Prvega ne pozabiš nikoli!

V tem trenutku, si ne predstavljam večjega luksuza, kot to da lahko prav sedaj, ko tipkam te vrstice, zrem na morje in prav brez kančka slabe vesti, pijem svojo tretjo kavo danes. Sestanek na obali prinese zgodnje jutranje vstajanje. In neverjetno dober občutek, da si do 11h dopoldan že nekaj naredil.

Ko sem se vozila proti obali sem se tako živo spomnila svoje prve poti na morje. Prvič sem šla na morje v četrtem razredu osnovne šole. Verjetno je to nekaterim danes nepredstavljivo, takrat je pač bilo tako. Biti iz velike družine prinaša tudi določena odrekanja, ( ki pa sedaj niso niti merodajna, kaj šele pomembna). No...Moje prvo morje. Šola v naravi. Petdnevno počitkovanje v Simonovem zalivu. Še zdaj me nasmeji, ko pomislim na vse tiste metuljčke v trebuhu, ki mi niso od samega neznanskega pričakovanja niso pustili zaspati. Pakiranje in razmišljanje kaj vzeti seboj. Bom imela dovolj oblekic? Tuhtanje česa ne smem pozabiti. Kopalke z obveznim modrčkom, v katerega tako ali tako nisem imela kaj dati. Pa rekli so nam, da lahko vzamemo šminke seboj, saj bomo zvečer šli ven in moramo biti urejene. Ohhh, kako odraslo se mi je zdelo to. Prepiri, kdo bo s kom v sobi. In tisti mali črv strahu, ki me je črvičil ob misli na učenje plavanja. Spraševanje ali bom zmogla premagati valove?!

Neprespana noč in velike oči. Pot, ki je ni hotelo biti konca. Cel čas sem se spraševala kdaj ga bom zagledala? Bo tako kot na slikah? Kako diši morje? Ga boža sonce? 1001 ovinek. Zbadanje in malodušje sošolk, ki so bile že povsod. Nihče ga ne čaka tako kot jaz. Niti ne razume. Ne trudim se razlagati. Spomnim se, da zavestno nisem dovolila, da mi njihovi zlobni komentarji  uničijo ta napet trenutek. Slonim na oknu, popravek prilepljena sem na okno in gledam kako se pokrajina spreminja. Gozdove in hribčke počasi zamenjajo borovci. Zazdi se mi, da vse zgleda bolj toplo. Še en tunel in bomo na Črnem Kalu. In takrat ga zagledam. Ljubezen na prvi pogled. Daljni pogled. Moje morje. Noo...Takrat je bolj izgledalo kot majhna lužica nekje v daljavi. Je pa obljuba, da bo moje pričakovanje, kmalu potešeno. Še več ovinkov in cesta, ki je ni hotelo biti konec. Preslišim izjavo sošolke, ki  mi v Luki reče, da je to to. Umazana voda, ki se iz kanalov izliva v pristanišče, kjer stojijo tovorni tankerji. Boren razgled. Naposled prispemo. In do zadnje pore se mi v spomin vtisne vonj morja. Dražeč in oster. Mešanica vseh vonjav. Sol, sonce in mrtve ribe. Meni diši. Ker diši... Po morju. In morje s seboj nosi vse. Preostanek šole v naravi niti ni tako pomemben. Jaz sem se zaljubila. Fatalno. In od takrat me spremlja občutek, da sem nekoč že živela ob morju. Voda me pomirja in hrani.

Zrasla sem od svojega prvega izleta na morje. Tako ali drugače. Prepotovala že kar nekaj sveta. Se okopala v morjih na drugi polovici naše lepe zemljice. In še zmeraj mi morje diši. Diši po obljubah. In spominih. Smešno... Še zmeraj, ko se peljem čez Črni Kal, gledam kdaj ga bom uzrla. Se igram igrico, ki smo se jo igrali s starši, ko smo kasneje odhajali na morje. Prvi, ki je zagledal morje je dobil kepico sladoleda. Seveda smo jo zmeraj dobili vsi, ampak pričakovanje in napetost, ki jo je vzbudilo takšno majhno »tekmovanje« je povsem nepozabno. In naši kriki, moooooooorje vidim, mi še danes narišejo nasmeh na obraz.

Prvega ne pozabiš nikoli. In moje morje nosi seboj toliko zgodb, solza in smeha. Kako ga ne bi imel rad?! Morje me je poslušalo in mi šepetalo, ko je meni zmanjkalo besed. Seboj  nekje nosi steklenico želja, ki sem mu jo v romantičnem vzgibu pod zvezdnim nebom, zaupala v varstvo. In samo morje ve kako bo. Ker seboj nosi vse pravljice, čarobna bitja, domišljijo in tihe zgodbe. Vanj se izlivajo vsi pisani in črno beli trenutki. In valovi jih potrpežljivo nosijo na obalo in tiho šepetajo zaljubljencem, ki se tesno stiskajo v dolgih poletnih nočeh.

Foto: Anjuška I.