Anjuškina borza dela

Priznam, da sem že resno razmišljala o odprtju posredovalnice dela. Ali pa vsaj delovnem mestu »povezovalca«. Saj veste, osebka, ki pozna vse mogoče ljudi, ki vam lahko pomagajo. Iskreno rečeno v vlogi prav uživam. Včasih sem bolj, spet drugič manj uspešna. Brez pretiravanja pa lahko rečem, da tedensko obravnavam od 6-10 tovrstnih prošenj. Vse lepo in prav. Do mojega zadnjega primerka. Kliče me znanka. Študentka s svežo diplomo v žepu. Moj letnik. Pridno bitje, ki je svoj smisel posvetila študiju in življenju na plečih staršev. Slednje povsem samoumevno in brez kančka slabe vesti. Hiper ekstatično vesela me pokliče in navdušeno zdrdra, da je pravkar diplomirala. Bolj iz vljudnosti, kot iz zanimanja, še mene vpraša, kako napreduje moja diploma, in nato nadaljuje. Kako je sedaj ona končala študij in pri iskanju dela potrebuje mojo pomoč. Namreč, poslala je že nekaj prošenj za delo in vse so ostale brez odgovora. In sedaj ne ve, kako naprej. 

Prav, rečem jaz, brez pričakovanja sunka mrzle vode, ki prihaja. V želji po ustvarjanju širše slike jo malo povprašam po dosedanjih izkušnjah, kaj je že kaj počela? Kako to misliš, odvrne ona meni? Jaz pa ponovno, jaaaaa draga moja, delo ob študiju. Izkušnje? Kaj znaš? Kaj lahko pokažeš delodajalcu? Tišina in nato odrezav odgovor: Kako pa naj ob študiju še delam? Faks mi vzame absolutno preveč časa. (o.a. Moj primerek je končal pedagoško fakulteto/izredno). Torej, sem imela pred seboj osebek, ki v življenju ni delal niti ene ure. Morda bi še to delno, čeprav izredno stežka, razumela. Dotolkla me pa je njena izjava, oziroma pričakovanja. Povedala sem ji, da bo v dandanašnjih časih verjetno težko dobila službo na svojem področju in jo vprašala ali je pripravljena delati kaj drugega? Spet tišina. Prisežem, da sem nekje vmes že jaz imela občutek, da ona dela uslugo meni. Glasek na drugi strani reče NE.  Jasno in glasno. Da ona pa že ni študirala, da bo na koncu nekje kelnarila. Sedaj jaz utihnem. Jaz pri svojih 25 pazim otroke, frajla na drugi strani pa mi poskuša dopovedati, da ji je neko delo pod častjo. Čutila sem, kako me obliva jeza. Odvrnem ji, da bom bila pozorna, če kaj slišim in da ji toplo priporočam, da sama zgrabi za kakršnokoli priložnost.

Na splošno opažam zadnje čase, da moja generacija prihaja na trg dela nepripravljena. Celo naduta. Z obnašanjem, da služba in položaj  samo čakata na njih. Delodajalec pa jih bo sprejel s široko razprtimi rokami in superDuperFleksibilnimi pogoji. Sedaj malo eskaliram, pa vendar menim, da nisem pretirano daleč od resnice.  Iz rokava vam lahko stresem primerke, ki težko prenesejo že najmanjšo kritiko. Drugi so zelo izbirčni in so pripravljeni sprejeti samo tisto delo, ki ustreza njihovim visokim pogojem. Znanec, podjetnik, mi je nekaj dni nazaj razlagal, da mu je kandidat rekel, da se po pregledu delovnih nalog, vendarle ne vidi na tem delovnem mestu. Po njegovem naj bi nekatere izmed njih bile dolgočasne, on pa se nikakor ne želi dolgočasiti. Želim si, da bi lahko fotografirala njegov izraz na obrazu. Poskušajte si predstavljati nekaj vmes med jezo in začudenjem. Sam je dejal, da se sprašuje, kako je mogoče, da nekdo pri 28 letih ne razume, da k zaposlitvi spadajo tudi nekatere obveznosti, ki so morda »dolgočasne«?! 

Prosim, da me sedaj starši ne nesete na grmado. Vem, da nisem starš, a bom tvegala in povedala kaj mi leži na mojem (dolgem) jeziku. Opažam, da v zadnjem desetletju med starši vlada nek trend, da je otroke potrebno zaščiti pred vsakršnimi težavami in morebitnimi pretežkimi ovirami. Mislim, da je povem naravno da starš želi zaščiti svojega otroka. Mu nuditi najboljše. Vendar je obenem izredno tanka linija med zaščitništvom in prevzemanjem odgovornosti za otrokova dejanja. Velikokrat vidim, da se starši obnašajo do otrok,  kot do porcelanastih lutk. Otroci si tako pogosto pri 6 letih, ne znajo sami obrisati riti, kaj šele da bi znali dobro rokovati s priborom. Nič kolikokrat slišim, da so se prišli starši v šolo kregat zaradi slabo ocenjene naloge. Tiste, ki so jo povečini naredili oni. Nihče me ne bo prepričal, da je normalno, da nek 28 letnik živi na račun staršev. Ali, da je prav da starši pokrivajo nepomembne stroške in luksuzno življenje svojih študentov. Ne rečem, da je lahko delati in študirati, a tistih nekaj ur za dodatno žepnino, je sposoben oddelati vsakdo. Zdaj bom spet zvenela, kot stara baba, a spomnim se da smo mi v prvem razredu pogumno hodili domov z avtobusom. Sami. In to ne na eno postajo in domov. Vmes si dva menjal. Pa je šlo. Jaz sem pri desetih doma že po malem kuhala. Da o tem, da smo pazili drug na drugega niti ne govorim. In sami delali naloge. Pri 9 smo vsi znali sami počakati, da so starši prišli iz šole. Danes nekateri brez babic in varušk ne zvozijo do vrtca. 

Iskreno rečeno, me je malo strah, kaj bo iz teh otrok, ki so zrasli  v milnem mehurčku, obdani s pretirano hvalo in premalo odgovornosti. Kdo jih bo pobiral, ko bodo treščili na tla. Ko bodo videli, da na žalost v življenju iz nič ni nič. In da samo pričakovati stvari, še nikoli ni obrodilo sadov. Kako bodo ti otroci vzgojili svoje otroke? Dragi starši, spet bom pametovala. Otroci za normalno razvoj potrebujejo meje. Hvale in graje. Potrebujejo odgovornosti in odnos do dela. V kolikor jih ne nameravate vzdrževati do poznih tridesetih jih naučite, da je treba za stvari, ki jih želimo, delati. Se čemu odreči, poskusiti stvari, ki jih ne znamo in maramo. In predvsem vztrajati. Predvsem pa jim prosim nehajte »prinašati stvari k riti«. Tega ne bodo znali ceniti, še manj pa  s tem živeti.  Slej, ko prej se bodo znašli v realnem svetu. Takšnem, ki je precej drugačen, kot je bil vaš. Daleč so časi garantiranih služb in pokojnine. Vaši otroci in navsezadnje mi,  ne bomo več mogli reči ne znam, ampak bom osvojil. Treba se bo boriti. Pošteno zagristi. In slednje bodo otroci v tistem velikem penastem ovoju, presneto težko storili. 

(o.a. moja znanka, do današnjega dne ni našla službe in še naprej uživa v Hotelu Mama in Ata).