Ena Božična...

No…November…Jahh nekako ni bil moj mesec. Moja glava. Že tako, ena avtocesta hitrih misli, emocionalnih nihanj in čustvenih izbruhov, resnično vrednih Hollywoodske maline, so bili potencirani. To nekako izgleda tako kot, da se v moji bučki podijo vprašaji, ki jih kot strogi policisti zasledujejo klicaji. Nekje za vogalom pa kot v črno belem filmu čakajo in prežijo alineje. V starem dežnem plašču, s cigareto se skrivajo za časopisom…in čakajo…ni tu milosti…

Ja saj vem…spet sem delala neko notranjo inventuro. Premlevala. Razmišljala. Lagala bi, če bi zmogla takrat pisat neke vesele zgodbice. Včasih pač ne gre. Pa to ne pomeni, da takrat jočem doma in čakam na sonce. Ne…nekako tudi jaz ( večni optimist, ki se ne da zlepa) rabim take dneve. In takrat ne morem drugače kot, da to sprejmem. Ponotranjim. In grem naprej.

In potem mine dan, teden…opppa in je kar naenkrat sredina decembra. Mene pa kar ne daje neko velikansko vzdušje. Moram malo popljuvati in reči, da mi je vsako leto bolj grozno to evforično hitenje. Saj ne vem …mogoče temu botruje zavedanje, kaj je res pomembno. Morda je samo krivo dejstvo, da nas že od sredine oktobra posiljujejo z Božičnimi jingli…in se jih najem še preden sem dejansko lačna.

Letos ne bom razmišljala o zaobljubah…kaj bi če bi…začela jih bom kar izpolnjevati. Sproti. Brez pardona. Prevečkrat se vrtimo v tem krogu: »…ko bo to…takrat bom pa jaz…«. Korak po korak. Mogoče bodo to majhne stvari, pa vendar. Žiga me je enkrat vrhunsko opisal, je rekel: »Veš Anjuška, ti res nisi tip punce, ki doma sedi križem rok in čaka, ti poskrbiš, da se stvari zgodijo in premaknejo.«. Bo že držalo. Tako . To je že moj prvi korak. Večkrat uživati. Biti tukaj. Se zavedati trenutkov takrat, ko se zgodijo in ne kasneje smrkati za njimi…ko jih že več ni. Trenutno sem srečna. Res iskreno. Dobro je to reči na glas. In ne …ni me strah od kod bo priletel nek udarec. In ne…res ne razumem zakaj se ljudje tako bojimo to ubesediti in lažje delimo žalost. No…ampak o tem drugič.

Moja tiha Božična želja je, da vsak odkrije v sebi tisto malo lučko. Veliko sonce, ki se skriva v nas in ima magične razsežnosti. Da bi znali pogreti premražene srčke. Zmožni podariti nasmeh. Toplo roko. In velikoooo objemov. Vsak dan. Ne samo ob praznikih. Želim si, da bi znali biti dobri. Predvsem pa da bi našli mir in odkrili, da se najpomembnejših stvari ne rabi kupiti. Imamo jih že v sebi.

Vse dobro ♥

Foto: Anjuska I.