Dan žena in seks 1:1

Pa že imamo marec. V bistvu moram priznati, da sem malce ponosna nase. Letos nisem nič »bentila« čez Valentinovo  vzdržala sem se političnih blogov (čeprav je bilo težko, krščen matiček je bilo težko) še ob kulturnem prazniku sem ostala tiho. In zdaj je pred vrati dan žena. In ne zdržim več :) Dan žena je mednarodni praznik žensk, ki ga bojda praznujemo v več kot 100 državah po svetu. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk. Vse  lepo in prav.  Hmmmm....V bistvu se ne bi niti »vpiknila« v ta praznik, če ne bi zadnjič na pijači tipa« seks v mestu« ali 4 babe na kupu, ob kavi in razvlečeni debati, zgodilo, da je debata nanesla na seks, oziroma seks 1:1. In če na kratko povzamem.  Drage moje, dokler ne bomo zmožne na glas reči samozadovoljevanje, smo enake bolj na papirju pa še tukaj ne.

Vrnimo se k našemu kofetkanju. Toliko žensk na kupu lahko pomeni dvoje, ali da bo naslednji dan zanesljivo dež ali pa da bodo v svoji debati našle nov mali izum, ki bo rešil ne samo njihov svet, ampak še pol pomoči potrebnega človeštva. Me smo počele prav slednje. Nisem več prepričana kako smo od vsakdanjih tem o službi, stresu, opravilih in bodočih otrocih, prišle na seks teme. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da je bila živahna debata. Vsaka je pristavila svoj lonček modrovanja o romantiki, poželenju in vseh »ohhhoho malih trikih«, ki delajo seks dober. Tok debate je preusmerila naša najstarejša »debaterka«. Že 6 let poročena,  mamica dvema simpatičnima nadebudnežema. Vse je utišala, ko je rekla da ji ob njenem pač ne prihaja. Kako to misliš, smo jo skoraj v en glas vprašale me? Pač ji ne pride, pravi ona. Ne zna me segret pravi,  in vse skupaj je ena velika rutina. Preostale tri smo jo tiho poslušale. Jaz, seveda ne bi bila jaz, če v dani situaciji ne bi igrala terapevta. Vprašam jo, kako pa je bilo prej? Ali je sedaj to samo vmesna faza? Ali se jima to že dlje časa dogaja?

Skrušena, skoraj malo osramočena naenkrat zavzdihne in pravi, da pri svojih 36-ih letih,  še ni nikoli doživela orgazma. Njenemu pogumnemu priznanju je sledilo nekaj sekund tišine, ki jih je prekinil monolog. V rafalu je pričela streljati: pa če ne ve kaj mi prija, nikoli me ne razvname, ne vzame si dovolj časa,...  Vsaka izjava, ki je pridrvela iz njenih ust je vsebovala besedico on. Kot, da seksa samo on in je prav on tisti, ki ne ve kaj bi ona rada. Pustile ( berite sem jo pustila), da se sprazni. Nakar sem jo vprašala, kaj pa njej paše?  Smrtna tišina. Tako gosta, da bi jo lahko rezal. Nooo... sem rekla, kaj ti je všeč? Vem, da ni lahko govoriti o sebi in da so to zelo delikatne in predvsem intimne  teme, a vedeti morate da je naš osebek drugače izredno neposreden in odprt. Tukaj pa je zmrznila, kot šolar na nenapovedanem ustnem izpitu. Ne vem, je končno odvrnila. Ja, kaj pa ko si sama? Sem jo vprašala. Kako to misliš, mi je odvrnila? Jaz pa njej, kaj misliš ljubica? Ko si sama s seboj, seks 1:1, samozadovoljevanje?  Samozadovoljevanje? Je tiho, skorajda neslišno ponovila za mano. Ja sem rekla, in jo gledala. Dobila je obnemel izraz. Resnici na ljubo, sta tudi ostali dve bolj zamišljeno delovali.  Debata je iz normalne jakosti prešla skoraj na mute. Odvrnila je, da preprosto nima časa, pa da ima v službi kopico stresa, pa otroka...Mislim, da je navrgla še nekaj izgovorov. Pri tretjem mi je v glavi pričelo odzvanjati.: »Kako zaboga naj tvoj mož ve, kaj ti je všeč, če še ti ne seksaš rada sama s seboj?«

Sedela sem tam in naenkrat nisem več vzdržala.  Potem  je bruhnilo iz mene (kar  je mili opis za moj intenzivni monolog). Kako je mogoče, da v letu 2013,  tri odrasle, sposobne, izobražene, lepe, poklicno uspešne ženske ne morejo na glas reči besedice samozadovoljevanje.  Jeb**  emancipacijo, če nam nam je prinesla to, da nosimo hlače, delamo več, marširamo naokrog kot, da v hlačah nosimo dva binglja, na koncu pa ne poskrbimo niti zase. Nikoli še nisem slišala nobene ženske reči, da se opravičuje da zamuja »ker  je morala na hitrco še poskrbeti zase«. O  tem se  sploh ne govori, delno zato ker je to izredno intimna zadeva, delno ker smo spolno precej zavrti, predvsem pa zato, ker ženske to enostavno preredko počnemo. Bemo miša (oprostite izrazu). O samozadovoljevanju ne upamo niti govoriti na glas. Kot, da je to nekaj sramotnega. Krilila sem z rokami in doživeto razlagala. Nekje vmes se je poslušanju naše debate pridružila še sosednja miza. V danem trenutku,  mi je bilo iskreno rečeno, povsem vseeno.  Če bi imela dovolj jajc bi se na glas zadrla: »imejte se rade,  pa več seksajte same s seboj, pa bo manj dolgih obrazov in posteljnih razočaranj.« Seveda se nisem.

Seks, pa če si priznamo ali ne, igra veliko vlogo. To, kako k »zadevi« pristopimo,  pa odraža predvsem odnos, ki ga imamo sami do sebe in nenazadnje posledično do partnerja. Če iskreno priznam vsakič, ko napišem kak blog tiho čakam (v bistvu ne tiho), da se bo od nekod pojavil kak psihoterapevt in me treščil z debelo knjigo doktor Ruglja in rekel: »Anjuškaaa, to delaš povsem narobe.« Jaz res nisem noben terapevt, kaj šele seks strokovnjak.  In  moj namen niti slučajno ni razglabljati o svojem seksualnem življenju, kaj šele kritizirati kogarkoli. Iskreno bi vam pa zaželela, da letos namesto želja in pričakovanja bedastih rož, sebi podarite  malo časa. Takega 1:1. Brez sramu in  zardevanja.  Pa lep dan žena vam želim.