Loto... ali moja učiteljica za življenje

Včasih, ko se vozim iz službe, razmišljam, kaj bi naredila, če bi zadela na  lotu. Fino...Že vidim kako mi raste nos. Jaz že namreč imam plan, kaj bi naredila in počela, če bi zadela na lotu. Najprej bi globoko vdihnila. 1, 2,3,x... krat, da bi zares prišla k sebi. Potem bi izpod postelje potegnila oni kovček, ki že spakiran čaka. In šla nekam. Naokoli sveta. Samo z popotno malho, barvicami in debelo skicirko. Potem bi pa pila kavo in risala. Pisala. Poslušala in se učila. Se napila sveta. In, ko bi se vrnila bi odprla mali kreativni studio in ustvarjala. Vse bi počela in izdelovala. Hranila bi svojo umetniško dušico. Imela gore barvnih papirjev, super kulske škarjice in barve...OOooo polno barv. V velikih tubah. Vse lepo zložene.

Z mojim malčkom ( o.a. prikupnim twingecom) obstaneva v  gneči. Ljubljana, pač s svojo infrastrukturo, požira hiteče in jim kot skrbna mati, vsili neželen počitek. Ki ga lahko vzameš kot nejevoljo ali pa kot podarjeni čas. Čas zase Prostovoljni mus. Izberem slednjo varianto. In miselno odtavam nazaj. V osnovno šolo. K Mileni Mariji Reščič. Moji prvi profesorici likovne vzgoje. In ženski, ki mi je na tem področju dala največ. Gospa Marija...Res neverjetna ženska. Z dolgo, ognjeno rdečo grivo. Zmeraj odeta v lastne kreacije in dolge pletene puloverje. Izredno sposobna in kreativna oseba. Kupila me je že na prvi uri. Njene ure so imele strog protokol. Zahtevala je veliko. Red, disciplino, poslušanje in ustvarjalnost, ki prihaja iz srca. Torej njena prva ura. Dobili smo nalogo narisati svojo levico, s svinčnikom, najboljše kot znamo, nato je vsak s svojim izdelkom ( in tresočimi rokami) odšel do nje. In ona nam je nato na podlagi narisanega, povedala kaj meni. Natančno te je znala oceniti in povedati, kje te vidi. Kot družboslovca, zateženega filozofa, umetnika, matematika...Brala je ljudi iz njihovih risb. Kot, da bi črte govorile. 

Malo vznemirjena sem stopila pred njo in ona mi je kratko rekla: » Midve bova pa malo drugače delale. In me pogledala s tisto iskrico v očeh«. In res. Na vsaki uri je opisala nalogo, naročila kaj je potrebno narediti. Mene pa velikokrat vprašala, kaj menim o povedanem, kako si predstavljam nalogo in mi nato zaupala, da stvar izpeljem po svoje. Bila je res neverjetna. Kasneje sem se vpisala k njej na likovni krožek, kjer sem lahko res ustvarjala. In delala. Se učila. Poskušala. Bila sem taka goba. Suha spužva. In Milena učiteljica in mati v enem. Od doma mi je nosila lastne barve in materiale, da sem lahko poskusila tehnike, ki jih morda drugače ne bi mogla. Bila je res posebna ženska. Močna. Energična. Polna. Kreativna. Drugačna. Iz učencev je znala potegniti najboljše. In jih potisniti čez rob. Jemala je risbe in jih pošiljala na 101 natečaj. Predstavljajte si moj začuden izraz, ko sem stala ob koncu šole, pred ravnateljem in prejela po deset priznanj in pohval, za izdelke za katere nisem vedela, da so bili kam poslani. Enkrat je celo ena risba zmagala na Japonskem. In vse to zaradi tega ker je ena učiteljica verjela v eno suhceno, glasno dekle. Najbolj od vsega pa so mi v spominu ostali najini življenjski pogovori.

Z menoj ni nikoli govorila, kot z otrokom. Lahko sva klepetali ure in ure. O vsem. Sama ni nikoli imela otrok. Je pa bila vse življenjska učiteljica vsem nam. Duševna mama. Kako me ponese nazaj. V tisto učilnico. Ravno smo dobili nove bele klopi. Z roza okovjem. In mize...Mize so bile genialne. Zgornja plošča se je dvignila, da si lahko risal pod nagibom. Kako jasno se spomnim vonja. Po barvah in terpentinu. Po skladovnicah risb in črnilu za linolej. Pomešanim z otroškim vonjem. Milena Marija je bila moja učiteljica. Ženska, ki še jo danes neznansko občudujem. In včasih res zahrepenim po njej. Da bi ji kdaj povedala¸, kako posebna je bila zame. Da bi vedela, koliko mi je dala. Da bi še kdaj sedela z njo za katedrom in debatirala o smislu in minljivosti. Moje zadnje leto je bilo tudi njeno. Upokojila se je. In jaz je nisem več videla. Sem si pa zmeraj predstavljala, da sedaj nekje na enem hribčku na veliko platno slika sonce. Rumeno. In toplo. Takšno kot je ona. Ognjeno...

Moja kreativnica....Iz sanjarjenja me zbudi jezni voznik za menoj, ki mi kaže sredinca in hupa kot poblaznel. Ne vem, če mu gre v nos moja tablica » boss« ali zgolj predolgi odzivni čas. Preprosto ga izklopim. In se nasmejim sama sebi. Opicaaaaa. Da zadeneš na lotu, ga moraš igrati. In ker ne verjamem v umetno srečo, naredim majhen načrt. Najprej mala kreativna sobica. Veliko ustvarjalnosti. In potem...Potem pa enkrat bo...

Čuj ti...na Citya se gre?! ...valda!

Moj današnji zapis ni plačana objava ( aaaa to sem si zmeraj želela napisati). Včerajšnji dan mladosti in koncert Radia City. Kje začeti? Hmhh....Recimo, da bi sebe opisala, kot razmetano popotnico. Povsod me je malo doma. V Mariboru pa je srce. Tukaj je Lent, mestni park s tremi ribniki, moje najljubše drevo, Piramida, Pohorje… V majhnih uličicah skriti kotički, moje prvo stanovanje, stare knjižnice, 101 kavarnica in...In tako kot je obveza, da greš kot pravi Mariborčan, na Festival Lent, nekako ni pravega začetka poletja, brez koncerta Radia City. Pika!!!

Frajerka bi bila, če bi lahko rekla,  da se spomnim, oz. da sem bila na prvem koncertu. Ja...To bi bilo res fejst. A moji začetki segajo tja v konec osnovne šole. Torej nekje na sedmi koncert. Ja. Moj prvi City koncert. Kako se je simpatično spominjati vznemirjanja in priprav. Nekaj tednov je bila tema vseh tem, kako se bomo organizirali? Kdo nas bo peljal? Kdo bo »nažical« koga starejšega za kak radler ali pivo? Kaj obleči? Občutek odraslosti, ko smo lahko nekam šli sami. Fenomenalen pogled iz Pohorja in pozitiven entuziazem, ki se rodi iz enega samega glasbenega zlitja. Množica in ples. Prva spogledovanja in pričakovanja. Metuljčki in brezskrbnost.

In včeraj sem preko prijateljičinega nečaka, ponovno podoživela delček tega. Njegov prvi samostojni koncert. Celodnevne priprave.  Tako presneto ponosna sem bila nanj. Pisal je svoji teti in jo vprašal, če mu bo kupila eno pivo. In seveda mu je. Naj na tem mestu poudarim,da ne podpiram pijančevanja mladine, a od enega piva še ni noben umrl. Ogrelo mi je srce, ko se je pohvalil, kaj je vse že danes doživel. Stvari, ki so se njemu zdele velike, nam pa nekako vsakdanje. Njegov nasmeh od enega do drugega ušesa in sonce v očeh. Bilo mi je v neznansko veselje, ko sem opazovala njun odnos. Teta in nečak. Pravo prijateljstvo. Zaupanje. Vse ji pove. In ona ga ne obsoja. Njemu pa je ona »kul«. Čeprav je stroga. Ve pa, da se lahko nanjo zanese v vsakem trenutku. Tamali (...no ni mali...ob njem sem jaz pri svojih skoraj  1,8 m mala) je s svojo teto in njeno resno in odgovorno prijateljico (o.a. to sem jaz) spil svoje pivo. Plesal in se smejal. Midve pa sva se počutile spet stare 14. In sploh ni bilo pomembno, da ga še ni bilo na svetu, ko je nastalo pol hitov Petra Graša.

Včeraj mi je kolegica na kavi rekla, da je Cityev koncert, tako srednje šolski. In da je to prerasla. Jaz sem pa z žlico sladoleda v ustih, skrajno resno odkimavala. Morda nam je takrat nekako najbolj dogajalo. In je bil namen obiska in predvsem njegov zaključek, malo drugačen. Je pa danes zanimivo z druge perspektive, opazovati vse bodoče znanstvenike, zdravnike, kuharje, policaje,.. Kako navdušeno paradirajo pod Pohorjem. Vsi v majčkah, ki jasno povedo, da se je za njih končala srednja šola. In s pogledom v očeh, ki govori, da od sedaj, ne bo nič več enako. In kot je rekel Žiga, pod Pohorje gre človek da sreča vse, ki jih nisi že 100 let videl. Ker za Citya, tudi največji krti prilezejo iz svojih rovov  na svetlo. In to je namen glasbe. Povezati mlado in staro. Pod meni tako dragem Pohorju. Čuj ti...na Citya se gre?! ...valda!

Foto: Anjuška I.

Kam pa ti? Dete moje...

Mi smo pa včeraj dobili dojenčka. No ne ravno mi. Niti jaz. Rodil se je mali Val. Tako težko pričakovan in zaželen, da je malo tudi moj. In že sedaj vem, da bo to najbolj razcarkljano, glasbeno navdahnjeno in živahno bitje. In če bom jaz imela prste zraven, povrhu tudi najbolj zgovorno dete. In ko sem se včeraj peljala iz »zalivanja in polivanja« našega malčka, mi je skozi misli švigalo toliko misli. Entuziazem in pristno veselje. Navdušenje, da se je otrok rodil iz ene same ljubezni. In en velik vprašaj. Kam se je to dete rodilo? Kaj ga čaka? Kakšen bo svet zanj? Koliko se je spremenila generacija? Zakaj se bo boril? Kaj ga bo navduševalo? Kaj?...

Ob delu z otroci, vedno bolj opažam, kako hitro se vrtijo stvari. Ne želim jamrati ali kako drugače malikovati prejšnjih časov, a moram neizpodbitno reči, da so se generacije zamenjale. Mojo generacijo Y (po sodobnem označevanju) bo kaj kmalu oz. je že nadomestila, t.i. generacija Z, 1994 in nekaj letniki, ki so že sedaj na pohodu (nenazadnje, mi je eden takšen mladič, nedolgo nazaj zunaj, želel plačati pijačo ). Sama sem se rodila v obdobje, ko nam je bila tehnologija položena v zibko. Zlata glasbena obdobja in velike revolucije smo spoznavali po pričevanju starejših. Rodili smo se v obdobje miru. Brez prevelikih političnih predispozicij in nagnjenj. Nekako mislim, da ne delam nikomur prevelike krivice, če rečem, da smo prišli v času, ko smo želi sadove naših staršev. A že nam ostalo bore malo idealov za katere smo se morali boriti oz. se borimo. In ob vsej globalni povezanosti in prepredenosti, se nehote sprašujem, kako se bo borila in dokazovala generacija, ki prihaja sedaj? Kaj bodo izumili? Kje bodo njihovi vrhovi in padci? O čem bodo govorili njihovi otroci?

Še zmeraj za svoj največji mali upor, štejem dogodek izpred kar nekaj let. Imela sem slabih 13 let in v kraju, kjer sem živela, je župan zaradi posojila večje količine denarja svoji domači občini, nam revežem ukinil avtobus. Kar je pomenilo, da smo morali otroci ob reeees zgodnjih urah peš precej daleč, čez gozd, v snegu...No saj si predstavljate. Starši so se upirali, borili, sestankovali in tako in drugače poskušali preprečiti oz.popraviti nastalo situacijo. Brez uspeha. In tako smo se nekega dne otroci, ki smo hodili skupaj v šolo dobili na skrivnem sestanku, ki sem ga organizirala. Globoko v gozdu za debelim drevesom. Dolga debata in otroško modrovanje. Sklenili smo, da bomo kot otroški svet, napisali svoje zahteve in neko »pismo«, ki odraža naša stališča. Ne spomnim se več do potankosti, kaj sem napisala. Spomnim pa se zaključka. Zaključila sem z mislijo, da upam da bo župan zmogel živeti z zavestjo, da se je zaradi njegovih odločitev, nekomu nekaj zgodilo. In, da resnično upam, da bo lahko ponoči mirno spal. Frajerka kot sem bila, sem pismo lastnoročno odnesla na občino in ga vrgla v nabiralnik.

Scenarij, ki se je nato odvil, pa zasluži Oskarja za »Velika jajca«. Naslednji dan sem pogumno, ponovno odšla na občino. Potrkala na vrata in pri tajnici slovesno obelodanila, da sem prišla zaradi »pisma«. Na moje presenečenje, je natanko vedela za kaj se gre. Poklicala je župana, ki je v trenutku končal sestanek, z navidez zelo pomembnim kravatarjem. Sprejel me je in posedel v svojo šik pisarno. Zaprl vrata in se nato nadaljnji dve uri drl name in me poskušal prisiliti v priznanje o resničnem avtorju »pisma«. Njegova teorija je bila, da otrok ni zmožen takšnega razmišljanja. Seveda nisem klonila. Bilo je vsega. Smeha in solz. Najin sestanek se je končal s klicem moje mami, ki je popolnoma šokirana, morala iti iskati hčerko k županu. Da zaključim. Dobili smo nazaj avtobus. Jaz sem sicer nato še nekaj let plačevala posledice svojega junaštva. Pa so bile vredne. Nenazadnje sem nato v osmem razredu, edina od župana dobila priznanje in zbornik z osebnim pripisom: » Anjuški, v spomin na njeni poti. Za katero, ne dvomim, da bo uspešna«. Kar pa tudi ni od muh. Še zdaj se nasmejim, ko pomislim na to prigodo. Mislim...Bila pa sem pogumna. Ali pa nora. Pa saj tudi za slednje rabiš pogum.

Torej... Želim si, da bi naši otroci doživeli trenutke prave norosti. Tistih 20 sekund poguma, ki jih ne bodo nikoli pozabili. Našli velike cilje in ideale, za katere se je vredno boriti. Da bi se naučili živeti v tem prenaseljenem in medsebojno povezanem svetu. Da bi si znali najti prostor pod soncem in miren kotiček v gozdu. Predvsem pa, da se ne bi nikoli nehali otroško smejati. Iz srca. S toplino in radovednostjo v očeh.

Foto: Anjuška I.

Še kaka glasbena želja?

Če ti je ime Anjuška, se resda težko skriješ. A dogodki v soboto zvečer še mene presenetijo. Torej...Sobota. Podkrepljena s čistim entuziazmom in veliko plesne energije. Midve s prijateljico v klubu. Ljudje se križajo in tako mi v daljavi maha znanec. Družbi se premešata. Sledi veliko rokovanja in predstavljanja. Roko mi poda na videz poznani fant. Ne me prosim, vprašat kako mu je bilo ime, bolj me vrže razplet najinega pogovora. Jaz se predstavim, mu podam roko in pravim: Anjuška. On pa meni: Anjuška? Ona iz bloga? Tista? Jaz v šoku izdavim: Da tista, bereš? On pa gladko: Malo. Veš te tvoje romantične zamislice so kar ok. Samo, da pa živiš v neki pravljici o idealni ljubezni...To pa...ne vem no. Da ga ne eliminiram na licu mesta mi prepreči samo dejstvo, da je pivsko podkrepljen in bi bila vsaka razlaga odveč. Nasmejim se in odplešem. Romantične predstave. Phhaaa... Še kaka glasbena želja?

Vdih, izdih, vdih. Anjuška dihaj... Pozabi. Presneto. Kako mi ni všeč, če me nekdo draži. Pa še sploh, če vem, da nima prav. Torej dragi moji... Želeli ste... Poslušajte. Pesem z naslovom: Samorogi so debeli nosorogi. Ali skrajno resno o ljubezni. Limited edition. Pa gremo lepo po vrsti...

Vol 1. Zaljubljenost... Zaljubljenost...Metuljčki, štetje vdihov, tresenje glasu, sramežljivi nasmehi, rdeča lica, neprespanost, naključni dotiki in hrepenenje. Veliko hrepenenja. Prvi trenutki zaljubljenosti so polni strasti, intenzivni, brez zadržkov in občasno nerazumni. Preplavijo te tako silovito, da pred seboj ne vidiš ničesar, razen osebe o kateri razmišljaš. Se ne strinjate? Poskusite zaljubljeni razmišljati o svetovni politiki in recesiji. Se ob tem smehljate... Jaaa vas je že odneslo. Zaljubljenost rodi veselje in navdušenje ob zavedanju, da tisti nekdo obstaja. In to nas napolni z občutkom polnosti.

Trenutek resnice. Ne, ne verjamem, da je mogoče stanje v (točno) taki obliki večno vzdrževati. Čeprav ga je mogoče od časa do časa obuditi. In tako iz hribčka zaljubljenosti zdrsnemo v t.i. luknjo, jamo kot jo imenuje Bor. In tukaj imamo na enem bregu izhod v sili in na drugem zvezo oz. korak naprej. Seveda obstaja tudi katalputiranje iz jame nekam na začetek ali pa plavanje s krokodili.  Tako po obdobju hihitanja in stiskanja v vsakem danem  trenutku, nastopi obdobje resničnosti vsakdanjika. 

Vol 2. Ljubezen... Ko se zaljubimo, partnerja ne vidimo v čisto realni luči, takšnega kot v resnici je. Poznate frazo, da zaljubljenost, svet slika skozi roza očala?! Hmh...Kako bi se izrazila...Ko smo zadeti od ljubezni je ljubljena oseba, kot platno na katerega mi nanašamo barve  in preslikujemo idelizirano podobe, ki jih nosimo s seboj. Verjamem,  da se ljubezen začne, ko smo zmožni videti osebo takšna kot je. Ko ne vidimo zgolj sebe. Takrat lahko začnemo graditi ljubezen. In njena čustva so trdnejša, trajnejša. Nekje sem prebrala: Ljubezen zgrajena na lepoti, umre hitro kot lepota.

Vol 3. Partnerstvo... Itak se zadeva nato zaplete. Ena in druga stran prične projecirati svoje plati navzven. Sledi šok. Naše lastnosti, lepe in slabe, privrejo na plan. Slabe, nato vse prevečkrat preslikujemu na partnerja. Jih preložimo nanj. Ljubiti nekoga je izziv. Je delo na sebi. Ljubezen je, ko ti je mar za dobro počutje in dobrobit partnerja. Ljubezen prežema telo in dušo in je tako močna, da zmore gledati partnerja točno, takšnega kot je. Brez želje po spreminjanju. Ljubezen najdeš, ko se zbujaš ob nekom, ki ga zanima kaj se dogaja s teboj, ki zmore začutiti kaj potrebuješ in kar je najpomembnejše, uživa v dajanju tega. Partnerstvo je več kot zgolj odločitev. Je zgodba, ki se zgodi, ko se čutimo z nekom povezani na drug način. In z njim odkrivamo užitek dvojine. In ob tem osebnostno rastemo.

Ufff...Dragi nočni neznanec. Vse jasno?! Torej..Ljubezen je spoj kemije in občutka sprejetosti. Prijateljstvo z močno iskrico. Je pesem, ki si jo požviguješ tudi takrat, ko sam hodiš po kamniti potki. Z vami sem bila na frekvencah radia Anjuška...Anjuška.

Foto: Pinterest

Ura glasno tiktaka...ob pravem času...

Smešno, kako mi ljudje zadnje čase govorijo: » Vidiš Anjuška, ravno ob pravem času«. Bo že držalo. Stvari se zmeraj zgodijo takrat, ko se morajo. Ko je čas za njih. Ko dozorimo zanje. Si jih dovolimo spustiti v življenje. Malo motovilim okrog vrele kaše, kajne? Če pa mi slednje, gre tako dobro...

Kofetkanje. Ne, na tem mestu si niti slučajno ne dovolim, sugeriranja o škodljivosti te navade. Moj stari ata je zmeraj govoril, od nečesa tako ali tako moramo umreti. Torej... Kavica v mestu. Še rahlo pod vplivom včerajšnjega dne in debate z Dalajlamo, sedem na kavico s prijateljico, smešno...Poznava se že skoraj deset let in vendar se mi je zdelo, da sva danes prvič res govorili. Kofein in debata naredita svoje in moji miselni koleščki se zavrtijo z neverjetno hitrostjo.

Najin pogovor me preslika v čas nekaj let nazaj. V zame malo nenavaden čas. Nekako sem se izgubila. Ne. Izgubila mogoče ni prava beseda, nekje v enem prostoru brez vsakršne poti naprej ali nazaj, sem stagnirala. Brstela in čakala. Tiho. Nisem znala naprej. Malo brez energije, volje in pravega načrta. Mogoče bi slednje lahko opisala kot nek breztežen prostor, kjer misli neobteženo plavajo. Moji koščki pa so bili povsod. Takšna kot sem, verjetno potomka hudo zaj***** Amazonk in borka za pravice vseh zatiranih, seveda nisem dolgo zdržala v stagniranju. Po mojem imaš v sledečih situacijah, nekako dve možnosti: 1. Se sprijazniš ( slednje pri mojem karakterju, brez nadaljnjega, ne pride v poštev) ali pa se pod točko 2. Sestaviš in boriš. Seveda izberem slednje. Od tukaj naprej gre skoraj premočrtno. Pričnem gristi. Počasi. Del za delom. Gradim sebe in postajam oseba, ki bi jo rada nekega dne srečala na ulici in zanjo rekla: To pa je frajerka. Z velikim F.

Da se vrnem na začetek ( opozorila sem vas, da grem včasih okoli riti v žep). Se vam je že kdaj zgodilo, da so vam bližnji postregli z rafalom izjav, kot so: ah povsem si drugačen, takega te ne poznam, kdaj si se tako spremenil,..ipd,.? In vam je v glavi odzvanjalo: Nisem se, še zmeraj sem isti jaz. In ker se spet zapletam, bom poskusila biti natančnejša. Ljudje rastemo, se razvijamo in gradimo. In absolutno nasprotujem nekaterim starim psihološkim teorijam, ki govorijo o tem, da se v odraslosti naj ne bi spreminjali v mišljenju. Spreminjamo se. In potem se kot po dolgi zimi znajdemo na povsem novem terenu. Zrasli smo. Balast se je slekel. Olupili smo se in sedaj stojimo nekje. Povsem goli. Všeč nam je kar vidimo, a je nekako težko vdihniti vonj rož in dehtečega cvetja, ko pa na našem kolendarju še zmeraj piše: Sibirska zima, pozor mrzlo. Kaj bolj jasno?! Ja?! Kot je potrebno sprejeti to, da smo globoko zabredli v umazano vodo, si moramo dati priložnost, da se na novo spoznamo. Osebo, ki je zrasla iz pepela. Saj smo to še zmeraj mi. Ampak pomislite koliko bolj svobodna in čistejša verzija. In sedaj je potrebno, vso trdo delo še res ponotranjiti. In si dovoliti stopiti iz stare sence. Globoko vdihniti. Bo že držalo, da je najtežja, a obenem najrazburljivejša pot, pot k sebi.

Ena izmed stvari, ki se mi je na včerajšnjem predavanju Dalajlame tako zelo vtisnila, je bilo njegovo razmišljanje o potencialu ljudi. Ne bi se mogla bolj strinjati. Vsi imamo torej možnost in umski potencial, da zrastemo, se dvignemo in gradimo. A zato ni dovolj prebiranje nasvetov, molitev in ostalo prazno mrmljanje. Je treba garati, delati in gristi...gristi. In ko enkrat začnemo en kamen sproži drugega in stvari se prav gotovo pričnejo kotaliti v našo smer. Seveda obstaja tudi plan b, ki govori o tem da gremo skozi življenje kot ovčke in se tiho pasemo po zelenih livadah. Ampak potem prosim, ne jamrat, da vas od enolične prehrane črviči. Za celoten razvoj potrebujemo duhovno hrano, ki nahrani dušo in srce. Tako kot potrebuje roža vodo.

Skozi duhovno dimenzijo doživljamo sebe in druge v luči naših vrednot, naših ciljev in idealov. Šele s to dimenzijo je izpolnjena človekova narava! Šele skozi njo postajamo celote in neke brezciljne polovičke. In doživljanje smiselnosti življenja je predpostavka človekove sreče. Brez narave in družbe ni obstoja in ne osebnosti. Predvsem pa brez duhovnosti ni osebnosti. Jaaaa....Saj vem. Odneslo me je. Ampak že mora biti tako. Zadnje čase se ogroooomno pogovarjam z najrazličnejšimi ljudmi in se počutim kot mali Buda, ko mi nekdo reče,da se je pogovor odvil ravno ob pravem času. In tudi sama opažam, da v moje življenje vstopajo in se vračajo ljudje ob t.i. »pravem času«. In tudi sama se počutim res mirna. Tako mirna, kot že dolgo ne. Dozdeva se mi zdi, da je prišel moj čas in da se prav vse stvari stekajo v pravo smer. Niti slučajno niso vse stvari v mojem življenju rožičaste in pocukrano lepe, a prepresto me spremlja neverjetno močan občutek, da se pripravlja nekaj velikega. In ura glasno tiktaka. Ob pravem času...

Foto: Anjuška I.

Prvega ne pozabiš nikoli!

V tem trenutku, si ne predstavljam večjega luksuza, kot to da lahko prav sedaj, ko tipkam te vrstice, zrem na morje in prav brez kančka slabe vesti, pijem svojo tretjo kavo danes. Sestanek na obali prinese zgodnje jutranje vstajanje. In neverjetno dober občutek, da si do 11h dopoldan že nekaj naredil.

Ko sem se vozila proti obali sem se tako živo spomnila svoje prve poti na morje. Prvič sem šla na morje v četrtem razredu osnovne šole. Verjetno je to nekaterim danes nepredstavljivo, takrat je pač bilo tako. Biti iz velike družine prinaša tudi določena odrekanja, ( ki pa sedaj niso niti merodajna, kaj šele pomembna). No...Moje prvo morje. Šola v naravi. Petdnevno počitkovanje v Simonovem zalivu. Še zdaj me nasmeji, ko pomislim na vse tiste metuljčke v trebuhu, ki mi niso od samega neznanskega pričakovanja niso pustili zaspati. Pakiranje in razmišljanje kaj vzeti seboj. Bom imela dovolj oblekic? Tuhtanje česa ne smem pozabiti. Kopalke z obveznim modrčkom, v katerega tako ali tako nisem imela kaj dati. Pa rekli so nam, da lahko vzamemo šminke seboj, saj bomo zvečer šli ven in moramo biti urejene. Ohhh, kako odraslo se mi je zdelo to. Prepiri, kdo bo s kom v sobi. In tisti mali črv strahu, ki me je črvičil ob misli na učenje plavanja. Spraševanje ali bom zmogla premagati valove?!

Neprespana noč in velike oči. Pot, ki je ni hotelo biti konca. Cel čas sem se spraševala kdaj ga bom zagledala? Bo tako kot na slikah? Kako diši morje? Ga boža sonce? 1001 ovinek. Zbadanje in malodušje sošolk, ki so bile že povsod. Nihče ga ne čaka tako kot jaz. Niti ne razume. Ne trudim se razlagati. Spomnim se, da zavestno nisem dovolila, da mi njihovi zlobni komentarji  uničijo ta napet trenutek. Slonim na oknu, popravek prilepljena sem na okno in gledam kako se pokrajina spreminja. Gozdove in hribčke počasi zamenjajo borovci. Zazdi se mi, da vse zgleda bolj toplo. Še en tunel in bomo na Črnem Kalu. In takrat ga zagledam. Ljubezen na prvi pogled. Daljni pogled. Moje morje. Noo...Takrat je bolj izgledalo kot majhna lužica nekje v daljavi. Je pa obljuba, da bo moje pričakovanje, kmalu potešeno. Še več ovinkov in cesta, ki je ni hotelo biti konec. Preslišim izjavo sošolke, ki  mi v Luki reče, da je to to. Umazana voda, ki se iz kanalov izliva v pristanišče, kjer stojijo tovorni tankerji. Boren razgled. Naposled prispemo. In do zadnje pore se mi v spomin vtisne vonj morja. Dražeč in oster. Mešanica vseh vonjav. Sol, sonce in mrtve ribe. Meni diši. Ker diši... Po morju. In morje s seboj nosi vse. Preostanek šole v naravi niti ni tako pomemben. Jaz sem se zaljubila. Fatalno. In od takrat me spremlja občutek, da sem nekoč že živela ob morju. Voda me pomirja in hrani.

Zrasla sem od svojega prvega izleta na morje. Tako ali drugače. Prepotovala že kar nekaj sveta. Se okopala v morjih na drugi polovici naše lepe zemljice. In še zmeraj mi morje diši. Diši po obljubah. In spominih. Smešno... Še zmeraj, ko se peljem čez Črni Kal, gledam kdaj ga bom uzrla. Se igram igrico, ki smo se jo igrali s starši, ko smo kasneje odhajali na morje. Prvi, ki je zagledal morje je dobil kepico sladoleda. Seveda smo jo zmeraj dobili vsi, ampak pričakovanje in napetost, ki jo je vzbudilo takšno majhno »tekmovanje« je povsem nepozabno. In naši kriki, moooooooorje vidim, mi še danes narišejo nasmeh na obraz.

Prvega ne pozabiš nikoli. In moje morje nosi seboj toliko zgodb, solza in smeha. Kako ga ne bi imel rad?! Morje me je poslušalo in mi šepetalo, ko je meni zmanjkalo besed. Seboj  nekje nosi steklenico želja, ki sem mu jo v romantičnem vzgibu pod zvezdnim nebom, zaupala v varstvo. In samo morje ve kako bo. Ker seboj nosi vse pravljice, čarobna bitja, domišljijo in tihe zgodbe. Vanj se izlivajo vsi pisani in črno beli trenutki. In valovi jih potrpežljivo nosijo na obalo in tiho šepetajo zaljubljencem, ki se tesno stiskajo v dolgih poletnih nočeh.

Foto: Anjuška I.

Na prvo žogo...

To je napol javno opravičilo Robertu. Bi bilo treba malo pojasniti tole, kajne? Torej, da gremo po vrsti, kot so hiše v Trstu. Že lep čas nazaj je beseda dala besedo in iz heca se je rodila ideja,da naredimo na radio Maribor, en intervju z mano. Ker sem pač tak tuttti frutti/multipraktik/kreativna oseba. No...vsaj mislim, da zato. In vse kar moram jaz narediti je, da napišem kratek tekst o sebi. In slednje je zame ( reees) ena težjih nalog. Kako stlačiti sebe v neko objektivno pisanje? Groza!

Najprej sem odlašala. Potem malo skorajda pozabila na svojo »domačo nalogo«. In sedaj, ko sem si že 4-ič pribeležila v rokovnik: Nujno pošlji Robertu mail, je skrajni čas, da se zbrcam v rit. Tipkam tole in nimam pojma, kaj naj napišem. Ni to nek razgovor za službo, kjer bi se lahko hvalisala po dolgem in počez. Sestavim svoje kvalifikacije. Pišem na list papirja: študentka arhitekture, knjižni molj, slikarka, animatorka, amaterski terapevt, bodoča ilustratorka, občasna grafična oblikovalka, športnica, navdušena plesalka, pr-ovka, blogerka in občasno še kaj zašijem. Je to dovolj? Zamolčim, da sem tako razdrobljena naokrog in me je povsod polno, da obstaja velika verjetnost, da se bom nekoč nekje srečala. Sprašujem se, če bi morala pripisati, da sem hiperaktivna in skrajno zgovorna? Prečrtam slednje in napišem: imam izrazit karakter in veliko kreativne energije. Kracam po papirju. Namesto opornih točk nastajajo lepi ornamenti in ko posežem po barvicah, vidim da danes ne bo iz tega teksta nič.

Odkar ponovno pijem kavo v zdravju neprijaznih količinah ( prosim,da mi morebitno medicinsko osebje in fanatiki zdrave prehrane, to zamižijo na eno oko)  in malo več kofetkam naokrog, dobivam kar nekaj materiala za razmišljanje. Predvsem o sebi. Ljudje smo prekrasna ogledala drug drugemu. In kot sem že večkrat rekla, nič ni boljšega za osebnostni razvoj, kot en dober intelektualni sogovornik, ki te z izzivanjem »sili«, da rasteš. Nooo...da me ne odnese ( vedno potem padem na » ta brihtne«)...Nedolgo nazaj mi je brat rekel, kako me sedaj, ko se ponovno spoznava ( zdaj, ko sva oba odrasla in imava za nadoknadit čas, ko sva se zaradi viška hormonov držala na kratki vrvici), vidi v povsem drugi luči. Pazite to, moj 21 letni brat, (ki je zame neverjetni primer »ta pravega moškega«, izredno odrasel in zrel fant), mi je skorajda malo pokroviteljsko razložil, kako delujem. Bojda frfljasto...Ja nekako pol resno. Tako na prvo žogo. Z veliko energije in pozitive, odlično zblefiram svoj pravi karakter in razmišljajočo globino. Si naredim zid, za katerega pridejo samo izbrani. Jaz...jaz sem pa najini kavi ostala brez besed in se spraševala, kdaj je moj mali brat tako dozorel? Pismo...

Trenutek resnice... Vse je res. Pljuvala bi v svojo skledo, če bi trdila nasprotno. Mogoče bi dodala, da sem vse to. Sladoled vseh okusov. Presneto izrazit karakter. In priznam, da najverjetneje ni povsem enostavno z menoj. Sem zahtevna do sebe in ljudi okrog sebe. Od ljudi pričakujem, da razmišljajo s svojo glavo. Bemo milo...Zato jo tudi imate na glavi. Neeee ni za okras. Sem pa tudi taka Pika Nogavička. Večino časa močna, a se tu in tam tudi razletim na drobne kose. Za vso razposajenostjo, pa je še morje odtenkov, ki pa zahtevajo pogumne Krištofe ( o.a. Kolumbe). Morda sem z leti postala taka. Da nisem več na prvo žogo. Da se v celoti ...no ali pa vsaj v večjem delu, pokažem tistim, ki so dovolj hrabri, potrpežljivi in predvsem dorasli nalogi. Preveč sem garala v odkrivanju svojih odtenkov, da bi se dovolila stlačiti v sliko brez barv. 

Jeb** ga...Za druženje z mano rabi človek jajca. Nojeva :) 

Foto: Anjuška I.

Kdo se boji Anjuške? Ali česa se boji Anjuška?

Tako...da razjasnimo nekaj...Slej kot prej se boste vsi znašli v mojem blogu  (uff zdaj,ko sem priznala mi je kar malo lažje). Torej... Kje pravzaprav začeti? Hmhh... Zadnjič. Nepričakovan razplet (lepega) petkovega večera. In dolga debata z nekom, za kogar lahko trdim, da mi je kompetenten ( ali pa mogoče, celo malo bolj brihten kot jaz...samo psssst).  Jaaaaa...Saj vem kako to zveni. Ampak, kot poglobljeno razmišljajoča oseba, imam pogosto občutek, da me ljudje ne dohajajo. Ali pa me mogoče res ne? Nooo pustimo to. Za nadaljno zgodbo, to niti ni tako bistveno. Vrnimo se k petku. Jaz in moj sogovornik. V prijetno dolgi debati. Nakar me on, skorajda malo izzivajoče vpraša: » Anjuška, česa se v življenju najbolj bojiš?«. Halooooo?!  Moja reakcija je bila seveda pričakovana. Od Anjuške, napol super herojke in potomke Pike Nogavičke, skorajda ne bi pričakovali kaj drugega. Seveda sem bleknila, da me ničesar ni strah. Jaz grem vendarle tako pogumno skozi življenje. Verjetno mu je bilo takoj jasno, da blefiram. Jaz sem zadevo potisnila na stran in potrebovala dan ali dva za razmislek. Ja... Ni mi dalo miru.

Česa se bojim? Bojim se...Kako je to težko. S seznama prečrtam vrtne palčke, kače, klovne, zmaje, pajke, morske pse in ostala napol strašna bitja. Vrtam dalje in s levo roko brezciljno čečkam po papirju. In potem,  se mi misel sama oblikuje. Bojim se, da moje življenje ne bi imelo smisla. Napišem: 1. Izguba smisla. Zveni precej melodramatično. Ampak za nekoga, ki se jasno spominja, kako je pri svojih rosnih 9-ih letih na poti v šolo, doživel preblisk, da bo v življenju počel velike stvari, nekaj spremenil in predvsem pomagal ljudem, je to ena izmed osnovnih življenjskih vodil. Jaaa. Že kot otrok sem tako dosti in na široko razmišljala. Res ne želim kot starikava ženka na leseni verandi ugotoviti, da nič v mojem življenju ni pustilo pečata. Ni bilo pomembno. S tem ne mislim, da bom odkrila zdravilo za raka ali bila prva Slovenka na luni. Če bom nekomu, spremenila tok življenja na boljše, je vse imelo smisel.

Zelo dolgo, me je bilo strah misli, kakšna bom kot mama. Naslednje vrstice, morda ne bodo preveč lepo zvenele, pa vendar... Zelo dolgo me je misel na otroka, kljub temu, da jih imam neznansko rada, povsem paralizirala. Zdelo se mi je,da bi mi otrok ustavil življenje. Predvsem pa me je bilo strah, da bi bila slaba mama. Jasno sem se namreč zavedala,da otroku ne bi mogla dati prav veliko. Le kako bi vzgajala malo štruco, če še meni ni bilo vse razumljivo? Strah, da bi se mi ustavil čas, se je nekako razblinil. Ali pa sem jaz v tem času malo dozorela. In misel na otroka me ne straši več. Zlagala bi se, če bi rekla, da me ne skrbi, če bom dovolj dober starš. To je le velik zalogaj.

In včasih, ko opazujem stare pare, ki se sprehajajo v parku, me je malo (poudarjam malooo) strah, da se bom jaz kdaj, sama sprehajala tako. Verjetno je povsem človeški strah, da bomo nekoč sami. Smisel vsega je vendarle, da se z nekom podelimo. Da poiščemo, ne še eno polovico, temveč celoto, s katero bomo delili vse svoje strahove. Male in velike.

Kljub temu, da slabo sprejemam komplimente ( jaaa, na tem še bom mogla malo delat), mi je ena izjava ostala v spominu. Še zmeraj me nasmeji. S prijateljicami smo bile zunaj, ko je za našo mizo pristopil en tak klasičen šarmer. Beseda je stekla, nakar se on obrne k meni in pravi: » Anjuška, ti si super in vse. Ampak nekaj v tvojem pogledu me plaši. Te globine me je strah. Priznam, da se te malo bojim«. To je bila izjava 1,9 m velikega, samozavestnega moškega. Jap. Priznam. Mi je kar všeč, če se me ljudje malo bojijo. Ni vse na prvo žogo.

Foto: Anjuška I.

Vsega so krivi pornofilmi in Pepelka

Vem,da ni vljudno prisluškovati. In, da je to ohhh in sploh grda čednost. Vendar je bilo slednje, nekaj dni nazaj neizogibno. Sama sem sedela na kosilu. In mizo za mano, sta sedela dva starejša gospoda in glasno debatirala. Tako glasno,da ju je bilo (reees) nemogoče preslišati. In tako pravi prvi svojemu prijatelju: » Veš, meni ni več nič jasno. Sin je oni dan pripeljal domov že x-to bodočo potencialno snaho. Pa saj je prav prijetna in vse. Ampak že prejšnji ni nič manjkalo. Res ne. Komaj smo se navadili na prejšnjo...Pa poglej sedaj. Jaz... Jaz res več ne vem, kaj je z mladino. V mojih časih je bilo bolj enostavno. Ali pa smo mi manj komplicirali. Paaa. Sploh ne vem, kako žensko išče. Neko super žensko. Čuden je! Povem ti. Če mene vprašaš, je vsega kriv internet. «. Nisem več ujela odgovora drugega gospoda. Se mi je mudilo naprej. Mi pa v mislih že nekaj dni poskakuje misel in vprašanje: Je bilo res enostavneje?!

Lani. Mislim,da je bilo tudi nekje v maju ( smešno, kako vroči meseci v nas prebudijo hormončke) sem poglobljeno iskala odgovore na svoja razmišljanja. O ljubezni. Odnosih. Zvezah. Zakonu in vsemu,  kar spada v ta koš. Bila sem prav smešna, ko sem vse znance ( in neznance...ubogi g.Taksist, ki mi je enkrat ob 4h zjutraj razlagal o smislu in minljivosti) spraševala,  kako jim je uspelo in zakaj? In kaj je bilo tisto nekaj. Tista iskrica?

Babi, ki je zelo podobnega mnenja,  kot moja zgoraj omenjena gospoda, mi je na njeni slavni (močno presladki) kavi obrazložila, da je včasih, res bilo malo drugače. Pari so si dvorili. Moj dedi je bil šarmer. Osvajanje na travniku.Pa pred cerkvijo. Naključna srečanja. Pisemca. Dedi je bil prepričan,da je njegovo »žicanje« zelo neočitno. A ko mu je v nekaj tednih,  že 6-ič počila zračnica na kolesu, prav pred njenim domom, je oče resno udaril po mizi in ga povprašal po namenih. Tukaj ni bilo malo levo in desno in nekaj vmes. Sledila je poroka. In dolg zakon. Ne zmeraj lep. Poln toplih in tudi grenkih trenutkov. Vendar babi še zmeraj pove,da je bil deda edini moški,  s katerim si predstavlja, da bi preživela življenje. Kljub vsemu. In zaradi vsega. Spije požirek kave in poudari, da mi mladi prehitro vržemo puško v koruzo in se nasploh obnašamo kot na tržnici. Kar nam ni všeč, enostavno odvržemo in kot kokoške brezglavo hitimo iskati nekaj novega. Ker je vse novo bolj bleščeče in lepše. Imate neke nerealne iluzije iluzije in predstave. Nisem v stanju, da ji ugovarjam in tiho srkam svojo kavo, ki težko teče po grlu.

Po dolgem času si organiziramo babji večer. Sedimo na večerji. Sredi meni najljubše ulice. Mestni vrvež in topla, skorajda poletna noč.  Tri punce. Vsaka s svojo zgodbo. Smešno, kako nam življenje,  kljub različnim starostim  in potkah po katerih hodimo, riše precej podobne zgodbe. Beseda da besedo in debata steče. Prijateljica pripoveduje o propadli zvezi. Veliki ljubezni, ki bi po vseh napisanih pravilih in nasvetih iz vseh ženskih revij( in knjig za samopomoč), morala biti tista prava. Imela sta vse. Podobne poglede, iste vrednote, dobre službe, finančno varnost, hiško,...Navzven vse. Znotraj pa ni šlo. In sta se zlomila. Na presenečenje vseh. Njuna zgodba je tista o popolnosti, ki to ni. Jabolko s gnilo sredico. Pa vendar. Danes je srečno poročena. S moškim,ki sploh  ni bil po »regelcih«. Na moje vprašanje: Kako je vedela,da je to to? Mi z nasmehom odgovori: Ahhh ti tepka. Nikoli nisi povsem prepričan. A čakati,da se od nekod spusti sam g.Kupid in te lopne po glavi in reče: »Bravo. To je to«. Je povsem nesmiselno.

Ena bistra bučka,  mi je zadnjič poskusila razložiti,  kje jaz delam velikansko napako. Bojda se jaz sploh ne znam igrati te igre. Namreč-Fant vs. Punca.Njena razlaga gre približno takole ( ...hmhhh..seznam mojih zmot in napačnih pristopov  je bil seveda še daljši). Dobro bi bilo,da se ne pokažeš, že takoj na začetku v pravi luči. Se pravi, nič Anjuškastih izpadov in prebliskov. Najboljše  je biti najprej povsem hladen in karseda apatičen. V mojem primeru bi bilo tudi priporočljivo, da ne pokažem takoj,  da sem tako samozadostna in da znam kaj popraviti. Moški mora vendarle poskrbeti za žensko. In kar je najpombnejše. Ne bodi tako prekleto prijazna in dobra. Ker te potem sploh ne bo cenil....Jap...Vesela sem bila,da nisem pila kave, ker bi me gotovo od pritiska razneslo. Jaz se ne grem tega...Niti slučajno.

Mislim, da se je moji generaciji zalomilo nekje pri iskanju popolne kombinacije med pornofilmi in Pepelko. Seveda začinjeno z veliko mero romantike in Hollywoodske osladnosti. Nimam nobenega opravičila. Tudi sama sem nekoč verjela,da se bodo nekje oglasili najmanj zvonovi, ko bo pred mene stopil g.Pravi. In bo to filmsko ( nič bat...idejo s kočijo sem do danes že opustila).

Priznam, da mi kot doktorci za srčne zadeve, ne bi škodilo kakšno dodatno izobraževanje ( ker je očitno, da mi še zmeraj ni vse jasno). Ne glede na vse pa še zmeraj  verjamem, da v pristni ljubezni ne potrebuješ mask in igric. Nobenega pretvarjanja in lažnega nakladanja. Predvsem pa slepljenja samega sebe. Prepričana sem,da se ljudje, ki se znajo in igrajo te šarade, slej ko prej ulovijo v lastne mreže. Verjamem, da se mora ljudi ceniti in ljubiti,  takšne kot so. In zato ker so taki. V celoti. In sem (skoraj) 100 % prepričana, da ko sam ugotoviš kakšna oseba si in kaj iščeš, so vse maske odveč. Ker se znaš ceniti. Sebe in partnerja. Mislim, da bi se moja babi strinjala. Vsaj v tem :)

Ne vem ali je bilo včasih enostavnejše. Bilo je drugače.  Takooo. Doktorica gre na dopust ( miselni), da si uredi misli in sestavi zgodbe. Nisem obupala nad ljubeznijo in še manj nad ljudmi. In ne...Ne pustim se prepričati v traparije. Ko bo...BO! Do takrat  pa... 

Foto: Oleksandr Hnatenko