Kako ubiti zmaja ali Anjuškine terapevtske storitve

Nekaj mora biti v zraku. Ali pa jaz preprosto oddajam neko energijo v smislu: »Anjuška/ terapevtske storitve.« Dogaja se mi namreč,da postajam prava  svetovalnica v malem. In ne me narobe razumeti. Meni je zadeva prav všeč. Enkrat za spremembo sem jaz...ja jaz...Tiho. In poslušam.Potihoma premišljujem. Decentno modrujem. In še enkrat predvsem poslušam. In takrat se sestavijo vse moje izkušnje in grenki spomini, lepi trenutki in smešna doživetja, ki kot košarica, brez dna služijo v moji amaterski svetovalnici.

Včerajšnja zgodba mi še pozno ni pustila spati. Pripoved o veliki ljubezni. O tisti težki. Polni ovir, mostov, zidov in težkih kamnov. Dramska igra s pokvarjenimi vitezi in izumetličenimi princeskami. Ena tistih, ki pustijo pečat za celo življenje. Zgodba, ki preraste in postane spomenik. In na koncu vprašanje ali je res šlo za ljubezen ali veliko vztrajanje ob tako nemogočem projektu? Trma in nezmožnost predaje? Kraljevič z napako  in na drugi strani tihi in potrpežljiv opazovalec.  Slednji preraste v princa in da zlomljeni deklici vse, kar ji prejšnji ni dal. Iskanje sreče in krpanje zlomljenih objemov. In veliko vprašanje, ki obvisi nad njo: Zakaj ni sedaj srečna, če ima vse kar je želela?!

Najbolj fantastičen lik včerajšnje zgodbe je preprosti princ. On ljubi. Tiho in potrpežljivo. V svojih dejanjih se zdi,da je na trenutke nekoliko samaritanski. Prenaša velike in težke kovčke čustvene prtljage svoje drage in ob tem ne kaže,da so zanj pretežki. Prav Don Kihotsko se spopada s vsemi mlini in zgleda,da zmaguje. Za njo se je odpovedal vsemu. Menjal službo, državo. Stavil še zadnje karte in se dal na pladnju. Vse to brez zagotovila,da bo ona zanj tukaj. No pa je. Sprašujem se ali je srečen ta mali princ? Ali je našel to kar je iskal? Ali je to potem takem ljubezen? Tisto prvinsko nesebično dajanje? Iti tako preko sebe? Srebam čaj in skorajda sama sebi odkimavam. Ne,...težko kupim, da je lahko nekdo enostransko srečen. Nihče ne more ljubiti tako močno, da bi iz ene ljubezni dve roži zrasli.

V meni še zdaj odzvanja stavek Kraljeviča z napako, ki ga je nekoč izrekel princeski. Na vprašanje: » Ali imaš ti mene sploh rad?« . Je on njej odgovoril: » Če misliš,da si zaslužiš ljubezen, potem jo imaš.« Seveda... moja prva reakcija je bila,da bi jaz modelu že naj verjetneje skuhala kak  čaj iz oleandra ali vsaj nekaj  podobno nevarnega. Potem pa sem razmišljala ( ja...ko sem odvila svoj ventil z napisom »hudo emancipirana in samozadostna bejba« in se spustila na realna tla). Mogoče ima pa na nek način prav. Pustimo njegove bizarne  metode podajanja mnenja. A ni res, da drugim pustimo, da nas mučijo za odtenek manj kot mučimo sami sebe? Morda bi moja princeska že davno zapustila zlati grad, če bi bila vedela, da je ona tisti zaklad za katerega se mora boriti. Da ne bo nikoli mogla pokončati zmaja,ki ga kraljevič zaklepa v sebi. Predvsem pa bi že davno ugotovila,da ne bo nikoli prišlo jutro, ko bo on spoznal,da ga je čarovnica uročila in bo vse lepo. To mora spoznati ona. Sama bo morala preplezati zid, ki ga je že davno zgradila okrog svojega srca. Naš Kraljevič  pa rabi še kako uro ali dve terapevtskih storitev.

Ahhh..velike ljubezni. Ko bom velika bom napisala knjigo. Neeee....ne  mojih zgodb ( nooo...ne v celoti) . Zbrala bom vse pripovedi in solze, ki sem jih obrisala. Vse lepe trenutke. Ujela bom vse tiste metulje smeha in jih odtisnila. Bo že držalo. Nič nas spremeni tako kot ljubezen. Zaradi nje se začenjajo vojne in rojevajo novi trenutki. Ob njej smo lahko junaki in slabiči. In ne glede na konce zgodb verjamem, da ne bi spremenila prav nobene svoje male drame. Zmaji gor ali dol :)