Poklic: Mama

Hočeš, nočeš ti družba nekje po 25-em  začne prigovarjati, da ti teče biološka ura. Če ste stare 30 in še malo, poznate na pamet že vse litanije starih mam, ki glasno vzklikajo, da si želijo vnuke. Ob tem nesebično obljubljajo varstvo in zanesljivo pomoč. Vse kar morate vi storiti je, da darujete maternico. V pečico daste štručko. Jo nosite tistih 9 mesecev. Ja, kaj pa je to takšnega. Recimo, da preživite vse poskuse sorodnikov opogumljanja za materinstvo. Buuummm... Nato pade  še mini bomba materinstva na družabnih omrežjih. Kar naenkrat videvam, da se vse moje prijateljice zaročajo, poročajo in seveda rojevajo. Da je stvar še hujša, to celo mlajše in take, ki so zmeraj trdile, da one pa že ne bodo imele otrok. V kolikor ste nagnjene, da podlegate pritiskom medijev, vam močno odsvetujem, da berete kakršnekoli medicinske razprave. Ugotovile boste namreč, da so v času, ko ste trudile ustvariti nekaj iz vašega življenja, vaša jajčeca kopnela. Tja do 40 leta nam jih ostane le še nekaj 100. Že slišite tik, tak? Vdihnite. To je samo vaša zapestna ura.

Materinstvo... Še ne dolgo nazaj, se m je zdelo oddaljeno milijon let in predvsem »zacementirano«in tako neresnično. Naša Rebeka se je za moje, (poudarjam moje), pojme zelo zgodaj odločila za otroka. Razlika med nama, tistih 5 let, se je takrat zdela astronomska.Niti slučajno nisva bili na isti frekvenci. Jaz strogo prepričana v neodkrit svet, ki čaka name. Zaslepljena z borbo za pravice vseh žensk. In z energijo, ki jo je bilo težko obvladovati, kaj šele shajati z njo. Ona pa z željo po družini. Zame sva bili na povsem drugih bregovih. In ne. Nikakor nisem mogla razumeti njene odločitve. Kaj šele jo v celoti sprejeti. Grdo, kot bo zvenelo se mi je zdelo, da dela velikansko napako. Občutek sem imela, da se ji bo svet ustavil. Da je to to. Da razen tega otroka ne bo nič več doživela. V mislih se mi je odvrtelo tisoče scenarijev, ki jih bo po mojem mnenju zamudila. Frklja emancipirana in strogo prepričana v svoj prav sem ji seveda to poskušala tudi dopovedati. Zdaj, ko gledam nazaj sem izredno hvaležna za njeno potrpljenje, moč in energijo, da se mi je vsa okrogla (bila je res okrooooogla) samo smejala in mi govorila, boš že razumela. In nato je prišla moja prva nečakinja, Eva. Razpočila bi se od ponosa. Mislim, da sem jo doživljenjsko vzljubila že, ko sem zagledala tiste male ročice in drobceno bitje, ki je rabilo samo veliko ljubezni. Takrat sem sprejela vse v zvezi z materinstvom. Nisem pa še v celoti razumela. 

Da razumem je vame udarilo, kot strela z jasnega. Ne vem, kaj me je bolj prestrašilo: Dejstvo, da mi materinstvo ne vzbuja več nekega straha ali to, da se je to pojavilo v obdobju, ko sem bila daleč od tega, da bi postala mati. Zdaj pa prosim ponovno vdihnite. Globoko. Ne. Nisem noseča. Ufff...Gremo dalje. Sama sem iz  velike družine. Tako velike, da smo velikokrat otroci vzgajali drug drugega. Bili smo mali divji samorastniki. Morda se je tu nekje vmes razvil moj višji standard materinstva, ki je mnogokrat mojo ljubezen do otrok, preoblačil v nek divji strah, biti mama. Ne morem se sprijazniti z lahkomiselnostjo nekaterih, ki dobivajo otroke in nato vzgojo dajejo v roke....Kogarkoli, ki ima  pet minut časa. Malo sem jezna, no bolj žalostna, ko gledam vse te pare, ki se do bodočega naraščaja obnašajo precej v smislu, kot da kupujejo psa. Tako ošabno in brezbrižno. Dragi moji, otrok ni moden dodatek. In res ni pomembno, kak voziček imate. Ali v kake znamke je malček oblečen. Mislim, da je njemu to gladko vseeno. Je pa mu nerazumljivo, da si dizajnerskih kavbojk ne sme umazati. In da mora pri igri paziti, da vas ne bo zmotil medtem, ko ste vi zatopljeni v službo. Pogreje me, ko vidim vse otroke s kupi dragih igrač, ki nimajo nikogar za igro. Glave bi trgala (prisežem, da ni veliko manjkalo), ko mi je zadnjič znanec rekel, da je postal ati. Jaz cela navdušena. On pa z ravnim izrazom na obrazu, skomigne in mi zdolgočaseno reče: » Ja, saj veš. Pet let sva že skupaj. Je bilo treba malo popestrit zadeve.« Predstavljajte si mene, kaj vse mi je šlo čez glavo. Verjemite, da je bila takojšna kastracija, eden izmed milejših ukrepov. Otrok, ni igračka za popestritev. Groooozno! 

Moj poklic: Varuška. Pa ga zelo resno jemljem. Veste kaj štejem za svoj velik »poklicni« uspeh. Nekaj tednov nazaj sem deklico, ki jo pazim, naučila delati zelenjavno lazanjo. Skupaj sva rezljali, mešali in pacali. Kuhinja je bila zmešnjava. Naredili pa sva čisto pravo lazanjo. Sami od začetka do konca. Zoya je večino naredila vse sama po mojih navodilih  in si ob celo vse zapisovala v najin drugi projekt, v malo kuharico, ki jo bova sedaj pisali skupaj, ko bova kuhali. Ko sem se peljala domov sem se počutila kot, da sem danes naredila nekaj zelo pomembnega. Nekaj kar res šteje. Mogoče res nisem mama. Sem pa prepričana, da je biti mama veliko več kot poklic. Je poklic vseh poklicev. Malo bije, ki mu morate v prvi meri že izbrati pametnega očeta, vas potrebuje. Vas. Ne vseh materialnih stvari. 

Dejstvo je, da otrok spremeni vse. Nima smisla trditi, da ne. Naenkrat odpade vsa sebičnost. Namesto novih čevljev malemu bitju kupiš nove majčke, pa športno opremo in še tisto luč, ki si jo tako želi. Naenkrat ugotoviš, da v tisti veliki torbi ne nosiš več glavnika, dveh fenci šmenci šmink in trač revije. Naenkrat so notri plenice, igračke, robčki za ritko in dude. In veš kaj je najboljše pri vsem skupaj? Da vseh dragih krem ne bi zamenjal za en nasmeh malega bitja, ki mirno spi v vozičku pred tabo. Danes sem teta 3-em krasnim nečakinjam. Moja prva nečakinja je že tako velika punca, da jo bom počasi lahko peljala ven. In, ko sem tako nekaj tednov nazaj z Rebeko obujala spomine na moje paničarjenje ob njeni prvi nosečnosti se mi je samo nasmejala in rekla: No vidiš, sem ti rekla, da boš razumela. 

Foto: via Pinterest, oblikovanje: Anjuška I.