Lahko noč Piran

Že tretjo noč  zapovrstjo, je sedel  na Tartinijevem trgu. Na mizi pred njim kozarec rdečega. Še zmeraj poln.  Napol  dogorela sveča. Vrvež ulice.  Otožnih misli in prav takšnega obraza.  Oči, ki so govorile, da svoje žalosti ne želi deliti z nikomer. Sredi množice, a v resnici tako sam.  Nemirno je frcal olive, ki jíh je dobil zastonj od lastnika male, lične gostilnice.  S pogledom je iskal nekoga. Vedoč, da je ne bo zagledal. Ne danes. Najbrž nikoli več.

Nekoč je bil prebral, da za glasbenika ni hujše stvari kot izgubiti navdih. Da slednje vodi v duševen propad. Ne bi se mogel bolj strinjati. Počutil se je nenehno lačnega, a ni bilo stvari, ki bi ga lahko potešila. Zaman je iskal pesmi v zvoku morja, majhnih zakotnih gostilnicah, nedrjih turistk, ki so prihajale iskat zabavo in lažno srečo. Zdelo se mu, da ga  je se zadnji kanček iztisnila iz njega,  tiste noči, ko sta se poslednjič ljubila pod zvezdami. Predala sta se drug drugemu v tišini, brez odvečnega cirkusa in velikih besed slovesa, ki je visel v zraku. Podelila sta se kot dva zakonca, ki se  bosta prebujala skupaj  še vrsto let.. Tiste noči je slišal njeno pesem.  Ne ve kdo jo je igral. Ali je bilo to njegovo srce ali pa samo galebi, ki so peli vsem nesrečno  zaljubljenim. 

Kadar ni mogel spati je preigraval stare sonate še iz študentskih dni. Po letih preigravanja so se mu zarezale v srce. Igral jih je pol avtomatično, skorajda brez razmišljanja . Bolj zaradi vaje kot želje po glasbi. Brez čustev  in duševnega naboja. Prsti so se sami sprehajali po strunah in božali staro violino, ki je ubogljivo izvabljala zvoke.  Pesem se je ob odprtem oknu počasi prelivala na  ozke ulice Pirana. Zdelo se je, da samo on in luna razumeta njegovo bolečino. Luna, stara dama,  je že slišala toliko žalostink, da je samo nemo čepela na nebu in tožno svetila.

Morda je ne bi nikoli ugledal, če mu ne bi bila počila struna, in je tako moral prekiniti svoje preigravanje,  in  jo iti iskati v predalnik ob oknu. Gotovo je bilo nekje zapisano, da bo ravno takrat  zagledal njo. Vso pisano napravljeno. Kot, da se odpravlja plesat na karneval, zdela se je kot iz drugega časa, neresnična. Vsa preveč nališpana in ovešena s  žvenketajočimi ogrlicami in raznobarvnimi rožami. V dolgem, plasiranem krilu, kričečih barv. Bosa. Z ruto v laseh. Ciganka. Levinja s ceste. Plesala je sama. Brez glasbe. Na melodijo, ki je bila lastna le njej. Plesala je zase. Plesala je v sebi. Vrtela se je in zdelo se mu, da z njo poplesuje cela ulica. Da se je tlakovana pot spremenila  v letečo preprogo, ki sedaj leti z njo in jo nosi k luni. Ne ve kako dolgo jo je bil tako opazoval. Niti ali jo je, njegov pogled zmotil. Naenkrat se je bila ustavila in ga pogledala. V odblesku tujih oči je zagledal njo. Vedel je, da je nemogoče, kajti že naslednji trenutek so v njega zrle samo neznane oči s predrznim pogledom. Iskoč novčičev in nasmeha. A bila je tam.  Začutil je neustavljivo željo, da bi se enkrat zaživel  z njo od začetka,, da bi si lahko povedala vse kar je ostalo neizgovorjeno, in da bi vse, kar sta v preteklosti opravila slabo, pravilno napravila. Preden je zmogel se enkrat bolje pogledati je že ni bilo več. Divje kot je prišla je bila izginila. Bolj kot se poglabljal v iskanje, dlje je bil od resnice.

Hladen veter je prinesel vonj po njej in hrepenenje.  Smešno kako srce izbriše hude spomine in poveličuje lepe, da s pomočjo te zvijače  lahko prenašamo preteklost. Pograbil je  violino in s odločnim korakom odšel do trga. Stopil je na sredo in kot cestni nastopač pustil kovček na tleh. Ni se zmenil  za začudene poglede. Niti ni opazil radovedne množice, ki se je v krogu nabrala okrog njega. Takrat je zaigral zadnjic. Odločen, da se ne vrne več. Zdelo se mu je, da je v resnici odšel že pred leti. Pustil je, da je veter  s seboj ponesel zadnjo noto. To je bila njena pesem. Pesem, ki je ne bo nikoli več zaigral. Napisana v srcu, z bolečino neizgorele ljubezni. 

Sporočilo v steklenici

Obrni  se prosim, ji je rekel z zaupnim, polstenim glasom. Samo zadaj ti še umijeva hrbet,  in sva končala za danes. Z namočeno gobo, ji je počasi drsel po vidno shiranem hrbtu. Nežno je pritiskal spužvo ob telo, da je s vsakim potegom za seboj puščal majhen curek milnice.  Počasi, previdno vstani. Počakaj, ti bom pomagal, ji je prigovarjal. Ne muči se sama ljubica, opri se name ji je ljubeče dejal. Saj ne bi rabil posebej reči. Že en čas ni zmogla sama do banje, kaj šele iz nje.  Sproščeno ji je ogrnil kopalni plašč in ji dolge lase zavil v mehko brisačo. Dvakrat je dahnil v dlani, jih podrgnil in ji postopno pričel vtirati losjon za telo.  Razbolele ude ji je skrbno zmasiral in jo previdno oblekel v sveža oblačila. No pa sva končala, je prešerno rekel in se potrudil, da si je na obraz nadel nasmeh. Sem ti rekel,da bo šlo kot bi trenil. Nič ni rekla, samo gledala ga je z neskončno hvaležnostjo v očeh. Vedela je, da jo želi razveseliti, njuni kopalniški obredi so trajali zmeraj dlje. Posebej sedaj,ko je težko sedela brez opore in je potrebovala pomoč že pri najnujnejših opravkih.

Ljubica ti je udobno? Jo je vprašal in ji popravljal grmado nakopičenih blazin.  Zdela se je kot kraljična sredi svojega baldahina. Razpuščeni lasje, nalahno pokrita. Na  ogromni postelji, polni prešitih in ročno izvezenih blazinic. Pregrnjena z ličnim pregrinjalom. Povsod  kamor si pogledal,  si lahko videl sledi kreativnosti. Vse njeno delo. Na njeno željo sta posteljo prestavila v študijsko sobo, ki jo je z leti spremenila v delovni prostor. Soba ima velika okna in pogled na bližnji gozd. Rekla mu je, da bo tako lahko še  zmeraj del narave, pa čeprav ne more teči  in objemati dreves. Nasmejal se je misli na njene nore domislice. Tako ga je znala, včasih sredi dežja zvleči ven, spet drugič je objemala drevesa in vsako posebej ljubeče poimenovala. Nabirala je vse mogoče trave in izdelovala vrečke želja. Vsako pomlad je z njo odšel v gozd, kjer sta z njima lastnim obredom pozdravila novo življenje in pomahala staremu v slovo. Vzdihnil je. Pogreša te njune male norosti.

Skuhal ti bom čaj, je rekel bolj sebi kot njej. Že vnaprej je vedel, da bo nedotaknjen ostal na mizici ob postelji. Pripravljal ga je iz navade.  Zadnji teden ni zmogla več piti in jesti. Medicinska sestra, ki je zmeraj prihajala ob jutrih ji je zadnje dni dvakrat na dan zamenjala infuzijo. S povsem rutinskimi gibi jo je zbodla in pustila vrečico hranljive tekočine, da se počasi steka. Kljub prigovarjanju zdravnikov je vztrajal, da jo bo še naprej kopal sam. To je bil njun dogovor. Njen največji strah je bil, da jo bo popolnoma razčlovečilo, ko se ne bo zmogla več sama očediti. Bala se je tega trenutka, že odkar sta izvedela za njeno bolezen. Nekaj kar je izgledalo kot navadno virozno obolenje in bi običajno pregnal metin čaj z medom in limono, se je sprevrglo v  nekaj tednov trajajoče obiskovanje specialistov. Vsi so potrdili tisto, kar nista želela slišati, že od domačega zdravnika. Multipla skleroza. Žal hitro progresivna in v naprednem stadiju. Tedne sta otopela vztrajala v igri, da se nič ni zgodilo in upanju, da ne bo tako hudo kot pri primerih , ki sta jih našla v literaturi. Kot obsedena sta se trudila živeti normalno naprej. On še je naprej odhajal v službo in jo obremenjeval s problemi in krizi, ki so mu jih nalagale zatežene stranke. Ona se je še intenzivneje predala svojim hobijem. Zdelo se je kot, da je notranja stiska v njej poostrila ustvarjalni nagib. Neumorno je delala. Morda se je bala trenutka, ko ne bo več zmogla in je hotela iz sebe iztisniti še zadnje. Pustiti pečat.

Ko je v kuhinji brskal za čajnim filtrom se je šele prvič ta dan zavedel,  kako je pravzaprav izčrpan. Zadnji meseci so tudi na njem pustili globoke brazde. Shujšal je in ob temenih so se mu prikazali prvi sivi lasje. Smešno , je pomislil, kako narava tudi navzven obarva človeka s barvami duše. Zgodilo se je prav to, česar  sta se najbolj bala. Bolezen je napredovala s neustavljivo hitrostjo. Kot zlobna mrhovinarka mu je kradla njegovo ljubljeno in jo vsak dan bolj ožemala , hirala in se hranila z njeno energijo. Ta neustavljiva pijavka je iz nekoč vitalne ženske, ki je zmogla celo noč preplesati in ob rani zori vstati z nasmeškom na obrazu, ustvariti shirano prikazan, ki je vegetirala in pogumno čakala na miren odhod.

Kako brezupno je vse, je pomislil in v mislih že tisočič preklel tistega, ki mu jo jemlje. Vse v njemu je kričalo, da to ni prav. Da če bi obstajala neka pravična višja sila, se to ne bi zgodilo. Ne ona. Ne taka dobrota. Taka milina, ki bi si odrezala zadnji kruh od ust, da bi nahranila lačnega. Nikjer ni našel tolažbe. Vsako prigovarjanje prijateljev in svojcev je naletelo na gluha  ušesa, kot da bi ponavljali isto pesem, ki ga ne doseže. Tako prazno se mu je zdelo. Kot, da nihče ne čuti tega kar čuti on. Sovražim te, da mi jo jemlješ,  je kričalo njegovo razbolelo in utrujeno srce.  Sovražim lastno nemoč. V tem trenutku v njegovem srcu, ni bilo prostora za neomajno vero v boga. V zadnjih dnevih ni zmogel niti prijazno govoriti z njim.

Nista govorila o tem, vendar sta oba v sebi vedela, da konec ni več daleč. Prenehala je komunicirati. Večino dnevov je negibno prespala. Prebujala se je ob bolečinah in sestra je s svojo debelo,  mesarsko roko sistematično povečevala odmerek protibolečinskega sredstva. Ni upal izreči na glas. Kot, da bo molk preprečil neizogibno. Odložil konec.

V tem trenutku bi dal vse, da bi lahko podaljšal čas, ga ustavil, zavrtel nazaj, v čas pred vso dramo. Samo še enkrat bi se z njo odpeljal na morje in poslušal pesem valov. Ni  več odhajal v službo. Ostajal je ob njej in ji z narejeno vedrim glasom, kolikor je pač zmogel, pripovedoval  zgodbe, bral odlomke iz knjig, poročal o dnevnih dogodkih. Kupil je vse ženske revije in ji govoril o novih modnih trendih in smernicah. Poskušal ji je pričarati delček sveta, ki ji ga je bolezen tako ostro vzela.

To noč nista spala. Slutnja je visela nad njima kot opozorilo, da bi ju spanec oropal zadnjih skupnih trenutkov. Nežno je sedel ob njej in jo božal po hladni roki. Prižgal je vse sveče, ki jih je našel v hiši. Rumena svetloba je osvetljevala sobo, ji dajala intimnost in posveten videz, da je bolj spominjala na tempelj kot na staro študijsko sobo. V ozadju se je polglasno vrtela stara gramofonska plošča. Zvok klavirja je nežno pomirjal oba. Konec je prišel hitreje, kot si je želel. Energično, kot da telo sploh ne bi bilo njeno, se je obrnila k njemu. V njenih očeh je zagledala vse neizgovorjene zgodbe, globino, neskončno hvaležnost, ljubezen, milino. Kakor, da bi se mu v tistem trenutku odvil ves njun film, on pa bil stranski opazovalec. Vse je videl in še enkrat začutil. Ko ga je kasneje zdravnik vprašal kako dolgo je trajalo, mu ni mogel odgovoriti. Zanj se je zlilo vse v en dolg moment,  v katerem je slišal vse.

Dnevi po pogrebi so se mu zdeli kot en dolg, siv deževen dan. Ko samo čakaš, da pride nevihta. Umaknil se je od vseh. Ranjen je lizal svoje rane. Skrit pred pogledi in sistematičnim odgovarjam na zmerom ista vprašanja. Vedel je,da ne bo moral več dolgo odlašati. Obljubil ji je. Obljubil ji je že takrat.  Toplo se je oblekel, vzel avtomobilske ključe in veliko rumeno škatlo. Vse kar bo rabil na poti, lahko naknadno nabavi. Po treh urah vožnje  je prispel. Za november je bilo še razmeroma toplo, in če ne bi pihal mrzel veter z morja bi lahko človek rekel, da se obeta lep dan za sprehod ob obali. Zavzdihnil je pri sebi. Tako ali tako  se ni želel sprehajati. Tudi ni želel, da mu je pretirano lepo. Hotel je samo miru. Zvoka morja.

Nekaj časa je nemirno iskal pravšnje mesto. Nič se mu ni zdelo dovolj imenitno,  zato kar je nameraval storiti. Na koncu se je odločil za konec pomola.  Sklenil je, da bi bilo to gotovo  tudi njej všeč. Počasi je odprl škatlo. V njej je bila velika, srebrna žara. Zadnje kar je ostalo od njegove ljubljene. In steklenica s sporočilom. Slednjega je napisala kmalu potem, ko je prejela dokončno potrditev o svoji bolezni. Obljubiti ji je moral, da bo ga prebral šele po njeni smrti in ga skupaj z njenimi ostanki dal v naročje morja. Trdila je, da morje objema vse kar je dobrega in da zmore s svojo oceansko ljubeznijo pozdraviti vse. V morje se zlivajo  vse lepe misli in zgodbe.  To je bil sedaj njen poslednji dom. Jokal je. Pustil je, da mu solze tečejo in močijo staro vetrovko. Ni bilo mar za hladen veter in glasne galebe. Pustil je, da žalost polzi iz njega.  Da že dolgo sedi na pomolu so ga opomnile  šele ulične laterne, ki so se pričele prižigati ena za drugo. Nežno je segel v škatlo in izvlekel steklenico. Odvil je ličen trak in jo potrpežljivo odčepil. Počasi je izvlekel zvit list papirja in pričel brati.

Dragi moj

Vem, da si pričakoval od mene teatralno dolgo pismo. Vedi,da nikoli ne bi mogla na list papirja tako nežno in ljubeče prenesti vse, kar čutim do tebe. Ti si moja luč. Si del mene. In sedaj, ko odhajam te ne zapuščam. Samo spreminjam obliko. Ljubezen ne izgine. Ta bo živela dalje. V tebi. V stvareh, ki sem jih spremenila. Ljudeh,ki sem se jih dotaknila. Ne skrbi zame. Zame sedaj skrbi bog. Vem, da si jezen nanj in da v ničemer ne najdeš svetlobe. Tudi vem,da se imaš za nevernega. Vedi, da  kdor ima dobroto v srcu, nosi v sebi nebesa in jih izžareva v okolico. Dobrota je božji dar, zato pravijo, kdor nosi v sebi dobroto, nosi Boga v sebi. In ti si božja luč. Najdi spravo, najdi mir. Vera, upanje in ljubezen. Dal si mi upanje, ko sem ga sama izgubila. In dal si mi vso ljubezen sveta. Najdi vero v sebi. Ljubim te za vedno

P.s. vsa drevesa v nebesih bom poimenovala po tebi. Bova imela svoj gozd.

Jokal je. Jokal kot mali deček, ki v sebi nosi vse reke sveta. Šele,ko se je prižgala zadnja zvezda je v sebi našel moč,da izroči svojo ljubo morju. Zdelo se mu je kot, da morje s svojim ječanjem joče z njim. Opazoval je dvigovanje vode. Z vsakim valom, ki se je razletel ob obalo se mu je zdelo, da mu dušo počasi izpira notranji val in vanj nosi mir.

Tiho je pričel govoriti sebi. Besede pa so v njem kar ječale. Poslušaj me sedaj Bog. Boljše zate,da paziš nanjo. Razumeš? Me slišiš? Ona je moj svet. Vem, da je nisi vzel,  ker si slab. Nisem pa še ti oprostil. Ne zmorem. Nisva še opravila. Ne. Nisva. Ti in jaz imava še nerešene  zadeve.  Reciva, da skleneva premirje. Kaj praviš? Da se dogovoriva, da se nekaj časa pustiva na miru. Dokler ne premisliva vsega?  Da najdem svoj mir? Dokler ne bom spet zmogel govoriti s teboj? Mi dovoliš? Me razumeš? Seveda razumeš? Ti si vedel, da te bom prosil to. Tako kot si vedel, da ne morem biti nepristen. Ti si samo želel, da jaz to uvidim...Tiii...ti. Pretkan si. Torej?! Premirje. Nič ti ne obljubim. Pusti me, da sam najdem pot k tebi. Dovoli mi, da sem sam pot k tebi. In pazi nanjo.

Zalučal je steklenico v morje in gledal za njo dokler je ni pogoltnilo morje. Še sam ne ve kdaj se je pokrižal in stisnil križec, ki mu ga bila podarila pred leti. V duši se mu je naselil mir. Vzdihnil je ker je vedel, da je pred njim še dolga pot k sebi. Vedel je, da bo sedaj lažje hodil. Na poti ni bil več sam. 

Počečkana pisma na dnu poštnih nabiralnikov

Kot že tolikokrat poprej se usedem za razmajano leseno mizo, prižgem  svetilko in strmim v nepopisan list. Luč meče zgolj slabotno svetlobo, dovolj je, da osvetli belino nepopisanega papirja. Tako praznega. Vzdihnem. Že tretjič  ošilim svinčnike, jih poravnam v ravno vrsto. Zložim po barvi. Nasmejem se svojemu bednemu poskusu, kot da bo živčno prestavljanje pisal rešilo kaj. Pogladim list in ga privzdignem k obrazu. Diši. Vedno sem oboževala vonj papirja. Diši po zgodbah. Samo moja noče nanj. Čaka v kotu. V zasedi. Trepeta. Ne želi na papir. Vstanem, odšepam v kuhinjo po novo skodelico metinega čaja. Zdaj bi me moral videti. Stara furija v obrabljenem kopalnem plašču, lasje nepočesani, razbrazdan obraz, sledovi neprespanih noči in joka. Bi mi rekel, da sem lepa? Bi se mi zlagal, da me nasmejiš? Vzdih,  zvok čaja, ki se pretaka v okrušeno skodelico. Nesmiselno sanjarjenje.

Šele pozno popoldan zapišem prvi stavek. Začnem. Zdravo. Prečrtam. Saj nekomu, ki je s teboj preživel 20 let ne napišeš šolarskega zdravo. Popravim in napišem dragi moj. Ostro počečkam. Nisi več dragi moj. Zdaj si center nekoga drugega. Pustim prazno za naslov. Grizljam konico svinčnika, oziroma kar je se ostalo za prežvečiti. Moja grda razvada. Vsega se lotim tako prekleto  kompulzivno.  Mogoče je zato najin zakon sel v franže, moja impulzivnost pomešana z vzponi in padci. Čustvena anoreksija. Naju je načel  zob časa?Ali je bilo zgolj krivo odraščanje otrok, postopno odtujevanje, izguba potrpljenja in interesa? Zveni tako presneto tipično. Mogoče bi morala samo vztrajati dokler se ne bi omagana zrušila vase in kot tujca živela drug ob drugem. Bila motiv za vseslovensko razglednico. Marija in njena popolna družina. Kako bedna misel. Prižgem cigareto. To gnilo razvado sem že pred leti opustila. Zaničljivo prhnem predse. Kdo me bo pa sedaj opozarjal,da je škodljivo. Škodoželjno potegnem  vase še en dim. Ugasnem. Nima smisla. Ne prija mi. Poskušam se lotiti pisanja. Besede ne tečejo. Zazdi se mi, da lahko fizično čutim zid, ki oklepa dušo in zadržuje misli. Ljubosumno jih varuje. Se zaveda kakšno težo bi prinesle. Katere rane bi odprle. Nasmejim se. Spomnim se citata, ki sem ga prebrala v zadnjih križankah : „ po nekem času se stvari strdijo kot cement in vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča. „  Kmečka logika. Vzdih.  Midva sva se že gotovo davno spremenila v beton. Prisilim se k pisanju.  V upanju, da me bo to odrešilo.

Besno pričnem. Sovražim te. Sovražim, da si taka reva. Misliš, da imaš kar pravico potegniti črto in zbežati. Me izbrisati kot, da nisem nikoli obstajala. Pobrati šila in kopita. Izginiti z razlago: Oprosti Marija, spoznal sem drugo žensko. Traja že nekaj časa. Ljubiva se veš?! Saj razumeš kajne, med nama tako ali tako že nekaj časa ni klapalo. Razumeš?! Vsak ima pravico do sreče. Najdi svojo. Privoščim ti, je rekel. Privošči mi srečo, kmet.  Ti? Ti mi privoščiš srečo. Ti? Ki si svoje življenje posvetil iskanju sebe, kariere. Medtem, ko sem se jaz razdajala najprej tebi, potem otrokom. Ti si se izgubil?! Tepec. Reva usrana. Bedak nespametni. Prasec, kriči vsak delček mene. Svinja sebična.

Seveda ne napišem tega. Preveč sem vljudna za take literarne izbruhancije. Namesto tega napišem. Franci, mogoče si imel prav, ko si rekel, da si vsak zasluzi srečo. Enkrat živimo, zakaj ne bi iz tega potegnili najboljše. Eva je mi povedala, da načrtujeta skromen poročni obred v septembru in potem križarjenje po Sredozemlju. Mislila sem, da bi morda pred tem želel urediti se zadnje podrobnosti v zvezi z stvarmi, ki se jih imaš v najini hiši. Prečrtam najini. Namesto tega napišem: Želela sem te obvestiti, da sem uredila, da ti jih v začetku naslednjega tedna pripeljejo selivci. Res vama želim vse lepo. Pozdravi Martino. Z ljubeznijo. Marija. Prečrtam z ljubeznijo. Pripišem lep pozdrav. Kreten! Kreten, kreten mi odzvanja v glavi.

Zberem se. Sedaj je potrebno se prepisati na lepši papir. Kaj ni škoda papirja, se vprašam?!  Na to vseeno pričnem pisati. Pazim na linijo pisave, kot da me skrbi, da bi me krivo napisane črke izdale. Ne želim, da Franci začuti mojo praznino. Naj misli, da sem moderno močna. Hladna kot, mi je ob slovesu tolikokrat rekel. Kaj pa je pričakoval. Da bom padla na kolena in ga rotila naj ostane?! Potem, ko mi je meni nič tebi nič, postregel s dejstvi, da me zapušča zaradi 15 let mlajše. Da je zaljubljen. Phhhhaaa. Zaljubljen. Bedak stari. Nisem hladna. Otopela sem. Me slišiš. Otopela.

Napišem do konca. Prepognem lep pisemski papir. Z mešanimi občutki načečkam naslov. Sem hinavka, ker sem napisala, da mu želim vse dobro? Saj mu. Vsaj delno. Lažnivkaaaa slišim glas v glavi. Želiš si, da bi se imel zanič. Želiš si, da spozna, da si bila edina prava zenska zanj. Da je ona tvoja bedna kopija. Da spozna vse,  kar si naredila zanj in to prične ceniti. Želiš...saj se sama ne ves, kaj si želiš, kajne mala moja? Samo stara in utrujena si.  Zalepim znamko. Poduham papir. Diši po sivki in moljih. Diši po starem. Je moje srce tudi taksno? Prežeto z vonjem po lavandi...in nečem,  kar se razdiši s časom.

Brezvoljno se oblečem. Nataknem čevlje. Prisilim se,da si za silo počešem lase. Moja griva. Prisežem, da jih bom enkrat enostavno obrila. Razmišljam ali bi nanesla šminko.  Za koga?! Zase?  Danes ne, danes res ne. Počasi odkrevsam ven. Prvi nabiralnik je tri ulice od najine hiše.  Opomnim se. Ni več najina hiša.  Zdaj je samo hiša. Predmet razprave. Kot idiot nekaj minut stojim pred rumenim požiralnikom novic. Sprašujem se, ali bi se kaj spremenilo,  če ne bi odposlala pisma. Moj tok misli prekine tečna zenska za menoj, ki se nerodno prestavlja na mestu in mi sporoča naj se podzivam. Vržem pismo. Nima smisla. Selitveni kombi pride v ponedeljek. Tvoje stvari v škatlah me vsak dan spomnijo na neizogibno. Opomnijo, da sva nekje zavozila.

Domov se vrnem po daljši poti. Sedem v park in samo nemo  opazujem ljudi. Razmišljam o nama. O vseh pismih, ki so nastala v mojem srcu in jih nisem nikoli odposlala. Še sebi jih včasih nisem dovolila brati. Razmišljam o besedah, ki ti jih nisem nikoli rekla. Dovolim si misliti na  lepe trenutke in tudi na tiste bolj  grenke. Pustim, da steče solza. Ena.  Dovolj je za začetek. Mogoče pa je čas, da počečkana pisma na dnu postnih nabiralnikov pošljem.  S pripisom: z ljubeznijo, tvoja Marija.

Emina pravljica

Lahko noč Ema, je rekla mami,  in že stotič pokrila malo kepico,ki se je nemirno premetavala po postelji. Mamiiii, ne morem zaspati brez gospoda  Žaka. Ne morem, se je pritoževala Ema v en glas. Pa pravljico. Pravljico želim.  Proooosim... No prav, je odvrnila mami. Ampak res se samo eno.  Kratko, cisto drobceno, mičkeno pravljico ti povem. Prav?  Potem pa črta pod odejo. In boš zaspala kot vse pridne punčke. Obljubiš?  Ema je prikimala, njene nemirne oči pa so govorile, da morda ne bo šlo tako zlahka. Kadar je imela Ema slabe dneve,  je le s težavo zaspala. Mučili so jo veliki in majhni strahovi.  Navadno se je nemirno zvijala, premetavala in obračala, dokler od silne utrujenosti ni omagala.

V črtasti deželi je,za tremi rumenimi griči, levo od modrega drevesa, živel gospod Magu. Edino večje od  trebuha gospoda Maguja  je bilo njegovo velikansko srce, ki je v sebi nosilo vse pesmi sveta. Gospod Magu je bil mestni slaščičar.  V majhni prodajalni ,s škrlatno roza polkni,  je prodajal vse  slaščice, ki si jih lahko poželi srce. Orehove polžke, jabolčne  zavitke, čokoladne tortice, karamelne praline, vanilijeve zvezdice,  skutine blazinice, jagodne roladice, pomarančne narastke, rahel tiramisu, čokoladne kroglice, kokosove poljubčke, višnjeve pite, marelične bombice, rabarbarine pite, jabolčno peno,  bananine piškotke in  tako krhko mandljevo pecivo,da se je kar samo topilo v ustih. Že na vhodu te je po nosu požgečkal vonj po cimetu in sladkih mandljih...  posebej znan je pa bil gospod Magu po svojih palačinkah. O njih se je govorilo vse do kvadratne dežele. Te so kupovali tudi resni in vzvišeni ljudje, ki so cele dneve samo računali in tudi po službi niso sneli kravat. V kvadratni deželi se ne poje. Tudi smeji se tam redko.  Palačinke gospoda Maguja pa so nekaj kar je skupno obema deželama. Pravijo,da vsaka palačinka vsebuje skrivno sestavino, ki jo mojster ne izda nikomur.  Vsak, ki poskusi palačinke gospoda Maguja hipoma ozdravi in na obraz se mu narise širok nasmeh. Zlobci so se na vse pretege poskušali dokopati do skrivnega recepta, preiskali so vse kotičke njegove slaščičarne, prebrskali vse kuharske knjige. A jim ni uspelo.  Nekega dne, ko je gospod Magu...

Mami...mami...da Ema, je odgovorila mami. Mami bi tudi jaz ozdravela, če bi mi gospod Magu spekel palačinke? Ohhh ljubica...ves kaj.., jutri bova spekle res  prav posebne palačinke. Take v obliki dinozavrov in opic. Pa če nama uspe, se kakšno  v obliki Žaka. In vsako posebej bova okrasili s penastimi bonbončki vseh  barv . A prav? Pa veš kaj…na vsako bova narisali čokoladen nasmešek. Potem se boš gotovo bolje počutila, je nežno rekla mami in božala Emo po drobni, goli glavi. Po zadnji kemoterapije je Ema  izgubila vse svoje zlate laske.  Ema ni odgovorila, z zaspanimi očkami je le zamišljeno opazovala mami. Še bolj se je privila ob mami in pustila, da jo z mehko odejo pokrije vse do glave. To je bila njuna mala razvada. Ema je zmeraj vztrajala, da jo mami zavije kot bubo. Očka se je pogosto šalil, da sta mami in Ema njegova metuljčka.

Mami...mami jaz vem...je rekla Ema in zaspano mežikala. Kaj veš? Je vprašala mami. Vem, kaj je skrivnostna sestavina, ki jo gospod Magu doda palačinkam. Vem...Ja? Je vprašala mami z narejenim resnim obrazom, kljub temu, da so se ji ustnice skrivoma že vihale v širok nasmeh. Povej Ema, kaj misliš, kaj naredi palačinke gospoda Maguja, tako skrivnostno dobre? To je pa bilo povsem lahko, je odvrnila Ema.  Očka zmeraj pravi, da moramo vsemu kar delamo, dodati ščepec dobrega in veliko mero ljubezni. Zraven pa peti same vesele pesmi. Ker, če delamo dobro...jaaaaa…ja potem ne more biti slabo, je modro zaključila Ema. Utrujeno se je nasmehnila.  Še preden ji je mami uspela pritrditi, je Ema že mirno spala. Mami ji je v objem  položila medvedka  Žaka in ji pritisnila nežen poljub. Potihoma se je splazila iz njene sobe, ponosna nad velikim razmišljanjem njenega malega metuljčka.  Pravljica bo počakala na nov dan...

Rachel Absher Photography 

Poletni dež

Ljudje imamo to prekrasno lastnost, da v stvareh prepoznavamo lepoto, ki nam ničesar ne dolguje. Lepota je sozvočje duha in srca. Japonci to imenujejo “Wabi” in v direktnem prevodu pomeni prikrita oblika  lepote. Vse kar je skrito površno odprtim očem.  Ja, oko  zazna a ne gleda pozorno, verjame , ampak ne sprašuje, sprejema , a ne išče.  Lahko bi rekli, da živimo med zavedanjem  minljivosti stvari in uravnoteženostjo med lepoto in smrtjo, med gibanjem in njegovim izginevanjem.  Mogoče pa to pomeni biti živ? Zasledovati trenutke, ki umirajo.

Tisti, ki so tako kot jaz navdahnjeni nad veličino  majhnih stvari, jim bodo sledili  do samega bistva nepomembnosti, kjer bo veličina, odeta v obleko vsakdana, prišla na dan v predpisanem vrstnem redu navadnih stvari, iz gotovosti,da je vse tako, kot mora biti, in prepričanja, da je prav da je  tako.

Mogoče pa to pomeni živeti?! Iskati tiste male trenutke, ko tvoj tok v nekom prebudi upanje in za zmeraj spremeni njegovo pot. Vse prevečkrat se osredotočamo samo na cilj. Potovanja nas delajo to kar smo…in naša življenja niso nič drugega kot dolga cesta polna ovinkov, malih kamnov, varnih senc debelih dreves in krošenj polnih jabolk. Pot je tista,ki nas izoblikuje. Iz nas naredi popotnike, romarje na poti do lastne sreče.  Na njej pa spoznavamo duše, ki tako kot mi iščejo svoj kotiček. Senco, ko zunaj pripeka poletno sonce…ko čakamo na  poletni dež…

Poletni dež tako kot jok za seboj pusti umito nabrežje nesoglasij, pomete negiben prah in v duši porodi neskončno dihanje. Čutim, da hrepenim po svežini zelenih gozdov, drobnih kapljicah, ki se svetlikajo na mehkih bukovih listih. Želim si vonjati svežino gozda in čutiti mir. Poletni dež se v nas zakorenini kot novo srce, ki bije z drugim srcem v istem ritmu. Potrebujem jok,da izmijem dušo. In potrebujem mir, da bom spet lahko videla lepoto malih stvari.  Utrujena sem, samo utrujena...nekaj se mora končati, nekaj se mora začeti. Pika!

„ Ne da bi se bil zavedal, kaj je to in od kod, je sredi dela na svojih razbeljenih, prepotenih plečih začutil prijeten hlad. Ozrl se je na nebo, vtem ko je brusil koso. Iz nizkega, težkega oblaka se je vlila gosta ploha. „

L.N. Tolstoj, Ana Karenina 

Sladkost prve ljubezni

Na včerajšnji promociji v Leibnitzu me je v mislih spet odneslo. Opazovala sem otroke, ki so se razigrano podili po trgu, plesali, neobremenjeni tekali od enega starša do drugega, plesali…njihova energija pa je tako spominjala na metulje. Pred menoj je stal mali fantek, ki je zamaknjeno opazoval kubansko plesalko. Gledal…spet stopil bližje k njej… ji mahal…pomežiknil…na koncu pa kar sedel na tla in jo zaljubljeno gledal…

Romantik kot sem, sem se spomnila svoje prve zaljubljenosti…

Prva na katero imam spomin se je zgodila v vrtcu. V skupini z menoj je bil Filip. Smešno…danes se ne morem niti spomniti kako se je pisal…ali je imel svetle ali temne lase…bil pa je zagotovo Filip. Mislim,da sva  precej tičala skupaj...verjetno sem tudi doma precej razlagala o njem…kajti sestra je kasneje o njem spletla celo famo, ki se je sprevrgla v to, da je imela namišljenega prijatelja Filipa, a o tem kdaj drugič….verjetno sem bila ( beri gotovo) precej samovoljen otrok, ker sem se odločila, da se bo moral Filip zaljubiti vame….no, če sem že jaz v njega… In tako sem ga nekega dne prisilila, da mi podari svoj obesek za ključe…Dobesedno prisilila! Mogoče sem menila, da bo to res pomenilo,da je zaljubljen vame. Punce pač rabimo dokaze in dejstva…Spomnim se, da sem ga zaprla pod blazine in vztrajala, da ga ne spustim, dokler mi sam ne podari obeska. …ja... ni bilo dovolj, da mu ga vzamem…podariti mi ga je moral. Revež ima gotovo še danes travme in nerešena vprašanja s oblastnimi puncami :)

Malo kasnejša ljubezen je bil moj sosed Mitja…joj kako sem bila zaljubljena v tega fanta. Bila sva prav smešna…Mitja je živel nekaj hiš naprej od naše. Je leto starejši od mene. Z njim nekako nisva nikoli našla termina. Ko sem bila jaz v rožicah se sploh ni zmenil zame in obratno. Morem mu pa priznati, da se je blazno trudil. S Petrom ( še enim sosedom) je zame kradel rože,ki mi jih je potem Peter prinašal….pa to ne ene rože...to so bili pravi šopki…pa pisemca…spomnim se,da mi je enkrat v jajčki od Kinder jajčke poslal sporočilo kjer je pisalo:

Anjuška si zaljubljena v mene?

Obkroži :

DA       NE

Še zdaj se nasmejim ob misli na to….Mislim, da je bil on moja prva neuslišana ljubezen. Kako so sladki ti spomini. Kako sem čakala na vsake šmarnice, ko se je cela ulica zbrala na prostem…in smo vsi prišli, ker je maj tako lepo dišal in je bilo v zraku že poletje in počitnice…kako smo se počasi vračali domov in izkoristili trenutek ali dva za kak ukraden pogled…in večna debata v šoli…kaj ti misliš? Je ali ni zaljubljen vame? ….če me je pa tako gledal…

Spomnim se kako sva z najboljšo prijateljico Moniko v osnovni šoli, napisali svoja prva ljubezenska pisemca. Monika je bila zaljubljena v največjega razrednega frajerja...jaz pa v  » ta najbolj brihtnega«.

 Ja…zmeraj padam na neke intelektualce in zamišljene modele…mislim…brez komentarja... No pogumni kot sva bili sva jih počakali po šoli in želeli izročiti sporočilca….hvala bogu je vmes poseglo vreme…ravno tisti dan je deževalo…meni je po nerodnosti pismo padlo na tla in se do nerazpoznavnosti zmočilo. Monika pa iz solidarnosti ni oddala svojega…Kar globoko vdihnem, ko pomislim kake posledice bi v tistem času lahko imela taka javna razglasitev…gotovo bi naju še danes zbadali.

… Nadaljevanje sledi … ;)  

Pa saj se ljudje kar naprej zaljubljamo…te zadane…nasmeji…razžalosti…a tako kot prvič prav gotovo ne več. Izkušnje nam postrižejo krila…postanemo previdnejši, opreznejši in nekako bolj  razumski….kar nas pa žal oropa otroške razposajenosti…tistega sladko-bolečega hrepenenja….sanjarjenja….kot ni nič drugega kot vzdihi in pogledi….pa cvetje v poletju…

Pod lupino

Kako pomembno je najti in poiskati ljudi ter videti onstran.?! Kolikokrat ne vidimo preko svojih prepričanj in zastrtih ogledal?! In kar je še huje,  odpovedali smo se spoznavanja z ljudmi. Cele dneve ne počnemo nič  drugega , kot da srečujemo kar naprej sami sebe  v večno istih ogledalih, v katerih se ne prepoznamo. Če bi se zavedali dejstva, da v drugem vedno vidimo sebe, da smo sami v puščavi bi se nam zmešalo. Bi bili potem pripravljeni kaj spremeniti?  Bi nam  mogoče kanilo,da kar dajemo od sebe dobimo nazaj? Bi se bili pripravljeni spoznati?  Sprašujem se kakšni bi bili? Bi si znali prijazno prisluhniti? Ali bi še kar naprej vztrajali v igri šarade?  Bi se razkrili in dovolili,da nas drugi vidijo brez mask?  Bi znali najti v sebi moč,da delamo dobro.?

Vedno bolj mi postaja jasno,da gre na koncu prav za to. Da zavzameš  stališče dobrega  in vzameš življenje v svoje roke. In ga živiš. Ne danes...ne jutri...danes!!!....Z  veliko mero upanja in vere,da je kar počneš dobro. Korak po koraku pa ga odevaš v barve ljubezni, prijateljstva, ...velikih in malih trenutkov,...Vse to z velikim čopičem in v čimbolj pisanih odtenkih. Ko bomo enkrat prišli do konca...in to je skorajda edina zanesljiva stvar, ne bo pomembno koliko imamo na računu, koliko kreditov smo odplačali, kako in s čem smo se tja pripeljali...ne bo nam pomagala polna omara,...niti gromozanska hiša s kopico krame,ki se je leta skladiščila...na koncu bo stelo le kar smo dobrega storili. Komu smo pomagali....komu podarili trenutek ali dva..spet komu samo nasmeh. ...in ja tako lahko mali človek spremeni svet...kdor dela dobro in za višjo bit ni majhen,...postane v svojem bistvu velik...in vsa njegova ljubezen in tisto dobrega kar nosi se zlije v en jezik,ki ne potrebuje razumevanja...samo odprte oči...in srce...

In kot je krasno rekel Mali princ: „ Potrebno je gledati s srcem, bistvo je očem skrito.“

( o.a. včasih se počutim kot jež...pod bodicami  in vso obrambo se skriva veliko mehkobe in topline). 

Adijo Hans...

Pogrešala bom Hansa. Hans je umsko zaostal moški, ki me skoraj vsak dan pride pozdravit v trgovino kjer delam. Govori precej nerazumljivo. A s svojimi toplimi očmi pove več kot vsi govorci v kilometrskih  govorih.  Hans govori univerzalen jezik ljubezni. V bistvu vem o njem zelo malo, ima okoli 50 let in živi s svojo mamo. Vsak dan se sprehodi po Cityparku kjer obišče „svoje“ trgovine, pozdravi, v kavarni sam spije svojo kavo in ob odhodu vsakemu posebej zaželi lahko noč. Prijazno in nevsiljivo.  Navadila sem se ga. Všeč mi je da me pride pozdravit. Daje mi občutek ,da spadam nekam in da imam nek stalen ritem. Prisrčen je,ko mi že od daleč maha in klice Aniiiii. Pogrešala ga bom sedaj,ko se trgovina prodaja in ne bom več delala tukaj. Ahhhh kako sovražim selitve, nagle spremembe in  vse te pretrese, ….sprašujem se kdaj se bodo stvari umirile…vsaj toliko,da lahko zadiham. Samo EN globok vdih bi rada.

Tako sem utrujena. Včasih se počutim kot senca same sebe. Neka klonirana Anjuška, marioneta…ki funkcionira…predvsem funkcionira….Prekleto kako rabim dopust…to sem dejansko spoznala zadnjič,ko sem se zvečer zalotila,da sem tako izmozgana,da sem se neznansko veselila svoje jutranje, ubijalske doze kave. Postala sem pravi kavoholik. Moraš biti karakter, da nosiš podočnjake s takim stilom kot jaz.

In ja...sovražim selitve...in še bolj sovražim občutek,da je moje življenje konstantno v škatlah. Da nimam svojih korenin in da vlačim svojo kramo povsod s seboj...svojo materialno in čustveno prtljago. Blaž mi je dobro rekel: „ spremembe so tvoja edina stalnica“ . Ko se pogovarjava z gospodom B-jem zgoraj ( o.a. g.B je Bog, sva na ti zadnje čase ), pogosto rečeva kakšno na to temo-mi pravi,da moram začeti migat...pa saj se trudim presneto...Anjuška izpreči bo treba, mi govori mala Anjuška v glavi...dopuuuuuuust!!!!

Kaj bo Hans sploh opazil,da me ni? Bo mislil,da sem izginila? Saj ne bo mislil,da sem ga kar pozabila?! Saj bo vedel,da mi je pri srcu...bo kajne?! Podarila mu bom angelčka za spomin,da bo pazil nanj. Da bo vedel,da se je nekoga dotaknil.  Da je s svojo toplino pobožal mojo dušo in me spomnil,da je vsak človek sveta zgodba ( o.a. tudi to sem od Blaža pobrala).  Trstenjak bi še samo rekel: „ Dobro je biti človek“. 

Anjuška kdaj se boš zresnila?! ...

Ne dolgo nazaj me je sestra, sicer povsem dobro namerno, vprašala kdaj se bom zresnila? Bojda vse skrbi zame. Da vse moje propadle zveze in selitve pričajo o tem,da sem izbirčna....da iščem nekaj česar mogoče ni...Da naj se že enkrat odločim. In da dobrih fantov ni kot rož na travniku in če bom brihtna naj enega vzamem in mir.

Tri dni mi že roji po glavi...Kaj to je to? To je to??? Na koncu se odločiš?! Ni ljubezen nič drugega kot,da se odločiš in vzameš najbolj prikladno ponudbo???? Ne....neeee..NE!! Ne morem pristati na to. Ne tega res ne kupim!

Včeraj sem imela priložnost spoznati zelo simpatično mlado družinico…in tisto “nekaj” kar jaz iščem je kar plapolalo nad njima…moram reči nad njimi...zdaj so trije.  Bil je tisti občutek,da je vse kakor mora biti, da je med njima ljubezen, razumevanje, spoštovanje, pripadnost in tisto “nekaj”…malo pingvinskega navdiha. Pingvini si izberejo partnerja za vse življenje. In ti mali črno/ beli možiclji izgledajo presneto srečni v svojem svetu.

Sprašujem se koliko ljudi se sploh počuti kot pingvini...pa s tem ne mislim, da s prezeblo ritjo tičijo nekje in sanjarijo o boljših časih...ampak,da imajo res občutek,da so našli partnerja,ki so ga iskali...da so začutili, ko jih  je potrkala pomlad....da čutijo toploto v sebi in delijo to iskrico z nekom.

Vedno bolj se mi zdi,da je večina ljudi skupaj po sili razmer. Bodisi ker niso nikogar drugega našli, so že dolgo v zvezi , spet drugi zaradi otrok,navade. ...delujejo mi tako nekako sprijaznjeni... Nedolgo nazaj sem imela en tak pogovor o „ smislu in  minljivosti“ z moškim,ki je s svojo partnerico že 11 let in  imata skupaj malo princesko...no in ta isti moški je na moje vprašanje, kaj je bil zanj najsrečnejši trenutek njegovega življenja , kot iz topa izstrelil,da takrat ko je Ivanišević zmagal v Wimbeldonu. Ne poroka...ne rojstvo hčerke...ne njihov skupen čas...ampak Ivaniševića  zmaga...no je frajer potem dodal,da ga osrečuje tudi,ko vidi Hajduk igrat. Halooo?!!! (o.a. v tistem trenutku sem spoznala,da moje življenje, kljub temu da je konstantno v škatlah, niti ni tako slabo!).

Povejte mi, kako se naj ob tem ne sprašujem  se zakaj ti ljudje niso srečni?! Če so se sami odločili za to?! Da odločili so se...sami izbrali... Zakaj se potem  varajo, živijo drug mimo drugega in se čustveno stradajo. če pa so se odločili?

Toplo vam polagam na srce, da NE živim v prepričanju, da je ljubezen med in mleko. Odnos je delo. Garanje...vsakodnevni trud...dril...je pa tudi medsebojna pot. Rast in spoznavanje samega sebe v opori nekoga za katerega Čutiš, da s teboj deli prepričanja in vrednote. Da skupaj nosita tisti mali zaklad,ki ga v najboljši veri in prepričanju v dobro želita predati na svoje otroke. ..Sta ekipa in posamična igralca...Da pa to zmoreš  pa moraš najprej spoznati sebe...svoje dobre in slabe strani. Vedeti kaj želiš in kaj iščeš… šele nato se lahko z nekom podeliš.

In dragi moji...dokler ne začutim tistega „nekaj „ ...bom iskala...ker z drobtinicami ne želim hraniti svojih malih ščinkavcev...Zaključujem z mislijo: „ In v tišini kjer sta se našla, je bilo kakor mora biti. Vse ostalo je bila ljubezen.“

Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi

Prinesi mi rože, ki divje cvetijo,
odpelji me v goro, kjer škrati živijo.
Pokaži mi zvezdo z mojim imenom,
zloži mi pesem z bizarnim refrenom.
Povabi me včasih v kraje neznane,
mi zjutraj pod okno pripelji cigane.
Povej mi o sanjah četudi so grešne,
zaupaj mi želje četudi so smešne.

Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi,
ljubezen ni reka, ki teče po strugi.
Napravi to zopet, ne hodi po poti,
saj sreča ni nekaj, kar pride naproti.
Poljubi me nežno, ko drugi hitijo,
povabi me v mesto, ko drugi že spijo.
Usoda je živa in mrtvi junaki,
naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Gremo po vrsti...ali pred prvo kavo nič :)

Jutranja kava in lepe misli...

"Morje je široko, globoko in neskončno, podobno ljubeči misli. Vsega te objame in ves se mu moraš predati, ker le tako ga boš vsega občutil, le tako bo res tvoje.
Z morjem je prav tako kot z ljubeznijo.Nič polovičarskega ne sme biti vmes.
Nič misli, ki lomijo in polovičijo občutek neskončnosti, ki si ga ujel za trenutek v pest; le za trenutek, ki pa ostane v najbolj skritem delu srca… "


(Bonsai)

Kdo je rekel,da je lahko?!

...moj peskovnik...moja pravila...ali vsak naj najprej pred svojim pragom pomete!

V iskanju smisla

"Kar človek dejansko potrebuje, ni stanje brez napetosti, temveč predvsem prizadevanje in boj za cilj vrednot, za svobodno izbrano nalogo.
Kar potrebuje človek, ni to, da se za vsako ceno izogiba napetosti, temveč je klic po potencialnem smislu, ki čaka nanj, da ga izpolni. "



V.Frankl