Krivo je vreme...

Se vam je kdaj zgodilo, da ste po svetu hodili kot, da vas nosi luna? Nekako tako zgledam jaz zadnji mesec. Zmedena sem. Ne zgolj zmedena. Povsem »razštelana«. Počutim se kot, da moj dobro utečen »Anjuška vse zmore stroj« malce šepa. Pozabljam stvari. Pa vse mi iz rok pada. Na trenutke nepovezano govorim. Povrhu vsega pa mi še možgani malce počasneje delajo (berite precej počasneje). Žal pa jezik deluje z enako hitrostjo in potem iz mojih ustec priletijo kronske bedarije. Če bi bila pomlad bi vse zvalila nanjo. Sedaj krivim november in to presneto vreme.

Ko sem že mislila, da sem doživela vrhunec svoje razdrobljenosti, se mi v torek zgodi filmska scena. Filmska, ker je spominjala na prizore iz komedije: Stari, kje je moj avto. Kot zmeraj sem parkirala v Europarku. Roko na srce, kot velika večina Mariborčanov. Čez dan me je moj malček lepo in varno čakal na parkirišču. Zvečer se peš odpravim po njega. In ga tam tudi pozabim. Ja pozabim. Ne vem, kaj sem razmišljala. Verjetno nič, kajti iz Europarka sem se odpravila peš. Za piko na i sem še na poti jasno in glasno razmišljala, kako fino se je sprehajati in kako lepa noč je....Pa Drava je danes posebej lepa...In lučke. Mogoče situacija ne bi bila tako komična, če bi se jaz spomnila, da nimam avta. To sem ugotovila sredi noči, ko sem se v grozi zbudila ob treh zjutraj z mislijo: »Faaak, kje je moj avto«. Tudi zgodba ne bi bila nič posebnega, če ne bi rabila biti ob 5.30 (o.a. zjutraj) v Konjicah na Radiu. Sledilo je reševanje Malčka. Ne sprašujte kako sem zgledala ob 3.15 zjutraj, ko sem iz parkirišča z rampami skušala spraviti svoj avto. Konec dober, vse dobro. Jah... Imela sem več sreče kot pameti. Ena izmed ramp (pri skrajno marginalnem izvozu) se samodejno odpira. Ufff... Krivim vreme.

Ko sem nato malo analizirala svoje t.i. vremenska nihanja, sem ugotovila, da imam cel kup svetlih trenutkov, ki bi jih bilo mogoče bolje zamolčati. Ali pa vsaj zanikati. Tako sem naprimer svojemu šefu na poti v Celovec razlagala, kaka popularna destinacija je madžarski Balaton. In ga nato suvereno vprašala, če pa ve kako je kaj na Blatnem jezeru? Sledil je njegov pogled in ocenjevanje, kdo koga sedaj heca?! Jaz namreč nisem vedela, da gre za eno in isto jezero. Naslednji 2 urci sem poslušala vice na to temo. Včasih imam celo obdobje ne blond trenutkov, nato pa se mi v enem dnevu zgodijo x krat. Pogovarjava se z Luko na sejmu o Martinovem in nato jaz namesto vprašanja: Na kateri dan pride 11.11, bleknem kateri je 11.november datumsko? Pol ure kasneje pa mu veselo razlagam, kako dobra fora bi bila, če bi posneli reklamo za njihovo firmo s koreografijo Gangam style in v naslednji sekundi iz mojih ust zleti: Na kateri komad pa bi plesali?! Jaaaaa saj vem... Za  večino mojih svetlolasih trenutkov je krivo vreme. Za preostalo polovico pa utrujenost. Enkrat se tako povsem zmozgana ob treh zjutraj sprehajam po stanovanju in iščem očala. Povsem resno se obrnem k mojemu mačku n ga vprašam, če je videl moja očala?! (Tega ne morem niti resno opravičiti. Včasih sem res prava opica.) Noooo...Zmaga pa prav gotovo, ko sem kot otrok nekje pobrala besedo prostata. In nekako mislila, da je to del čela. Predstvaljate si kako se je režala naša socialna delavka, ko sem ji razlagala, da je moja babica umrla od raka na prostati in ob razlaganju cel čas kazala na čelo, kjer naj bi po mojem, slednja bila. 

Ko tako razmišljam, se mi skoraj ne zdi zgrešeno, da za svoje »miselne spodrsljaje« krivim vreme. V bistvu je zadeva precej dobra pogruntavščina. Začnem že novembra. Decembra se bom izgovarjala na decembrsko evforija. Nekje februarja pa tako ne bo več nič čudnega, ker bo vse trkala pomlad. In sem varna do poletja.  Moja mami je nekoč izrekla slaven stavek: »Ne priznaj, pa če te zraven dobijo!«. Tako, da nikakor ne priznam, da so za mojo zmedenost krivi povsem drugi vzroki. Krivo je vreme. Še znanstveniki so nekje dokazali, da vreme vpliva na ljudi. Celo, da približno polovici ljudi vreme vsaj občasno povzroča težave. In jaz sem vremensko zmedena. Pika. Kot sem rekla: Krivo je vreme.