Odločitve...odločitve...odločitve

Danes. Ahhh tako kot zmeraj. Kronično leteča. Eden tistih dni, ko poskušaš v svoj dan strpati prav vse. Službo, sestanke, pa čiščenje, šolo in še čas za fanta. Ne nujno v tem vrstnem redu. Zunaj  pa napol  kislo vreme. Tako brzinsko/ hiteče/leteča sem se peljala na sestanek  proti Celju. In na prvem križišču na avtobusni zagledam suhceno dekle, ki štopa za Konjice. Še preden so moji možgani registrirali kaj se dogaja je moj Twingec ( za domače Malček) nakazoval smernik za desno in zaviral.  Dekle vstopi in tako začneva svoj čvek. Povečini vljudno kramljanje o tem ali onem. Pogovor kako kdo živi, zakaj, recesiji in podobno. Veliko malega trič trača torej...

Ta neznanka  ( v tisti pogovorni vnemi si nisva niti zaupali imen, morda se nama pa niti ni zdelo to bistveno), me je spomnila na nekaj zelo pomembnega: Na moč odločitev oziroma pomembnost sovpadanja »timinga« in t.i.pravih odločitev. Njena zgodba je na kratko zgodba o izgubljeni poti in večnem spraševanju, kako bi bilo če?! In ali bi bila tukaj, kjer je ?! Bi naredila stvari drugače?! In bi bilo še zmeraj tako, kot je?

Odložim dekle v Tepanju in nadaljujem svojo pot. Verjetno je ne bom videla nikoli več. V tistem trenutku niti ne razmišljam o tem. Bolj v meni tli vprašanje. Ali se stvari res dogajajo naključno?  Če v tem trenutku zanikam , pomeni da verjamem v predestinacijo, čemur  tudi ne morem pritrditi. So stvari potem takem, splet naših odločitev, trenutkov in okoliščin? Nek vzajemni bumerang? Jaz tebi ti meni. Če si to razlagam tako ne morem mimo tega,da se vprašam ali samo za trenutek zamislim kako bi bilo če...ahhh...Sanjarjenje in preigravanje  imaginarnega  filma. Ne toliko zaradi želje po tem,da bi bile stvari postavljene drugače, kot zaradi igračkanja s samo idejo. In morda še enkratno potrditvijo,da je povsem prav tako kot je. In ja...brez domišljije bi živeli samo eno življenje. Pa še to kot v črno belem filmu.

Odločitve, odločitve in še enkrat odločitve. Celo življenje se od nas pričakuje, da se za nekaj odločimo, opredelimo za nečim stojimo. Naše odločitve in s tem prepričanja nas gradijo in zunanjemu svetu slikajo podobo nas samih. In ker življenje ni nek Hollywoodski film, ki ga lahko gledaš v počasnem posnetku in po potrebi prevrtiš nazaj, tudi svojih odločitev ne moremo spreminjati. Ampak zakaj se potem še zmeraj tu pa tam vprašamo, kaj pa če? Jaz mislim,da predvsem zato, ker smo ljudje sanjava bitja. Sto enkrat premlevamo scenarije. Dopuščamo si tisto malo laž,da bi bilo drugače, če bi ravnali po nekem drugem kopitu. Glej ga ti zlomka...pa ni. Točno tako je kot smo si sami naredili. Pa če si priznamo ali ne, je življenje en velik teater. Slej, ko prej spoznamo in vidimo, da je igra zmeraj enaka ne glede na to, če glavni igralec steče izza zaves iz leve ali desne strani. Zgodba se zmeraj enako konča. S slavami aplavza, solzami in kupi rož. Vse za glavnega akterja, ki je igro pripeljal do konca. Enkrat jecljajoče in s potnimi kapljami, spet drugič s asi v rokavu.

Meni tako  dragi Coelho v Alkimistu  lepo strne razmišljanje o odločitvah : "Odločitve so samo začetek nečesa, kar se še ima dogoditi. Ko se odločamo, se predamo mogočnemu toku, ta pa nas naplavi na kraj, ki si ga v trenutku odločitve nismo niti v sanjah predstavljali."

Bodite drzni. Dovolite si sanjati in presneto...nehajte se toliko tolči po glavi. Tako trde glave prav gotovo nimate in tudi buške že dolgo niso več v modi. Zdaj je kar je. Pomembno je kako naprej. In če ne gre naravnost, zavežite čevlje in pogumno čez drn in strn. Moja neznanka je, še preden sem zapeljala nazaj na odcep za avtocesto, dobila štop. Jaz pa nasmeh in notranji mir, da je povsem prav tako kot je. Ja...odločitve...odločitve...odločitve.

Foto: Anjuška I.