En nasmeh

Včasih sem mi res zdi, da je moj življenje malo filmsko. Pa ne zaradi blišča in ostale krame, ki spada med tako imenovane »sladkorčke« pompoznega življenja,  ampak zaradi posebnega ritma s katerim se vrtijo stvari v mojem življenju in predvsem nenavadnosti, s katero se včasih odvijajo le te.

Kompletno izmozgana sem se včeraj po sejmu privlekla v hostel. Celodnevno delo in (res) zgodnje vstajanje me je spilo. Povrhu vsega pa sem že bila tako lačna, da sem videla bele miši. Kot že dobrega pol leta poprej, sem zavila v majhno restavracijo, k prijaznemu stricu, ki ti ob hrani postreže še z nasmehom. Stopim čez vrata in »anjuškasto« pozdravim, zdrdram naročilo in sedem. Za šankom gospod  hitro pripravlja moj vegi zavitek in se mi smeji izpod gostih obrvi. Smeji iz srca. Brez vsake koketnosti in prodajne naravnosti. Pogledam ga in se mu nasmejim nazaj. Naenkrat se mu čez obraz zariše izraz tipa »prižgala se mi je zelena lučka«. Veselo vzklikne, da me pozna. Začudeno in malce radovedno, rečem ja?! . Pravi, da sem bila že 1x tukaj. Da si sicer ne zapomni obrazov. Jaz pa sem se mu vtisnila, ker sem bila tako pristno nasmejana. Priznam, najprej sem pomislila, da me »malo farba«. Nakar mi je zdrdral  da ve da sem bila na sejmu lani in da sem Slovenka. Tako me je presenetil, da sem se še bolj nasmejala.

Iz lokala sem odšla nasmejana do ušes. Začela sem razmišljati o nenavadni moči nasmeha. In predvsem o trenutkih, ko se je ta moč potrdila. Dobro  leto nazaj sem delala v biroju z not.opremo. Pisarna biroja malce spominja na steklen akvarij. Velike steklene površine, namreč omogočajo opazovanje navzven in navznoter. Na nek povsem navaden zimski dan sem sedela za mizo, delala, ko je mimo okna, počasi šel starejši gospod. Spomnim se, da je deloval malce izgubljen. Dvakrat je obšel biro. Ne vem zakaj, a nasmejala sem se mu. Gospod je še tretjič šel mimo in naenkrat vstopil. Iskreno je rekel, da nič ne išče, a da je vstopil, ker ga je pritegnila moč mojega  nasmeha in da bi mi rad nekaj podaril. Pred mene  je pomolil malo knjižico/koledar. Pojasnil je, da jih nese v knjigarno, kot poslovna darila in da bi rad da enega vzamem tudi jaz. Sprejela sem ponujen koledarček in ga pričela obračati. Na njem je pisalo Rudi Kerševan. Malo presenečena sem ga vprašala, če je to on? Sama sem namreč, doma imela 3 njegove knjige, ki sem jih povsem naključno kupila pol leta prej na obali. Iz nekega vzgiba, da jih moram imeti. Gospod me je pogledal in rekel, da je to on. En nasmeh se je raztegnil v dvo urno živahno debato. Še zdaj mi tu in tam pošlje kak svoj verz in pozdrave iz obale.

Nasmehi delujejo tudi obratno. Prejšnji teden se mi je strašansko mudilo na faks. Povsem »naspidirana« iz službe drvim na bencinsko. Jezna, ker sem že tako ali tako zamujala. Iskreno rečeno, pa malo sitna, ker sem že konkretno pogrešala Uroša. Tankam in  za zadnji drobiž vzamem kavo. V eni roki kava,v drugi ključi in prevelika torba. Ne vem kaj sem čarala, a uspelo mi je vreči kavo na tla. Ogromna luža je zazevala sredi bencinske postaje. Tako sem bila že pozna, da se niti jeziti nisem uspela. Na silo pobrišem  nastalo katastrofo in sedem v avto. Tipam za varnostnim pasom, ko mi na okno potrka en gospod. Po govorici sodeč Čeh. Maha mi  s svojo kavo in mi signalizira  da naj vzamem njegovo in se zraven tako srčno smeji. Zahvalim se mu za prijaznost in odpeljem. V vsej zmedeni situaciji, se mi je vtisnila preprostost dejanja. En nasmeh in ponujena kava. Velikansko mera topline, ki je zradirala mojo slabo voljo.

Zalotila sem se, da včasih se zelo rada opazujem ljudi. Pa ne na nek čuden voajerski način. Gledam mimoidoče. Njihove izraze, ki povedo kakšen dan so imeli. Kaj nosijo na plečih. Kako se spreminjajo njihovi obrazi, ko ne vedo, da jih kdo gleda. Pisano paleto čustev. Nasmejane obraze, prifrkjene nose, namrščena čela in jezne poglede. In moja kratka, povsem amaterska raziskava, je do sedaj pokazala, da se ljudje absolutno premalo smejimo. Preden nadaljujete z branjem, se prosim enkrat nasmehnite. Nooooo zame :) . Dobro...Kje sem ostala...Jaaaa...Stric Google pravi, da ko se nasmehnemo, se sprožijo povsem enaki fizični učinki kot takrat, ko smo srečni. Sprostijo se hormoni, raven stresa upade, mišice se sprostijo, dihanje in srčni utrip pa se upočasnita. Edina zanka je, da se moramo nasmehniti s srcem in z usti in ne samo z očmi.

Nasmeh je pomemben del prijaznega odnosa do sebe in obenem empatije, ki jo čutimo do drugih ljudi. Je tisti delček, ki daje sočloveku občutek topline, človečnosti v odnosu, ki ga imamo. Iskren nasmeh vedno izzove nasmeh sočloveka in predstavlja pogoj za vzpostavitev globokih, dolgotrajnih odnosov . Zato nasmeh »odpira vrata« v medsebojne odnose. Nasmeh odraža tudi našo dejansko notranjo moč, resnično samozaupanje in samozavest ter navsezadnje našo integriteto. G. G. Marquez je tako krasno dejal: »Nikoli se ne mršči! Niti, ko si slabe volje, saj nikoli ne veš, kdaj se nekdo zaljublja vate zaradi tvojega nasmeha.« In zame absolutno najlepši nasmeh je, ko se zjutraj zbudim in me moj dragi gleda, s tisto iskrico v očeh in nasmehom, ki še meni nariše nasmeh. Ob njegovem nasmehu pozabim, da zjutraj rada pijem kavo. ... Opa...glej ga zlomka. Spet se smejim :)

Dan žena in seks 1:1

Pa že imamo marec. V bistvu moram priznati, da sem malce ponosna nase. Letos nisem nič »bentila« čez Valentinovo  vzdržala sem se političnih blogov (čeprav je bilo težko, krščen matiček je bilo težko) še ob kulturnem prazniku sem ostala tiho. In zdaj je pred vrati dan žena. In ne zdržim več :) Dan žena je mednarodni praznik žensk, ki ga bojda praznujemo v več kot 100 državah po svetu. Je dan praznovanja ekonomske, politične in socialne enakopravnosti ter dosežkov žensk. Vse  lepo in prav.  Hmmmm....V bistvu se ne bi niti »vpiknila« v ta praznik, če ne bi zadnjič na pijači tipa« seks v mestu« ali 4 babe na kupu, ob kavi in razvlečeni debati, zgodilo, da je debata nanesla na seks, oziroma seks 1:1. In če na kratko povzamem.  Drage moje, dokler ne bomo zmožne na glas reči samozadovoljevanje, smo enake bolj na papirju pa še tukaj ne.

Vrnimo se k našemu kofetkanju. Toliko žensk na kupu lahko pomeni dvoje, ali da bo naslednji dan zanesljivo dež ali pa da bodo v svoji debati našle nov mali izum, ki bo rešil ne samo njihov svet, ampak še pol pomoči potrebnega človeštva. Me smo počele prav slednje. Nisem več prepričana kako smo od vsakdanjih tem o službi, stresu, opravilih in bodočih otrocih, prišle na seks teme. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da je bila živahna debata. Vsaka je pristavila svoj lonček modrovanja o romantiki, poželenju in vseh »ohhhoho malih trikih«, ki delajo seks dober. Tok debate je preusmerila naša najstarejša »debaterka«. Že 6 let poročena,  mamica dvema simpatičnima nadebudnežema. Vse je utišala, ko je rekla da ji ob njenem pač ne prihaja. Kako to misliš, smo jo skoraj v en glas vprašale me? Pač ji ne pride, pravi ona. Ne zna me segret pravi,  in vse skupaj je ena velika rutina. Preostale tri smo jo tiho poslušale. Jaz, seveda ne bi bila jaz, če v dani situaciji ne bi igrala terapevta. Vprašam jo, kako pa je bilo prej? Ali je sedaj to samo vmesna faza? Ali se jima to že dlje časa dogaja?

Skrušena, skoraj malo osramočena naenkrat zavzdihne in pravi, da pri svojih 36-ih letih,  še ni nikoli doživela orgazma. Njenemu pogumnemu priznanju je sledilo nekaj sekund tišine, ki jih je prekinil monolog. V rafalu je pričela streljati: pa če ne ve kaj mi prija, nikoli me ne razvname, ne vzame si dovolj časa,...  Vsaka izjava, ki je pridrvela iz njenih ust je vsebovala besedico on. Kot, da seksa samo on in je prav on tisti, ki ne ve kaj bi ona rada. Pustile ( berite sem jo pustila), da se sprazni. Nakar sem jo vprašala, kaj pa njej paše?  Smrtna tišina. Tako gosta, da bi jo lahko rezal. Nooo... sem rekla, kaj ti je všeč? Vem, da ni lahko govoriti o sebi in da so to zelo delikatne in predvsem intimne  teme, a vedeti morate da je naš osebek drugače izredno neposreden in odprt. Tukaj pa je zmrznila, kot šolar na nenapovedanem ustnem izpitu. Ne vem, je končno odvrnila. Ja, kaj pa ko si sama? Sem jo vprašala. Kako to misliš, mi je odvrnila? Jaz pa njej, kaj misliš ljubica? Ko si sama s seboj, seks 1:1, samozadovoljevanje?  Samozadovoljevanje? Je tiho, skorajda neslišno ponovila za mano. Ja sem rekla, in jo gledala. Dobila je obnemel izraz. Resnici na ljubo, sta tudi ostali dve bolj zamišljeno delovali.  Debata je iz normalne jakosti prešla skoraj na mute. Odvrnila je, da preprosto nima časa, pa da ima v službi kopico stresa, pa otroka...Mislim, da je navrgla še nekaj izgovorov. Pri tretjem mi je v glavi pričelo odzvanjati.: »Kako zaboga naj tvoj mož ve, kaj ti je všeč, če še ti ne seksaš rada sama s seboj?«

Sedela sem tam in naenkrat nisem več vzdržala.  Potem  je bruhnilo iz mene (kar  je mili opis za moj intenzivni monolog). Kako je mogoče, da v letu 2013,  tri odrasle, sposobne, izobražene, lepe, poklicno uspešne ženske ne morejo na glas reči besedice samozadovoljevanje.  Jeb**  emancipacijo, če nam nam je prinesla to, da nosimo hlače, delamo več, marširamo naokrog kot, da v hlačah nosimo dva binglja, na koncu pa ne poskrbimo niti zase. Nikoli še nisem slišala nobene ženske reči, da se opravičuje da zamuja »ker  je morala na hitrco še poskrbeti zase«. O  tem se  sploh ne govori, delno zato ker je to izredno intimna zadeva, delno ker smo spolno precej zavrti, predvsem pa zato, ker ženske to enostavno preredko počnemo. Bemo miša (oprostite izrazu). O samozadovoljevanju ne upamo niti govoriti na glas. Kot, da je to nekaj sramotnega. Krilila sem z rokami in doživeto razlagala. Nekje vmes se je poslušanju naše debate pridružila še sosednja miza. V danem trenutku,  mi je bilo iskreno rečeno, povsem vseeno.  Če bi imela dovolj jajc bi se na glas zadrla: »imejte se rade,  pa več seksajte same s seboj, pa bo manj dolgih obrazov in posteljnih razočaranj.« Seveda se nisem.

Seks, pa če si priznamo ali ne, igra veliko vlogo. To, kako k »zadevi« pristopimo,  pa odraža predvsem odnos, ki ga imamo sami do sebe in nenazadnje posledično do partnerja. Če iskreno priznam vsakič, ko napišem kak blog tiho čakam (v bistvu ne tiho), da se bo od nekod pojavil kak psihoterapevt in me treščil z debelo knjigo doktor Ruglja in rekel: »Anjuškaaa, to delaš povsem narobe.« Jaz res nisem noben terapevt, kaj šele seks strokovnjak.  In  moj namen niti slučajno ni razglabljati o svojem seksualnem življenju, kaj šele kritizirati kogarkoli. Iskreno bi vam pa zaželela, da letos namesto želja in pričakovanja bedastih rož, sebi podarite  malo časa. Takega 1:1. Brez sramu in  zardevanja.  Pa lep dan žena vam želim.