Včeraj sem sedel na vlaku. Vonj po odhodih in spremembah se je zarinil v nosnice, kot star prijatelj. Tako poznan in domač. Lahko sem začutil sebe za vsa leta nazaj. Neverjetno je, kako se lahko vsi spomin v strnejo v en sam trenutek, ki preplavi tvoje telo kot elektrika. Prišla so velika razmišljanja, vse zastavljene želje in cilji. Izpolnjeni in tisti nedokončani. Lahko sem videl sebe kako se vozim tja… k tebi. S vso čustveno prtljago in nerazrešeno kramo. Entuzijazem je najboljši prijatelj sanjačev. Dovoli ti miselna popotovanja onkraj znanega in varnega. Mimo visokih dimnikov in neurejenih sivin.
Včeraj sem te tako pogrešal. Jezil sem se na čas. Včasih je tako krut sodnik. Dopušča mi, da mislim, da sem dobro in da grem smelo v nov dan. Spet drugič me neusmiljeno vrže na pogorišče bede in pove, da je vse skupaj eno veliko zavijanje žalosti. Manjka mi tvoja čarovnija. Občutek bližine. Tople roke in pozdrav, ko se vračam domov. Iščem razloge, da se sploh vračam in v sebi iščem moč, da opravičim odhode. Hrepenim po tvojem nasmehu in zmožnosti, da mi pričaraš božič sredi poletja. Samo ti znaš narediti stvari prav. Pravijo, da so oči okno duše. Danes bi zaman iskala iskrice v mojih.
Nemirno mešam kavo in se sprašujem, zakaj ljudje trdimo, da nosimo ljubezen v srcu?! Zmeraj bolj se mi dozdeva, da jo v resnici na jeziku. Da gre na koncu za iskanje ravnotežja med tem, kaj je mogoče in kaj je prav . Za neskončno dolg boj ega in lastnih mašil. Kdaj se zgodi, da sta včasih najtežja in pravilna stvar ena in ista zadeva?! Da je težko spustiti in biti. Sprašujem se, če ni tu ni nič več za izgubit, zakaj se zdi, da se trga moja duša? Da mi manjka velikanski del?
Spomnim se, kako si se smejala. Tvoj smeh je kot vrtiljak. Ob njem ni mogoče ostati ravnodušen. Veš…spraševal sem se, če si bila ti zmeraj tista, ki je v resnici čakala? Me pričakovala? Bila tam. In se samo jaz nisem ozrl, ker sem mislil,da gledaš proč. Če je temu tako, kaj je potem zdaj drugače? Sem se jaz spremenil. Si ti preoblekla moje srce? Prav gotovo si me naučila, da je pomembno, da ne delamo trajnih odločitev za naše trenutne emocije in impulze. Saj vem. Z zamudo sem se naučil te lekcije.
Življenje je vztrajanje. Je tista mala borba, ko je imelo srce dovolj. In teženje naprej, ko misliš, da ne zmoreš več. Kajti šele, ko res padeš spoznaš, kako si močan. Takrat vidiš, da dejansko nimaš meja. Stvari, ki se zdele prej tako velike, postanejo samo milen mehurček. Zgubijo na pomenu in postanejo drugotne. Presneto. Če bi bil pametnejši, bi to prej dojel. Bo že držalo, da nekateri poti lahko prehodimo samo v svojih čevljih. Čeprav so včasih skrajno neudobni in žulijo.
 |
Foto: Anjuška I. |
