Odločitve...odločitve...odločitve

Danes. Ahhh tako kot zmeraj. Kronično leteča. Eden tistih dni, ko poskušaš v svoj dan strpati prav vse. Službo, sestanke, pa čiščenje, šolo in še čas za fanta. Ne nujno v tem vrstnem redu. Zunaj  pa napol  kislo vreme. Tako brzinsko/ hiteče/leteča sem se peljala na sestanek  proti Celju. In na prvem križišču na avtobusni zagledam suhceno dekle, ki štopa za Konjice. Še preden so moji možgani registrirali kaj se dogaja je moj Twingec ( za domače Malček) nakazoval smernik za desno in zaviral.  Dekle vstopi in tako začneva svoj čvek. Povečini vljudno kramljanje o tem ali onem. Pogovor kako kdo živi, zakaj, recesiji in podobno. Veliko malega trič trača torej...

Ta neznanka  ( v tisti pogovorni vnemi si nisva niti zaupali imen, morda se nama pa niti ni zdelo to bistveno), me je spomnila na nekaj zelo pomembnega: Na moč odločitev oziroma pomembnost sovpadanja »timinga« in t.i.pravih odločitev. Njena zgodba je na kratko zgodba o izgubljeni poti in večnem spraševanju, kako bi bilo če?! In ali bi bila tukaj, kjer je ?! Bi naredila stvari drugače?! In bi bilo še zmeraj tako, kot je?

Odložim dekle v Tepanju in nadaljujem svojo pot. Verjetno je ne bom videla nikoli več. V tistem trenutku niti ne razmišljam o tem. Bolj v meni tli vprašanje. Ali se stvari res dogajajo naključno?  Če v tem trenutku zanikam , pomeni da verjamem v predestinacijo, čemur  tudi ne morem pritrditi. So stvari potem takem, splet naših odločitev, trenutkov in okoliščin? Nek vzajemni bumerang? Jaz tebi ti meni. Če si to razlagam tako ne morem mimo tega,da se vprašam ali samo za trenutek zamislim kako bi bilo če...ahhh...Sanjarjenje in preigravanje  imaginarnega  filma. Ne toliko zaradi želje po tem,da bi bile stvari postavljene drugače, kot zaradi igračkanja s samo idejo. In morda še enkratno potrditvijo,da je povsem prav tako kot je. In ja...brez domišljije bi živeli samo eno življenje. Pa še to kot v črno belem filmu.

Odločitve, odločitve in še enkrat odločitve. Celo življenje se od nas pričakuje, da se za nekaj odločimo, opredelimo za nečim stojimo. Naše odločitve in s tem prepričanja nas gradijo in zunanjemu svetu slikajo podobo nas samih. In ker življenje ni nek Hollywoodski film, ki ga lahko gledaš v počasnem posnetku in po potrebi prevrtiš nazaj, tudi svojih odločitev ne moremo spreminjati. Ampak zakaj se potem še zmeraj tu pa tam vprašamo, kaj pa če? Jaz mislim,da predvsem zato, ker smo ljudje sanjava bitja. Sto enkrat premlevamo scenarije. Dopuščamo si tisto malo laž,da bi bilo drugače, če bi ravnali po nekem drugem kopitu. Glej ga ti zlomka...pa ni. Točno tako je kot smo si sami naredili. Pa če si priznamo ali ne, je življenje en velik teater. Slej, ko prej spoznamo in vidimo, da je igra zmeraj enaka ne glede na to, če glavni igralec steče izza zaves iz leve ali desne strani. Zgodba se zmeraj enako konča. S slavami aplavza, solzami in kupi rož. Vse za glavnega akterja, ki je igro pripeljal do konca. Enkrat jecljajoče in s potnimi kapljami, spet drugič s asi v rokavu.

Meni tako  dragi Coelho v Alkimistu  lepo strne razmišljanje o odločitvah : "Odločitve so samo začetek nečesa, kar se še ima dogoditi. Ko se odločamo, se predamo mogočnemu toku, ta pa nas naplavi na kraj, ki si ga v trenutku odločitve nismo niti v sanjah predstavljali."

Bodite drzni. Dovolite si sanjati in presneto...nehajte se toliko tolči po glavi. Tako trde glave prav gotovo nimate in tudi buške že dolgo niso več v modi. Zdaj je kar je. Pomembno je kako naprej. In če ne gre naravnost, zavežite čevlje in pogumno čez drn in strn. Moja neznanka je, še preden sem zapeljala nazaj na odcep za avtocesto, dobila štop. Jaz pa nasmeh in notranji mir, da je povsem prav tako kot je. Ja...odločitve...odločitve...odločitve.

Foto: Anjuška I.

Ajda na polju

Življenje nam vedno nameni tisto, kar zmoremo. Nič več nič manj. Vem, da se sliši kot nasvet iz neke poceni ženske revije, a kako si naj drugače razlagam,da so stvari tako neenakomerno  razporejene?!  Zakaj imamo na eni strani ljudi, ki si želijo otrok, a jih ne morejo dobiti?!  Tiste, ki jih imajo in ne skrbijo zanje?! Peščico tistih, ki cenijo kaj jim je življenje dalo.  In res veliko, vseh tistih, ki krivdo za vse življenjske tegobe z eno staro lopato, prekladajo kot žakelj starega cementa.  Ne tako dolgo nazaj, sem pomagal pri akciji, kjer so ljudje ob simbolično podarjenem 1 eur dobili vrečko Šumi bonbonov in s tem prispevali za otroke s cerebralno paralizo. Poskušala se ne bom razburjati nad vsemi imbecili, ki so imeli strašansko velike in vse po vrsti butaste izgovore, zakaj ne bodo prispevali ( res ne bom težila...reeeees ne- čeprav imam na konici mojega dolgega jezika!!)

Da nadaljujem...Velik vtis name je naredil očka, ki je povsem neopazno pristopil in v lonec vrgel 20 eur. Ko sem mu želela dati en( res) velikanski kup bonbonov, je samo rekel,da jih naj podarimo kakšnim otrokom, da je on prispeval, ker ima sam bolno punčko, ki prav tako boleha za cerebralno paralizo. In nato dodal, da so oni v bistvu zelo srečni. Njihova punčka samo teči ne more. Lahko pa se tako prešerno smeji. In je res pravi sonček. V tistem trenutku nisem vedela ali bi jokala. Težko sem se zbrala. V meni je bila ena sama globoka žalost in spoznanje, kako prazni  znamo biti ljudje. Kolikokrat smo površinski in nepravični do svojih bližnjih. Kolikokrat ne znamo ceniti tega,da zna naš otrok nekaj tako globoko prvinskega, kot je otroško teči. Kolikokrat smo nezadovoljni s povsem banalnimi stvarmi in jim to damo vedeti?! Jih karamo zaradi neuspehov, videza, ...pa je na koncu vse skupaj, to le ena velika projekcija nas samih?!

Ajda. Petletno dekletce, ki še do nedavnega niti hodila ni. Sama sem jo spoznala lani v Gradcu. Moja prva misel je bila. Ta punčka je sončni žarek. Nasmeh, kot narisan do obeh ušes. Nenehno popevanje. Smehec mali. Kot vsi otroci. Le  da Ajda ne more teči. Niti se igrati skrivalnic. Ne more plesati ringa raja in se igrati črnega moža. Kaj šele skočiti mamici in očku v objem.

Ne. Res si ne predstavljam in ne  vem od kod Alenki in Jerneju moč,da se spopadata z vsem tem. Od boga? Ljubezni? Tiste želje in iskrene ljubezni med dvema, ki je dala tega otroka? Sprašujem se...Večkrat sem že razmisljala o tem, kaj bi jaz storila? Bi znala biti tako močna? Bi znala verjeti,da bo na koncu vse dobro. Vsakodnevna skrb in napori. Vsi težki trenutki in hranjenje z malimi stvarmi, ki pogrejejo srce. Res občudujem Ajdina starša. Ker nista obupala, ker ne dovolita, da to postane breme, ker znata imeti rada in dajata to kar bi moral dajati prav vsak starš svojemu otroku- priložnost za lepši jutri.  Ajda. Lepota mala. Dekle, ki še do pred kratkim ni hodilo, bo s pomočjo terapij dobilo luč. S velikosrčnostjo in požrtvovalnostjo staršev in vseh, ki so slišali njuno prošnjo za pomoč.

Ajda. Beseda. Lepa misel. Ajda zmeraj diši po dobrem. In prav Ajda mi je dala velik dar. Dala mi je mir in zaupanje...tisto vero,da so še ljudje. Da še znamo stopiti skupaj tudi v teh časih, ko se vrednote izgubljajo pod težo stvari. V urah, ko pozabljamo na lasten bit in se ovijamo v omot povsem nepotrebnih stvari  in kupljenih emocij. 

Ajda je zame pesem, ki poje takrat, ko se besede ne znajo sestaviti. Je melodija, ki daje upanje, takrat ko se vse zdi zaman. In je toplina, ko veje hlad. Zgodba o Ajdi je zgodba o mali punčki z velikimi željami. In vem,da bo dosegla vse. Ker v sebi nosi veliko lučko, ki pogreje še tako premraženo srce.  Kot cvetenje ajde jeseni. Ko se zdi,da je poletje mimo, zacveti in s svojo preprosto lepoto napolni utrujenega popotnika.  Ime Ajda izhaja iz arabščine in pomeni darilo. In prav to je.  Droben dar, ki budi. Ajda na polju.  

Oblikovanje: Anjuška I.