Kot že tolikokrat poprej se usedem za razmajano leseno mizo, prižgem svetilko in strmim v nepopisan list. Luč meče zgolj slabotno svetlobo, dovolj je, da osvetli belino nepopisanega papirja. Tako praznega. Vzdihnem. Že tretjič ošilim svinčnike, jih poravnam v ravno vrsto. Zložim po barvi. Nasmejem se svojemu bednemu poskusu, kot da bo živčno prestavljanje pisal rešilo kaj. Pogladim list in ga privzdignem k obrazu. Diši. Vedno sem oboževala vonj papirja. Diši po zgodbah. Samo moja noče nanj. Čaka v kotu. V zasedi. Trepeta. Ne želi na papir. Vstanem, odšepam v kuhinjo po novo skodelico metinega čaja. Zdaj bi me moral videti. Stara furija v obrabljenem kopalnem plašču, lasje nepočesani, razbrazdan obraz, sledovi neprespanih noči in joka. Bi mi rekel, da sem lepa? Bi se mi zlagal, da me nasmejiš? Vzdih, zvok čaja, ki se pretaka v okrušeno skodelico. Nesmiselno sanjarjenje.
Šele pozno popoldan zapišem prvi stavek. Začnem. Zdravo. Prečrtam. Saj nekomu, ki je s teboj preživel 20 let ne napišeš šolarskega zdravo. Popravim in napišem dragi moj. Ostro počečkam. Nisi več dragi moj. Zdaj si center nekoga drugega. Pustim prazno za naslov. Grizljam konico svinčnika, oziroma kar je se ostalo za prežvečiti. Moja grda razvada. Vsega se lotim tako prekleto kompulzivno. Mogoče je zato najin zakon sel v franže, moja impulzivnost pomešana z vzponi in padci. Čustvena anoreksija. Naju je načel zob časa?Ali je bilo zgolj krivo odraščanje otrok, postopno odtujevanje, izguba potrpljenja in interesa? Zveni tako presneto tipično. Mogoče bi morala samo vztrajati dokler se ne bi omagana zrušila vase in kot tujca živela drug ob drugem. Bila motiv za vseslovensko razglednico. Marija in njena popolna družina. Kako bedna misel. Prižgem cigareto. To gnilo razvado sem že pred leti opustila. Zaničljivo prhnem predse. Kdo me bo pa sedaj opozarjal,da je škodljivo. Škodoželjno potegnem vase še en dim. Ugasnem. Nima smisla. Ne prija mi. Poskušam se lotiti pisanja. Besede ne tečejo. Zazdi se mi, da lahko fizično čutim zid, ki oklepa dušo in zadržuje misli. Ljubosumno jih varuje. Se zaveda kakšno težo bi prinesle. Katere rane bi odprle. Nasmejim se. Spomnim se citata, ki sem ga prebrala v zadnjih križankah : „ po nekem času se stvari strdijo kot cement in vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča. „ Kmečka logika. Vzdih. Midva sva se že gotovo davno spremenila v beton. Prisilim se k pisanju. V upanju, da me bo to odrešilo.
Besno pričnem. Sovražim te. Sovražim, da si taka reva. Misliš, da imaš kar pravico potegniti črto in zbežati. Me izbrisati kot, da nisem nikoli obstajala. Pobrati šila in kopita. Izginiti z razlago: Oprosti Marija, spoznal sem drugo žensko. Traja že nekaj časa. Ljubiva se veš?! Saj razumeš kajne, med nama tako ali tako že nekaj časa ni klapalo. Razumeš?! Vsak ima pravico do sreče. Najdi svojo. Privoščim ti, je rekel. Privošči mi srečo, kmet. Ti? Ti mi privoščiš srečo. Ti? Ki si svoje življenje posvetil iskanju sebe, kariere. Medtem, ko sem se jaz razdajala najprej tebi, potem otrokom. Ti si se izgubil?! Tepec. Reva usrana. Bedak nespametni. Prasec, kriči vsak delček mene. Svinja sebična.
Seveda ne napišem tega. Preveč sem vljudna za take literarne izbruhancije. Namesto tega napišem. Franci, mogoče si imel prav, ko si rekel, da si vsak zasluzi srečo. Enkrat živimo, zakaj ne bi iz tega potegnili najboljše. Eva je mi povedala, da načrtujeta skromen poročni obred v septembru in potem križarjenje po Sredozemlju. Mislila sem, da bi morda pred tem želel urediti se zadnje podrobnosti v zvezi z stvarmi, ki se jih imaš v najini hiši. Prečrtam najini. Namesto tega napišem: Želela sem te obvestiti, da sem uredila, da ti jih v začetku naslednjega tedna pripeljejo selivci. Res vama želim vse lepo. Pozdravi Martino. Z ljubeznijo. Marija. Prečrtam z ljubeznijo. Pripišem lep pozdrav. Kreten! Kreten, kreten mi odzvanja v glavi.
Zberem se. Sedaj je potrebno se prepisati na lepši papir. Kaj ni škoda papirja, se vprašam?! Na to vseeno pričnem pisati. Pazim na linijo pisave, kot da me skrbi, da bi me krivo napisane črke izdale. Ne želim, da Franci začuti mojo praznino. Naj misli, da sem moderno močna. Hladna kot, mi je ob slovesu tolikokrat rekel. Kaj pa je pričakoval. Da bom padla na kolena in ga rotila naj ostane?! Potem, ko mi je meni nič tebi nič, postregel s dejstvi, da me zapušča zaradi 15 let mlajše. Da je zaljubljen. Phhhhaaa. Zaljubljen. Bedak stari. Nisem hladna. Otopela sem. Me slišiš. Otopela.
Napišem do konca. Prepognem lep pisemski papir. Z mešanimi občutki načečkam naslov. Sem hinavka, ker sem napisala, da mu želim vse dobro? Saj mu. Vsaj delno. Lažnivkaaaa slišim glas v glavi. Želiš si, da bi se imel zanič. Želiš si, da spozna, da si bila edina prava zenska zanj. Da je ona tvoja bedna kopija. Da spozna vse, kar si naredila zanj in to prične ceniti. Želiš...saj se sama ne ves, kaj si želiš, kajne mala moja? Samo stara in utrujena si. Zalepim znamko. Poduham papir. Diši po sivki in moljih. Diši po starem. Je moje srce tudi taksno? Prežeto z vonjem po lavandi...in nečem, kar se razdiši s časom.
Brezvoljno se oblečem. Nataknem čevlje. Prisilim se,da si za silo počešem lase. Moja griva. Prisežem, da jih bom enkrat enostavno obrila. Razmišljam ali bi nanesla šminko. Za koga?! Zase? Danes ne, danes res ne. Počasi odkrevsam ven. Prvi nabiralnik je tri ulice od najine hiše. Opomnim se. Ni več najina hiša. Zdaj je samo hiša. Predmet razprave. Kot idiot nekaj minut stojim pred rumenim požiralnikom novic. Sprašujem se, ali bi se kaj spremenilo, če ne bi odposlala pisma. Moj tok misli prekine tečna zenska za menoj, ki se nerodno prestavlja na mestu in mi sporoča naj se podzivam. Vržem pismo. Nima smisla. Selitveni kombi pride v ponedeljek. Tvoje stvari v škatlah me vsak dan spomnijo na neizogibno. Opomnijo, da sva nekje zavozila.
Domov se vrnem po daljši poti. Sedem v park in samo nemo opazujem ljudi. Razmišljam o nama. O vseh pismih, ki so nastala v mojem srcu in jih nisem nikoli odposlala. Še sebi jih včasih nisem dovolila brati. Razmišljam o besedah, ki ti jih nisem nikoli rekla. Dovolim si misliti na lepe trenutke in tudi na tiste bolj grenke. Pustim, da steče solza. Ena. Dovolj je za začetek. Mogoče pa je čas, da počečkana pisma na dnu postnih nabiralnikov pošljem. S pripisom: z ljubeznijo, tvoja Marija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar