Muhasto aprilsko..Ali vse bo minilo..Tudi to...

Včasih mi stvari ne gredo po načrtu. Niti po naključnem scenariju. Včasih se pač zalomi. In takrat je potrebno zraven načrta A imeti še plan B in običajno, še kak načrt, vse do črke J. Ja. Včasih pridejo dnevi, ko bi se najraje skrila pod veliko skalo in čakala,da mine. Trenutki, ko nimam energije na vprašanja:  »Kako si?«, odgovarjati z vredu, ker se mi zdi vse zlagano in narobe. In sem najraje kar tiho.

Velikokrat potožim,da smo ljudje vedno bolj apatični. Da smo izgubili pristno zanimanje  za sočloveka. Pa sem včeraj dobila jasen kontra, da temu ni tako. Sama čakam na blagajni v trgovini. S tisto svojo ubogo skuto v roki in z izrazom na obrazu, ki pove vse. Pogreznjena vase in s svojo tiho zgodbo. Pripravljena,da poravnam račun in grem naprej.  Brez vsake energije in veselja. Pa mi starejša prodajalka, (ki sem jo gotovo videla prvič),  položi svojo roko na mojo in pravi: »Ne glede na to kako sedaj zgleda hudo, vse mine. Tudi to«. Jaz pa popolnoma osupla, uspem  izdaviti samo hvala, z  izrazom nekoga, ki so ga uspeli rešiti pred giljotino ( v resnici pa se trudim zadržati solze in izgledati močno). Gospa pa se mi samo nasmehne, kot prijazna babica,  in mi s pogledom človeka, ki je videl vsa morja sveta, za trenutek pokloni uteho.

Jaz imam velikansko srečo. Jap...vesolje  me ima zelo  rado, da me je obdalo s takimi prijatelji. Ljudmi, ki me vidijo in cenijo, prav takšno kot sem. Mi dopuščajo moje padce in vzpone. In ob vsem tem zmorejo jadrati z  mojimi malimi norimi idejami. Velikokrat pri visokih obratih in razburkanem morju. Predvsem pa mi velikokrat pogledajo skozi prste, ko se izgubljam v 10001 opravku in jim namenjam premalo časa in pozornosti. Včasih bi si zaslužila, da me zbrcajo v rit in rečejo: »Anjuška nariši se tukaj in zdaj«. Pa mi ne...

Ne glede na to kako stvari padajo so tukaj prijatelji. Družina, ki se je rodila iz skupnih trenutkov. Vezi, ki smo jih spletli iz norčij in solza. Podpora in nasmehi v pravem trenutku. Klic, ko si na tleh. Občutek, da je nekdo tam. Hjaaa... Moje življenje je že dolgo en pravcati vrtiljak. Meni draga oseba,  mi je nekoč rekla, da so moja edina stalnica,  spremembe. Dejstvo, ki sem ga s težavo sprejela. Pa vendar.  Dokler se stvari ne umirijo, se morajo pošteno razpeniti. In v poplavi vseh teh trenutkov, na poti k iskanju prostora pod soncem, lastnega pristana in rumenega poštnega nabiralnika, kjer bo z lepimi črkami pisalo: »Tukaj je doma Anjuška«, so ob meni prijatelji. Iščem besedo, ki bi opisale mojo hvaležnost...Pa nekako nobena,  ne zveni dovolj imenitna in vse obsegajoča. Prijateljstvo je veliko platno, ki vsak dan dobiva novo podobo.

Prijatelj je tista oseba, ki je ob tebi, ko ti je težko. Pride od daleč , s fenomenalnim tiramisujem in toplim objemom. In te ne pusti,da padeš globlje, kot si. Ti pusti, da jočeš in ti ob tem ni nerodno. Ti dovoli, da se razbiješ na male koščke in te potem nežno pobere in sestavi. Nasmeji. Čveka s teboj na dekici pod zvezdami in dela super megalomastične načrte za prihodnost. Ne glede na to kako je težko, je prijatelj tisti, ki ti pove stvari po resnici. Te ob tem spravi v jok (in utiša vse od Konjic do Ljubljane), namesto, da bi se ti zlagal in  te nasmejal. S prijatelji sem lahko jaz. Anjuška. Včasih super duper Pika Nogavička, najmočnejša punca na svetu. Spet drugič pa samo otrok,  potreben toplega objema in tolažbe. Prijatelji te prizemljijo in dajo krila, ko je to potrebno. Ob prijateljih si lahko vse... Najbolj nora rokerica v prvi vrsti na koncertu, mega fantastična plesalka v klubu, dama v gledališču, otrok,  ko pležeš na drevo sredi trga, zvezda večera, siva miška, najstnica ob ogledu vseh sag o vampirjih, razjokana in melodramatična razvalina ob ogledu najbolj pocukranih romantičnih komedij, vrhunska kuharica, športnica, sestra, ...Ob prijateljih si lahko v vseh odtenkih. In ob tem rasteš.  Prijatelji ti dajo vedeti, da bo na svetu vse tako, kot je treba, dokler bodo oni v bližini.

Ne da se natančno določiti trenutka, kdaj se rodi prijateljstvo. Kot se v posodi, v katero kaplja voda, se po neki kaplji vsebina prelije čez rob. In tako se po vrsti pisanih dejanj zgodi še eno, ob katerem srce prekipi in nekaj se za vedno spremeni. Vezi postanejo močne. In dve duši si nežno šepetata življenjske zgodbe. Kot veter v školjki. In potem lahko padajo težke solze in se rušijo gradovi. Lahko se vsi načrti zgrnejo v en sam črn scenarij. Lahko...Lahko se tudi zamenjata sever in jug. Dokler so ob meni prijatelji, vem,da bo vse dobro. Tudi takrat, ko  nebo ne zgleda sončno, brez oblačka. Vreme je pač muhasto aprilsko. Kajne?! A  ni stara gospa rekla,da bo vse minilo?!...Tudi to?!

Otroško sanjarjenje in dinozavrova jajca

Ko si majhen, vse izgleda tako veliko in daleč proč. Poslušaš pravljice in sanjariš. Tiho pod odejo kuješ velike načrte. Sama sem bila zelo dolgo prepričana, da bom nastopila na Oprah ( lepo me je zafrknila, ko je ukinila oddajo). Imela sem pripravljen cel govor, kaj ji bom povedala. Videla sem naju, kako sediva  na njeni udobni zofi, pod žarometi. Kramljava, kot stari znanki. Seveda ji na dolgo in široko pripovedujem o svojem uspehu in sila pomembni življenjski poti. In o tem,da sem že kot majhna deklica vedela, da bom počela velike stvari.  In seveda, ob tem  izgledam  kot super/ duper /kulsko/šik/pametna punca.  

Po drugi strani, sem bila tudi prepričana, da v radiju,  živijo mali ljudje, ki delajo glasbo. Ob svoji bujni domišljiji  sem jih videla,  kako sedijo v ličnem studiju. Imajo staro rumeno zofo in tiste miniaturne inštrumente. In igrajo, pojejo in poročajo v majhne mikrofone. Ja...predstavljajte si moje razočaranje, ko sem nato videla razstavljen radijo. Moja prva misel je bila: Kje pa so ljudje? In kako zaboga imajo sploh prostor za vso opremo, ko pa je notri toliko šare?

Verjela sem tudi, da bom nekoč šla na luno. Nooo te ideje, nisem opustila do današnjih dni. Ali, da bom predsednica države , neka sila pomembna oseba ali pa miss Slovenije  (tudi za osvojitev te funkcije, sem imela pripravljen in naučen govor). Nekaj časa sem želela biti tudi varilka, a to bolj zato, da sem jezila učitelja tehnike, ki je sveto trdil, da to ni poklic za ženske. Čeprav, ko sedaj gledam nazaj sem bila že takrat  precej zagreta za tehnične stroke :). Potem sem nekaj časa razmišljala, da bi bila zdravnica ali pa šivilja. Celo večnost, sem goreča želela, biti slikarka, da bi vsem narisala nasmehe.

Včasih, na animacijah, otroke malo hecam in jih sprašujem vse mogoče traparije. Zmeraj znova me namreč fascinira, v kaj še verjamejo in zakaj so že preveliki. In tako zadnjič na dolgo in široko razlagam, kako jem dinozavrova jajca za zajtrk in jih sprašujem, če jih tudi oni doma kdaj jedo? Pa me pogleda mali Jakob in s smrtno resnim izrazom na obrazu pravi,da dinozavri več ne obstajajo. Samo samorogi so še. Pa Božiček. Ampak, da on ne je keksov in pije mleka. Rad pa kak šnops popije. Jap...Ostanem brez besed.  Ali pa jih sprašujem po letih in dobim v odgovor: Ne vem, koliko let imam. To se stalno spreminja. Noooo...Tako so mi na primer zadnjič razložili, da krava Milka res obstaja. Ampak, da moram vedeti, da ne daje čokoladnega mleka. Razen takrat,  ko za kosilo je čokolado. In  da krave sploh ne smejo hitro teči,da ne polijejo mleka.  Najboljša pa mi je bila razlaga, zakaj ati in mama spita skupaj? Ker nimata vsak svoje sobe. Logično, kajne?! Ahhh...moraš imeti rad te žabe. 

Kako je fino, ko si majhen in še nimaš velikih skrbi. Ko se cel svet zdi igrišče. Včasih...ko trdno zaprem oči in zunaj diši po poletju, se še spomnim tistih večerov, ko smo do trdne teme brcali žogo. Seveda smo igrali tako, da je bilo vse dovoljeno. Plezali smo na drevesa in si nič kolikorat prebili kolena. Jaz mislim,da sem bila od poletja do poletja polna modric in bojnih ran. Igrali smo se namišljene družine in indijance in aramate ( nihče namreč,  ni znal izgovoriti-Arafat). Kradli smo češnje in se skrivali pred namišljenimi sovražniki. Iz blata smo kuhali najboljše špagete in nič ni tako teknilo kot sveže utrgano sadje. Direktno iz drevesa.  Sploh tisto iz sosedovega vrta. Koruznim laskom smo spletali  frizure in se v gozdu igrali vojne fronte. Narediti največji bunker,  je še danes ena najboljših otroških misij.

Maj mi zmeraj diši po otroškem sanjarjenju. Napoveduje sonce in z njim poletje.  Neee. Nič otožnega ni v mojem razmišljanju. Toplo mi je pri srcu, ko razmišljam,  kako fino je biti majhen. Šef svojega sveta. Na vrhu mavrice. Ko ni nič tako pomembno kot to,da bo jutri nov dan za igro. In imaš občutek, da bi lahko vseeee objel, če bi se le dovolj potrudil.

Noooo...Poskusite sedaj otrokom razložiti, da tega enkrat več ne bo. Ja. Prav imate. Smejali bi se vam. In najverjetneje, vprašali po zdravju. Bi vi verjeli, da boste morali nekoč delati odrasle stvari?!  Take, ki vam mogoče  sploh ne bodo všeč?  Da se ne boste več igrali?  Boste jokali zaradi nekoga?  Ali še huje, da se sploh ne boste več smejali?  Otroci. Brihtni, kot so bi se vam ob tem razmišljanju smejali. In imajo povsem prav. Moja,  84 letna, prijateljica Maja, je  fletna in zelo vitalna gospa. Nekoč mi je razložila, da nič  v življenju ni tako pomembno kot to,da nikoli ne pozabiš na otroka v sebi. Na tisto malo bitje, ki te sili v neznane stvari. V vse tiste stvari, ki si jih želiš, a se bojiš. Radovedno in raziskovalno osebo. Tistega malega smeheca, ki se smeji tudi, ko ni primeren trenutek za smeh. Glasno in iz srca. Nihče. Ampak res nihče ne bi smel pozabiti na otroško razposajenost. Na občutek, ko ti voda pljuska med prsti, zaradi skakanja po velikih, dežnih lužah.

Nedolgo nazaj mi je stric na enem družinskem srečanju rekel: » Anjuška ti si odrasla, ampak res odrasla, ne boš nikoli! Veš...Vidim te, kako kot stara babica, otroško noriš nekje in nagajaš vnukom. Si tak velik otrok. In to je dobro«. Uhhhh...In jaz sem si ob njegovi izjavi kar  oddahnila. Res ne bi želela, da me imajo za veliko, ko pa name čaka še toliko mavric in  neodkritih  dežel. Črtastih samorogov, rozastih ščinkavcev, pisanih rib in ceeeel kup dinozavrovih jajc.

Foto: Anjuška I.

Ne meni bučk prodajat...

Poznate tisti scenarij, ko stojite v lokalu in mimo vas pride on. Lep. Ampak,  poln samega sebe in s tistim pripravljenim izrazom na obrazu?! Nadaljevanje običajno poteka tako: V večini primerov on ustreli nekaj izredno  butastega v smislu: »  Je tvoj ata tat? Ne!?! Kje pa je potem dobil tiste diamante v tvojih očeh?...Ali pa. Mislim, da je skrajni čas, da ti povem, kaj se govori za tvojim hrbtom…. Uuuuu, kakšna ritka. In...Tadaaaaa..Dame in gospodje. Absolutno nesporen kralj,  butastih stavkov:  Kaj je tvoj ata astronavt? Ker si ti taka raketa! « Vsi, ki poznajo moj oster jezik, lahko z lahkoto razvozljajo razvoj dogodkov . Jap... »Loverboy« gre naprej  s povešenim nosom in resno lekcijo o obnašanju. Lahko so prikupne, dodobra izpiljene ali  osladne, a ne glede na kvaliteto, t.i. otvoritvene  fraze, so vse te puhlice še zmeraj neiskrene in naučene. Resno? Kaj se je zgodilo s preprostim živijo?!

Meni pa vseeno ne, da miru. Kam se je izginila mehka romantika? Tisto nežno dvorjenje. Lep pristop? Vljudni telefonski pogovori? Majhna sporočilca? Rože? Za slednje lahko samo rečem,da bom naslednjemu fantu, ki mi bo obrazložil, da on rož ne poklanja, ker mu je preveč hudo, ko umrejo (jap....dejansko sem ta izgovor že xxx krat slišala) nekaj naredila. In ne bo lepo!!! Malo je žalostno, da sem rože nazadnje dobila v predvolilnem času. Take s političnim sporočilcem. Ne ni bilo seksi!  Kaj šele romantično. Res ne vem, kaj se je zgodilo z malimi norimi idejami in pikniki. Pa sprehodi pod zvezdami. Mrzlimi večeri, ko se je zmrzovalo na kuhančku. In je vse tako lepo dišalo. Po cimetu in pričakovanjih. Kdaj smo prišli tako daleč, da je odraz medsebojne  naklonjenosti všečkanje in komentiranje na facebooku?!  Pa digitalni lupčki in občasen napad pocukranih stavkov?!

Rada imam lepe besede. In pogovore. Smiselno komunikacijo. Neeee. Naravnost  zaljubljena sem v miselne pobarvanke in izbrano izražanje. Kljub temu, da sem prava »čveka«cenim lepoto pogovora. In nič ni lepšega in privlačnejšega kot ljudje, ki imajo kaj za povedati.  Ja. Obožujem trenutke, ko jaz obnemim in mi zmanjka besed (ja, se dogaja...sicer redko..pa vendar). In zatorej morda ni tako nerazumljivo, da mi dvigne pritisk 100 na uro, ko je nekdo nato užaljen, da tak pristop ni prinesel željenega učinka.  Ne bom pozabila enega petka, sedaj že par let nazaj. Jaz in moja Mladenka zunaj.  Polni entuziazma in energije. Popoln babji večer, ki se je začel s ogledom filma Alfie in s par martini-jemi. Za vse, ki si niste ogledali filma, naj na kratko povzamem: Alfie ( ki igra igra Jude Law) si v svojem življenju postavi prav poseben cilj: imeti kratkotrajne, neobvezujoče, površne zveze s čim večjim številom žensk. Svojo namero zverzira, do potankosti in je pravcati mojster pihanja na dušo in uporabe takšnih in drugačnih puhlic. Nooo... Na koncu dobi svojo lekcijo...A za našo zgodbo to niti ni bistveno. Torej...midve v elementu. Emancipirano podkrepljeni, ko do Mladenke pristopi en fant. In to bi morali doživeti. On prične s svojimi bučkami, njemu pa Mlady (meter in še malo visoka, brihtna in sexy blondinka) zamahne z roko pred obrazom, naredi kretnjo za stop in mu odločno reče: » Pa kaj tebi ni jasno?! Jaz sem danes gledala Alfija in verjemi, da ni take fraze, da bi nanjo padla. Ker vse kar bi mi rad povedal, sem jaz že slišala.« In se je elegantno obrnila na petah in z Martinijem v rokah odkorakala. Jaz pa v smeh. Morda pa smo res že vse slišale...

Priznam, da so se časi malo spremenili. Pa vendar... Malo pa pogrešam neko galantnost. Kavalirstvo. Ali pa samo tisto pristnost. Iskreno zanimanje. Občutek za sočloveka. Poglede, polne globine in radovednosti.  Jezik tišine. In trenutke, ko te ne priganjajo.  Želje po zlitju in sožitju. Pravem.  Govorico telesa. Naravno karizmo. Rdeča lica in majhne zadrege. Sporočila s pocukrano vsebino in bonbone v pisanih omotih. Nerodne poskuse. In vse tiste kreativne ideje. Risanje po pločnikih in tek brez čevljev. Spontanost. Brez idealiziranja. In predvsem dejanja iz srca. Zatorej...ne  meni bučk prodajat. Pika.

Foto: Anjuška I.

Danes stavkam!

Stavka ( povzeto po Wikipediji) je stanje, ko se organizirana skupina ljudi odloči upreti določenim razmeram in direktivam, največkrat na delovnem mestu. To je prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih, socialnih pravic in interesov iz dela. Jaz imam danes tudi stavko. Tako posebno. A o tem kasneje :)

Da se vrnemo k borbi za pravice . Danes se bojda "štrajka", protestira, kljubuje in tako ali drugače nasprotuje vladi. In to na edini dan, ko je Anjuška dejansko prosta in ima cel kuuuup hudo nujnih zadev za uredit in organizirati. Stavka gor ali dol, se skrajno optimistično odpravim na občino, kjer glej ga zlomka, kot še nikoli poprej, z vesoljsko hitrostjo uredim vse zadeve. Hudomušni nasmeh in malo nagajivo razmišljanje,da pa mogoče niti ni tako slabo, da ljudje stavkajo. Vsaj ni gneče. Ja...saj vem...Precej sumljivo in na trenutke nepravično  modrovanje :)

Torej odkljukam prvo stvar s seznama in hitim  k drugi, k zdravniku. Ja...v  sili še hudič žeblje žre. In jaz sem grozen primerek. Ko najprej zgrešim vhod, ugotovim da res že dooolgo, nisem bila na pregledu. In ko nato končno najdem ordinacijo,  vidim,da moj osebni zdravnik,  sploh ne dela več?!  In to bojda že pol leta. Jap...to se zgodi, ko dve leti ne greš na pregled. In ker vsi stavkajo, ni prav nobene čakalne vrste. Sprejeta sem v minutki. Za trenutek se mi zdi, da stavkajo samo pacienti. Morda,  pa je to sedaj pravi odraz, koliko je nujno nenehno skakljanje k zdravniku ( boljše,da sem kar tiho, moji nekaj letni obiski, tukaj res niso merodajni). No pa, da se vrnem k bistvu. Klepetam s simpatičnim , starim gospodom. Očitno mojim novim zdravnikom. O tem in onem...Pa ga tako povprašam,  kam pa je šel moj dohtar? V penzijo? Kam drugam delat ?...Mali trič trač torej. Pa pravi, belo bradati stric v snežno beli halji, meni: » Veš...Ni več zdržal. Zasičil se je ljudi. Nenehnega obleganja. Preprosto ni več mogel delati tako. In je šel. Na zavarovalnico. Med papirje. Stran od vseh obrazov in trušča.«

Naenkrat se mi poigravanje z mislijo o stavki,  niti ni zdel več tako zanimiva. Sama sem sedla na čaj ( jaa....nekaj čudnega se dogaja, meni..ponavljam meni, ne prija kava) in razmišljala o besedah zdravnika. Zasičil ljudi?! Zlagala bi se, če bi rekla, da se tudi meni, kdaj ne dogaja, prav to. Ahhhh...kolikokrat poslušam od najrazličnejših ljudi, da jih delo z ljudmi samo še utruja. Da so izgubili občutek za človeka. Da jih tovrstno delo prazni. Ja...ljudje nismo vreče brez dna...Tudi občutek za sočloveka je treba nežno negovati.

Zaradi svojega dela in predvsem svoje karakterno izrazite narave, sem nenehno v stiku z ljudmi. Lahko bi rekla v konstantni akciji. In tako se dogaja, da ko sem z drugimi sem hote in nehote osredotočena, ne zgolj na lastno razmišljanje in svoja dejanja, ampak tudi na cel spekter dogajanja drugih ljudi. Kar je lepo in prav. A obenem, ko se stvari  kot v ekonom loncu približajo vrelišču, si velikokrat želim zgolj odviti ventil. Spustiti vse ven.  Hrepenim po tišini. Miru. In t emu,da se ne rabim ukvarjati z nikomer. Potrebujem take male trenutke, ko sama sedem na čaj. Opazujem ljudi. Ne govorim. Ne berem. Ne brskam po telefonu. Izklopim vsa družabna omrežja...Trenutek, ko lahko prisluhnem sebi. Se osredotočim. Sestavim misli in spet zadiham. Postanem spet jaz. In refleksija mojih misli se jasno nariše. In spet lahko grem »anjuškasto«  v nov dan.

Samota. Hmhh...V dandanašnjem času ima ta skorajda negativen prizvok. Bombandirajo nas z vsemi mogočimi dejavnostmi, razvedrili, filmi, ..Vse zato, da kvalitetno zapolnimo, tisto malo prostega časa, ki ga imamo. Le kdo pa bi svoj čas preživel v brezdelju, samoti?!  Pa razčistimo še to. Samota je tukaj svobodna izbira družbe. Ne govorim o osamljenosti. Verjamem, da so ljudje, ki znajo uživati v svoji družbi,  globoko v sebi veliko bolj obzirni in pozorni do drugih. Samota nas nauči boljšega opazovanja in  tenkočutnosti. Živimo v kulturi, v kateri verjamemo, da medsebojni odnosi zagotavljajo odgovor na prav vsako obliko nesreče ali stresa, in ljudje težko verjamejo, da je prav samota včasih najboljša emocionalna samopomoč.

Zatorej...verjemite mi na besedo, da ni nič bolj terapevtskega kot včasih samo sesti nekam in izklopiti vse in vsakogar. Tudi star, domač kavč bo več kot odličen kot t.i. psihoanalitičen kavč :) Samota nam nudi  posebne majhne luksuze. Doživljajske bonbončke. Na primer, pri kosilu lahko  beremo časopis, ležimo pod drevesom in sanjarimo, ves dan preživimo v pižami in se ne počešemo. Si sami privoščimo sladoled. In to dve kepici... To, da znamo biti sami, nas dela močnejše. 

Torej... Jaz danes stavkam. Nisem se še čisto odločila proti čemu. Najverjetneje proti dolgim obrazom. Pa nenehnim »regelcom«, ki se jih naj bi držali. Stavkam proti nujnemu likanju. Ukinjanju otroškega sanjarjenja. Predolgim delovnikom ( jaaaa...saj vem, zato sem sama kriva). Odločno protestiram proti dnevom, ko se premalo carkljam in stiskam!!!  Jaaaa... Danes stavkam zato, da  se bodo  ljudje več smejali in verjeli, da bo sonce tudi, ko je napovedan dež. Pika.  Ekole..zdaj pa grem  v pikastih, pisanih  škornjih skakljat po svetu  in iskati harmonijo in ravnovesje med zunanjim in notranjim svetom. Sama.

Foto: Anjuška I.

Tako, kot to delajo stare mame...

Na včerajšnjem čaju, sem se jasno zavedla,da včasih govorim, kot stara oma. Ja jaz. Mladič pri svojih rosnih dvajset in nekaj ( ja tako začneš govorit, ko te vztrajno nagovarjajo fantje, ki so 94 letnik?!?!), se pogovarjam kot ostarela dama, na svoji tretji kavi, ki s tresočo roko modruje o boljših časih.  No, da razložim...Že nekaj časa opažam,da zmeraj znova jamram, kako čas beži in kako se vse hitro vrti. Kako po otrocih vidim, da so zmeraj večji. Pismo...Moja nečakinja, za katero bi res lahko rekla,da se je včeraj rodila, je  že v petem razredu in bistra kot sulica.

En, dva tri...mi je minilo lansko leto. Občutek imam, da nisem niti globoko vdihnila pa smo že tukaj. To govorim povsem brez grenkega priokusa. Mogoče z malo nagajivim nasmeškom,ko se spomnim vseh pripetij in bedarij. Je bilo dobro leto. In ravno zadnjič mi je eden izmed mojih malčkov na animaciji rekel: » Anjuška,noooo ne moreva se več cartljat. Zdaj sem že velik. Kaj ne veš,da že v šolo hodim?! « Meni se pa zdi, da je še včeraj pri meni 2. rojstni dan praznoval. Jaaaaa...kaj še lahko malo tarnam, kot starikava mama?!...Jaaaa...leta tečejo.

Hiter pregled straih fotografij. Smeh in miselni pobeg nekam nazaj. Gledam sebe in se smejim. Na vsaki sliki zre vame druga oseba. Na vseh jaz, a vendar tako drugačna. Stari znanec mi je zadnjič rekel: » Anjuška, saj te najprej nisem prepoznal, pa sem boljše pogledal in vidim, da si še zmeraj isti navihan otrok, kot takrat v dijaških letih. In sem bil takoj prepričan, da si to lahko samo ti.« Sprašujem se koliko sem se v teh letih sploh spremenila?!

Enkrat Anjuška vedno Anjuška? ! Bo že držalo. Včasih, ko so dnevi dolgi in me zaskomi melanholična nostalgija, vzamem v roke svoje stare zapiske. Lepo se je nasmejati malim norim domislicam in globokim izlivom, se spet preseliti v en čas nazaj. Miselni pobeg nekam tja. In velik nasmešek. Zadovoljstvo s tem, kje sem.  Niti slučajno,  ne bi šla več nazaj. Ne vem...velikokrat poslušam, da bi ljudje prodali desno roko, da bi še enkrat bili najstniki in podoživeli 16-ta in nekaj leta. Hjaaa...jaz ne vem če bi. Takrat sem se nekako najbolj iskala, sestavljala in sem iz tega naredila velik projekt. Je bilo povsem dovolj. Lepo in resnično polno. Morda pa temu, da nimam želje po tem,  botruje dejstvo, da se preveč otroško veselim,  vsega kar prihaja.

No,...saj morda pa nisem povsem »omasta« in je še upanje zame. Nekje sem prebrala misel, ki lepo nariše moje pojmovanje časa: »"Radi bi merili čas, to neizmerno in neizmerljivo. Prilagodili bi radi svoje vedenje in celo usmerjali tok svojega duha po urah in časih. Iz časa bi napravili reko, sedli na njeno obalo in opazovali njen tok. Vendar brezčasno v vas se zaveda brezčasnosti življenja in ve, da je danes samo spomin na včeraj in da je jutri le sen današnjega dne. Toda, če že morate v svojih mislih meriti čas z dobami, naj vsaka doba zajame vse druge dobe, naj danes objame preteklost s spominom in bodočnost s hrepenenjem. (Kahlil Gibran ).«

Včasih smo vsi malo stare mame. Sedimo nekje in jamramo. Ob čaju modrujemo in lepimo trenutke v star album. In prav je tako. Pretekli trenutki, pomešani s sedanjostjo in neizmerno radovednostjo po jutrišnjem dne,  nas gradijo. Velikokrat v šali rečem,da sem malo » šlogarce«( najbolj smešno je,da se večina mojih napovedi uresniči),ampak dragi moji tudi jaz ob vsej svoji brihtnosti nimam pojma, kaj prinaša jutri. Vem samo,da ne bom dopustila, da mi mir kalijo neumnosti, kot je cena bencina in ostale umetne emocije. Najpomembnejše je,da plujemo s vetrom in vedno znova puščamo naša jadra odprta. Morje pa ...jaaa...je enkrat mirno, spet drugič polno skal in težke plovbe. Neizpodbitno, pa zmeraj znova piše zgodbe, ki jih v toplih večerih šepeta,  zaljubljenim v življenje, na uho...nekje pod milim in zvezdnatim nebom. 

Foto: Anjuška I. in Nik Jarh

Kako ubiti zmaja ali Anjuškine terapevtske storitve

Nekaj mora biti v zraku. Ali pa jaz preprosto oddajam neko energijo v smislu: »Anjuška/ terapevtske storitve.« Dogaja se mi namreč,da postajam prava  svetovalnica v malem. In ne me narobe razumeti. Meni je zadeva prav všeč. Enkrat za spremembo sem jaz...ja jaz...Tiho. In poslušam.Potihoma premišljujem. Decentno modrujem. In še enkrat predvsem poslušam. In takrat se sestavijo vse moje izkušnje in grenki spomini, lepi trenutki in smešna doživetja, ki kot košarica, brez dna služijo v moji amaterski svetovalnici.

Včerajšnja zgodba mi še pozno ni pustila spati. Pripoved o veliki ljubezni. O tisti težki. Polni ovir, mostov, zidov in težkih kamnov. Dramska igra s pokvarjenimi vitezi in izumetličenimi princeskami. Ena tistih, ki pustijo pečat za celo življenje. Zgodba, ki preraste in postane spomenik. In na koncu vprašanje ali je res šlo za ljubezen ali veliko vztrajanje ob tako nemogočem projektu? Trma in nezmožnost predaje? Kraljevič z napako  in na drugi strani tihi in potrpežljiv opazovalec.  Slednji preraste v princa in da zlomljeni deklici vse, kar ji prejšnji ni dal. Iskanje sreče in krpanje zlomljenih objemov. In veliko vprašanje, ki obvisi nad njo: Zakaj ni sedaj srečna, če ima vse kar je želela?!

Najbolj fantastičen lik včerajšnje zgodbe je preprosti princ. On ljubi. Tiho in potrpežljivo. V svojih dejanjih se zdi,da je na trenutke nekoliko samaritanski. Prenaša velike in težke kovčke čustvene prtljage svoje drage in ob tem ne kaže,da so zanj pretežki. Prav Don Kihotsko se spopada s vsemi mlini in zgleda,da zmaguje. Za njo se je odpovedal vsemu. Menjal službo, državo. Stavil še zadnje karte in se dal na pladnju. Vse to brez zagotovila,da bo ona zanj tukaj. No pa je. Sprašujem se ali je srečen ta mali princ? Ali je našel to kar je iskal? Ali je to potem takem ljubezen? Tisto prvinsko nesebično dajanje? Iti tako preko sebe? Srebam čaj in skorajda sama sebi odkimavam. Ne,...težko kupim, da je lahko nekdo enostransko srečen. Nihče ne more ljubiti tako močno, da bi iz ene ljubezni dve roži zrasli.

V meni še zdaj odzvanja stavek Kraljeviča z napako, ki ga je nekoč izrekel princeski. Na vprašanje: » Ali imaš ti mene sploh rad?« . Je on njej odgovoril: » Če misliš,da si zaslužiš ljubezen, potem jo imaš.« Seveda... moja prva reakcija je bila,da bi jaz modelu že naj verjetneje skuhala kak  čaj iz oleandra ali vsaj nekaj  podobno nevarnega. Potem pa sem razmišljala ( ja...ko sem odvila svoj ventil z napisom »hudo emancipirana in samozadostna bejba« in se spustila na realna tla). Mogoče ima pa na nek način prav. Pustimo njegove bizarne  metode podajanja mnenja. A ni res, da drugim pustimo, da nas mučijo za odtenek manj kot mučimo sami sebe? Morda bi moja princeska že davno zapustila zlati grad, če bi bila vedela, da je ona tisti zaklad za katerega se mora boriti. Da ne bo nikoli mogla pokončati zmaja,ki ga kraljevič zaklepa v sebi. Predvsem pa bi že davno ugotovila,da ne bo nikoli prišlo jutro, ko bo on spoznal,da ga je čarovnica uročila in bo vse lepo. To mora spoznati ona. Sama bo morala preplezati zid, ki ga je že davno zgradila okrog svojega srca. Naš Kraljevič  pa rabi še kako uro ali dve terapevtskih storitev.

Ahhh..velike ljubezni. Ko bom velika bom napisala knjigo. Neeee....ne  mojih zgodb ( nooo...ne v celoti) . Zbrala bom vse pripovedi in solze, ki sem jih obrisala. Vse lepe trenutke. Ujela bom vse tiste metulje smeha in jih odtisnila. Bo že držalo. Nič nas spremeni tako kot ljubezen. Zaradi nje se začenjajo vojne in rojevajo novi trenutki. Ob njej smo lahko junaki in slabiči. In ne glede na konce zgodb verjamem, da ne bi spremenila prav nobene svoje male drame. Zmaji gor ali dol :)