Na včerajšnji promociji v Leibnitzu me je v mislih spet odneslo. Opazovala sem otroke, ki so se razigrano podili po trgu, plesali, neobremenjeni tekali od enega starša do drugega, plesali…njihova energija pa je tako spominjala na metulje. Pred menoj je stal mali fantek, ki je zamaknjeno opazoval kubansko plesalko. Gledal…spet stopil bližje k njej… ji mahal…pomežiknil…na koncu pa kar sedel na tla in jo zaljubljeno gledal…
Romantik kot sem, sem se spomnila svoje prve zaljubljenosti…
Prva na katero imam spomin se je zgodila v vrtcu. V skupini z menoj je bil Filip. Smešno…danes se ne morem niti spomniti kako se je pisal…ali je imel svetle ali temne lase…bil pa je zagotovo Filip. Mislim,da sva precej tičala skupaj...verjetno sem tudi doma precej razlagala o njem…kajti sestra je kasneje o njem spletla celo famo, ki se je sprevrgla v to, da je imela namišljenega prijatelja Filipa, a o tem kdaj drugič….verjetno sem bila ( beri gotovo) precej samovoljen otrok, ker sem se odločila, da se bo moral Filip zaljubiti vame….no, če sem že jaz v njega… In tako sem ga nekega dne prisilila, da mi podari svoj obesek za ključe…Dobesedno prisilila! Mogoče sem menila, da bo to res pomenilo,da je zaljubljen vame. Punce pač rabimo dokaze in dejstva…Spomnim se, da sem ga zaprla pod blazine in vztrajala, da ga ne spustim, dokler mi sam ne podari obeska. …ja... ni bilo dovolj, da mu ga vzamem…podariti mi ga je moral. Revež ima gotovo še danes travme in nerešena vprašanja s oblastnimi puncami :)
Malo kasnejša ljubezen je bil moj sosed Mitja…joj kako sem bila zaljubljena v tega fanta. Bila sva prav smešna…Mitja je živel nekaj hiš naprej od naše. Je leto starejši od mene. Z njim nekako nisva nikoli našla termina. Ko sem bila jaz v rožicah se sploh ni zmenil zame in obratno. Morem mu pa priznati, da se je blazno trudil. S Petrom ( še enim sosedom) je zame kradel rože,ki mi jih je potem Peter prinašal….pa to ne ene rože...to so bili pravi šopki…pa pisemca…spomnim se,da mi je enkrat v jajčki od Kinder jajčke poslal sporočilo kjer je pisalo:
Anjuška si zaljubljena v mene?
Obkroži :
DA NE
Še zdaj se nasmejim ob misli na to….Mislim, da je bil on moja prva neuslišana ljubezen. Kako so sladki ti spomini. Kako sem čakala na vsake šmarnice, ko se je cela ulica zbrala na prostem…in smo vsi prišli, ker je maj tako lepo dišal in je bilo v zraku že poletje in počitnice…kako smo se počasi vračali domov in izkoristili trenutek ali dva za kak ukraden pogled…in večna debata v šoli…kaj ti misliš? Je ali ni zaljubljen vame? ….če me je pa tako gledal…
Spomnim se kako sva z najboljšo prijateljico Moniko v osnovni šoli, napisali svoja prva ljubezenska pisemca. Monika je bila zaljubljena v največjega razrednega frajerja...jaz pa v » ta najbolj brihtnega«.
Ja…zmeraj padam na neke intelektualce in zamišljene modele…mislim…brez komentarja... No pogumni kot sva bili sva jih počakali po šoli in želeli izročiti sporočilca….hvala bogu je vmes poseglo vreme…ravno tisti dan je deževalo…meni je po nerodnosti pismo padlo na tla in se do nerazpoznavnosti zmočilo. Monika pa iz solidarnosti ni oddala svojega…Kar globoko vdihnem, ko pomislim kake posledice bi v tistem času lahko imela taka javna razglasitev…gotovo bi naju še danes zbadali.
… Nadaljevanje sledi … ;)
Pa saj se ljudje kar naprej zaljubljamo…te zadane…nasmeji…razžalosti…a tako kot prvič prav gotovo ne več. Izkušnje nam postrižejo krila…postanemo previdnejši, opreznejši in nekako bolj razumski….kar nas pa žal oropa otroške razposajenosti…tistega sladko-bolečega hrepenenja….sanjarjenja….kot ni nič drugega kot vzdihi in pogledi….pa cvetje v poletju…
Ni komentarjev:
Objavite komentar