Na prvo žogo...

To je napol javno opravičilo Robertu. Bi bilo treba malo pojasniti tole, kajne? Torej, da gremo po vrsti, kot so hiše v Trstu. Že lep čas nazaj je beseda dala besedo in iz heca se je rodila ideja,da naredimo na radio Maribor, en intervju z mano. Ker sem pač tak tuttti frutti/multipraktik/kreativna oseba. No...vsaj mislim, da zato. In vse kar moram jaz narediti je, da napišem kratek tekst o sebi. In slednje je zame ( reees) ena težjih nalog. Kako stlačiti sebe v neko objektivno pisanje? Groza!

Najprej sem odlašala. Potem malo skorajda pozabila na svojo »domačo nalogo«. In sedaj, ko sem si že 4-ič pribeležila v rokovnik: Nujno pošlji Robertu mail, je skrajni čas, da se zbrcam v rit. Tipkam tole in nimam pojma, kaj naj napišem. Ni to nek razgovor za službo, kjer bi se lahko hvalisala po dolgem in počez. Sestavim svoje kvalifikacije. Pišem na list papirja: študentka arhitekture, knjižni molj, slikarka, animatorka, amaterski terapevt, bodoča ilustratorka, občasna grafična oblikovalka, športnica, navdušena plesalka, pr-ovka, blogerka in občasno še kaj zašijem. Je to dovolj? Zamolčim, da sem tako razdrobljena naokrog in me je povsod polno, da obstaja velika verjetnost, da se bom nekoč nekje srečala. Sprašujem se, če bi morala pripisati, da sem hiperaktivna in skrajno zgovorna? Prečrtam slednje in napišem: imam izrazit karakter in veliko kreativne energije. Kracam po papirju. Namesto opornih točk nastajajo lepi ornamenti in ko posežem po barvicah, vidim da danes ne bo iz tega teksta nič.

Odkar ponovno pijem kavo v zdravju neprijaznih količinah ( prosim,da mi morebitno medicinsko osebje in fanatiki zdrave prehrane, to zamižijo na eno oko)  in malo več kofetkam naokrog, dobivam kar nekaj materiala za razmišljanje. Predvsem o sebi. Ljudje smo prekrasna ogledala drug drugemu. In kot sem že večkrat rekla, nič ni boljšega za osebnostni razvoj, kot en dober intelektualni sogovornik, ki te z izzivanjem »sili«, da rasteš. Nooo...da me ne odnese ( vedno potem padem na » ta brihtne«)...Nedolgo nazaj mi je brat rekel, kako me sedaj, ko se ponovno spoznava ( zdaj, ko sva oba odrasla in imava za nadoknadit čas, ko sva se zaradi viška hormonov držala na kratki vrvici), vidi v povsem drugi luči. Pazite to, moj 21 letni brat, (ki je zame neverjetni primer »ta pravega moškega«, izredno odrasel in zrel fant), mi je skorajda malo pokroviteljsko razložil, kako delujem. Bojda frfljasto...Ja nekako pol resno. Tako na prvo žogo. Z veliko energije in pozitive, odlično zblefiram svoj pravi karakter in razmišljajočo globino. Si naredim zid, za katerega pridejo samo izbrani. Jaz...jaz sem pa najini kavi ostala brez besed in se spraševala, kdaj je moj mali brat tako dozorel? Pismo...

Trenutek resnice... Vse je res. Pljuvala bi v svojo skledo, če bi trdila nasprotno. Mogoče bi dodala, da sem vse to. Sladoled vseh okusov. Presneto izrazit karakter. In priznam, da najverjetneje ni povsem enostavno z menoj. Sem zahtevna do sebe in ljudi okrog sebe. Od ljudi pričakujem, da razmišljajo s svojo glavo. Bemo milo...Zato jo tudi imate na glavi. Neeee ni za okras. Sem pa tudi taka Pika Nogavička. Večino časa močna, a se tu in tam tudi razletim na drobne kose. Za vso razposajenostjo, pa je še morje odtenkov, ki pa zahtevajo pogumne Krištofe ( o.a. Kolumbe). Morda sem z leti postala taka. Da nisem več na prvo žogo. Da se v celoti ...no ali pa vsaj v večjem delu, pokažem tistim, ki so dovolj hrabri, potrpežljivi in predvsem dorasli nalogi. Preveč sem garala v odkrivanju svojih odtenkov, da bi se dovolila stlačiti v sliko brez barv. 

Jeb** ga...Za druženje z mano rabi človek jajca. Nojeva :) 

Foto: Anjuška I.