Vdih, izdih, vdih. Anjuška dihaj... Pozabi. Presneto. Kako mi
ni všeč, če me nekdo draži. Pa še sploh, če vem, da nima prav. Torej dragi
moji... Želeli ste... Poslušajte. Pesem z naslovom: Samorogi so debeli nosorogi. Ali skrajno resno o ljubezni. Limited edition. Pa gremo lepo po vrsti...
Vol 1. Zaljubljenost... Zaljubljenost...Metuljčki,
štetje vdihov, tresenje glasu, sramežljivi nasmehi, rdeča lica, neprespanost,
naključni dotiki in hrepenenje. Veliko hrepenenja. Prvi trenutki zaljubljenosti so
polni strasti, intenzivni, brez zadržkov in občasno nerazumni. Preplavijo te
tako silovito, da pred seboj ne vidiš ničesar, razen osebe o kateri razmišljaš.
Se ne strinjate? Poskusite zaljubljeni razmišljati o svetovni politiki in
recesiji. Se ob tem smehljate... Jaaa vas je že odneslo. Zaljubljenost rodi
veselje in navdušenje ob zavedanju, da tisti nekdo obstaja. In to nas napolni z občutkom polnosti.
Trenutek resnice. Ne, ne verjamem, da je mogoče stanje v
(točno) taki obliki večno vzdrževati. Čeprav ga je mogoče od časa do časa
obuditi. In tako iz hribčka zaljubljenosti zdrsnemo v t.i. luknjo, jamo kot jo imenuje
Bor. In tukaj imamo na enem bregu izhod v sili in na drugem zvezo oz. korak
naprej. Seveda obstaja tudi katalputiranje iz jame nekam na začetek ali pa
plavanje s krokodili. Tako po obdobju
hihitanja in stiskanja v vsakem danem
trenutku, nastopi obdobje resničnosti vsakdanjika.
Vol 2. Ljubezen... Ko se zaljubimo, partnerja ne vidimo v
čisto realni luči, takšnega kot v resnici je. Poznate frazo, da zaljubljenost, svet slika skozi roza očala?! Hmh...Kako bi se izrazila...Ko smo zadeti od
ljubezni je ljubljena oseba, kot platno na katerega mi nanašamo barve in preslikujemo idelizirano podobe, ki jih
nosimo s seboj. Verjamem, da se ljubezen
začne, ko smo zmožni videti osebo takšna kot je. Ko ne vidimo zgolj sebe.
Takrat lahko začnemo graditi ljubezen. In njena čustva so trdnejša, trajnejša.
Nekje sem prebrala: Ljubezen zgrajena na lepoti, umre hitro kot lepota.
Vol 3. Partnerstvo... Itak se zadeva nato zaplete. Ena in
druga stran prične projecirati svoje plati navzven. Sledi šok. Naše lastnosti,
lepe in slabe, privrejo na plan. Slabe, nato vse prevečkrat preslikujemu na
partnerja. Jih preložimo nanj. Ljubiti nekoga je izziv. Je delo na sebi.
Ljubezen je, ko ti je mar za dobro počutje in dobrobit partnerja. Ljubezen prežema
telo in dušo in je tako močna, da zmore gledati partnerja točno, takšnega kot
je. Brez želje po spreminjanju. Ljubezen najdeš, ko se zbujaš ob nekom, ki ga
zanima kaj se dogaja s teboj, ki zmore začutiti kaj potrebuješ in kar je
najpomembnejše, uživa v dajanju tega. Partnerstvo je več kot zgolj odločitev.
Je zgodba, ki se zgodi, ko se čutimo z nekom povezani na drug način. In z njim
odkrivamo užitek dvojine. In ob tem osebnostno rastemo.
Ufff...Dragi nočni neznanec. Vse jasno?! Torej..Ljubezen je
spoj kemije in občutka sprejetosti. Prijateljstvo z močno iskrico. Je pesem, ki
si jo požviguješ tudi takrat, ko sam hodiš po kamniti potki. Z vami sem bila na
frekvencah radia Anjuška...Anjuška.
 |
Foto: Pinterest |
Ni komentarjev:
Objavite komentar