En nasmeh

Včasih sem mi res zdi, da je moj življenje malo filmsko. Pa ne zaradi blišča in ostale krame, ki spada med tako imenovane »sladkorčke« pompoznega življenja,  ampak zaradi posebnega ritma s katerim se vrtijo stvari v mojem življenju in predvsem nenavadnosti, s katero se včasih odvijajo le te.

Kompletno izmozgana sem se včeraj po sejmu privlekla v hostel. Celodnevno delo in (res) zgodnje vstajanje me je spilo. Povrhu vsega pa sem že bila tako lačna, da sem videla bele miši. Kot že dobrega pol leta poprej, sem zavila v majhno restavracijo, k prijaznemu stricu, ki ti ob hrani postreže še z nasmehom. Stopim čez vrata in »anjuškasto« pozdravim, zdrdram naročilo in sedem. Za šankom gospod  hitro pripravlja moj vegi zavitek in se mi smeji izpod gostih obrvi. Smeji iz srca. Brez vsake koketnosti in prodajne naravnosti. Pogledam ga in se mu nasmejim nazaj. Naenkrat se mu čez obraz zariše izraz tipa »prižgala se mi je zelena lučka«. Veselo vzklikne, da me pozna. Začudeno in malce radovedno, rečem ja?! . Pravi, da sem bila že 1x tukaj. Da si sicer ne zapomni obrazov. Jaz pa sem se mu vtisnila, ker sem bila tako pristno nasmejana. Priznam, najprej sem pomislila, da me »malo farba«. Nakar mi je zdrdral  da ve da sem bila na sejmu lani in da sem Slovenka. Tako me je presenetil, da sem se še bolj nasmejala.

Iz lokala sem odšla nasmejana do ušes. Začela sem razmišljati o nenavadni moči nasmeha. In predvsem o trenutkih, ko se je ta moč potrdila. Dobro  leto nazaj sem delala v biroju z not.opremo. Pisarna biroja malce spominja na steklen akvarij. Velike steklene površine, namreč omogočajo opazovanje navzven in navznoter. Na nek povsem navaden zimski dan sem sedela za mizo, delala, ko je mimo okna, počasi šel starejši gospod. Spomnim se, da je deloval malce izgubljen. Dvakrat je obšel biro. Ne vem zakaj, a nasmejala sem se mu. Gospod je še tretjič šel mimo in naenkrat vstopil. Iskreno je rekel, da nič ne išče, a da je vstopil, ker ga je pritegnila moč mojega  nasmeha in da bi mi rad nekaj podaril. Pred mene  je pomolil malo knjižico/koledar. Pojasnil je, da jih nese v knjigarno, kot poslovna darila in da bi rad da enega vzamem tudi jaz. Sprejela sem ponujen koledarček in ga pričela obračati. Na njem je pisalo Rudi Kerševan. Malo presenečena sem ga vprašala, če je to on? Sama sem namreč, doma imela 3 njegove knjige, ki sem jih povsem naključno kupila pol leta prej na obali. Iz nekega vzgiba, da jih moram imeti. Gospod me je pogledal in rekel, da je to on. En nasmeh se je raztegnil v dvo urno živahno debato. Še zdaj mi tu in tam pošlje kak svoj verz in pozdrave iz obale.

Nasmehi delujejo tudi obratno. Prejšnji teden se mi je strašansko mudilo na faks. Povsem »naspidirana« iz službe drvim na bencinsko. Jezna, ker sem že tako ali tako zamujala. Iskreno rečeno, pa malo sitna, ker sem že konkretno pogrešala Uroša. Tankam in  za zadnji drobiž vzamem kavo. V eni roki kava,v drugi ključi in prevelika torba. Ne vem kaj sem čarala, a uspelo mi je vreči kavo na tla. Ogromna luža je zazevala sredi bencinske postaje. Tako sem bila že pozna, da se niti jeziti nisem uspela. Na silo pobrišem  nastalo katastrofo in sedem v avto. Tipam za varnostnim pasom, ko mi na okno potrka en gospod. Po govorici sodeč Čeh. Maha mi  s svojo kavo in mi signalizira  da naj vzamem njegovo in se zraven tako srčno smeji. Zahvalim se mu za prijaznost in odpeljem. V vsej zmedeni situaciji, se mi je vtisnila preprostost dejanja. En nasmeh in ponujena kava. Velikansko mera topline, ki je zradirala mojo slabo voljo.

Zalotila sem se, da včasih se zelo rada opazujem ljudi. Pa ne na nek čuden voajerski način. Gledam mimoidoče. Njihove izraze, ki povedo kakšen dan so imeli. Kaj nosijo na plečih. Kako se spreminjajo njihovi obrazi, ko ne vedo, da jih kdo gleda. Pisano paleto čustev. Nasmejane obraze, prifrkjene nose, namrščena čela in jezne poglede. In moja kratka, povsem amaterska raziskava, je do sedaj pokazala, da se ljudje absolutno premalo smejimo. Preden nadaljujete z branjem, se prosim enkrat nasmehnite. Nooooo zame :) . Dobro...Kje sem ostala...Jaaaa...Stric Google pravi, da ko se nasmehnemo, se sprožijo povsem enaki fizični učinki kot takrat, ko smo srečni. Sprostijo se hormoni, raven stresa upade, mišice se sprostijo, dihanje in srčni utrip pa se upočasnita. Edina zanka je, da se moramo nasmehniti s srcem in z usti in ne samo z očmi.

Nasmeh je pomemben del prijaznega odnosa do sebe in obenem empatije, ki jo čutimo do drugih ljudi. Je tisti delček, ki daje sočloveku občutek topline, človečnosti v odnosu, ki ga imamo. Iskren nasmeh vedno izzove nasmeh sočloveka in predstavlja pogoj za vzpostavitev globokih, dolgotrajnih odnosov . Zato nasmeh »odpira vrata« v medsebojne odnose. Nasmeh odraža tudi našo dejansko notranjo moč, resnično samozaupanje in samozavest ter navsezadnje našo integriteto. G. G. Marquez je tako krasno dejal: »Nikoli se ne mršči! Niti, ko si slabe volje, saj nikoli ne veš, kdaj se nekdo zaljublja vate zaradi tvojega nasmeha.« In zame absolutno najlepši nasmeh je, ko se zjutraj zbudim in me moj dragi gleda, s tisto iskrico v očeh in nasmehom, ki še meni nariše nasmeh. Ob njegovem nasmehu pozabim, da zjutraj rada pijem kavo. ... Opa...glej ga zlomka. Spet se smejim :)