četrtek, 29. december 2011

Silvestrovo vol.1

Tik tak… čas beži. In kar naenkrat bo leto naokoli. In jaz seveda…klasično povsem brez velikih načrtov za Silvestrovo. Nekako celo vidim scenarij, kako se na kavču zvijem v edinem primerku trenerke, ki jo premorem ( in neee to ni nobena politična izjava) in gledam nek brezvezen in skrajno posiljen Silvestrski program. Z vročo kavo v velikanski šalčki in vonjem po štrudlu. Sprašujem se če se, da naročiti nekoga, da ti ga speče in dostavi?! Ne bi bilo idilično, da bi lahko prišla ena stara mama, s velikim rožastim  predpasnikom in mi ga spekla. Potem pa bi nama skuhala domači lipov čaj in bi si podelili eno ali dve življenjski modrosti. Aaaa sanjarjenje...

Letos imam neke ekstremne novoletne želje in načrte. In so tako pisani, da še mene nasmejijo:  ( in pazi to…Anjuška tudi BO to naredila … )

-rada bi se naučila voziti traktor ( vsaka razlaga je odveč)
-imela svoj vrt ( čisto pravi…z zelenjavo in zelišči,..)
-posadila drevo ( ali tri,..)
-pretekla čisto pravi maraton ( brez heca)
-kooončno naredila to mojo otroško knjigo ( …)
-si kupila bormašino ( ker, bi jo pač rada imela. Pika)

Zadnjič sem dobila zelo dober kompliment, od enega fejst fanta. Mi je rekel: » Anjuška saj ne vem, kako te naj opišem. Ti si malo levo in malo nekaj desno. Čisto simpatično bitje. Vmes pa tornado.« Se ne bi mogla bolj strinjat. 

Torej Silvestrovo…Seveda bom potem zbrcala svojo rit in se spravila nekam. In vem, da bo super. Si bomo naredili tako, da bo….Ekole. Najprej pa pospraviti stvari.  Stanovanje. Svoje miselno podstrešje. Stran metat vso odvečno kramo, ki se je nabrala in tako ali tako ni dobra po feng šuju in vseh novodobnih guru zapovedih…in ker tako paše spravljati stvari v red. Vmes pa bom na glas navijala glasbo. Pa cel kuuup keksov bom pojedla zraven. Tistih domačih, ki sem jih dobila. Jahhh letos nisem nič pekla. Nisem imela časa. Čas?! Jap…tudi ta je na mojem spisku z naslovom:»Spravi v red.«  

Na koncu bom pa tako ali tako  ugotovila, da mi dejansko mora  samo en težek cigel na glavo pasti. Potem bo pa vse šlo. Mogoče ga mi Dedek Mraz prinese. 



Foto: Anjuška I.

sobota, 24. december 2011

Ena Božična...

No…November…Jahh nekako ni bil moj mesec. Moja glava. Že tako, ena avtocesta hitrih misli, emocionalnih nihanj in čustvenih izbruhov, resnično vrednih Hollywoodske maline, so bili potencirani. To nekako izgleda tako kot, da se v moji bučki podijo vprašaji, ki jih kot strogi policisti zasledujejo klicaji. Nekje za vogalom pa kot v črno belem filmu čakajo in prežijo alineje. V starem dežnem plašču, s cigareto se skrivajo za časopisom…in čakajo…ni tu milosti…

Ja saj vem…spet sem delala neko notranjo inventuro. Premlevala. Razmišljala. Lagala bi, če bi zmogla takrat pisat neke vesele zgodbice. Včasih pač ne gre. Pa to ne pomeni, da takrat jočem doma in čakam na sonce. Ne…nekako tudi jaz ( večni optimist, ki se ne da zlepa) rabim take dneve. In takrat ne morem drugače kot, da to sprejmem. Ponotranjim. In grem naprej.

In potem mine dan, teden…opppa in je kar naenkrat sredina decembra. Mene pa kar ne daje neko velikansko vzdušje. Moram malo popljuvati in reči, da mi je vsako leto bolj grozno to evforično hitenje. Saj ne vem …mogoče temu botruje zavedanje, kaj je res pomembno. Morda je samo krivo dejstvo, da nas že od sredine oktobra posiljujejo z Božičnimi jingli…in se jih najem še preden sem dejansko lačna.

Letos ne bom razmišljala o zaobljubah…kaj bi če bi…začela jih bom kar izpolnjevati. Sproti. Brez pardona. Prevečkrat se vrtimo v tem krogu: »…ko bo to…takrat bom pa jaz…«. Korak po korak. Mogoče bodo to majhne stvari, pa vendar. Žiga me je enkrat vrhunsko opisal, je rekel: »Veš Anjuška, ti res nisi tip punce, ki doma sedi križem rok in čaka, ti poskrbiš, da se stvari zgodijo in premaknejo.«. Bo že držalo. Tako . To je že moj prvi korak. Večkrat uživati. Biti tukaj. Se zavedati trenutkov takrat, ko se zgodijo in ne kasneje smrkati za njimi…ko jih že več ni. Trenutno sem srečna. Res iskreno. Dobro je to reči na glas. In ne …ni me strah od kod bo priletel nek udarec. In ne…res ne razumem zakaj se ljudje tako bojimo to ubesediti in lažje delimo žalost. No…ampak o tem drugič.

Moja tiha Božična želja je, da vsak odkrije v sebi tisto malo lučko. Veliko sonce, ki se skriva v nas in ima magične razsežnosti. Da bi znali pogreti premražene srčke. Zmožni podariti nasmeh. Toplo roko. In velikoooo objemov. Vsak dan. Ne samo ob praznikih. Želim si, da bi znali biti dobri. Predvsem pa da bi našli mir in odkrili, da se najpomembnejših stvari ne rabi kupiti. Imamo jih že v sebi.

Vse dobro


Foto: Anjuska I.