Povej mi

Povej, kdo bo pazil nate, ko mene več ne bo?

Kdo te bo nežno pokril?

Zašepetal lahko noč?

Delil s teboj skrite sanje?

Gradil nove začetke?

Še mesto tiho spi.

Le vrane se zbirajo na stari njivi.

Meglice kot prvi sneg.

Puhaste in fine.

Padajo na utrujeno zemljo.

V zraku diši po zimi.

Objema me hlad.

So misli drugje.

Utrujeno je moje srce.

Veš, tanka je meja med jezo in bolečino.

Povej, kdo bo zate tu, ko bom jaz daleč proč.

Boš šel od začetka?

Tako kot zmeraj.

Listaš ljudi kot knjige.

Slabe izdaje gredo na police.

Arhivi se šibijo pod težo prahu.

Ti boš znal sam.

Tako kot zmeraj.

Povej, je kdaj osamljen ta tvoj svet?

Zima je tu.

Jaz sem že davno daleč proč.

Foto: Devon Puckett