Danes stavkam!

Stavka ( povzeto po Wikipediji) je stanje, ko se organizirana skupina ljudi odloči upreti določenim razmeram in direktivam, največkrat na delovnem mestu. To je prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih, socialnih pravic in interesov iz dela. Jaz imam danes tudi stavko. Tako posebno. A o tem kasneje :)

Da se vrnemo k borbi za pravice . Danes se bojda "štrajka", protestira, kljubuje in tako ali drugače nasprotuje vladi. In to na edini dan, ko je Anjuška dejansko prosta in ima cel kuuuup hudo nujnih zadev za uredit in organizirati. Stavka gor ali dol, se skrajno optimistično odpravim na občino, kjer glej ga zlomka, kot še nikoli poprej, z vesoljsko hitrostjo uredim vse zadeve. Hudomušni nasmeh in malo nagajivo razmišljanje,da pa mogoče niti ni tako slabo, da ljudje stavkajo. Vsaj ni gneče. Ja...saj vem...Precej sumljivo in na trenutke nepravično  modrovanje :)

Torej odkljukam prvo stvar s seznama in hitim  k drugi, k zdravniku. Ja...v  sili še hudič žeblje žre. In jaz sem grozen primerek. Ko najprej zgrešim vhod, ugotovim da res že dooolgo, nisem bila na pregledu. In ko nato končno najdem ordinacijo,  vidim,da moj osebni zdravnik,  sploh ne dela več?!  In to bojda že pol leta. Jap...to se zgodi, ko dve leti ne greš na pregled. In ker vsi stavkajo, ni prav nobene čakalne vrste. Sprejeta sem v minutki. Za trenutek se mi zdi, da stavkajo samo pacienti. Morda,  pa je to sedaj pravi odraz, koliko je nujno nenehno skakljanje k zdravniku ( boljše,da sem kar tiho, moji nekaj letni obiski, tukaj res niso merodajni). No pa, da se vrnem k bistvu. Klepetam s simpatičnim , starim gospodom. Očitno mojim novim zdravnikom. O tem in onem...Pa ga tako povprašam,  kam pa je šel moj dohtar? V penzijo? Kam drugam delat ?...Mali trič trač torej. Pa pravi, belo bradati stric v snežno beli halji, meni: » Veš...Ni več zdržal. Zasičil se je ljudi. Nenehnega obleganja. Preprosto ni več mogel delati tako. In je šel. Na zavarovalnico. Med papirje. Stran od vseh obrazov in trušča.«

Naenkrat se mi poigravanje z mislijo o stavki,  niti ni zdel več tako zanimiva. Sama sem sedla na čaj ( jaa....nekaj čudnega se dogaja, meni..ponavljam meni, ne prija kava) in razmišljala o besedah zdravnika. Zasičil ljudi?! Zlagala bi se, če bi rekla, da se tudi meni, kdaj ne dogaja, prav to. Ahhhh...kolikokrat poslušam od najrazličnejših ljudi, da jih delo z ljudmi samo še utruja. Da so izgubili občutek za človeka. Da jih tovrstno delo prazni. Ja...ljudje nismo vreče brez dna...Tudi občutek za sočloveka je treba nežno negovati.

Zaradi svojega dela in predvsem svoje karakterno izrazite narave, sem nenehno v stiku z ljudmi. Lahko bi rekla v konstantni akciji. In tako se dogaja, da ko sem z drugimi sem hote in nehote osredotočena, ne zgolj na lastno razmišljanje in svoja dejanja, ampak tudi na cel spekter dogajanja drugih ljudi. Kar je lepo in prav. A obenem, ko se stvari  kot v ekonom loncu približajo vrelišču, si velikokrat želim zgolj odviti ventil. Spustiti vse ven.  Hrepenim po tišini. Miru. In t emu,da se ne rabim ukvarjati z nikomer. Potrebujem take male trenutke, ko sama sedem na čaj. Opazujem ljudi. Ne govorim. Ne berem. Ne brskam po telefonu. Izklopim vsa družabna omrežja...Trenutek, ko lahko prisluhnem sebi. Se osredotočim. Sestavim misli in spet zadiham. Postanem spet jaz. In refleksija mojih misli se jasno nariše. In spet lahko grem »anjuškasto«  v nov dan.

Samota. Hmhh...V dandanašnjem času ima ta skorajda negativen prizvok. Bombandirajo nas z vsemi mogočimi dejavnostmi, razvedrili, filmi, ..Vse zato, da kvalitetno zapolnimo, tisto malo prostega časa, ki ga imamo. Le kdo pa bi svoj čas preživel v brezdelju, samoti?!  Pa razčistimo še to. Samota je tukaj svobodna izbira družbe. Ne govorim o osamljenosti. Verjamem, da so ljudje, ki znajo uživati v svoji družbi,  globoko v sebi veliko bolj obzirni in pozorni do drugih. Samota nas nauči boljšega opazovanja in  tenkočutnosti. Živimo v kulturi, v kateri verjamemo, da medsebojni odnosi zagotavljajo odgovor na prav vsako obliko nesreče ali stresa, in ljudje težko verjamejo, da je prav samota včasih najboljša emocionalna samopomoč.

Zatorej...verjemite mi na besedo, da ni nič bolj terapevtskega kot včasih samo sesti nekam in izklopiti vse in vsakogar. Tudi star, domač kavč bo več kot odličen kot t.i. psihoanalitičen kavč :) Samota nam nudi  posebne majhne luksuze. Doživljajske bonbončke. Na primer, pri kosilu lahko  beremo časopis, ležimo pod drevesom in sanjarimo, ves dan preživimo v pižami in se ne počešemo. Si sami privoščimo sladoled. In to dve kepici... To, da znamo biti sami, nas dela močnejše. 

Torej... Jaz danes stavkam. Nisem se še čisto odločila proti čemu. Najverjetneje proti dolgim obrazom. Pa nenehnim »regelcom«, ki se jih naj bi držali. Stavkam proti nujnemu likanju. Ukinjanju otroškega sanjarjenja. Predolgim delovnikom ( jaaaa...saj vem, zato sem sama kriva). Odločno protestiram proti dnevom, ko se premalo carkljam in stiskam!!!  Jaaaa... Danes stavkam zato, da  se bodo  ljudje več smejali in verjeli, da bo sonce tudi, ko je napovedan dež. Pika.  Ekole..zdaj pa grem  v pikastih, pisanih  škornjih skakljat po svetu  in iskati harmonijo in ravnovesje med zunanjim in notranjim svetom. Sama.

Foto: Anjuška I.