Kastracija ali primer brezJajčnikov

Naj prve vrstice posvetim v zahvalo vsem, ki ste mi neumorno ponavljali, da mačja kastracija ni nek velik postopek (vi, že veste kdo ste). Pred samo odstranitvijo Dexterjevih kraguljev je pri meni vladalo neko napol žalostno stanje, polno sočustvovanja. Nisem si še povsem na jasnem kaj me je tako žgalo. Ampak, a ne zveni tudi vam precej močno, če jaz,... Ja... JAZ rečem, da peljem nekoga na kastracijo. Še mojemu očetu se je to zdelo blazno smešno in skorajda ikonično početje. Ne razumite me narobe. Povsem se zavedam zakaj je pametno mačke, ki živijo v stanovanju kastrirati. Bolj me skrbijo vsa ostala bitja, ki so bila povsem neprostovoljno kastrirana. Poimenujmo jih brezJajčniki.

Ne bom debatirala kam so poniknili pravi dedci, če prav veste, da imam povsem na konici jezika. ( o.a. Avtorica vstane, gre po kavo in pobrska za piškoti. Vse z namenom odvrnitve misli od nepredvidenih tem). V torek je moj maček postal čisto pravi evnuh. V eni urci je v simpatični ordinaciji, pustil svojo moškost. Med čakanjem na končanje posega sem prosto urco izkoristila za skok v bližnjo trgovino. In tako sem se znašla pri »Najboljšem sosedu«. Na oddelku sadja in zelenjave je moj nakup banan ( o.a.slednje nimajo v zgodbi prav nobene falične vloge) zmotil bližnji pogovor. Simpatična mlada promotorka je gospodu v očitno dragi obleki predstavljala nov izdelek. Nek izboljšan okus paštete. Gospod, je kot pridna stranka vse poskusil in na koncu pristal na nakup. Zgodba verjetno ne bi bila nič posebna, če se ne bi taisti gospod že čez slabe 3 minute vrnil s tisto eno pašteto in rekel, da bo moral doma preveriti ali žena kupuje to pašteto ali ne. Zahvali se in odide. Naj samo dodam, da ta ubogi namaz stane manj kot evro. Kar je tako na eno oko grobo preračunano bistveno manj, kot ena njegova kava. Promotorka se je samo nasmejala in postavila konzervo nazaj na prodajno mesto. Meni pa nekako ni bilo čisto jasno. Kaj se je zgodilo? Kako lahko nekdo, ki očitno na službenem področju dnevno sprejema bistveno bolj pomembne odločitve, nato povsem zmrzne pri nečem takem? Za njegovo dobro upam, da je žena alergična na polovico klasičnih paštetnih znamk. Vseeno boljša novica kot to, da je njen mož brezJajčnik. Malo zmedena sem opravila svoj nakup in se s tistima dvema bananama usedla na kavo. Tema mi absolutno ni dala miru. Kratek sprehod po mojem zaprašenem miselnem podstrešju je na plan privlekel še nič katero zgodbo, ko so možje morali za dovoljenje vprašati partnerico (seveda je bilo tudi obratno). Ob majhnem nakupu, običajno povsem banalnih stvari, so se vedli kot na minskem polju, kjer bi ena samcata poteza lahko bila usodna. Absolutno najboljši so pa bili naslednji dan, ko so se kot General Maister zmagoslavno vrnili, rekli da je žena rekla, da je tako super in potem plačali s takim veseljem, da bi jim človek najraje kupljeno zavil v celofan.

Kar bom zdaj rekla me lahko stane glave. Ampak bom vseeno bleknila. Jaaa, drugače to ne bi bila jaz. Večino t.i. brezJajčnikov smo naredile prav ženske. Oziroma smo krive za dobršen del stanja. In kaj je najhuje. To nam gre sedaj blazno na živce. Se ne strinjate? Vprašajte katerokoli žensko, kaj pogreša pri dandanašnjih moških. Odgovor bo po večini: » To, da je ded«. Moškost se danes nekako izenačuje z družbenimi vlogami moškega. Skozi vloge moža, očeta, partnerja, ljubimca, delavca, direktorja, ekonomista, kmeta, politika... Recimo, da so to neke vloge, ki so znane od pamtiveka. Le da se od moškega danes pričakuje  večjo angažiranost na polju zasebnih in  družbenih vlog. Obenem tudi več nežnosti, empatije, poslušanja in čustvene odprtosti na ravni njegovega značajskega obnašanja. Moški je tako v zadnjih desetletjih (bolj ali manj zavedajoč se tega) začel koketirati s svojo nežno jin platjo, zavzemal se je za izenačevanje družbenih vlog oziroma vsaj ni več (v tolikšni meri) temu nasprotoval, značajsko je ponežil svoje obnašanje. Njegovo preobrazbo se je sprva doživljalo kot želeno, mehko moškost. Stanje mleka in medu seveda ni dolgo trajalo in kaj kmalu se je pričel porajati dvom (predvsem s strani nežnejšega spola). Mehka moškost je tako dobila prizvok poženščenega, mehkega moškega. Znanko, ki je nedolgo nazaj svojega partnerja prevarala z zame totalno primitivnim moškim ( o.a. oprostite izrazu, kljub besednemu zakladu, ne morem povedati lepše), sem vprašala zakaj. Veste kaj je bil njen odgovor...Hmmm. Zato, ker sem lahko. Ker moj nikoli ni udaril po mizi in rekel ne. Ker je bil vedno sladek in topel. In tako sem samo prestavljala meje do kod lahko grem. In sovražila sem vsak delček tega. Mislila sem, da si to želim. Da je tak. Pa sem videla, da mi samo manjka en konkreten ded. Pustimo sedaj ob strani njeno dejanje in se skoncentrirajmo na to, da je iz reveža ( takim pravim jaz prostovoljni kastrat) naredila čustvenega invalida, ki ga je nato zavrgla takoj, ko mu je potekel rok uporabe.

Če vam še zmeraj ni jasno kje smo ga ženske pihnile mimo naj na kratko osvetlim dogajanje. Predvsem z obnašanjem do naših partnerjev, ki mnogokrat spominja na tretiranje nesamostojnih otrok. V trgovini mu govorimo, kaj naj kupi. Če enkrat udari mimo, gladko  prevzamemo vse nakupe. Verjemite, da se vsak lahko nauči ločiti med kumaricami in bučkami. Prav gotovo ne pomagamo s konstantnim soljenjem pameti pri vseh stvareh. Niste take?! Hmmm. Jaz pa sem se že zalotila, da sem poskušala mehaniku razložiti, kaj je zares narobe z motorjem. Prevzemanjem osnovnih odločitev. Malodane skorajda oblačenju. S mešanjem vseh vlog. Kdo ne bi bil zmeden?!  Od njega pričakujemo, da nam gre v trgovino po tampone. Gleda, kako si brijemo noge. Zvlečemo ga na vse premiere vampirskih in ostalih pocukranih filmov. Od njega zahtevamo,da loči med tonikom, dnevno in nočno vlažilno kremo. Po drugi strani pa bi rade, da udari po mizi, ko je potrebno. Ženske z iskanjem enakopravnosti želimo spoštovanje. Nismo pa pripravljene prevzeti vseh moških vlog. Priznajmo si, da nas še zmeraj privlačijo tradicionalne spolne značilnosti, kot so pogum, varnost in predvsem suverenost. In tukaj naletimo na manjši konflikt. Od moškega tako pričakujemo, da spremeni svoje tradicionalne vzorce in se približa ženski, po drugi strani pa da ostane tako kot je.

V torek sem ugotovila, da sem kar malo »softič«. Za mojim mucem mi je bilo tako hudo, da nisem v ordinacija mogla niti ostati tako dolgo, da bi mu dali injekcijo. Sem nekako mislila, da sem bolj čvrsta in da bo to mačji kašelj. Pa sem vseeno bila povsem poženščeno fertik. Kar je po eni strani prav odrešujoč občutek. Za nekoga kot sem jaz. Bom na kratko strnila mojega očeta, ki vedno znova poudarja, da je izredno vesel, da sem punca, ker bi me moral v nasprotnem primeru konstantno iz nekih »pizdarij« reševat in da bojda nisem najbolj mila. Mogoče res nisem pocukrana damica. Sem pa vseeno ženstvena. In mogoče dovolj britna, da ne želim ob sebi neke mevže. S takim konkretnim »štiklom babe« kot sem jaz, zadeva niti ne bi funkcionirala. Noooo in, ko smo ravno pri jajcih. Nekako tudi zaključujem z njimi. Se spomnite filma Pobegla nevesta, kjer igra Julia Roberts? No slednja postavi zelo brihtno vprašanje: »Kako lahko veš, kakšnega moškega želiš, če ne veš, kakšna jajca imaš rada? Mehko kuhana, na oko, pražena, …« Vse jasno?! Če nimate rade trdo kuhanih jajc, jih pač ne kuhajte tako dolgo.  Pa dober tek.

P.s. Dexter po posegu dobro okreva :)