Življenje nam vedno nameni tisto, kar zmoremo. Nič več nič manj. Vem, da se sliši kot nasvet iz neke poceni ženske revije, a kako si naj drugače razlagam,da so stvari tako neenakomerno razporejene?! Zakaj imamo na eni strani ljudi, ki si želijo otrok, a jih ne morejo dobiti?! Tiste, ki jih imajo in ne skrbijo zanje?! Peščico tistih, ki cenijo kaj jim je življenje dalo. In res veliko, vseh tistih, ki krivdo za vse življenjske tegobe z eno staro lopato, prekladajo kot žakelj starega cementa. Ne tako dolgo nazaj, sem pomagal pri akciji, kjer so ljudje ob simbolično podarjenem 1 eur dobili vrečko Šumi bonbonov in s tem prispevali za otroke s cerebralno paralizo. Poskušala se ne bom razburjati nad vsemi imbecili, ki so imeli strašansko velike in vse po vrsti butaste izgovore, zakaj ne bodo prispevali ( res ne bom težila...reeeees ne- čeprav imam na konici mojega dolgega jezika!!)
Da nadaljujem...Velik vtis name je naredil očka, ki je povsem neopazno pristopil in v lonec vrgel 20 eur. Ko sem mu želela dati en( res) velikanski kup bonbonov, je samo rekel,da jih naj podarimo kakšnim otrokom, da je on prispeval, ker ima sam bolno punčko, ki prav tako boleha za cerebralno paralizo. In nato dodal, da so oni v bistvu zelo srečni. Njihova punčka samo teči ne more. Lahko pa se tako prešerno smeji. In je res pravi sonček. V tistem trenutku nisem vedela ali bi jokala. Težko sem se zbrala. V meni je bila ena sama globoka žalost in spoznanje, kako prazni znamo biti ljudje. Kolikokrat smo površinski in nepravični do svojih bližnjih. Kolikokrat ne znamo ceniti tega,da zna naš otrok nekaj tako globoko prvinskega, kot je otroško teči. Kolikokrat smo nezadovoljni s povsem banalnimi stvarmi in jim to damo vedeti?! Jih karamo zaradi neuspehov, videza, ...pa je na koncu vse skupaj, to le ena velika projekcija nas samih?!
Ajda. Petletno dekletce, ki še do nedavnega niti hodila ni. Sama sem jo spoznala lani v Gradcu. Moja prva misel je bila. Ta punčka je sončni žarek. Nasmeh, kot narisan do obeh ušes. Nenehno popevanje. Smehec mali. Kot vsi otroci. Le da Ajda ne more teči. Niti se igrati skrivalnic. Ne more plesati ringa raja in se igrati črnega moža. Kaj šele skočiti mamici in očku v objem.
Ne. Res si ne predstavljam in ne vem od kod Alenki in Jerneju moč,da se spopadata z vsem tem. Od boga? Ljubezni? Tiste želje in iskrene ljubezni med dvema, ki je dala tega otroka? Sprašujem se...Večkrat sem že razmisljala o tem, kaj bi jaz storila? Bi znala biti tako močna? Bi znala verjeti,da bo na koncu vse dobro. Vsakodnevna skrb in napori. Vsi težki trenutki in hranjenje z malimi stvarmi, ki pogrejejo srce. Res občudujem Ajdina starša. Ker nista obupala, ker ne dovolita, da to postane breme, ker znata imeti rada in dajata to kar bi moral dajati prav vsak starš svojemu otroku- priložnost za lepši jutri. Ajda. Lepota mala. Dekle, ki še do pred kratkim ni hodilo, bo s pomočjo terapij dobilo luč. S velikosrčnostjo in požrtvovalnostjo staršev in vseh, ki so slišali njuno prošnjo za pomoč.
Ajda. Beseda. Lepa misel. Ajda zmeraj diši po dobrem. In prav Ajda mi je dala velik dar. Dala mi je mir in zaupanje...tisto vero,da so še ljudje. Da še znamo stopiti skupaj tudi v teh časih, ko se vrednote izgubljajo pod težo stvari. V urah, ko pozabljamo na lasten bit in se ovijamo v omot povsem nepotrebnih stvari in kupljenih emocij.
Ajda je zame pesem, ki poje takrat, ko se besede ne znajo sestaviti. Je melodija, ki daje upanje, takrat ko se vse zdi zaman. In je toplina, ko veje hlad. Zgodba o Ajdi je zgodba o mali punčki z velikimi željami. In vem,da bo dosegla vse. Ker v sebi nosi veliko lučko, ki pogreje še tako premraženo srce. Kot cvetenje ajde jeseni. Ko se zdi,da je poletje mimo, zacveti in s svojo preprosto lepoto napolni utrujenega popotnika. Ime Ajda izhaja iz arabščine in pomeni darilo. In prav to je. Droben dar, ki budi. Ajda na polju.
 |
Oblikovanje: Anjuška I. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar