Zločin in kazen na Slovenski

Nekje sem izbrskala, da je pred dobrimi štirimi leti 13% vseh Slovencev živelo v najemniškem stanovanju. Danes si upam trditi, da je vzklic stanja na trgu dela, ki je roko na srce je čedalje bolj negotov, misija kredita pa skorajda nemogoča, ta odstotek precej višji. Vsak, ki je kdajkoli bil v najemniškem razmerju ve da je to precej podobno loteriji. Ne samo, da je težko najti solidno stanovanje, ki je vredno bivanja. Tukaj je še običajno muhast lastnik stanovanja, ki se ob oddajanju, obnaša kot Mati Tereza in želi ob mesečnem prilivu še slavospev o njegovi dobroti in velikodušnosti. V paketu pridejo tudi malce posebni sosedje, ki točno vedo da ste najemnik in se do vas obnašajo kot do robe z rokom trajanja. Razno razni najemniški problemi in najemniške pravice, ki se povečini spremenijo v najemniške dolžnosti.

Sama imam za seboj že ( o.a. za svoja rosna leta) dolgo dobo najemniških razmerij. Če štejem sem še srednješolsko bivanje, živim že 10 let v takšnih in drugačnih najemniških stanovanjih. Ne bom olepševala. Zmeraj znova me osupne, kaj ti ljudje dejansko poskušajo oddati. Spomnim se, da sem še v v srednji šoli iskala sobo. V Velenju, ki ni ravno študentsko mesto, je to pomenilo pravcato iskalno akcijo. Na moj oglas iskanja se je odzval po glasu sodeč prijazen gospod Romeo (o.a. Romeo je bilo gospodu ime). Vzhičena, da se je na moj oglas sploh kdo javil, sem se odpravila na ogled. Kakor hitro sem stopila čez vrata stanovanja pa je moje navdušenje zamrlo. V bistvu, če na hitro priznam me je bilo malce strah. Jaz 15 letna šmrklja, sem stala sama v stanovanju moškega, ki mi je želel v enosobnem stanovanju oddati EDINO sobo. Nisem sicer prepričana, kaj mu je šlo čez glavo ali če je celo verjel, da bo kdo to vzel v najem. Razložil mi je, da bi meni za smešno ugodno ceno oddal sobo on bi pa spal v kuhinji na jedilnem kotu. Soba je bila po njegovih besedah, sedaj na voljo, ker se je pred kratkim odselilo njegovo dekle s sinčkom. Kot je pojasnil precej neupravičeno, v žaru pogovora mi je prisegel, da ni nikoli položil roke nanjo in da so to same laži. Predstavljate si mene. Poskušala sem  ne delovati prestrašeno, obenem pa suvereno in precej bolj odraslo, kot sem v resnici bila . Olajšanje in pristna sreče sta me oblila, ko je odklenil vrata in  rekel, da naj sporočim, kako sem se odločila. Ufff...

Ste slučajno brali Zločin in kazen? Če povzamem zelo na kratko, gre za psihološki roman Dostojevskega, ki se ukvarja predvsem s subjektivnimi razmišljanji glavnega junaka Raskolnikova o življenju, predvsem pa o opravičenem zločinu. Razkolnikov na podlagi te teorije zagreši umor oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa »mora« ubiti še njeno sestro Lizaveto. Ne vem zakaj sem se včeraj, ko sem prejela klic svoje najemodajalke, spomnile te knjige. Niti slučajno ne dela, ko ji razčesne glavo. Ampak bolj delov o razmišljanju o pravičnosti ravnanja ljudi, ki imajo vse in njihovega neumornega ožemanja in apetita, ki je nenasiten. Moja stanodajalka je pravi žid (o.a. besedica žid je v tem primeru mišljena zgolj, kot opis izrednega stiskača in ne kot verska opazka). Pustimo ob strani, da ji je uspelo oddati stanovanje, ki v kopalnici ni imelo ploščic  V kuhinji po tleh tutti frutti podov. Dnevna soba je bila podobna kramarskemu sejmu. V glavnem stanovanje je bilo bomba. Sama sem pristala na dogovor, da ga obnovim. To sem v tistem momentu potrebovala. Delo z rokami. Dati malo sebe v stanovanje in obenem z znojem zbuditi dušo. Dolga zgodba. Recimo, da sem z minimalnim denarnim vložkom precej truda, uspela obnoviti stanovanje in ga naredit znosnega za bivanje. Pismo rosno, v mojem stanovanju je boljer, ki je starejši od mojega očeta. Ko se je zamašil odtok in iz principa nisem želela klicati očeta, da spet žrtvuje svoj čas. Je najemodajalka poklicala nekega svojega znanca, ki ji je to (seveda) naredil zastonj. Gospod je bil tako v letih, da me je skrbelo, da bomo potrebovali kako zdravniško pomoč po opravljenem delu. Bognedaj, da bi bilo treba kaj zamenjati ali na novo kupiti. Kar vidim jo, kako se trese in preračunava.

Pustimo ob strani, da so stroški mojega stanovanja bistveno previsoki in da tega prav gotovo ne bom več dolgo prenašala. Najbolj me jezi in še bolj potre dejstvo, da je dotična gospa v stanovanju (ne obnovljeni različici) pustila bivati svoje nepokretno mati. Nekdo, ki se vozi z avtom, ki je vreden kot polovica novega stanovanja je dovolil, da v stanovanju, ki res ni vredno človeka, gnije njegova lastna mati. Z enim radiatorjem. Nepredstavljivo. Meni je grozno žal, ampak tega ne morem in ne bom nikoli razumela. Kako je mogoče, da si čustveno tako reven, da je denar vse kar imaš. Na koncu pa si še njegov suženj. Mogoče je res ostra primerjava z oderuško starko Aljono Ivanovnovo, ampak ne morem si pomagati. Neke take krivice me zažgejo v dno duše. Grozno se mi zdi, da so ljudje tako skopuški, da nekje vmes pozabijo biti ljudje. Večkrat se spomnim na misel Gibrana: »Denar je kot strunsko glasbilo. Tak, ki ne zna igrati nanj, bo iz njega izvabil le škripanje. Denar je kot ljubezen; tistega, ki ga noče dati, ubija počasi in boleče, druge pa oživlja, ko ga predajo naprej, drugim ljudem.«

Dom je, kjer je srce. Vem, da se mogoče sliši obrabljeno. Ko sem se pred sedmimi leti odselila na svoje, sem dobesedno imela samo knjige in obleke. Vse. Še kuhinjsko sol sem morala kupiti. In vem kako sem prvo noč sedela v praznem stanovanju. Se poskušala ne počutiti samo, privaditi na vse nove zvoke in predvsem biti bolj močna, kot sem v resnici bila. Gledala sem po prostoru. Na velik kup knjig, ki so bile moje vse. In sem si mislila, da bo že nekako. Saj mora biti. Ne glede nato, da sem menjala že kup najemodajalec. Nekateri med njimi so in bodo ostali moji prijatelji. Ulic in sosedov, ki jih mogoče ne bom več srečala. Je dom konec koncev res, kjer je srce. In tega ti ne more odvzeti noben skopuški najemodajalec. Tečni sosed. Grozen sostanovalec ali nabiralnik, ki nikoli ne bo tvoj.