sreda, 7. avgust 2013

Zadnje zadnji blog


Pričeti s pisanjem zadnje zadnjega bloga je bistveno bolj naporno, kot začeti s prvim. Moj prvi (blog, da ne bo pomote) je bil miselni izliv. Zgodbica, ki pravzaprav ni imela repa in glave. Pri zadnje, zadnjem pa čutim težo, da moram strniti vse pridobljene modrosti in izluščiti tisti biser, ki je žulil školjko mojega pametovanja. Ali pa vsaj odmesti ves pesek in nesnago. 

Že večkrat sem rekla, da je pisanje bloga kot miselni striptiz. Slečeš se pred množico radovednežev in v milosti (in nemilosti) čakaš, da se najde kak bistroumnež s povečevalnim steklom, ki najde vsak kvadratni centimeter celulita in slabo odstranjene dlake tam okoli gležnjev. V metaforičnem smislu seveda. No saj ni tako hudo.... v bistvu je bolj podobno pisanju dnevnika, ki ga nato namesto, da ga skritega v predalu najde mama, prebere širša množica, ki te nato posredno pozna in strpa v svoj predal.

Seveda pa je odločitev za pisanje bloga lastna (torej težo napisanega nosi vsak posameznik). Moj blog se je začel tako nedolžno. Sama sebe sem videla, kot neko urbano pisateljico v kateri tli velikanska želja  napisati knjigo, a se obenem pozna dovolj dobro, da ve da ne more na miru sedeti niti debelo uro, kaj šele da bi ji uspelo napisati celo knjigo. In nato... Ko je bilo besed in misli že preveč se je rodila prva zgodbica. In za njo še ena. Vmes pa še tu in tam kakšna pesem. Nekje vmes pa je moja dvoletna pisateljska afera postala zelo osebna. Iz neke kvazi pisateljice sem postala samooklicana terapevtka, ki ima mnenje o vsem. Predvsem pa meni, da lahko reši cel svet, čeprav roko na srce, večino časa pomaga sama sebi in rešuje zablode, ki sem si jih pridelala čez vsa ta leta.

Če povem po resnici je pisanje bloga neka svojevrstna terapija. Prisili te, da razmisliš o tem kaj želiš povedati. Dvakrat prevrednotiš ali ima stvar težo ali je zgolj sama sebi namen.  In največkrat, je pisanje najlažji način za urejanje podstrešja. Lepo je, ko nekdo v tvojih škatlah prepozna kaj iz svoje krame in se lahko s tem poistoveti. Še lepše pa je, ko ti nekdo pošlje odgovor, da se morda sam ne bi prebil do tega spoznanja  in da mu je tvoj zapis pomagal. Priznam, takrat se počutim, kot da moji zapisi niso nek egocentrični izliv preveč materiala in nepotešena želja po študiju psihologije. 

Dve leti in še malo. Ne sliši se veliko. Se pa včasih zalotim, da se mi zazdi , da ob prebiranju svojih zapisov na nekaterih odlomkih zrem v povsem drugo  osebo. Občutek je precej podoben gledanju nekih starih videov v katerih kot glavna zvezda ne igra nihče drug, kot vi. Poznate zgodbo, ljudi okrog vas le oseba, ki naj bi bila vi, se vam zdi malce smešna.  Če se vam zdi, da pretiravam pomislite, kako ste se vi spremenili v zadnjih nekaj letih?! 

Ker pa sem za zadnjo, zadnji blog obljubila svoje modrostne zobe...ups modrostne bisere. Naj na kratko povzamem svoje razmišljanje s polovičko ukradenega teksta iz reklame. Ne vem sicer več za kateri avto gre, sporočilo reklame je nekaj v smislu: danes lahko svoje spomine ujamemo na fotografije, shranimo na xx diskov, jih natisnemo ipd. Da pa lahko vse to storimo jih moramo najprej ustvariti. Jaaaaa saj vem, sprašujete se kaj za vraga ima vse to z mojim blogom?! Podobno je z razmišljanjem. Jaz (berite, najverjetneje celotna generacija) je nagnjena k poglobljenemu analiziranju. Razčlenjevanju. V svojem početju gremo tako daleč, da občutke in dogodke nasekljamo tako drobno, da se ti ne morejo niti v celoti razviti. Ob vsem tem, pa živimo v nekem konstantnem strahu, da bomo kaj zamudili. Včasih se mi zdi, da so nas ob prvem cepljenju »špiknili« še v tazadnjo in nam dodali kanček strahu pred koncem lastnega življenja, še preden se je to prav začelo. Nekje vmes smo postali povsem prepričani, da bolj kot je neka stvar komplicirana, resničnejša je in večjo vrednost ima. V resnici pa je življenje kompleksno, a hkrati čisto preprosto. Ali če še bolj skrajšam: manj kompliciranja in več akcije. Ne bom trdila, da je življenje povsem enostavno. Je pa precej enostavna računica. Kaj daješ to dobiš. In ja...če želimo polno življenje, ga moramo predvsem začeti živeti! 

Jaaaaa...priznam nisem si mislila, da bo rezultat mojega samo opazavanja in mrcvarjeja, misel: » Manj kompliciraj in pusti stvarem, da tečejo svoj tok.« Nekje vmes sem se prelevila iz Carrie v Charlote ( o.a. ne se delat, da niste gledali Seksa v mestu). Ne trdim, da ne bom več pisala. Prav gotovo pa se bom pisanja lotila v drugi obliki-mogoče bom celo spacala tisto knjigo, o kateri govorim že leta. Sedaj so na vrsti pomembnejše stvari. To, da bo najina dvojina kmalu postala množina. Hmmmm.... Sumim, da mi vsa pametovanja in bistroumne teze, ne bodo kaj prida pomagali. Če bo dete količkaj po mami bo znalo svet obrniti na glavo. 



sreda, 15. maj 2013

Terapevt na terapiji

Priznam. Kriva sem. Zadnje dneve  (berite debela 2 meseca) sem zanemarjala svoj blog, terapevtskega prijatelja, ki prenese marsikateri moj trenutni vzgib in izliv. Sedaj bi lahko podala najmanj 162 razlogov, zakaj nisem nič pisala. Izmed 162 bi jih bilo natanko 162 privlečenih za lase. Zato bom povedala po resnici. Tako sem zatrapana, da vidim komaj pol metra pred seboj, kar je raztolmačeno, slabih 25 cm z mojo 0,5 dioptrijo za na blizu. Prosim, da vzamete v zakup, da od amaterske terapevtke, človek res ne pričakuje odgovorov v smislu: »Ja, kaj naj ti rečem, to kar veš.« Meni je grozno žal (no , ne tako zelo) ampak to je trenutno skorajda najbolj izpiljen odgovor, ki ga lahko dam.

Moje izogibanje blogu, ki je povsem nenamerno, bi se lahko vleklo še mesece. Pa verjemite, da imam še veliko na »lagerju«. Celo naredila sem že nekaj osnutkov, kaj vse želim in moram povedati. No, ta moram je spet relativen. Malce, me je v rit zbrcalo pismo, ki sem ga prejela od anonimne bralke mojih blogov. Iz njega sem uspela raztolmačiti, da gre za starejšo gospo, ki bere moje zapiske, da (tako navaja ona) ostaja v stiku z mladino in razmišljanjem družbe. Dragi moji, verjemite da ko prejmete tak mail, in če ste vsaj malo kot jaz-nagnjeni k dramatiziranju, ne ostanete hladni. Kar naenkrat sem začutila v sebi tisti stari dober občutek. Jaz, Anjuška, moram nekaj povedati. ( če bi snemali film bi bil to prizor, ko se glavni igralki posveti žarnica. Sobo zajeme nenavadna in razsvetljujoča svetloba, zasliši se dramatična glasba, ki napove, da bo kmalu prišlo do preobrata). Torej sem sedla za računalnik in začela. Vsak poskus pisanja je po nekaj stavkih, postajal podoben  lizanja sladkorne pene. Veliko sladkobe in malo povedanega. Sama sebi sem  poskušala dopovedati, da ne morem kar napisati v enem stavku: In potem se najdeta. In vse se zlije. In je. Še celo zame, ki imam rada »hepi ende« je to preveč pocukrano.

Običajno je partnerska dinamika precej bolj zapletena. No, da ne bom posploševala. Prav noben partnerski odnos ni enak drugemu. Vsak odnos kreira čisto svojo dinamiko, porajajo se različna vzdušja, navade, čustva, pravzaprav vse tisto kar prispevata oba partnerja. Vsak od partnerjev namreč prinese svojo zgodbo. Svoje izkušnje iz otroštva, svoje odnose s starši, skratka vso preteklost, ki ga izoblikuje in na podlagi katere oblikuje svoje odnose naprej v življenju. In tukaj, vsak s svojo prtljago, trčita drug v drugega. Navadno se prične z opojnimi občutki enakosti, neustavljivosti in neskončne zaljubljenosti. Aaaaaa medeni tedni. Odnos, pa absolutno ni nekaj statičnega, ampak je nenehno dogajanje. Ko vstopimo v odnos se prične kot kolo vrteti dinamika, dveh oseb z različno preteklostjo. In včasih se kolesa vrtijo hitro, spet drugič meljejo počasneje. Tu in tam pa treščijo na kak plesnivi orešček, ki ni bil prav dobro zmlet. Ne bom preveč pametovala, kako zelo pomembno, da dobro poznamo sami sebe (samo malce bom bentila). Pomembno je, da smo se spoznali do te mere, da smo razjasnili odnose iz svoje preteklosti, pred katerimi smo morda bežali, in se z njimi soočili. Zakaj? Ker se samo tako lahko usmerimo v kakovostne odnose z drugimi. Ne gre drugače. In to vam povem jaz, ki sem že kdaj iskala hiter izhod iz situacije. Vse pretekle izkušnje namreč zavedno (ali nezavedno) vplivajo na sedanjost. Ko predelamo bremena preteklosti je tudi naša prihodnost v partnerstvu kakovostnejša. To je nekako podobno kot, da bi v nasprotnem primeru poskušali v poln kozarec naliti vodo. Skregano z vsemi naravnimi zakoni. Verjemite mi, življenje je precej lepše, ko se odločimo, da bomo presegli pretekle obrambne mehanizme in vedenja, ki nas niso osrečevala, ( tukaj pa postane res filmsko), ko začnemo odnos poglobljeno in z veliko mero zavesti in se lahko nadejamo uspešnega in trdnega partnerstva.

Ja....Saj vem. Malce razširjena verzija mojega: »In potem se najdeta dva, ki vesta in čutita s vsako poro svoje biti, da spadata skupaj. In vse ostalo samo pogledi in vzdihljaji.« Pametovanje gor ali dol. Na nek način, res kar veš. V filmih je nekako to dovolj. Spoznata se pravi osebi in je. Konec zapletov in tisti bleščeči konec. V realnem življenju je potrebno najprej spoznati pravo osebo, in potem se je treba (prosim, da ta del 2x preberete) zanjo truditi vse življenje. In to ni mukotrpno delo, ampak recimo nekaj takega, kot skupno grajenje trdne hiške. Saj si vendar oba želita topel in varen domek, kajne?!  To pa je mogoče le, če se srečata dve osebi s temelji, na katerih je sploh mogoče začeti graditi. Torej, draga moja zaskrbljena babi/bralka. Vse ob svojem času. Jaz sem mogla kar nekaj krat pošteno telebniti na nos, se pobrat. Na razbolela kolena položiti stari dober trpotec, piti čaj poln solz in šmrkljev, da sem spoznala in predvsem zgradila sama sebe. In na koncu dneva so vse ostalo samo pogledi in vzdihljaji. Pa takoooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo je lepo.

Foto: via Pinterest 


ponedeljek, 18. marec 2013

En nasmeh

Včasih sem mi res zdi, da je moj življenje malo filmsko. Pa ne zaradi blišča in ostale krame, ki spada med tako imenovane »sladkorčke« pompoznega življenja,  ampak zaradi posebnega ritma s katerim se vrtijo stvari v mojem življenju in predvsem nenavadnosti, s katero se včasih odvijajo le te.

Kompletno izmozgana sem se včeraj po sejmu privlekla v hostel. Celodnevno delo in (res) zgodnje vstajanje me je spilo. Povrhu vsega pa sem že bila tako lačna, da sem videla bele miši. Kot že dobrega pol leta poprej, sem zavila v majhno restavracijo, k prijaznemu stricu, ki ti ob hrani postreže še z nasmehom. Stopim čez vrata in »anjuškasto« pozdravim, zdrdram naročilo in sedem. Za šankom gospod  hitro pripravlja moj vegi zavitek in se mi smeji izpod gostih obrvi. Smeji iz srca. Brez vsake koketnosti in prodajne naravnosti. Pogledam ga in se mu nasmejim nazaj. Naenkrat se mu čez obraz zariše izraz tipa »prižgala se mi je zelena lučka«. Veselo vzklikne, da me pozna. Začudeno in malce radovedno, rečem ja?! . Pravi, da sem bila že 1x tukaj. Da si sicer ne zapomni obrazov. Jaz pa sem se mu vtisnila, ker sem bila tako pristno nasmejana. Priznam, najprej sem pomislila, da me »malo farba«. Nakar mi je zdrdral  da ve da sem bila na sejmu lani in da sem Slovenka. Tako me je presenetil, da sem se še bolj nasmejala.

Iz lokala sem odšla nasmejana do ušes. Začela sem razmišljati o nenavadni moči nasmeha. In predvsem o trenutkih, ko se je ta moč potrdila. Dobro  leto nazaj sem delala v biroju z not.opremo. Pisarna biroja malce spominja na steklen akvarij. Velike steklene površine, namreč omogočajo opazovanje navzven in navznoter. Na nek povsem navaden zimski dan sem sedela za mizo, delala, ko je mimo okna, počasi šel starejši gospod. Spomnim se, da je deloval malce izgubljen. Dvakrat je obšel biro. Ne vem zakaj, a nasmejala sem se mu. Gospod je še tretjič šel mimo in naenkrat vstopil. Iskreno je rekel, da nič ne išče, a da je vstopil, ker ga je pritegnila moč mojega  nasmeha in da bi mi rad nekaj podaril. Pred mene  je pomolil malo knjižico/koledar. Pojasnil je, da jih nese v knjigarno, kot poslovna darila in da bi rad da enega vzamem tudi jaz. Sprejela sem ponujen koledarček in ga pričela obračati. Na njem je pisalo Rudi Kerševan. Malo presenečena sem ga vprašala, če je to on? Sama sem namreč, doma imela 3 njegove knjige, ki sem jih povsem naključno kupila pol leta prej na obali. Iz nekega vzgiba, da jih moram imeti. Gospod me je pogledal in rekel, da je to on. En nasmeh se je raztegnil v dvo urno živahno debato. Še zdaj mi tu in tam pošlje kak svoj verz in pozdrave iz obale.

Nasmehi delujejo tudi obratno. Prejšnji teden se mi je strašansko mudilo na faks. Povsem »naspidirana« iz službe drvim na bencinsko. Jezna, ker sem že tako ali tako zamujala. Iskreno rečeno, pa malo sitna, ker sem že konkretno pogrešala Uroša. Tankam in  za zadnji drobiž vzamem kavo. V eni roki kava,v drugi ključi in prevelika torba. Ne vem kaj sem čarala, a uspelo mi je vreči kavo na tla. Ogromna luža je zazevala sredi bencinske postaje. Tako sem bila že pozna, da se niti jeziti nisem uspela. Na silo pobrišem  nastalo katastrofo in sedem v avto. Tipam za varnostnim pasom, ko mi na okno potrka en gospod. Po govorici sodeč Čeh. Maha mi  s svojo kavo in mi signalizira  da naj vzamem njegovo in se zraven tako srčno smeji. Zahvalim se mu za prijaznost in odpeljem. V vsej zmedeni situaciji, se mi je vtisnila preprostost dejanja. En nasmeh in ponujena kava. Velikansko mera topline, ki je zradirala mojo slabo voljo.

Zalotila sem se, da včasih se zelo rada opazujem ljudi. Pa ne na nek čuden voajerski način. Gledam mimoidoče. Njihove izraze, ki povedo kakšen dan so imeli. Kaj nosijo na plečih. Kako se spreminjajo njihovi obrazi, ko ne vedo, da jih kdo gleda. Pisano paleto čustev. Nasmejane obraze, prifrkjene nose, namrščena čela in jezne poglede. In moja kratka, povsem amaterska raziskava, je do sedaj pokazala, da se ljudje absolutno premalo smejimo. Preden nadaljujete z branjem, se prosim enkrat nasmehnite. Nooooo zame :) . Dobro...Kje sem ostala...Jaaaa...Stric Google pravi, da ko se nasmehnemo, se sprožijo povsem enaki fizični učinki kot takrat, ko smo srečni. Sprostijo se hormoni, raven stresa upade, mišice se sprostijo, dihanje in srčni utrip pa se upočasnita. Edina zanka je, da se moramo nasmehniti s srcem in z usti in ne samo z očmi.

Nasmeh je pomemben del prijaznega odnosa do sebe in obenem empatije, ki jo čutimo do drugih ljudi. Je tisti delček, ki daje sočloveku občutek topline, človečnosti v odnosu, ki ga imamo. Iskren nasmeh vedno izzove nasmeh sočloveka in predstavlja pogoj za vzpostavitev globokih, dolgotrajnih odnosov . Zato nasmeh »odpira vrata« v medsebojne odnose. Nasmeh odraža tudi našo dejansko notranjo moč, resnično samozaupanje in samozavest ter navsezadnje našo integriteto. G. G. Marquez je tako krasno dejal: »Nikoli se ne mršči! Niti, ko si slabe volje, saj nikoli ne veš, kdaj se nekdo zaljublja vate zaradi tvojega nasmeha.« In zame absolutno najlepši nasmeh je, ko se zjutraj zbudim in me moj dragi gleda, s tisto iskrico v očeh in nasmehom, ki še meni nariše nasmeh. Ob njegovem nasmehu pozabim, da zjutraj rada pijem kavo. ... Opa...glej ga zlomka. Spet se smejim :)




torek, 5. marec 2013

Dan žena in seks 1:1

Pa že imamo marec. V bistvu moram priznati, da sem malce ponosna nase. Letos nisem nič »bentila« čez Valentinovo  vzdržala sem se političnih blogov (čeprav je bilo težko, krščen matiček je bilo težko) še ob kulturnem prazniku sem ostala tiho. In zdaj je pred vrati dan žena. In ne zdržim več :) Dan žena je mednarodni praznik žensk, ki ga bojda praznujemo v več kot 100 državah po svetu. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk. Vse  lepo in prav.  Hmmmm....V bistvu se ne bi niti »vpiknila« v ta praznik, če ne bi zadnjič na pijači tipa« seks v mestu« ali 4 babe na kupu, ob kavi in razvlečeni debati, zgodilo, da je debata nanesla na seks, oziroma seks 1:1. In če na kratko povzamem.  Drage moje, dokler ne bomo zmožne na glas reči samozadovoljevanje, smo enake bolj na papirju pa še tukaj ne.

Vrnimo se k našemu kofetkanju. Toliko žensk na kupu lahko pomeni dvoje, ali da bo naslednji dan zanesljivo dež ali pa da bodo v svoji debati našle nov mali izum, ki bo rešil ne samo njihov svet, ampak še pol pomoči potrebnega človeštva. Me smo počele prav slednje. Nisem več prepričana kako smo od vsakdanjih tem o službi, stresu, opravilih in bodočih otrocih, prišle na seks teme. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da je bila živahna debata. Vsaka je pristavila svoj lonček modrovanja o romantiki, poželenju in vseh »ohhhoho malih trikih«, ki delajo seks dober. Tok debate je preusmerila naša najstarejša »debaterka«. Že 6 let poročena,  mamica dvema simpatičnima nadebudnežema. Vse je utišala, ko je rekla da ji ob njenem pač ne prihaja. Kako to misliš, smo jo skoraj v en glas vprašale me? Pač ji ne pride, pravi ona. Ne zna me segret pravi,  in vse skupaj je ena velika rutina. Preostale tri smo jo tiho poslušale. Jaz, seveda ne bi bila jaz, če v dani situaciji ne bi igrala terapevta. Vprašam jo, kako pa je bilo prej? Ali je sedaj to samo vmesna faza? Ali se jima to že dlje časa dogaja?

Skrušena, skoraj malo osramočena naenkrat zavzdihne in pravi, da pri svojih 36-ih letih,  še ni nikoli doživela orgazma. Njenemu pogumnemu priznanju je sledilo nekaj sekund tišine, ki jih je prekinil monolog. V rafalu je pričela streljati: pa če ne ve kaj mi prija, nikoli me ne razvname, ne vzame si dovolj časa,...  Vsaka izjava, ki je pridrvela iz njenih ust je vsebovala besedico on. Kot, da seksa samo on in je prav on tisti, ki ne ve kaj bi ona rada. Pustile ( berite sem jo pustila), da se sprazni. Nakar sem jo vprašala, kaj pa njej paše?  Smrtna tišina. Tako gosta, da bi jo lahko rezal. Nooo... sem rekla, kaj ti je všeč? Vem, da ni lahko govoriti o sebi in da so to zelo delikatne in predvsem intimne  teme, a vedeti morate da je naš osebek drugače izredno neposreden in odprt. Tukaj pa je zmrznila, kot šolar na nenapovedanem ustnem izpitu. Ne vem, je končno odvrnila. Ja, kaj pa ko si sama? Sem jo vprašala. Kako to misliš, mi je odvrnila? Jaz pa njej, kaj misliš ljubica? Ko si sama s seboj, seks 1:1, samozadovoljevanje?  Samozadovoljevanje? Je tiho, skorajda neslišno ponovila za mano. Ja sem rekla, in jo gledala. Dobila je obnemel izraz. Resnici na ljubo, sta tudi ostali dve bolj zamišljeno delovali.  Debata je iz normalne jakosti prešla skoraj na mute. Odvrnila je, da preprosto nima časa, pa da ima v službi kopico stresa, pa otroka...Mislim, da je navrgla še nekaj izgovorov. Pri tretjem mi je v glavi pričelo odzvanjati.: »Kako zaboga naj tvoj mož ve, kaj ti je všeč, če še ti ne seksaš rada sama s seboj?«

Sedela sem tam in naenkrat nisem več vzdržala.  Potem  je bruhnilo iz mene (kar  je mili opis za moj intenzivni monolog). Kako je mogoče, da v letu 2013,  tri odrasle, sposobne, izobražene, lepe, poklicno uspešne ženske ne morejo na glas reči besedice samozadovoljevanje.  Jeb**  emancipacijo, če nam nam je prinesla to, da nosimo hlače, delamo več, marširamo naokrog kot, da v hlačah nosimo dva binglja, na koncu pa ne poskrbimo niti zase. Nikoli še nisem slišala nobene ženske reči, da se opravičuje da zamuja »ker  je morala na hitrco še poskrbeti zase«. O  tem se  sploh ne govori, delno zato ker je to izredno intimna zadeva, delno ker smo spolno precej zavrti, predvsem pa zato, ker ženske to enostavno preredko počnemo. Bemo miša (oprostite izrazu). O samozadovoljevanju ne upamo niti govoriti na glas. Kot, da je to nekaj sramotnega. Krilila sem z rokami in doživeto razlagala. Nekje vmes se je poslušanju naše debate pridružila še sosednja miza. V danem trenutku,  mi je bilo iskreno rečeno, povsem vseeno.  Če bi imela dovolj jajc bi se na glas zadrla: »imejte se rade,  pa več seksajte same s seboj, pa bo manj dolgih obrazov in posteljnih razočaranj.« Seveda se nisem.

Seks, pa če si priznamo ali ne, igra veliko vlogo. To, kako k »zadevi« pristopimo,  pa odraža predvsem odnos, ki ga imamo sami do sebe in nenazadnje posledično do partnerja. Če iskreno priznam vsakič, ko napišem kak blog tiho čakam (v bistvu ne tiho), da se bo od nekod pojavil kak psihoterapevt in me treščil z debelo knjigo doktor Ruglja in rekel: »Anjuškaaa, to delaš povsem narobe.« Jaz res nisem noben terapevt, kaj šele seks strokovnjak.  In  moj namen niti slučajno ni razglabljati o svojem seksualnem življenju, kaj šele kritizirati kogarkoli. Iskreno bi vam pa zaželela, da letos namesto želja in pričakovanja bedastih rož, sebi podarite  malo časa. Takega 1:1. Brez sramu in  zardevanja.  Pa lep dan žena vam želim. 



sreda, 6. februar 2013

Zgodba o plišastem medvedku

Zadnje čase sem čisto preveč metuljčkasto »razštelana«, da bi lahko razmišljala o čem drugem, kot o pomladi. Pa o tem, kako je meni lepo. Verjetno bi v takem, povsem svojem svetu, vztrajala do...ohooo...in še malo čez, če me ne bi v druge sfere zdramila prijateljica, katere pravljica se je končala z nepredvidenim koncem. Ker nisem vedela, kako ji naj razložim, oziroma povzamem situacijo, sem ji povedala zgodbo o tem, kako sem se nekoč zaljubila v plišastega medvedka.

Ste kot otrok imeli, kako plišasto živalco? Medveda, mačka, slončka ali dinozavra? Plišeka torej. Mehko, ljubko stvarco, na katero vas je vezela sentimentalna nota? Jaz moram iskreno priznati, da se ne spomnim, da bi imela neko hudo omiljeno igračko. Ali, da bi vsaj katera izmed njih preživela mojo hiper plat narave. Se pa dobro spomnim plišastega medvedka moje sestre-Medota. Medo je bil prva igrača moje mami in je že precej zdelan prišel v sestrino oskrbo. Iskreno rečeno, medvedek ni bil več ravno v najboljši formi. Ampak za mojo sestro je bil to najlepši medved na svetu. Posedoval je vse človeške lastnosti. Bil je zaupnik, vreča topline in prijatelj, ko ni bilo nobenega drugega za igro. Spominjam se z kako nežnostjo in pažnjo, ga je prenašala. Kot, da bil mali Medo živ. Brez njega ni mogla zaspati. In ne pričeti dneva. Medo je jedel z nami. Šel z nami v park. In če ni bilo Medota, tudi Branka ni bila prava.

No in veste kaj je najboljše pri plišastih medvedkih? To, da so točno takšni, kot si jih zamislimo. Medo je lahko neustrašen. Prijazen. Dober sogovornik. Posluša. In te objame, ko potrebuješ malo nežnosti. Velika večina, nas na dobrega starega medvedka pozabi, ko potrka teta puberteta. Ali pa se z njim srečamo še 1x, ko ugotovimo, da naš partner ne igra v isti »komediji« kot mi. V bistvu je pričetek te enodejanke precej pocukrano, filmsko klasičen. Spoznamo nekoga. Ukrešejo se iskre. Kaj iskre. Cel ognjemet zastarele pirotehnike. Ne poznaš ga, a nekaj na njem/njej ti govori, da je pravi zate. V glavi se ti v rekordnem času spleta 101 zgodba. Vsaka izmed njih z razpletom za katerega partner največkrat ne ve. Ti pa lebdiš. Na velikanskem oblaku sladkorne pene in ne opaziš, da v oblaku nastaja velika luknja in da boš vsak trenutek trčil z vso silo na beton. Tvoj svet se pa vrti dalje.

Podobno kot medvedku, temu »nekomu« začnemo dajati vse. Ljubezen, pozornost, toplino, 101 malo stvar, ki jo naredimo zanj. Nosimo ga naokrog, kot malega plišeka. Skrbimo zanj. Tako zaposleni smo s projiciranjem lastnih želja, da ne opazimo da imamo pred seboj živo bitje in ne kup cunj, ki ima svoj ritem in tok življenja. Šarada traja relativno kratko, kajti neizbežno je pred vrati. Veeeeelik tresk. Upor. Redko se zgodi, da se poklopijo želje. Povečini nastane velika zmeda. Naš Medo oživi in nas strezni. Nič več se noče igrati. Naenkrat sploh ni več prijazen, neustrašen in nežen Medo. Ampak le kup čustvenih cunj, ki so ostale potem ko jo je popihal. Razumljivo, še preden se je ohladila vsa juha, ki smo jo (same) skuhale.

Sledi t.i. faza žalosti in spraševanja. Kako se je to lahko zgodilo? Ali nama ni šlo dobro? Kje sem udarila mimo?  Kako je mogoče, da je nekdo tako drugačen, kot sem mislila? Kako sem prišla sem? Kaj se je zgodilo? Kaj ni bilo dovolj? Kako sem bila lahko tako slepa? Ne bom se delala pametno kako dolgo traja ta faza. Pri meni je trajala do trenutka, ko sem si bila pripravljena priznati, da sem se zaljubila v plišastega medvedka. V mojo predstavo nekoga, ki je bila v moji glavi tako vrhunsko dodelana, da nisem niti videla, da moj »medved« ni živ. Bil je v celoti skrpan iz želja, pričakovanj in scenarijev, ki so bili vsi po vrsti račun brez krčmarja. Danes sem neverjetno srečna, da je imel moj Medo vgrajeno bolj razvito verzijo »inteligenčnega in čustvenega softwera«. Posedel me je in mi iskreno povedal, da to ni to. Pika. Da nisva na isti frekvenci. Hvaležna sem mu, da se nisva potem igrala neke brezzvezne igrice v nedogled in da sva ostala vsak v svojem peskovniku.

Torej, plišasti medvedki. Igrica, ki je v otroških letih povsem normalna in del razvijanja naših osebnostih, prehitro postane igra, ki jo igramo celo življenje. Tako smo zavzeti v projeciranje naših želja, da pozabimo da v odnosu nismo sami. In da se stvari nikoooooooooli ne iztečejo enostransko. Nekje sem 1x prebrala: »Da je ženska srečna z moškim, ga mora malo ljubiti in močno razumeti. Da je moški srečen z žensko, jo mora močno ljubiti in je ne poskušati razumeti«. Takole...Zdaj se pa lahko vrnem v svoj metuljčkast svet :)




ponedeljek, 28. januar 2013

Anjuškina borza dela

Priznam, da sem že resno razmišljala o odprtju posredovalnice dela. Ali pa vsaj delovnem mestu »povezovalca«. Saj veste, osebka, ki pozna vse mogoče ljudi, ki vam lahko pomagajo. Iskreno rečeno v vlogi prav uživam. Včasih sem bolj, spet drugič manj uspešna. Brez pretiravanja pa lahko rečem, da tedensko obravnavam od 6-10 tovrstnih prošenj. Vse lepo in prav. Do mojega zadnjega primerka. Kliče me znanka. Študentka s svežo diplomo v žepu. Moj letnik. Pridno bitje, ki je svoj smisel posvetila študiju in življenju na plečih staršev. Slednje povsem samoumevno in brez kančka slabe vesti. Hiper ekstatično vesela me pokliče in navdušeno zdrdra, da je pravkar diplomirala. Bolj iz vljudnosti, kot iz zanimanja, še mene vpraša, kako napreduje moja diploma, in nato nadaljuje. Kako je sedaj ona končala študij in pri iskanju dela potrebuje mojo pomoč. Namreč, poslala je že nekaj prošenj za delo in vse so ostale brez odgovora. In sedaj ne ve, kako naprej. 

Prav, rečem jaz, brez pričakovanja sunka mrzle vode, ki prihaja. V želji po ustvarjanju širše slike jo malo povprašam po dosedanjih izkušnjah, kaj je že kaj počela? Kako to misliš, odvrne ona meni? Jaz pa ponovno, jaaaaa draga moja, delo ob študiju. Izkušnje? Kaj znaš? Kaj lahko pokažeš delodajalcu? Tišina in nato odrezav odgovor: Kako pa naj ob študiju še delam? Faks mi vzame absolutno preveč časa. (o.a. Moj primerek je končal pedagoško fakulteto/izredno). Torej, sem imela pred seboj osebek, ki v življenju ni delal niti ene ure. Morda bi še to delno, čeprav izredno stežka, razumela. Dotolkla me pa je njena izjava, oziroma pričakovanja. Povedala sem ji, da bo v dandanašnjih časih verjetno težko dobila službo na svojem področju in jo vprašala ali je pripravljena delati kaj drugega? Spet tišina. Prisežem, da sem nekje vmes že jaz imela občutek, da ona dela uslugo meni. Glasek na drugi strani reče NE.  Jasno in glasno. Da ona pa že ni študirala, da bo na koncu nekje kelnarila. Sedaj jaz utihnem. Jaz pri svojih 25 pazim otroke, frajla na drugi strani pa mi poskuša dopovedati, da ji je neko delo pod častjo. Čutila sem, kako me obliva jeza. Odvrnem ji, da bom bila pozorna, če kaj slišim in da ji toplo priporočam, da sama zgrabi za kakršnokoli priložnost.

Na splošno opažam zadnje čase, da moja generacija prihaja na trg dela nepripravljena. Celo naduta. Z obnašanjem, da služba in položaj  samo čakata na njih. Delodajalec pa jih bo sprejel s široko razprtimi rokami in superDuperFleksibilnimi pogoji. Sedaj malo eskaliram, pa vendar menim, da nisem pretirano daleč od resnice.  Iz rokava vam lahko stresem primerke, ki težko prenesejo že najmanjšo kritiko. Drugi so zelo izbirčni in so pripravljeni sprejeti samo tisto delo, ki ustreza njihovim visokim pogojem. Znanec, podjetnik, mi je nekaj dni nazaj razlagal, da mu je kandidat rekel, da se po pregledu delovnih nalog, vendarle ne vidi na tem delovnem mestu. Po njegovem naj bi nekatere izmed njih bile dolgočasne, on pa se nikakor ne želi dolgočasiti. Želim si, da bi lahko fotografirala njegov izraz na obrazu. Poskušajte si predstavljati nekaj vmes med jezo in začudenjem. Sam je dejal, da se sprašuje, kako je mogoče, da nekdo pri 28 letih ne razume, da k zaposlitvi spadajo tudi nekatere obveznosti, ki so morda »dolgočasne«?! 

Prosim, da me sedaj starši ne nesete na grmado. Vem, da nisem starš, a bom tvegala in povedala kaj mi leži na mojem (dolgem) jeziku. Opažam, da v zadnjem desetletju med starši vlada nek trend, da je otroke potrebno zaščiti pred vsakršnimi težavami in morebitnimi pretežkimi ovirami. Mislim, da je povem naravno da starš želi zaščiti svojega otroka. Mu nuditi najboljše. Vendar je obenem izredno tanka linija med zaščitništvom in prevzemanjem odgovornosti za otrokova dejanja. Velikokrat vidim, da se starši obnašajo do otrok,  kot do porcelanastih lutk. Otroci si tako pogosto pri 6 letih, ne znajo sami obrisati riti, kaj šele da bi znali dobro rokovati s priborom. Nič kolikokrat slišim, da so se prišli starši v šolo kregat zaradi slabo ocenjene naloge. Tiste, ki so jo povečini naredili oni. Nihče me ne bo prepričal, da je normalno, da nek 28 letnik živi na račun staršev. Ali, da je prav da starši pokrivajo nepomembne stroške in luksuzno življenje svojih študentov. Ne rečem, da je lahko delati in študirati, a tistih nekaj ur za dodatno žepnino, je sposoben oddelati vsakdo. Zdaj bom spet zvenela, kot stara baba, a spomnim se da smo mi v prvem razredu pogumno hodili domov z avtobusom. Sami. In to ne na eno postajo in domov. Vmes si dva menjal. Pa je šlo. Jaz sem pri desetih doma že po malem kuhala. Da o tem, da smo pazili drug na drugega niti ne govorim. In sami delali naloge. Pri 9 smo vsi znali sami počakati, da so starši prišli iz šole. Danes nekateri brez babic in varušk ne zvozijo do vrtca. 

Iskreno rečeno, me je malo strah, kaj bo iz teh otrok, ki so zrasli  v milnem mehurčku, obdani s pretirano hvalo in premalo odgovornosti. Kdo jih bo pobiral, ko bodo treščili na tla. Ko bodo videli, da na žalost v življenju iz nič ni nič. In da samo pričakovati stvari, še nikoli ni obrodilo sadov. Kako bodo ti otroci vzgojili svoje otroke? Dragi starši, spet bom pametovala. Otroci za normalno razvoj potrebujejo meje. Hvale in graje. Potrebujejo odgovornosti in odnos do dela. V kolikor jih ne nameravate vzdrževati do poznih tridesetih jih naučite, da je treba za stvari, ki jih želimo, delati. Se čemu odreči, poskusiti stvari, ki jih ne znamo in maramo. In predvsem vztrajati. Predvsem pa jim prosim nehajte »prinašati stvari k riti«. Tega ne bodo znali ceniti, še manj pa  s tem živeti.  Slej, ko prej se bodo znašli v realnem svetu. Takšnem, ki je precej drugačen, kot je bil vaš. Daleč so časi garantiranih služb in pokojnine. Vaši otroci in navsezadnje mi,  ne bomo več mogli reči ne znam, ampak bom osvojil. Treba se bo boriti. Pošteno zagristi. In slednje bodo otroci v tistem velikem penastem ovoju, presneto težko storili. 

(o.a. moja znanka, do današnjega dne ni našla službe in še naprej uživa v Hotelu Mama in Ata). 


petek, 18. januar 2013

Poklic: Mama

Hočeš, nočeš ti družba nekje po 25-em  začne prigovarjati, da ti teče biološka ura. Če ste stare 30 in še malo, poznate na pamet že vse litanije starih mam, ki glasno vzklikajo, da si želijo vnuke. Ob tem nesebično obljubljajo varstvo in zanesljivo pomoč. Vse kar morate vi storiti je, da darujete maternico. V pečico daste štručko. Jo nosite tistih 9 mesecev. Ja, kaj pa je to takšnega. Recimo, da preživite vse poskuse sorodnikov opogumljanja za materinstvo. Buuummm... Nato pade  še mini bomba materinstva na družabnih omrežjih. Kar naenkrat videvam, da se vse moje prijateljice zaročajo, poročajo in seveda rojevajo. Da je stvar še hujša, to celo mlajše in take, ki so zmeraj trdile, da one pa že ne bodo imele otrok. V kolikor ste nagnjene, da podlegate pritiskom medijev, vam močno odsvetujem, da berete kakršnekoli medicinske razprave. Ugotovile boste namreč, da so v času, ko ste trudile ustvariti nekaj iz vašega življenja, vaša jajčeca kopnela. Tja do 40 leta nam jih ostane le še nekaj 100. Že slišite tik, tak? Vdihnite. To je samo vaša zapestna ura.

Materinstvo... Še ne dolgo nazaj, se m je zdelo oddaljeno milijon let in predvsem »zacementirano«in tako neresnično. Naša Rebeka se je za moje, (poudarjam moje), pojme zelo zgodaj odločila za otroka. Razlika med nama, tistih 5 let, se je takrat zdela astronomska.Niti slučajno nisva bili na isti frekvenci. Jaz strogo prepričana v neodkrit svet, ki čaka name. Zaslepljena z borbo za pravice vseh žensk. In z energijo, ki jo je bilo težko obvladovati, kaj šele shajati z njo. Ona pa z željo po družini. Zame sva bili na povsem drugih bregovih. In ne. Nikakor nisem mogla razumeti njene odločitve. Kaj šele jo v celoti sprejeti. Grdo, kot bo zvenelo se mi je zdelo, da dela velikansko napako. Občutek sem imela, da se ji bo svet ustavil. Da je to to. Da razen tega otroka ne bo nič več doživela. V mislih se mi je odvrtelo tisoče scenarijev, ki jih bo po mojem mnenju zamudila. Frklja emancipirana in strogo prepričana v svoj prav sem ji seveda to poskušala tudi dopovedati. Zdaj, ko gledam nazaj sem izredno hvaležna za njeno potrpljenje, moč in energijo, da se mi je vsa okrogla (bila je res okrooooogla) samo smejala in mi govorila, boš že razumela. In nato je prišla moja prva nečakinja, Eva. Razpočila bi se od ponosa. Mislim, da sem jo doživljenjsko vzljubila že, ko sem zagledala tiste male ročice in drobceno bitje, ki je rabilo samo veliko ljubezni. Takrat sem sprejela vse v zvezi z materinstvom. Nisem pa še v celoti razumela. 

Da razumem je vame udarilo, kot strela z jasnega. Ne vem, kaj me je bolj prestrašilo: Dejstvo, da mi materinstvo ne vzbuja več nekega straha ali to, da se je to pojavilo v obdobju, ko sem bila daleč od tega, da bi postala mati. Zdaj pa prosim ponovno vdihnite. Globoko. Ne. Nisem noseča. Ufff...Gremo dalje. Sama sem iz  velike družine. Tako velike, da smo velikokrat otroci vzgajali drug drugega. Bili smo mali divji samorastniki. Morda se je tu nekje vmes razvil moj višji standard materinstva, ki je mnogokrat mojo ljubezen do otrok, preoblačil v nek divji strah, biti mama. Ne morem se sprijazniti z lahkomiselnostjo nekaterih, ki dobivajo otroke in nato vzgojo dajejo v roke....Kogarkoli, ki ima  pet minut časa. Malo sem jezna, no bolj žalostna, ko gledam vse te pare, ki se do bodočega naraščaja obnašajo precej v smislu, kot da kupujejo psa. Tako ošabno in brezbrižno. Dragi moji, otrok ni moden dodatek. In res ni pomembno, kak voziček imate. Ali v kake znamke je malček oblečen. Mislim, da je njemu to gladko vseeno. Je pa mu nerazumljivo, da si dizajnerskih kavbojk ne sme umazati. In da mora pri igri paziti, da vas ne bo zmotil medtem, ko ste vi zatopljeni v službo. Pogreje me, ko vidim vse otroke s kupi dragih igrač, ki nimajo nikogar za igro. Glave bi trgala (prisežem, da ni veliko manjkalo), ko mi je zadnjič znanec rekel, da je postal ati. Jaz cela navdušena. On pa z ravnim izrazom na obrazu, skomigne in mi zdolgočaseno reče: » Ja, saj veš. Pet let sva že skupaj. Je bilo treba malo popestrit zadeve.« Predstavljajte si mene, kaj vse mi je šlo čez glavo. Verjemite, da je bila takojšna kastracija, eden izmed milejših ukrepov. Otrok, ni igračka za popestritev. Groooozno! 

Moj poklic: Varuška. Pa ga zelo resno jemljem. Veste kaj štejem za svoj velik »poklicni« uspeh. Nekaj tednov nazaj sem deklico, ki jo pazim, naučila delati zelenjavno lazanjo. Skupaj sva rezljali, mešali in pacali. Kuhinja je bila zmešnjava. Naredili pa sva čisto pravo lazanjo. Sami od začetka do konca. Zoya je večino naredila vse sama po mojih navodilih  in si ob celo vse zapisovala v najin drugi projekt, v malo kuharico, ki jo bova sedaj pisali skupaj, ko bova kuhali. Ko sem se peljala domov sem se počutila kot, da sem danes naredila nekaj zelo pomembnega. Nekaj kar res šteje. Mogoče res nisem mama. Sem pa prepričana, da je biti mama veliko več kot poklic. Je poklic vseh poklicev. Malo bije, ki mu morate v prvi meri že izbrati pametnega očeta, vas potrebuje. Vas. Ne vseh materialnih stvari. 

Dejstvo je, da otrok spremeni vse. Nima smisla trditi, da ne. Naenkrat odpade vsa sebičnost. Namesto novih čevljev malemu bitju kupiš nove majčke, pa športno opremo in še tisto luč, ki si jo tako želi. Naenkrat ugotoviš, da v tisti veliki torbi ne nosiš več glavnika, dveh fenci šmenci šmink in trač revije. Naenkrat so notri plenice, igračke, robčki za ritko in dude. In veš kaj je najboljše pri vsem skupaj? Da vseh dragih krem ne bi zamenjal za en nasmeh malega bitja, ki mirno spi v vozičku pred tabo. Danes sem teta 3-em krasnim nečakinjam. Moja prva nečakinja je že tako velika punca, da jo bom počasi lahko peljala ven. In, ko sem tako nekaj tednov nazaj z Rebeko obujala spomine na moje paničarjenje ob njeni prvi nosečnosti se mi je samo nasmejala in rekla: No vidiš, sem ti rekla, da boš razumela. 

Foto: via Pinterest, oblikovanje: Anjuška I.

nedelja, 6. januar 2013

Zločin in kazen na Slovenski

Nekje sem izbrskala, da je pred dobrimi štirimi leti 13% vseh Slovencev živelo v najemniškem stanovanju. Danes si upam trditi, da je vzklic stanja na trgu dela, ki je roko na srce je čedalje bolj negotov, misija kredita pa skorajda nemogoča, ta odstotek precej višji. Vsak, ki je kdajkoli bil v najemniškem razmerju ve da je to precej podobno loteriji. Ne samo, da je težko najti solidno stanovanje, ki je vredno bivanja. Tukaj je še običajno muhast lastnik stanovanja, ki se ob oddajanju, obnaša kot Mati Tereza in želi ob mesečnem prilivu še slavospev o njegovi dobroti in velikodušnosti. V paketu pridejo tudi malce posebni sosedje, ki točno vedo da ste najemnik in se do vas obnašajo kot do robe z rokom trajanja. Razno razni najemniški problemi in najemniške pravice, ki se povečini spremenijo v najemniške dolžnosti.

Sama imam za seboj že ( o.a. za svoja rosna leta) dolgo dobo najemniških razmerij. Če štejem sem še srednješolsko bivanje, živim že 10 let v takšnih in drugačnih najemniških stanovanjih. Ne bom olepševala. Zmeraj znova me osupne, kaj ti ljudje dejansko poskušajo oddati. Spomnim se, da sem še v v srednji šoli iskala sobo. V Velenju, ki ni ravno študentsko mesto, je to pomenilo pravcato iskalno akcijo. Na moj oglas iskanja se je odzval po glasu sodeč prijazen gospod Romeo (o.a. Romeo je bilo gospodu ime). Vzhičena, da se je na moj oglas sploh kdo javil, sem se odpravila na ogled. Kakor hitro sem stopila čez vrata stanovanja pa je moje navdušenje zamrlo. V bistvu, če na hitro priznam me je bilo malce strah. Jaz 15 letna šmrklja, sem stala sama v stanovanju moškega, ki mi je želel v enosobnem stanovanju oddati EDINO sobo. Nisem sicer prepričana, kaj mu je šlo čez glavo ali če je celo verjel, da bo kdo to vzel v najem. Razložil mi je, da bi meni za smešno ugodno ceno oddal sobo on bi pa spal v kuhinji na jedilnem kotu. Soba je bila po njegovih besedah, sedaj na voljo, ker se je pred kratkim odselilo njegovo dekle s sinčkom. Kot je pojasnil precej neupravičeno, v žaru pogovora mi je prisegel, da ni nikoli položil roke nanjo in da so to same laži. Predstavljate si mene. Poskušala sem  ne delovati prestrašeno, obenem pa suvereno in precej bolj odraslo, kot sem v resnici bila . Olajšanje in pristna sreče sta me oblila, ko je odklenil vrata in  rekel, da naj sporočim, kako sem se odločila. Ufff...

Ste slučajno brali Zločin in kazen? Če povzamem zelo na kratko, gre za psihološki roman Dostojevskega, ki se ukvarja predvsem s subjektivnimi razmišljanji glavnega junaka Raskolnikova o življenju, predvsem pa o opravičenem zločinu. Razkolnikov na podlagi te teorije zagreši umor oderuške starke Aljone Ivanovne, po naključju pa »mora« ubiti še njeno sestro Lizaveto. Ne vem zakaj sem se včeraj, ko sem prejela klic svoje najemodajalke, spomnile te knjige. Niti slučajno ne dela, ko ji razčesne glavo. Ampak bolj delov o razmišljanju o pravičnosti ravnanja ljudi, ki imajo vse in njihovega neumornega ožemanja in apetita, ki je nenasiten. Moja stanodajalka je pravi žid (o.a. besedica žid je v tem primeru mišljena zgolj, kot opis izrednega stiskača in ne kot verska opazka). Pustimo ob strani, da ji je uspelo oddati stanovanje, ki v kopalnici ni imelo ploščic  V kuhinji po tleh tutti frutti podov. Dnevna soba je bila podobna kramarskemu sejmu. V glavnem stanovanje je bilo bomba. Sama sem pristala na dogovor, da ga obnovim. To sem v tistem momentu potrebovala. Delo z rokami. Dati malo sebe v stanovanje in obenem z znojem zbuditi dušo. Dolga zgodba. Recimo, da sem z minimalnim denarnim vložkom precej truda, uspela obnoviti stanovanje in ga naredit znosnega za bivanje. Pismo rosno, v mojem stanovanju je boljer, ki je starejši od mojega očeta. Ko se je zamašil odtok in iz principa nisem želela klicati očeta, da spet žrtvuje svoj čas. Je najemodajalka poklicala nekega svojega znanca, ki ji je to (seveda) naredil zastonj. Gospod je bil tako v letih, da me je skrbelo, da bomo potrebovali kako zdravniško pomoč po opravljenem delu. Bognedaj, da bi bilo treba kaj zamenjati ali na novo kupiti. Kar vidim jo, kako se trese in preračunava.

Pustimo ob strani, da so stroški mojega stanovanja bistveno previsoki in da tega prav gotovo ne bom več dolgo prenašala. Najbolj me jezi in še bolj potre dejstvo, da je dotična gospa v stanovanju (ne obnovljeni različici) pustila bivati svoje nepokretno mati. Nekdo, ki se vozi z avtom, ki je vreden kot polovica novega stanovanja je dovolil, da v stanovanju, ki res ni vredno človeka, gnije njegova lastna mati. Z enim radiatorjem. Nepredstavljivo. Meni je grozno žal, ampak tega ne morem in ne bom nikoli razumela. Kako je mogoče, da si čustveno tako reven, da je denar vse kar imaš. Na koncu pa si še njegov suženj. Mogoče je res ostra primerjava z oderuško starko Aljono Ivanovnovo, ampak ne morem si pomagati. Neke take krivice me zažgejo v dno duše. Grozno se mi zdi, da so ljudje tako skopuški, da nekje vmes pozabijo biti ljudje. Večkrat se spomnim na misel Gibrana: »Denar je kot strunsko glasbilo. Tak, ki ne zna igrati nanj, bo iz njega izvabil le škripanje. Denar je kot ljubezen; tistega, ki ga noče dati, ubija počasi in boleče, druge pa oživlja, ko ga predajo naprej, drugim ljudem.«

Dom je, kjer je srce. Vem, da se mogoče sliši obrabljeno. Ko sem se pred sedmimi leti odselila na svoje, sem dobesedno imela samo knjige in obleke. Vse. Še kuhinjsko sol sem morala kupiti. In vem kako sem prvo noč sedela v praznem stanovanju. Se poskušala ne počutiti samo, privaditi na vse nove zvoke in predvsem biti bolj močna, kot sem v resnici bila. Gledala sem po prostoru. Na velik kup knjig, ki so bile moje vse. In sem si mislila, da bo že nekako. Saj mora biti. Ne glede nato, da sem menjala že kup najemodajalec. Nekateri med njimi so in bodo ostali moji prijatelji. Ulic in sosedov, ki jih mogoče ne bom več srečala. Je dom konec koncev res, kjer je srce. In tega ti ne more odvzeti noben skopuški najemodajalec. Tečni sosed. Grozen sostanovalec ali nabiralnik, ki nikoli ne bo tvoj.