GOTOF JE ali 2.mariborska fstaja

Včeraj se je v Mariboru odvil največji EPK projekt. Ali pa vsaj njegova največja sramota. Krepko čez 10.000 jeznih, žalostnih in vsesplošno razočaranih Mariborčanov se je zbralo na trgu svobode. Svobode pišem namerno z malo, ker dogajanje že dlje časa odslikava,  precej bedno sliko razmer v tako zvani kulturni prestolnici. Ni potrebno posebej poudarjati, kaj je beseda dneva. Stavek GOTOF je, se nam je že vsem  zarinil globoko v besedni zaklad. Postaja vsesplošno uporabljena fraza. Vsem je jasno, da je dejansko gotof, le dupleškemu grofu ne. Moje nezadovoljstvo in na trenutke jeza, se od včeraj ni zmanjšala. Čeprav sem upala, da bo spanec prinesel vsaj toliko miru, da bom svoje misli strnila v (koliko toliko) umirjen zapis.

Stala sem na trgu. Okoli mene velikanska množica, ki je bolj ali manj zgolj mirno vzklikala, tisto kar nam vsem roji po glavi. Bili so tam vsi. Mladina, študentje, mamice z vozički, očetje s mladiči v rokah, kulturniki in starejši. Skratka vsi. Slika je na trenutke spominjala na silvestrsko zabavo. Le, da Alfi ni pel: »Spet bo vse kot je prej bilo, neizprosen je življenja tok...«. Ker ne more biti. In ker  tudi nikomur ni bilo zabavno kaj šele pretirano prijetno. Mene je bilo na trenutke malo strah. Nek živčen občutek se mi je zasadil v trebuh. Občutek, ki se je mešal z grenkobo in venomer ponavljajočim se vprašanjem: Kam smo prišli? Ljudje, kam smo prišli? Pred občino sem stala med več tisoč glavo množico, ki je vzdigovala transparente, policijo, ki je stražila zgradbo, ki je davno presegla osnovno funkcijo in se je spremenila v trdnjavo nekoga, ki daje razjarjeni množici občutek, da na svetu ni pravice. V zraku je bila »velika pizdarija« in strah, da je ne bo skupil nekdo, ki je za nastalo situacijo še najmanj kriv. Mesto je vibriralo. Grotesken prizor je bil, ko se je med stoječo množico zagnala policijska konjenica. Iz vseh strani je glasno pokalo. Glasovi kar niso pojenjali. Ena za drugo so se prižigale bakle in gasilske sirene. Mariborske vzklike je poskušal preglasiti helikopter, ki je filmsko pozival ljudi k mirnemu razhodu. Glasnejši so bili vzkliki jezne množice:« Kdo bo sedaj plačal to.« Solzivec je padel prvič. Toliko daleč sem bila, da sem lahko samo videla kako se je množica usula. Grozen prizor. Ljudje pa nikamor. Bučanje se je samo stopnjevalo. Ljudje ne morejo več tako. Kmalu je še drugič padel solzivec. Tokrat bojda iz helikopterja. Zgodilo se je tisto, česar smo se najbolj bali. Skupili so jo nedolžni. Družine. Po nekaterih podatkih naj bi v bolnišnici pristala celo 7 letna punčka, ki se je z očetom vračala iz šole. Stvari so prav gotovo ušle iz nadzora.  Popolnoma. Ne po krivdi protestnikov.

Včeraj, ko sem opazovala dogajanje okoli sebe sem se nehote spraševala kako naj vse to razložim svojim otrokom? ( o.a. svojim nerojenim otrokom pripisujem nadpovprečno inteligenco in zmožnost logičnega povezovanja). Kako naj stopim pred njih in jih učim poštenega življenja, trdega dela in vere v dobro, ko pa je odsev današnjega časa povsem drugačen?! Kako naj jih spodbujam v študij, ko pa si nekateri kupujejo diplome? Naj jim lažem in govorim, da se trdo delo splača? Jim naj rečem, da je poštenost prava pot? Jim naj govorim, da je šiba enako dolga za vse? Kako jim naj odgovorim, ko mi bodo nato s prstom pokazali na članke o »Balkanskem bojevniku«.  Jim bo tesno pri srcu, ko bodo gledali ljudi v primežu drog, največji dilerji kokaina pa bodo pomiloščeni. Kako jih naj naučim, da je njihov glas pomemben, ko pa naši politiki še podpise kopirajo kot, da je to povsem normalno. Kriv pa nihče. Kako jim naj pomagam, ko bodo praskali za najemnino za stanovanja, ki so jih zgradili Zidar in Hildica, ter njima podobni. Njim se smeje. Moji otroci pa bodo jokali. Kam bodo bežali moji otroci, ko jih bodo prišli rubit zaradi malih zneskov? Na Ciper? Jim naj rečem, da naj gredo Grkom reči, da jim sedaj oni dajo kruha. Sprašujem se kako jim naj pokažem, da živimo v demokratični državi, ko pa Franca dokazuje, da je totalni absolutist, ki se nikogar ne boji. In se še huje, smeje se  vsem v obraz  in nam je v sramoto. Že zaradi etičnih in političnih razlogov bi se moral  umakniti iz svojih političnih funkcij. Ampak ne. Njega potrdijo še za državnega svetnika. Kako jim naj razložim, da je narobe krasti? Ko otroci na eni strani nimajo za malico in šolski prevoz, na drugi strani pa nekateri ne znajo razložiti izvora svojega premoženja in prodajajo floskule o vele-kmetovanju. Jim naj rečem, da to da trdo delo? Res?! Mi bodo verjeli?! Kako naj svoje otroke učim spoštovanja do oblasti, ko pa državna oblast, ki naj bi to ljudstvo varovala in mu zagotavljala človeka vredno življenje, udriha s pendreki in floskulami. Kaj naj jim odgovorim, ko me bodo vprašali kam to vodi? Grdo bo zvenelo. Ampak včeraj sem si malo oddahnila, ko sem domov stopila samo pred mačka in ne pred radovedne oči, ki pričakujejo odgovore.

V mojem Mariboru je bilo včeraj čutiti razočaranje, zgražanje in ogorčenje. Žalostno. Dejstvo je, da organizirani sindikalni protesti niso nič v primerjavi s tistimi, ki jih spontano vodijo jezne in divje skupine razočaranih, ogorčenih in obupanih državljanov. Scenarij bi torej lahko bil hujši. Ljudje ne iščejo nemira. Ljudje iščejo pravico. Tisto, ki smo jo izgubili, ko smo dovolili, da je naša mala državica postala igra Butalcev. Včeraj je na ulice šlo 10.000 ljudi. V mestu, ki z okolico šteje 150.000. Naslednjič bo število trojno. Ne bo se končalo tukaj. Ker, ko ni kruha,  ljudem tudi do iger ni. Sploh ne do takih v monodrami z večimi maskami. Predaleč je šlo. Ahhh... Žalostno je, kam smo prišli. 

Foto: Anjuška I.