Loto... ali moja učiteljica za življenje

Včasih, ko se vozim iz službe, razmišljam, kaj bi naredila, če bi zadela na  lotu. Fino...Že vidim kako mi raste nos. Jaz že namreč imam plan, kaj bi naredila in počela, če bi zadela na lotu. Najprej bi globoko vdihnila. 1, 2,3,x... krat, da bi zares prišla k sebi. Potem bi izpod postelje potegnila oni kovček, ki že spakiran čaka. In šla nekam. Naokoli sveta. Samo z popotno malho, barvicami in debelo skicirko. Potem bi pa pila kavo in risala. Pisala. Poslušala in se učila. Se napila sveta. In, ko bi se vrnila bi odprla mali kreativni studio in ustvarjala. Vse bi počela in izdelovala. Hranila bi svojo umetniško dušico. Imela gore barvnih papirjev, super kulske škarjice in barve...OOooo polno barv. V velikih tubah. Vse lepo zložene.

Z mojim malčkom ( o.a. prikupnim twingecom) obstaneva v  gneči. Ljubljana, pač s svojo infrastrukturo, požira hiteče in jim kot skrbna mati, vsili neželen počitek. Ki ga lahko vzameš kot nejevoljo ali pa kot podarjeni čas. Čas zase Prostovoljni mus. Izberem slednjo varianto. In miselno odtavam nazaj. V osnovno šolo. K Mileni Mariji Reščič. Moji prvi profesorici likovne vzgoje. In ženski, ki mi je na tem področju dala največ. Gospa Marija...Res neverjetna ženska. Z dolgo, ognjeno rdečo grivo. Zmeraj odeta v lastne kreacije in dolge pletene puloverje. Izredno sposobna in kreativna oseba. Kupila me je že na prvi uri. Njene ure so imele strog protokol. Zahtevala je veliko. Red, disciplino, poslušanje in ustvarjalnost, ki prihaja iz srca. Torej njena prva ura. Dobili smo nalogo narisati svojo levico, s svinčnikom, najboljše kot znamo, nato je vsak s svojim izdelkom ( in tresočimi rokami) odšel do nje. In ona nam je nato na podlagi narisanega, povedala kaj meni. Natančno te je znala oceniti in povedati, kje te vidi. Kot družboslovca, zateženega filozofa, umetnika, matematika...Brala je ljudi iz njihovih risb. Kot, da bi črte govorile. 

Malo vznemirjena sem stopila pred njo in ona mi je kratko rekla: » Midve bova pa malo drugače delale. In me pogledala s tisto iskrico v očeh«. In res. Na vsaki uri je opisala nalogo, naročila kaj je potrebno narediti. Mene pa velikokrat vprašala, kaj menim o povedanem, kako si predstavljam nalogo in mi nato zaupala, da stvar izpeljem po svoje. Bila je res neverjetna. Kasneje sem se vpisala k njej na likovni krožek, kjer sem lahko res ustvarjala. In delala. Se učila. Poskušala. Bila sem taka goba. Suha spužva. In Milena učiteljica in mati v enem. Od doma mi je nosila lastne barve in materiale, da sem lahko poskusila tehnike, ki jih morda drugače ne bi mogla. Bila je res posebna ženska. Močna. Energična. Polna. Kreativna. Drugačna. Iz učencev je znala potegniti najboljše. In jih potisniti čez rob. Jemala je risbe in jih pošiljala na 101 natečaj. Predstavljajte si moj začuden izraz, ko sem stala ob koncu šole, pred ravnateljem in prejela po deset priznanj in pohval, za izdelke za katere nisem vedela, da so bili kam poslani. Enkrat je celo ena risba zmagala na Japonskem. In vse to zaradi tega ker je ena učiteljica verjela v eno suhceno, glasno dekle. Najbolj od vsega pa so mi v spominu ostali najini življenjski pogovori.

Z menoj ni nikoli govorila, kot z otrokom. Lahko sva klepetali ure in ure. O vsem. Sama ni nikoli imela otrok. Je pa bila vse življenjska učiteljica vsem nam. Duševna mama. Kako me ponese nazaj. V tisto učilnico. Ravno smo dobili nove bele klopi. Z roza okovjem. In mize...Mize so bile genialne. Zgornja plošča se je dvignila, da si lahko risal pod nagibom. Kako jasno se spomnim vonja. Po barvah in terpentinu. Po skladovnicah risb in črnilu za linolej. Pomešanim z otroškim vonjem. Milena Marija je bila moja učiteljica. Ženska, ki še jo danes neznansko občudujem. In včasih res zahrepenim po njej. Da bi ji kdaj povedala¸, kako posebna je bila zame. Da bi vedela, koliko mi je dala. Da bi še kdaj sedela z njo za katedrom in debatirala o smislu in minljivosti. Moje zadnje leto je bilo tudi njeno. Upokojila se je. In jaz je nisem več videla. Sem si pa zmeraj predstavljala, da sedaj nekje na enem hribčku na veliko platno slika sonce. Rumeno. In toplo. Takšno kot je ona. Ognjeno...

Moja kreativnica....Iz sanjarjenja me zbudi jezni voznik za menoj, ki mi kaže sredinca in hupa kot poblaznel. Ne vem, če mu gre v nos moja tablica » boss« ali zgolj predolgi odzivni čas. Preprosto ga izklopim. In se nasmejim sama sebi. Opicaaaaa. Da zadeneš na lotu, ga moraš igrati. In ker ne verjamem v umetno srečo, naredim majhen načrt. Najprej mala kreativna sobica. Veliko ustvarjalnosti. In potem...Potem pa enkrat bo...