo... kaj lahko eno tako polovično? Pol zaobljubo/sklep. V letu 2013 bom se izogibala uporabi besedne zveze: »Sem v gneči«. Imam zelo dober načrt in predvsem ZELO dobro namero, da to dejansko udejanjim. Malo me sicer skrbi statistika, ki pravi da gre večina novoletnih zaobljub v maloro že pred 21.januarjem. Kakorkoli. Zadnje čase se skrajno resno sprašujem, če se staram ali pa sem samo čudna. Vsako leto mi je namreč bolj odbijajoča neiskrenost in vsa posiljena evforija. Hitenje in grobo tlačenje opravkov v že tako prezasedene urnike. Grozen mi je občutek in obnašanje, da se nekaj mora, ker je Božič, Silvestrovo, Valentinovo... ali kaj jaz vem kateri praznik. Ponosna sem nase, da sem letos kar dobro opravila z zadevami. Uspelo se mi je izogibati velikim gnečam v nakupovalnih centrih, darila sem naredila sama in nisem poslala niti enega verižnega smsa z vsebino, ki je skorajda zmeraj ista. Slabše sem se odrezala pri razporeditvi obiskov. Pa ja... Letos je še eno leto.

Anderson je nekoč tako lepo dejal: "Življenje doživljamo skozi svoje zaznave, obarvano pa je s tistimi barvami, za katere se sami odločimo." Želim si, zase in za vse vas, da bi bilo letošnje leto pisana barvna paleta. S svetlimi in tistimi temnejšimi odtenki, brez katerih ne moremo naslikati nočne podlage in nanjo vseh svetlih zvezd. Da  bi se večkrat poslušali. Znali ceniti kaj je bilo dobrega in zmeraj našli v sebi luč, ki vas bo gnala naprej. Predvsem pa, da ne bi nikoli nehali verjeti, da je prav vse mogoče. 

(o.a. Hmmm... Če še leto po prvem dnevu pozna, bo moje  presneto dobro! Popravek...Vrhunsko bo.)

Foto: Via Pinterest